»Apeliramo pa, da je potrebno čim prej izpostaviti še ostale manjkajoče centre v mreži – posebej na Dolenjskem in v Ljubljani. Žal ima Ljubljana, čeprav živi tu največ mladih, najmanj vzpostavljenih služb na področju duševnega zdravja otrok in mladostnikov. Hkrati je potrebno v Centre za duševno zdravje vnesti tudi dodatne, nove, inovativne pristope, ciljno usmerjene v izboljšanje dostopnosti pomoči za mlade,« je dejala Marija Anderluh.
Predvsem pa je potrebno urediti pregled nad učinkovitostjo programov pomoči, ki so na trgu, in jih opredeliti glede na zanesljivost dokazov njihove učinkovitosti – in javnosti omogočiti dostop do teh podatkov, sta menili tako Bavčarjeva kot Anderluhova.
»Želimo si, da se oblike pomoči na področju duševnega zdravja in duševnih težav zakonsko uredijo, saj je za to že skrajni čas. Žal nam je, da se pri tem zapleta, vendar menimo, da tako kompleksnega področja ne moremo urediti na tako poenostavljen način kot to predvideva predlog zakona o psihoterapiji,« je povedala Kaja Pavlin, ki deluje v Ambulanti za rehabilitacijo bolnikov s kronično razširjeno nerakavo bolečino, na Univerzitetnem rehabilitacijskem Inštitutu Republike Slovenije – Soča (URI Soča). Pojasnila je, da je psihoterapija zahtevna metoda zdravljenja in za strokovno izvajanje je potrebno, da imajo psihoterapevti zdravstveno znanje in pridobljene izkušnje znotraj zdravstvenega sistema.
»Pomembno je tudi vedeti, da psihoterapija ni vsemogočna, ne potrebuje je vsak, ki se znajde v življenjski stiski in je nikakor ne moremo uporabljati povsod in za vsakega pacienta na enak način. V nekaterih primerih je v določenem delu zdravljenja lahko celo kontraindicirana. Zavedati se moramo tudi, da se duševne težave pogosto prepletajo s telesnimi boleznimi in da so klinične slike lahko tudi netipične. Pri tem je nujna ustrezna diferencialno diagnostična ocena. Na podlagi slednje lahko strokovno in varno opredelimo ustrezno klinično pot za vsakega pacienta posebej, med drugim tudi indikacije za vključitev v psihoterapevtsko obravnavo, ki je znanstveno podprta za zdravljenje ugotovljenih težav.« je povedala Kaja Pavlin.
V ambulanti za kronično razširjeno ne-rakavo bolečino na URI SOČA glavnino kliničnega dela predstavlja psihoterapevtska obravnava in pri delu se pogosto srečujejo s prepletom telesnih in psiholoških težav. Pri tem morajo za to, da je obravnava strokovna in v dobrobit pacienta ves čas slediti znanstveno podprtim metodam zdravljenja in delovati kot del zdravstvenega sistema in so v sodelovanju z drugimi zdravstvenimi delavci zavezani pacientu nuditi celostno oskrbo.
»Pri tem se sprašujemo ali je duševno zdravje manjvredno v primerjavi s telesnim zdravjem, kjer se zelo striktno sledi kliničnim smernicam za obravnavo oziroma zdravljenje posameznih bolezni. Zdi se, da pri odprti operaciji srca nihče ne bi pomislil, da bi na zavoljo krajše čakalne dobe znižal kakovost same operacije in preskočil določene korake zdravljenja,« je ponazorila Kaja Pavlin, iz URI Soča. Dodala je: »Pri vsem povedanem pa se zavedamo in ne izključujemo pomembnosti psihosocialnih svetovalcev zunaj zdravstvenega sektorja, ki lahko v skrbi za duševno zdravje nudijo dragocene storitve na področju svetovanja in duševnega zdravja, ne da bi pri tem presegali klinične meje.«
Tudi na Onkološkem inštitutu Ljubljana že več kot 40 let izvajajo tako klinično-psihološko kot psihiatrično dejavnost, kot del celostne obravnave onkoloških bolnikov. Njihovo delo z bolniki zajema tudi psihoterapevtske obravnave. Obravnava bolnikov v globlji stiski ali z duševno motnjo dokazano lahko ugodno vplivajo na potek zdravljenja in s tem posredno tudi na izhod zdravljenja primarne onkološke bolezni.
Kot je pojasnila Andreja C. Škufca Smrdelj, iz Oddelek za psihoonkologijo, na Onkoloiškem inštitutu Ljubljana so za optimalno psihoterapevtsko obravnavo onkološkega bolnika v globlji stiski ali z duševno motnjo nujna znanja psihopatologije, psihodiagnostike, psihoterapije, razvojne psihologije, osnov nevropsihologije in onkologije. »Naš cilj je zagotoviti, da bodo bolniki deležni najboljše možne z dokazi podprte psihoterapevtske obravnave, ki in ko jo potrebujejo in takrat, ko jo potrebujejo, s strani ustrezno usposobljenih strokovnjakov,« je pojasnila Andreja C. Škufca Smrdelj.Dodala je, da je v psihoonkologiji največkrat uporablja psihoterapevtski pristop po kognitivno vedenjskih terapijah, ki pa po predlogu zakona sploh ne bi dosegel kriterije za izvajanje psihoterapije. »V zdravstvu se izvajajo metode, ki so podprte z dokazi za zdravljenje posamezne motnje oz. težave ter so vključene tudi v mednarodne primerljive smernice obravnav,« je izpostavila Andreja C. Škufca Smrdelj..
Na Onkološkem inštitutu zato podpirajo zakonsko ureditev področja psihoterapije in sicer na način, da se nadaljnje širi mreža zdravstvenih delavcev, ki izvajajo psihoterapijo na področju duševnega zdravja v zdravstvenih ustanovah po dosedanji zdravstveni regulaciji. »Podpiramo tudi razvoj strokovno kakovostnih in reguliranih programov na področju psihosocialnega svetovanje izven zdravstva, je povedala Andreja C. Škufca Smrdelj. To je sporočila Andreja Basle. (konec)