Ljubljana (MOREL)- Združenje Europa Donna Slovenija ob 8. maju, svetovnem dnevu raka jajčnikov ponovno opozarja na pomen zgodnjega odkrivanja raka jajčnikov ter poznavanja družinske obremenjenosti za to bolezen. Na današnji okrogli mizi so strokovnjaki poudarili, kako pomembno je, da ženske skrbijo za svoje zdravje, se redno udeležujejo ginekoloških pregledov in so pozorne na morebitne zgodnje znake raka jajčnikov. Predstavili so, kako poteka diagnostika raka jajčnikov ter predstaviti možnosti zdravljenja, ki jih ponuja sodobna medicina.
Rak jajčnikov je med pogostejšimi raki rodil, njegovi simptomi so neznačilni in težje prepoznavni, učinkovitega presejanja ni. Zaradi nespecifičnih začetnih simptomov in s tem povezanega poznega odkrivanja ima rak jajčnikov najvišjo smrtnost med vsemi ginekološkimi raki. Pri več kot 75 odstotkov bolnic je bolezen odkrito v razširjenem stadiju, kar prispeva k slabšemu izidu, saj je zdravljenje v takšnih primerih pogosto težje in manj učinkovito. V Sloveniji vsako leto za rakom jajčnikov zboli več kot 150 žensk. Rak jajčnikov se najpogosteje pojavlja pri ženskah po menopavzi, okoli 20 odstotkov bolnic pa je ob postavitvi diagnoze mlajših od 50 let.
Pomembno je, da se zavedamo, da posamezna številka v registru raka predstavlja resnično osebo in njeno življenje. Članica Združenja Europa Donna Slovenija Vesna Bregar je spregovorila o svoji izkušnji z boleznijo: “Kljub vsem preizkušnjam me je v življenju spremljal tudi kanček sreče. Zelo mlado sestro je rak dojk premagal že pred 26. leti. Zato sem vsako leto hodila na preventivne kontrole, tako mamografijo kot h ginekologu. Ob rutinskem pregledu brez kakršnihkoli znakov so mi diagnosticirali rak jajčnikov. Hitro ukrepanje zdravstvenega osebja me je rešilo. Rak se je po šestih letih in pol ponovno pojavil, sklepam, da kot posledica okvare gena BRCA1. Če bi takrat vedela za genetsko testiranje, bi se mogoče zadeva obrnila drugače. A za nazaj ne moremo nič spremeniti, lahko gledamo le v prihodnost. Ponovno imam srečo, da se je v tem času pojavilo novo zdravilo, ki za zdaj dobro deluje in mi omogoča, da še vedno živim skoraj povsem aktivno polno življenje. Skoraj ne mine dan, ko se sprašujem, do kdaj? Nihče ne ve. Zgodbe so različne. Naučila sem se živeti in načrtovati vsak dan posebej. Vsak dan mi je podarjen in poskušati ne misliti na težke trenutke. Mnogi me bodrijo in pravijo, da sem pogumna. Pa sem res? Ne vem. Strah me je trenutka, ko bom odvisna od pomoči. Vem, da bo prišel dan, ko ne bom več zmogla. Do takrat še vedno ostaja upanje.”