Strokovna zdravstveno vzgojna revija

Temeljna lastnost šolskega sistema je nenehno spreminjanje. Nekoč so menili, da nekaj telovadbe v šoli že ne more škoditi, z leti je športna vzgoja pridobivala na veljavi, najprej kot eden bolj obrobnih predmetov, kasneje pa z jasneje opredeljenimi cilji kot enakovreden predmet v vseh šolskih programih. 2

Športna vzgoja v šoli


Športna vzgoja vzgaja in uči o športu, skozi šport in za šport. Pomembno je, da otroka naučimo raznovrstnih gibalnih spretnosti, osnov različnih športov, ki mu bodo prišle prav še dolgo po šolanju. To so spretnosti, ki imajo visoko raven transferja, pri katerih poznavanje ene plati omogoča lažje osvajanje drugih.
Danes športna vzgoja ni le posredovanje športnega znanja ter razvoj gibalnih sposobnosti in telesnih značilnosti, temveč je tudi proces motivacije za zdravo življenje in socializacije.
Šolska športna vzgoja je tisti del športa in hkrati tudi tisti del šolskega programa, pri katerem zelo načrtno, strokovno in celovito vplivamo na mlade generacije, jim razvijamo odnos do športa in zdravega življenja. Šolski šport daje tudi možnost za druženje, oblikovanje posameznikovega mesta v družbi, upoštevanje socialnih norm in ne nazadnje odvrača mlade od različnih zasvojenosti. Z izbranimi vsebinami, cilji, metodami in oblikami pri rednem in kakovostnem športno-vzgojnim procesu si prizadevamo prispevati k skladnemu razvoju in zdravju otrok in jih hkrati navajati na vključevanje v športne dejavnosti v njihovem prostem času tako v šoli kot zunaj nje.

Vloga športnega pedagoga je zelo pomembna. Od njih je odvisno, ali bo otrokova športna izkušnja kakovostna, izpolnjena z veseljem in užitkom, ne nazadnje vseživljenjska.
Kljub vsemu pa so najpomembnejši starši, ki že v zgodnji mladosti otroku odločilno vcepijo odnos do ukvarjanja s športom.

ŠPORTNA VZGOJA NI POCENI

Športna vzgoja v šoli je predmet, ki zahteva precej denarja. Gmotne potrebe so razmeroma velike, vzdrževanje opreme je vse prej kot poceni. Srečujemo se še z enim velikim problemom: s pomanjkanjem prostora in časovne razporeditve ur športne vzgoje.
Prostor predstavlja velik problem pri izvajanju športne vzgoje, saj šole po večini nimajo svojih telovadnic in so bodisi delno ali v celoti najemnice. Kljub vsemu pa si športni pedagogi prizadevamo odpirati tudi v okolico, saj ponavadi daje otrokom mnogo možnosti. Zakaj se ne bi učili rolanja ali kolesarjenja ali veslanja, če imamo za to dobre možnosti, ki nam jih ponuja okolica. Ponudbe za raznovrstne športne aktivnosti je danes zelo veliko, le organizirati se je treba in poskrbeti za varno uro. Tako organizirana ura športne vzgoje zelo pritegne večino otrok, tudi če ni med rednim poukom. Problem pri izvajanju takih oblik športnih aktivnosti pa je, da ne more biti redno, saj je samoplačniško.
Problem pri izvajanju športne vzgoje so tudi prevelike skupine otrok – do 32 – in to bolj ovira kakovostno izpeljavo ure športne vzgoje. Pri tako velikih skupinah otrok le-ti niso aktivni hkrati več kot deset minut na uro športne vzgoje pri osvajanju novih vsebin.

Naloga športnih pedagogov je, da otroka in mladostnika pripravijo, da uživa v uri športne vzgoje tako, da osvaja nova znanja in si razvija raznovrstne sposobnosti in si s tem krepi samopodobo in samozavest. Šport je pomemben za zdravje, za delovno učinkovitost, skratka je zelo koristen… vendar ne smemo upoštevati le zunanjih vrednot, temveč predvsem notranje motive: uživanje v gibanju, tekmovanju, obvladanju spretnosti, v premagovanju samega sebe. Druga pomembna naloga športnih pedagogov pa je usmerjanje otrok in mladostnikov k rednemu ukvarjanju z rekreativnim športom ali usmerjanje v posamezno športno panogo, glede na njihove predispozicije.

ZAKAJ JE GIBANJE POMEMBNO

Gibanje je zelo pomembno in naša naloga je, da otroci in mladostniki spoznajo, zakaj je gibanje potrebno, hkrati jim mora postati samoumevno.
Boljše telesno zdravje pomeni tudi boljše duševno zdravje. Dejstvo je, da gibalno aktivni otroci in mladostniki, ki del energije usmerjajo v telesno naprezanje, lažje prenašajo psihične obremenitve in strese in ob takih stanjih tudi ustrezno ukrepajo.
Telesna aktivnost oziroma napor z ustrezno obremenitvijo je tudi stres za organizem. Vendar pa je stres za telo, ob primerni energiji in ob primerni časovni razporeditvi, koristen. Športna aktivnost daje občutek, da smo z lastnim trudom in lastnim prizadevanjem napravili nekaj koristnega zase. To je zagotovo zelo pozitivna izkušnja, ki lahko pomembno prispeva k samozaupanju in samospoštovanju ter pomaga pri obvladovanju stresov in obremenitev.

Otroka je treba že v zgodnji mladosti usmerjati glede odnosa do športa. To je prvenstveno vloga staršev, ki naj bi otroka pozitivno spodbujali, da bi v športu iskreno užival, da bo bolje telesno pripravljen, da bo imel občutek, da dosega pomembne stvari, da si bo o sebi izoblikoval dobro mnenje in da bo spretnejši.

Starši naj bi otroku:

  • predstavili čim več različnih športnih aktivnosti
  • spodbujali, ne silili k športu
  • vedeli, kdaj je otrok pripravljen na igro
  • spodbujali zdrave navade in življenjski slog
  • omogočili čim več iger na prostem, sprehodov v naravi
  • sodelovali pri različnih igrah v družini
  • podpirali in poučevali pošteno igro
  • otroku pomagali, da si ustvari uresničljive cilje
  • otroku pomagali pri odločanju
  • dajali zgled s športom
  • otroke peljali na ogled športnih tekmovanj


Športni pedagog naj bi:

  • cenil individualnost otrok in njihovim potrebam dal prednost pred potrebami športa
  • bil pozitiven zgled
  • bil občutljiv za manj sposobne otroke in za okolje, iz katerega izhajajo
  • ohranjal pravi pogled na zmage in poraze
  • otrokom pomagal, da si zastavijo uresničljive cilje
  • izrekal pozitivne pripombe, in cenil napore in prizadevanja otrok
  • ustvarjal varno in prijetno delovno okolje
  • bil strokoven in obnavljal znanje
  • poskrbel za ustrezno zavarovanje


OBLIKOVANJE POZITIVNEGA MNENJA

Pozitivno oblikovanje mnenja o športu omogoči otroku in mladostniku, da uživa pri urah športne vzgoje in se je tudi rad udeleži. Vse, kar potrebuje, poleg dobre volje, seveda, je ustrezna športna oprema:

  • majica in hlače iz naravnih materialov
  • bombažne nogavice
  • športni copati za v dvorano in drugi za zunaj
  • brisača

Ustrezno športno opremo je treba nositi domov, jo oprati, copate posušiti, prevetriti in ne puščati v zaprtih torbah ali v plastičnih vrečkah do naslednje uporabe. Prhanje po vadbi večinoma ni mogoče, ne samo zaradi pomanjkanja prh, temveč predvsem zaradi časovne stiske, saj morajo biti otroci že v petnajstih minutah v razredu, pripravljeni na novo šolsko uro. To ugodnost si lahko privoščijo le tisti, ki imajo športno vzgojo zadnjo uro. Res pa je, da je higiena možna in nujna po vsaki uri športne vzgoje, saj je umivalnikov in tekoče vode vseeno dovolj za vse.
Igra in gibanje sta naravni potrebi otroka, zlasti v predšolskem obdobju in prvih letih šolanja. V teh letih se najlažje oblikujejo osnovni gibalni programi, otrok si razvija gibalne in funkcionalne sposobnosti, pa tudi intelektualne, navaja se na delo v skupini in upoštevanje pravil. Šport je za otroke razvedrilo, protiutež sedečemu življenju, pa tudi igrivost, zadovoljstvo in veselje. Veselje in zadovoljstvo ob gibanju sta osnovno vodilo za sistematično ukvarjanje s športom tudi v prostem času v vseh starostnih obdobjih. Zavedati pa se moramo, da tistega kar zamudimo v tem starostnem obdobju kasneje žal ne moremo več nadomestiti. Redna in kakovostna športna vzgoja, prilagojena posamezniku, s strokovnim kadrom, s povečanim številom ur in z zmanjšanim številom otrok v skupinah, naj bi zagotavljala najbolj optimalne učinke na otrokov razvoj.

POVEZOVANJE Z OKOLJEM

Povezovanje športnih vsebin z okoljem, delom in s prostim časom omogoča v učnem procesu mnogo širša spoznanja o ljudeh, življenju, ustvarjalnosti. Z organiziranjem športnih dni, interesnih dejavnosti, raznovrstnih šol v naravi, s prepletanjem dodatnih programov si želimo, da bi šport postal vez med šolo in otrokovim prostim časom.

ZAKAJ OPRAVIČILA

Kljub vsemu otroci in mladostniki še vedno nosijo množično zdravniška opravičila za prepoved vsakršnega ukvarjanja s športom za vse leto, čeprav športni pedagogi v večini primerov jasno vidimo, da z njimi ni nič narobe in nam to tudi sami povedo. Le športna vzgoja v času pouka jim ne ugaja, zvečer pa tako ali tako obiskujejo fitnes ali aerobiko ali pa na žalost nič, saj je vse tako ali tako »brez veze« (mladostnikov najljubši izgovor). V takšnih primerih mladostnika zelo težko prepričaš, da je kaka gibalna dejavnost, ki mu je pisana na kožo, saj ima na eni strani potuho staršev – zgled, na drugi pa zdravnikovo potuho, mi pa smo pri vsem tem nemočni, saj prisiliti nekoga, ki noče, ni mogoče.
V tem vidim problem, otroci in mladostniki imajo dovolj prostega časa in če jih ne usmerjamo v kakršno koli gibalno dejavnost (starši, športni pedagogi, učitelji), jim pa današnja družba ponuja mnoge pasti, kot so mamila, nasilje, osamljenost, sedeče življenje in nepravilna prehrana.

CILJ ŠPORTNE VZGOJE

Cilj športne vzgoje pri mladostnih je usposobiti mlade, da sprejemajo šport kot vrednoto in kulturno samoumevnost v vseh življenjskih obdobjih. Seznaniti se s čim več športnimi zvrstmi (tenis, namizni tenis, borilni športi, kolesarjenje, drsanje, rolanje, aerobika…), zakonitostmi športne vadbe, vplivi športa na organizem, z intenzivnejšo vadbo v določeni športni zvrsti, z rednim spremljanjem razvoja mladostnikovih telesnih značilnosti in sposobnosti ter samostojnost pri načrtovanju vadbe. Mladostnik naj bi znal tudi kritično presojati različne negativne pojave v športu (prepovedana poživila-doping, manipulacija s športniki, zvezdništvo, trženje).

Irena Masten, športna pedagoginja,
Srednja vzgojiteljska šola in Gimnazija Ljubljana