Pri Mladinski knjigi je izšla knjiga Nesmrtno življenje Henriette Lacks; po mnenju več kot 60 tujih medijev najboljša knjiga lanskega leta. Prvenec ameriške publicistke Rebecce Skloot, ki že dve leti polni svetovne lestvice najbolje prodajanih knjig, smo nameravali predstaviti v prisotnosti avtorice, ki pa je obisk iz nujnih osebnih razlogov žal odpovedala. Prvenec Rebecce Skloot je osvojil svet. Napisan je strokovno in spodbuja k razmisleku; bioetična vprašanja podkrepi z dobro življenjsko zgodbo, bere pa se kot roman. Knjigo je pripravljala in pisala več kot desetletje in zanjo dobila številna priznanja. Nesmrtno živjenje Henriette Lacks je bila po mnenju več kot 60 tujih medijev najboljša knjiga leta 2010 (Entertainment Weekly, USA Today, O the Oprah Magazine, Los Angeles Times, People Magazine, New York Times, Amazon.com, …). Prevedena je v več kot 25 jezikov, Oprah Winfrey in Alan Hall pa že pripravljata film, ki ga bodo posneli za HBO. Rebecca je ob izidu knjige ustanovila tudi sklad Henriette Lacks (Henrietta Lacks Foundation), ki del prihodkov namenja Henriettinim potomcem za pomoč pri šolanju in zdravstvene stroške. www.rebeccaskloot.com , www.henriettalacksfoundation.org Zdravniki so ji odvzeli celice, ne da bi jo vprašali. Njene celice so preživele in povzročile medicinsko revolucijo ter večmilijonsko industrijo. Več kot dvajset let kasneje so za to izvedeli njeni potomci in njihova življenja so se za vedno spremenila. Ime ji je bilo Henrietta Lacks, znanstveniki po vsem svetu jo poznajo kot HeLa. Tudi v Sloveniji hranimo in uporabljamo celice, ki izhajajo iz vzorca tkiva karcinoma materničnega vratu Henriette Lacks. Končno bomo spoznali njeno zgodbo. Kontakt: Mojca Hribar, MKZ – Služba za odnose z javnostmi, 01 241 31 74, 051 325 811, mojca.hribar@mkz.si O Rebecci Skloot Rebecca Skloot je znanstvena publicistka. Diplomirala je iz biologije in ima magisterij iz kreativnega pisanja. Specializirala se je za poljudnoznanstveno pisanje. Študij si je financirala z delom na urgencah, v nevroloških laboratorijih, v sežigalnicah trupel na veterinarskih postajah in v koktejl barih. Kasneje je na različnih ameriških univerzah poučevala kreativno pisanje in znanstveno publicistiko. Še danes veliko piše za različne publikacije in potuje po ZDA in po svetu ter na številnih univerzah in strokovnih konferencah predava na različne teme; od naravoslovja do literature. Živi v Chicagu, redno pa hodi v hribe Zahodne Virginije, kjer piše in rešuje potepuške živali. Njen hobi je pletenje. http://rebeccaskloot.com/ Rebecca Skloot, nekaj besed o knjigi: To ni leposlovno delo. V njem ni spremenjenih imen, izmišljenih likov ali dogodkov. Med pisanjem te knjige sem opravila za več kot tisoč ur intervjujev s sorodniki in prijatelji Henriette Lacks, pa tudi z odvetniki, etiki, znanstveniki in novinarji, ki so pisali o družini Lacks. Črpala sem tudi iz obširne zbirke arhivskih fotografij in dokumentov, znanstvenih in zgodovinskih raziskav ter iz osebnega dnevnika Henriettine hčerke Deborah Lacks. Po svojih najboljših močeh sem se potrudila ujeti govorjeni in pisani jezik vsakega posebej: dialogi so zapisani v izvirnih narečjih; odlomki iz dnevnikov in drugi osebni zapisi so citirani natanko tako, kot so bili napisani. Eden Henriettinih sorodnikov mi je rekel: »Če polišpaš, kako so ljudje govorili, in spreminjaš, kar so rekli, to ni pošteno. Vzameš jim življenje, njihove izkušnje, njih same.« V mnogih primerih sem privzela besede, s katerimi so intervjuvanci opisovali svoje življenje in izkušnje. Tako sem uporabila jezik njihovega časa in okolja, vključno z besedami, kot je zamorski. Lacksovi so bolnišnici Johns Hopkins pogosto rekli »John Hopkin«, in kadar govorijo oni, sem ohranila to rabo. Vsi deli, v katerih Deborah Lacks govori v prvi osebi, so citati njenega govora, uredila sem jih le po dolžini in občasno zaradi jasnosti. Glede na to, da je Henrietta Lacks umrla več desetletij, preden sem začela pisati to knjigo, sem se pri poustvarjanju prizorov iz njenega življenja opirala na intervjuje, pravne listine, njeno zdravstveno dokumentacijo. Dialogi v teh prizorih so poustvarjeni na podlagi pisnih dokumentov ali pa so dobesedni citati intervjuvancev, ki so mi pravili o njih. Kadar je bilo to le mogoče, sem zaradi zagotavljanja točnosti opravila več intervjujev z različnimi viri. Izpis iz Henriettine kartoteke v prvem poglavju je povzetek številnih različnih zapisov. Beseda HeLa, ki se nanaša na celice, vzgojene iz celic materničnega vratu Henriette Lacks, se pojavlja skozi vso knjigo. Zgodovina Henriette Lacks in celic HeLa zastavlja pomembna vprašanja s področij znanosti, etike, rase in družbenih razredov; po svojih najboljših močeh sem se jih potrudila jasno predstaviti v okviru zgodbe Lacksovih, dodala pa sem tudi pripis, v katerem se dotikam današnjih pravnih in etičnih polemik o raziskavah in lastništvu tkiv. O teh temah bi bilo treba reči še veliko več, vendar to presega okvir knjige, zato bom ukvarjanje z njimi prepustila učenjakom in strokovnjakom z dotičnega področja. Upam, da mi bodo kakršnokoli izpuščanje bralci odpustili. O Henrietti Lacks Henrietta Lacks je bila revna Afroameričanka iz Baltimora, rojena leta 1920, imela je moža in pet otrok. Zaradi zdravstvenih težav je leta 1951 poiskala pomoč v slavni baltimorski bolnišnici Johns Hopkins, kjer so ji naredili biopsijo tkiva materničnega vratu in odkrili raka. Hudi bolezni je čez nekaj mesecev podlegla. Toda odvzete celice so v laboratoriju bolnišnice brez njene vednosti obdržali in kmalu presenečeno ugotovili, da jih lahko brez težav razmnožujejo, kar dotlej ni uspelo še nikomur. Tako so vzgojili celice HeLa, eno najpomembnejših celičnih kultur, ki je bila osnova za številna medicinska odkritja in jo uporabljajo v laboratorijih po vsem svetu. Njeni otroci o vsem tem niso vedeli nič, zato jih je pošteno pretreslo, ko so spoznali, da celice njihove mame živijo po vsem svetu v gromozanskih količinah … Zgodba o veličastnem znanstvenem preboju, prepletena s presunljivo pripovedjo o človeških usodah, se bere kot vrhunska kriminalka. Avtorica je zbiranju gradiva posvetila dobršen del svojega življenja, zato je delo izvrstno dokumentirano. Dotika se ključnih vprašanj: meja znanstvenega napredka, medicinske etike, rasizma …