Ljubljana (MOREL)-  Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije in Združenje bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo Slovenije (ZCVB) vsako leto združita sporočila ob Evropskem dnevu ozaveščanja o možganski kapi, ki je na drugi torek v mesecu maju, letos 12. maja. Na novinarski konferenci so povedali, kako lahko skupaj zmanjšamo breme možganske kapi. Kljub vse večji ozaveščenosti in prizadevanjem za preprečevanje možganske kapi Svetovna organizacija za možgansko kap opozarja na skrb vzbujajoče napovedi, da bo vsak četrti Zemljan, ki je danes starejši od 25 let, v svojem življenju utrpel možgansko kap. V Sloveniji vsako leto na novo zboli okoli 4000 ljudi, kar pomeni približno 11 novih primerov dnevno.  Matija Cevc je opozoril, da je možganska kap nujno stanje, pri katerem čas odloča o izidu zdravljenja – vsaka minuta šteje. Ključno je hitro prepoznavanje znakov in takojšnje ukrepanje. Pri tem si pomagamo z akronimom GROM V2: Govor – nenadna motnja govora ali nerazumljivost; Roke – oslabelost ali ohromelost ene strani; Obraz – povešen ustni kot; Minute – takoj pokličemo 112; dodatek V2 pa opozarja še na nenaden pojav vrtoglavice in nenadnih težav z vidom. Pri tem pa moram poudariti, da moramo vedno ukrepati brez odlašanja in bolnika čim prej usmeriti v ustrezno zdravstveno ustanovo. Najpomembnejše je, da prizadetega ne vozimo sami, ampak aktiviramo nujno medicinsko pomoč, ki omogoča hitro diagnostiko in usmerjanje v centre za zdravljenje kapi. V Sloveniji imamo to srečo, da je hitra medicinska pomoč široko dostopna in zato z njeno aktivacijo pridobimo na času, ki je ključen. Minuta zamujena ne vrne se nobena – to pri možganski kapi nedvomno velja. V Sloveniji imamo dobre izkušnje s sistemom telekapi, ki omogoča, da specialisti na daljavo sodelujejo pri odločanju o zdravljenju tudi v manjših bolnišnicah. S tem lahko več bolnikov pravočasno prejme sodobno zdravljenje, kot sta tromboliza ali mehanska odstranitev strdka, kar pomembno izboljša izid bolezni. Kljub napredku pa možgansko kap brez večjih posledic preživi le okoli 20 % bolnikov. Zato je toliko pomembneje, da znake prepoznajo svojci, saj se večina dogodkov zgodi doma. Prav oni so pogosto prvi, ki lahko rešijo življenje. Vsaka zamujena minuta pomeni nepopravljivo propadanje možganskega tkiva, večjo umrljivost in več invalidnosti. Najpomembnejši dejavniki tveganja za možgansko kap so visok krvni tlak, sladkorna bolezen, povišan holesterol, kajenje, debelost, telesna neaktivnost in atrijska fibrilacija. Pri slednji je tveganje za embolično kap še posebej veliko, zato je nujno redno in dosledno jemanje predpisanih zdravil za redčenje krvi. Možgansko kap lahko v veliki meri preprečimo z zdravim življenjskim slogom: rednim gibanjem, uravnoteženo prehrano, opustitvijo kajenja ter dobrim nadzorom krvnega tlaka, sladkorja in maščob. Ko pa do kapi pride, je odločilno hitro prepoznavanje znakov GROM V2 in takojšnje ukrepanje – to rešuje življenja in ohranja kakovost življenja. Vesna Radonjić Miholič, spec.klinične psihologije je dodala: "Možganska kap – nevabljena, nepričakovana gostja v družini: Možganska kap je v našem okolju razmeroma pogosta. Nastopi nenadoma, nepričakovano, pogosto dokaj dramatično, saj v trenutku spremeni bolnikovo življenje. Mnoge sposobnosti in zmožnosti (gibanje, govor), ki so bile še hip prej samoumevne, so po bolezni kljub trudu nedosegljive. Bolniki poročajo, da so opazili spremembe (vidiš roko, jo skušaš premakniti, pa se ne odzove; misel, ki jo hočeš sporočiti ne najde besede...), ki so jih begale, vzbujale tesnobo, a so le redki prepoznali, da gre za možgansko kap. Vse je tako drugače, neresnično. Tudi zato so pogosto prav bližnji tisti, ki prepoznajo resnost bolnikovega stanja in poskrbijo za pravočasno zdravstveno pomoč." Posledice možganske kapi so lahko zelo raznolike, nekatere so vidne takoj po bolezni, mnoge ostanejo dalj časa prikrite, a bolnika ovirajo v vsakodnevnem življenju. Po kapi lahko pride do motenj gibanja in čutenja po eni strani telesa, spremeni se lahko čutno zaznavanje, pojavijo se lahko motnje govornega sporazumevanja, motnje spomina, čustvovanja, mišljenja. Okrevanje je praviloma neenakomerno in dolgotrajno, večkrat nepopolno. Dosežena raven okrevanja pa ni vedno stabilna in lahko zaniha ob vznemirjenju, utrujenosti, v stresnih situacijah. Pravo razsežnost posledic možganske kapi je mogoče prepoznati šele, ko se bolnik po bolezni vrača v vsakodnevno življenje v svojem okolju. Posledice možganske kapi posegajo na različna področja bolnikovega življenja (skrb zase, delovne sposobnosti, medsebojni odnosi, način življenja, vožnja, družinske vloge...). Sčasoma posledice možganske kapi postopoma posegajo tudi v življenja družinskih članov in v družino samo – kap postane bolezen družine. Podpora, sprejemanje in razumevanje družine so za bolnika izredno pomembni. Pomagajo mu razumeti kaj se dogaja, nudijo občutek varnosti, ki ga veže na znano in domače življenje pred boleznijo. Naklonjenost svojcev je dragocena tudi za utrjevanje po bolezni načete samozavesti. Človek potrebuje v stiski bližnjega, a zanj je pomembno tudi spoznanje, da je sam nekomu pomemben in dragocen. Sleherni član družine se na svoj način in s svojim tempom sooča in spoprijema s boleznijo bližnjega. V stiskah običajno pričakujemo in potrebujemo potrditev svojih čustev in misli pri najbližjih. Drugačna doživljanja bližnjih nas lahko zmedejo ali celo  postanejo vir napetosti. Svojci se ob bolezni bližnjega soočijo z zavestjo o ranljivosti, strahom pred tem kako bo bolezen potekala, skrbjo ali bodo znali in zmogli bližnjemu ustrezno pomagati. Pomembno je ustrezno prerazporediti običajne družinske obveznosti in realno oceniti kaj zmorejo sami in kje lahko poiščejo dodatno pomoč. Pomembno je, da  družinski člani najdejo pravo mero med podporo, pomočjo bolniku, vzpodbujanju  ter   skrbjo zase. Za družino po bolezni je pomembno, da vzpostavi in ohranja iskreno, pozorno in potrpežljivo komunikacijo, da zmore ohraniti vzajemno podporo vsem družinskim članom. V življenju družine bolnika z možgansko kapjo prihaja do velikih sprememb, srečujejo se s številnimi izzivi, spreminjajo se medosebni odnosi, spreminja se vpliv posameznih članov, prestopajo se meje zasebnosti, nenadoma lahko v življenje ponovno vstopajo člani razširjenih družin in vsi morajo z veliko mero potrpežljivosti usklajevati svoje nove odnose.  Družina mora ostati odprta in varna za vse člane, za njihove posebnosti in tenkočutna do njihovih pomembnih potreb. Pomembno je, da ostanejo povezani, da se ne osamijo v svojem okolju, da zmorejo drug drugemu pomagati, a tudi poiskati in zaprositi pomoč, ko to potrebujejo. Nekaj misli svojcev in bolnikov o življenju po bolezni: »Postali smo bolj občutljivi za stiske drugih, a hkrati vemo, da so dragoceni skupni trenutki...V meni se je rodilo sočutje, sposobnost zaznavati srečo v  majhnih, prej spregledanih rečeh... Pred boleznijo sva se pogosteje prepirala in dokazovala drug drugemu svoj prav, sedaj se bolj usmerjava na bistvene reči in sva si ustvarila bolj harmonično življenje...«. Tatjana Erjavec, podpredsednica ZCVB je povedala:" Pomen združenj bolnikov v sekundarni preventivi najpogostejše, ishemične možganske kapi, ki ni posledica kardioembolije. Danes veliko bolje poznamo vzroke za nastanek različnih oblik možganske kapi. S sodobnimi načini zdravljenja ishemične možganske kapi okoli 20 % bolnikov nima posledic bolezni. Še vedno pa ima trajne okvare skoraj 70 % oseb, ki potrebujejo večjo ali manjšo pomoč tudi pri vsakodnevnih opravilih.Kljub sodobnemu zdravljenju in povečani porabi zdravil v sekundarni preventivi ishemične možganske kapi se pogostost ponovne možganske kapi v zadnjih 20 letih ni bistveno spremenila.V prvem letu doživi ponovno možgansko kap vsak deseti bolnik, do petega leta pa vsak peti. Zdravljenje in rehabilitacija ponovne možganske kapi je dražja, ima praviloma večjo umrljivost in hujše trajne posledice, vključno z večjim tveganjem za razvoj vaskularne demence." Tveganje za ponovno možgansko kap se ob jemanju ustreznih zdravil zmanjša za 20 do 30 %. Če  optimalnemu zdravljenju sledi še sprememba življenjskega sloga, prehrane in telesne dejavnosti se tveganje zmanjša za 80 %. Dovolj velik izziv, da se poleg timske obravnave različnih strokovnjakov na primarnem nivoju, k opolnomočenje bolnikov in svojcev aktivno vključijo tudi združenja bolnikov. V ZCVB veliko pozornost posvečamo ohranjanju gibanja in telesne zmogljivosti. Obstajajo priporočila za izvajanje individualno predpisane telesne vadbe, vendar jih v praksi lahko uresničuje le manjši del preživelih. Eden pomembnih vzrokov je prav gotovo neobstoj organizirane telesne vadbe za osebe po možganski kapi po končanem primarnem zdravljenju. Če so, pa k manjši udeležbi v programih prispevajo utrudljivost, pomanjkanje motivacije in podpore, depresija, kognitivne motnje, motnje sporazumevanja, občutek sramu zaradi telesnih okvar ter omejene možnosti prevoza in dostopa do programov. V življenju po možganski kapi je zato pomoč in podpora družine, prijateljev in socialnega okolja še kako pomembna. (konec)