Ljubljana (MOREL)- Parkinsonova bolezen je napredujoča nevrodegenerativna bolezen, katere vzroka ne poznamo. Glavna značilnost te bolezni je propadanje dopaminskih nevronov v kompaktni črni substanci v možganih, zaradi česar v njih primanjkuje dopamina. – Parkinsonova bolezen je trenutno najhitreje rastoče nevrodegenerativno obolenje. – Leta 1990 je bilo ocenjeno število obolelih s Parkinsonovo boleznijo po svetu okoli 2,5 milijona, leta 2015 pa okoli 6,2 milijona. – Danes različne organizacije navajajo, da je oseb, obolelih s Parkinsonovo boleznijo po globalnih ocenah že okoli 10 milijonov. – V Evropi se razpoložljiva statistika iz leta 2005 giblje okoli 1,2 milijona obolelih, v Sloveniji pa je oseb, obolelih s Parkinsonovo boleznijo po strokovnih ocenah trenutno že več kot 9.000. – Do leta 2040 se glede na svetovne projekcije predvideva porast obolelih na okoli 13 milijonov bolnikov, pri čemer nekateri viri nakazujejo še znatno večje število. – Pri ocenah je treba upoštevati tudi dejstvo, da niso vsi oboleli diagnosticirani (tj. okoli 5 milijonov). – Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je Parkinsonovo bolezen razglasila za najhitreje rastoče nevrološko obolenje; strokovnjaki napovedujejo pandemijo Parkinsonove bolezni. – Za to bolezen trenutno še ni zdravila, zdravi se samo simptome. – Ljudje so običajno diagnosticirani po 60. letu, vsakemu desetemu bolniku pa bolezen odkrijejo pred njegovim 50. letom. – Obolevnost je nekoliko višja pri moških kot pri ženskah. – Za Parkinsonovo boleznijo lahko zboli vsakdo, vendar je pogostejša pri starejših. – Bolezen ni nalezljiva in se ne prenaša z ene osebe na drugo. Parkinsonova bolezen lahko vpliva na številne vidike vsakodnevnega življenja. Globoko poseže v kakovost življenja in ga spremeni, čeprav ga neposredno ne ogroža. V družbi in tudi zdravstveni stroki je bolezen še vedno premalo poznana, kar je eden od vzrokov, da so osebe s Parkinsonovo boleznijo pogosto ranljive in nerazumljene. Zaslužijo manj denarja, imajo težave z obdržanjem službe in ponovno zaposlitvijo, čeprav so za svoje delo dovolj usposobljeni. Pogosto se zgodaj upokojijo. Mnogo obolelih živi s stalnimi bolečinami, izgubo glasu, slabim samozaupanjem, nespečnostjo in slabo sposobnostjo obvladovanja avtomatskih funkcij. Znaki in simptomi Simptome pri Parkinsonovi bolezni delimo na motorične in nemotorične. Glavni motorični simptomi so: – mišična togost (rigidnost), – upočasnjeno gibanje (bradikinezija), – izguba ravnotežja, – tresenje (tremor). Osebe, obolele s Parkinsonovo boleznijo pa lahko občutijo tudi več kot 40 nemotoričnih simptomov, čeprav ni nujno, da se bodo pri vsakem bolniku pojavili vsi – kombinacija je lahko pri vsakem človeku drugačna, pojavijo pa se lahko več let pred nastopom motoričnih simptomov. Med nemotorične simptome spadajo: – prebavni simptomi (zaprtje, slinjenje, motnje požiranja, izguba okusa …), – avtonomni simptomi (težave z mehurjem, suhe oči, hiperseksualnost …), – senzorični simptomi (motnja voha, bolečine, mravljinčenje …), – motnje spanja (nespečnost, prekomerna zaspanost, žive sanje …), – nevropsihiatrični simptomi (nezmožnost uživanja, otopelost, tesnobnost, depresija …), – drugi nemotorični simptomi (zamegljen vid, dvojni vid, nihanje telesne teže …). Bolezen ne prizadene le osebo s Parkinsonovo boleznijo Parkinsonova bolezen življenja ne ogroža neposredno, a ima velik negativen vpliv tako na obolelega kot na njegove bližnje. Dejansko gre za družinsko bolezen, in ko družinskemu članu diagnosticirajo Parkinsonovo bolezen, se povezanost in družinski odnosi med člani družine lahko spremenijo. Biti mož, žena ali partner nekomu s Parkinsonovo boleznijo je že od postavitve diagnoze dalje fizično, psihično in čustveno zahtevno. Skrbniki morajo prevzeti mnoge dodatne vloge in naloge v gospodinjstvu, ki jih oboleli ne zmore več opravljati. Hkrati skrbnike lahko preveva močan občutek krivde, če se obolelim ne posvečajo vsak trenutek. V človeku, ki je prevzel vlogo skrbnika, se lahko pojavijo precej mešana čustva – zamera zaradi izgube zasebnosti in frustracije zaradi nemoči nadzirati dogajanje se lahko povezujejo z ljubeznijo do obolelega in tudi z zadovoljstvom, da mu lahko pomaga. Celotni sistem zdravljenja Parkinsonove bolezni je naravnan na pomoč obolelemu samemu, breme bolezni za skrbnika in druge družinske člane obolelega pa je slabo prepoznano. Prav tako ni veliko programov in terapij, ki bi pomagali skrbnikom, s tem pa izboljšali skrb tudi za obolele same. Če so skrbniki ustrezno izobraženi in imajo tudi oni podporo, lahko obolelim bistveno bolje pomagajo. Zdravljenje bolezni Parkinsonova bolezen posameznike prizadene tako različno in svojstveno, da optimalno ali enotno zdravljenje ne obstaja. Zato je treba stanje obolelega redno nadzorovati in skladno s spreminjanjem simptomov prilagajati terapijo. Čeprav raziskovanje in zdravljenje Parkinsonove bolezni nenehno napredujeta, raziskovalci še vedno niso uspeli odkriti, kako bi to bolezen preprečili ali ozdravili. Simptome lahko učinkovito nadzorujemo: pogosto s kombinacijo zdravil, konvencionalnimi terapijami (fizioterapija, delovna terapija, govorna in jezikovna terapija), dopolnilnimi terapijami (aromaterapija, refleksologija, joga, tai chi) in kirurškim zdravljenjem (stimulacija globokih možganskih jeder ali GMS). (se nadaljuje)