Ljubljana (MOREL) – Kar dobro desetino operiranih ljudi po kirurškem posegu doleti okužba kirurške rane, tovrstne okužbe pa predstavljajo dvajsetodstotni delež vseh bolnišničnih okužb. Ker narašča število operiranih ljudi, zlasti starejših, in ker narašča tudi pojavnost mikroorganizmov, ki so odporni na antibiotike, je nujno, da število okužb kirurške rane skušamo kar najbolj znižati. To lahko naredimo s poenotenimi ukrepi, ki jih mora izvajati stroka po vseh bolnišnicah, ob tem pa je ključnega pomena tudi register za sledenje tovrstnih okužb. To je eno ključnih sporočil spletnega strokovnega srečanja Preprečevanje okužb kirurške rane v abdominalni kirurgiji, ki sta ga pripravila Slovensko združenje za gastroenterologijo in hepatologijo in Zavod Med.Over.Net.
Omenjeni odstotek se zdi presenetljivo visok, zlasti ker vemo, da so kirurška dvorana in vsi instrumenti, materiali in oblačila, ki se med operativnimi posegi uporabljajo, bodisi sterilni bodisi morajo upoštevati izredno visoke standarde čistoče. Pa je vendar podatek pravi. Če vemo, da se populacija stara, zaradi česar narašča število različnih bolezni in s tem tudi število kirurških posegov, če vemo, da je vse več imunokompromitiranih bolnikov in temu dodamo še neugodno dejstvo, da vse več bakterij postaja odpornih na antibiotično zdravljenje, imamo hitro postavljene ugodne pogoje za razrast vsakovrstnih bolnišničnih okužb, vključno z okužbo kirurške rane.
»Okužba kirurške rane je velik problem tako za bolnika kot tudi zdravstveni sistem. Vsaka okužba kirurške rane je lahko za bolnika ogrožajoča. V najboljšem primeru bo zdravljenje trajalo nekoliko dlje, v najslabšem primeru, kar je k sreči še vedno izredno redko, pa lahko bolnik zaradi okužbe kirurške rane tudi umre. To je velika obremenitev za zdravstveni sistem, ki pa se je ne pacienti ne zdravstveno osebje ne zavedajo dovolj. V razvitem svetu obstajajo posebne službe na ravni države, ki se ukvarjajo samo s tovrstnimi okužbami, tako z ugotavljanjem kot tudi preprečevanjem le – teh,« je pojasnil Bojan Krebs z oddelka za abdominalno kirurgijo UKC Maribor, eden od pobudnikov srečanja ter tudi soavtor slovenskih smernic in priporočil za preprečevanje tovrstnih okužb. Dodaja, da je odgovornost za preprečevanje tovrstnih okužb (kot tudi vseh ostalih bolnišničnih okužb) tako na strani zdravstvenega osebja kot na strani pacientov, ki prihajajo na operativni poseg.
Soorganizator simpozija in soavtor omenjenih slovenskih smernic in priporočil, pripravljenih na podlagi smernic, ki jih je izdala Svetovna zdravstvena organizacija, Blaž Trotovšek s Kliničnega oddelka za abdominalno kirurgijo UKC Ljubljana: »Ocenjujemo, da lahko z uporabo z dokazi podprtih strategij preprečevanja okužbe kirurške rane zmanjšamo njihovo število za polovico. Morajo postati del programov nadzora nad kakovostjo kirurških posegov z namenom, da izboljšamo varnost pacientov in tudi rezultate dela. Skrb za to področje je izrazito timsko delo, vsaka ustanova pa bi morala imeti ne le jasne protokole za obvladovanje in preprečevanje bolnišničnih okužb, temveč tudi ažurne podatke o številu, vrstah in pogostosti bolnišničnih okužb, vključno z okužbami kirurške rane. Tovrsten register bi bil ne le potreben, temveč nujen, saj so izboljšave in ustrezno ukrepanje možni le, ko imamo v rokah prave podatke. S tem simpozijem smo želeli narediti korak v smeri, da bi motivirali osebje v vseh naših bolnišnicah za akutno oskrbo bolnikov, da bi se nam pridružili v prizadevanjih za zmanjšanje pojavnosti okužb kirurške rane.«
Priporočila Svetovne zdravstvene organizacije so najnovejša in se opirajo na temeljito analizo in vrednotenje študij o ukrepih za preprečevanje okužbe kirurške rane. Po vzoru nekaterih drugih zdravstvenih sistemov je nujno ugotoviti njeno pogostost v Sloveniji in preveriti obstoječe stanje, kako se izvajajo ukrepi, da bi jo v čim višji meri preprečevali. Kot še pravita kirurga, je potrebno v dogovoru z vsemi oddelki splošne in abdominalne kirurgije pri nas preveriti učinkovitost svežnja z dokazi podprtih ukrepov za preprečevanje okužbe kirurške rane in v nadaljevanju tudi preveriti, kako učinkovito se izvajajo.
Omenjeni snopič ukrepov je na simpoziju predstavil Matej Dolenc, spec. kirurgije iz Splošne bolnišnice Jesenice, ki je povedal, da imajo »nekateri posamični ukrepi nizko kakovost dokazov o učinkovitosti, zato je prav, da jih združujemo v snopiče, saj s tem lahko pričakujemo večjo učinkovitost. Pri načrtovanju snopiča smo in upoštevamo le z dokazi podprte ukrepe. Težava je, ker v bolnišnicah nimamo ažurnih podatkov o okužbah kirurške rane, podatke pa večinoma zbiramo retrospektivno, in sicer glede na to, kako pogosto se bolniki vračajo po operaciji nazaj v bolnišnice. To pomeni, da so naši podatki nepopolni, ker se zbirajo različno in ne na enem mestu. Če hočemo pripraviti dober snopič ukrepov, moramo poznati incidenco okužb, prepoznati šibke točke, doseči konsenz med izvajalci, pripraviti predloge za izboljšave in nato nad njimi bdeti.«
( se nadaljuje)