Ljubljana (MOREL)- Ob svetovnem dnevu ginekološke onkologije (20. september) je Združenje Europa Donna Slovenija v Državnem zboru RS danes organiziralo posvet z naslovom »Kako izboljšati obravnavo žensk z ginekološkimi raki v Sloveniji? – Od podatkov do sistemskih rešitev«. Namen posveta je bil pregled položaja Slovenije na področju obravnave žensk z ginekološkimi raki ter razpravi o konkretnih možnostih za izboljšanje organizacije, dostopnosti in kakovosti obravnave. V Sloveniji vsako leto za ginekološkimi raki zboli okoli 700 žensk. Podatki mednarodnih raziskav so pokazali, da 67 % pacientk ob postavljeni diagnozi ne ve, kje in kako bodo nadaljevale svojo pot. Mednarodni kazalniki Švedskega inštituta za zdravstveno ekonomijo (IHE) kažejo, da je incidenca raka v Sloveniji nad povprečjem EU in bo do leta 2040 narasla še za 21 %. Ker se soočamo s pomanjkanjem družinskih zdravnikov in specialistov, so strokovnjaki na posvetu predstavili jasen poziv k vzpostavitvi pilotnega projekta. Kot primer dobre prakse so izpostavili danski model organizacije. S sistemskimi spremembami bo mogoče vsem bolnicam v Sloveniji zagotoviti enako, hitro in celostno obravnavo od prvega suma do vrnitve v vsakdanje življenje. Posvet je odprla gostiteljica dogodka, poslanka in predsednica Odbora za zdravje DZ RS, Iva Dimic. V nadaljevanju je predsednica Združenja Europa Donna Slovenija, Darja Molan, je izpostavila pomen celostne obravnave bolnic. Sledili sta dve osrednji predavanji, ki sta širše predstavili pomen današnjega posveta. Vedenjska znanstvenica in raziskovalka javnega zdravja Urška Košir, je prikazala evropske kazalnike kakovosti onkološke oskrbe in položaj Slovenije in poudarila, da podatki IHE za Slovenijo jasno kažejo, kje so naše prednosti in kje pomanjkljivosti. »Prihodnost slovenske onkologije moramo graditi na izkušnjah držav, ki so majhne, nimajo ogromnih centrov, imajo pa zelo natančno določene specifične zdravstvene poti. Pri teh modelih so ključni elementi hitrost obravnave, enaka dostopnost, visoka raven strokovnosti ter nenehno iskanje povezav znotraj sistema. Slovenija mora na podlagi teh podatkov pripraviti jasen osnutek programa in začeti z izvedbo.« Maja Pakiž, specialistka ginekologije in porodništva iz UKC Maribor, je podrobno predstavila danski model, ki velja za vzor na tem področju. »V Sloveniji imamo dobro znanje, sodobno zdravljenje in izkušene strokovnjake za ginekološke rake. Vendar dobri povprečni rezultati še ne pomenijo, da je pot do zdravljenja enako hitra in kakovostna za vsako žensko. Zato želimo sistem urediti tako, da bo vsaka ženska, ne glede na to, kje živi, pravočasno prišla do najbolj izkušene ekipe. Ko obstaja sum na raka, mora biti jasno, kdo prevzame odgovornost za njeno pot in poskrbi, da zdravljenje poteka brez nepotrebnega čakanja in ponavljanja preiskav. Oskrbo moramo načrtovati na podlagi podatkov in potreb žensk: koliko žensk na novo zboli, koliko bolnic mora ekipa zdraviti, da ohranja dovolj znanja in izkušenj, ter koliko centrov glede na to Slovenija potrebuje. Pri tem moramo misliti tudi na prihodnost: zagotoviti dovolj izkušenj za varno učenje novih generacij zdravnikov ter omogočiti raziskave, s katerimi uvajamo nove in boljše načine zdravljenja. Da takšna sprememba lahko deluje, kaže primer Danske. Tam so zdravljenje raka jajčnika iz 52 oddelkov postopno usmerili v nekaj specializiranih centrov, določili jasne roke za obravnavo ter začeli sistematično spremljati kakovost. Po reformi je umrljivost zaradi raka jajčnika na Danskem upadala hitreje kot v drugih skandinavskih državah. Danski primer kaže, da na rezultate zdravljenja ne vplivajo le zdravila in medicinski postopki, ampak tudi to, kako dobro je organizirana pot bolnice. Zato predlagamo dva centra odličnosti, v Ljubljani (UKC Ljubljana in OI Ljubljana) in Mariboru (UKC Maribor), povezana z regionalnimi bolnišnicami po vsej Sloveniji v obliki specializiranih koordinatorjev, ki skrbijo za pot pacientke. Odgovornost za načrtovanje poti pacientke, odločitve o zdravljenju ter zdravljenje naj potekajo tam, kjer so zbrani najbolj izkušeni strokovnjaki. Spremljanje po zdravljenju, dolgotrajno vzdrževalno zdravljenje, rehabilitacija, psihološka pomoč, skrb za splošno zdravje in vsi preventivni ukrepi ter druga oskrba pa naj bodo čim bližje domu. Ne želimo centralizirati življenja bolnic, ampak znanje in odgovornost. Predlagamo, da tak sistem najprej preizkusimo kot pilotni projekt. Izmerimo, ali ženske hitreje pridejo do zdravljenja, kakšna je kakovost oskrbe in njihova izkušnja, ali je manj nepotrebnih preiskav ter kakšni so stroški. Nato se na podlagi slovenskih podatkov odločimo, kako naprej. Naš cilj je preprost: jasna odgovornost za pot pacientke in koordinacija te poti ter zdravljenje, ki so v rokah najbolj izkušenih ekip in z določeno časovnico, ter kakovostna oskrba čim bližje domu, ko se ženska vrne v svoje vsakdanje življenje in ko je v ospredju kvaliteta življenja, vendar še vedno v koordinaciji s centrom odličnosti.« Sledila je osrednja razprava, v kateri so strokovnjaki poudarili, da morajo odločitve o zahtevnem zdravljenju potekati tam, kjer so zbrani najbolj izkušeni strokovnjaki, medtem ko morajo biti dolgotrajna oskrba, rehabilitacija in kontrole čim bližje bolničinemu domu.(se nadaljuje)