Kožni testi in dokazovanje alergij

Dandanes se velikokrat srečujemo s pojmom alergija, kar ni nič nenavadnega, saj je znano, da so alergijske bolezni v razvitem svetu v porastu. Po podatkih nekaterih preiskav naj bi delež ljudi, ki imajo alergijsko obolenje, predstavljalo do 30 % populacije razvitega sveta. Obstajajo pa napovedi, da naj bi do leta 2050 imel vsak drug zemljan vsaj eno izmed oblik alergijskih bolezni. Že dlje časa se v literaturi pojavlja pojem higienska hipoteza, ki nam podaja možne vzroke za porast alergijskih bolezni. Opira se na dejstvo, da so bili včasih ljudje že od svojega najzgodnejšega otroštva izpostavljeni najrazličnejšim mikrobom, ki so predstavljali izziv imunskemu sistemu in mu omogočili normalen razvoj. Imunski sistem otrok v razvitejšem svetu v današnjem času pa naj ne bi prišel v stik z dovolj velikim številom škodljivcev, zato naj bi začel napačno reagirati tudi na neškodljive snovi iz okolja.

POJEM ALERGIJA

Ljudje si velikokrat kar sami postavijo diagnozo alergije, kar pa še zdaleč ne pomeni, da imajo res alergijo. Vsak kožni izpuščaj, ki srbi, še namreč ne pomeni, da gre za alergijo. Kaj pa alergija sploh je?
Pojem alergija pomeni neustrezen odziv imunskega sistema na snov iz okolja, ki sicer pri zdravi osebi ne povzroči nobene motnje. Snovi, ki povzročijo alergijo, strokovno imenujemo alergeni. V naše telo lahko vstopijo na več različnih načinov: z vdihanim zrakom, s hrano, preko kože in sluznic, z zdravili in s piki žuželk.
Alergična oseba tako na alergen napačno odreagira in ga prepozna kot škodljivo snov. Zakaj točno pri nekaterih ljudeh imunski sistem naredi to napako, pri drugih pa ne, doslej še ni povsem pojasnjeno. V razvoju alergije ima najpomembnejšo vlogo dedna nagnjenost, pomembni pa so tudi vplivi iz okolja, kot so: izpostavljenost alergenom, cigaretnemu dimu, dojenje in prehrana v prvem letu starosti.
Alergije imajo veliko obrazov. Kažejo se na različne načine v različnih življenjskih obdobjih. V zgodnjem otroštvu je najpogostejša alergija na hrano, ki pa pogosto že v prvih letih življenja izzveni. Kasneje lahko ti otroci razvijejo astmo ali seneni nahod. Astma navadno traja do nastopa pubertete, kasneje pa začne naraščati število ljudi, ki imajo težave v obliki senenega nahoda. Takšno prehajanje različnih oblik alergij skozi različna starostna obdobja imenujemo alergijski pohod.

ALERGIJSKE REAKCIJE

Alergijske reakcije so lahko omejene na posamezne organe, kot so koža, sluznice, oči, dihala in prebavila. Lahko pa se seveda pojavljajo na več organih hkrati. V skrajnem primeru lahko pride do burne oblike alergije, ki prizadene celotno telo, kar se kaže s prizadetostjo krvnega obtoka z znižanjem krvnega tlaka in pospešenim srčnim utripom, kar imenujemo anafilaksija.
Alergijske reakcije delimo na štiri tipe in jih označujemo z rimskimi številkami. Z vidika pojavov na koži sta pomembna predvsem dva tipa, in sicer tip I ali zgodnji tip preobčutljivosti in tip IV ali pozni tip preobčutljivosti. Pri zgodnjem tipu preobčutljivosti nastopijo znaki in simptomi alergije v nekaj minutah ali urah po stiku z alergenom. Kot že samo ime pove, pa se pri poznem tipu preobčutljivosti spremembe pojavijo z zakasnitvijo 48 do 72 ur po stiku z alergenom.
Z vidika alergije na koži je zgodnji tip odgovoren za nastanek koprivnice in deloma atopijskega vnetja kože ali dermatitisa, pozni tip pa za nastanek alergijskega kontaktnega dermatitisa.
Najpogostejši alergeni, ki povzročajo zgodnji tip preobčutljivosti, so: hišni prah z iztrebki pršic in ščurkov, pelodi trav, dreves in zeli, hranila (jajca, mleko in mlečni izdelki, morski sadeži, soja, arašidi, orehi, lešniki, jagode), strupi kožekrilcev (najpogosteje čebele in ose) in zdravila (antibiotiki, protibolečinska zdravila).
Test za ugotavljanje zgodnje preobčutljivosti imenujemo kožni vbodni test. Navadno se izvajajo na notranji strani obeh podlahti. Pri testiranju uporabljamo kapljice alergenov, ki jih s posebno iglo vtisnemo v kožo. Kadar je test pozitiven, se na mestu vboda pojavijo koprivka, rdečina in srbenje. Rezultate odčitamo po 15–20 minutah. Pozitiven kožni vbodni test pa je za diagnozo pomemben le, kadar iz razgovora z bolnikom povzamemo, da po stiku z osumljenim alergenom pride do izbruha kožnih izpuščajev.

KONTAKTNI ALERGIJSKI DERMATITIS

Za pozni tip preobčutljivosti je značilna alergija na snovi, ki vstopajo skozi kožo in povzročajo kožno obolenje, ki ga imenujemo kontaktni alergijski dermatitis. Takšne alergene imenujemo kontaktni alergeni. Kožne spremembe nastanejo na mestu stika alergena s kožo osebe, ki se je predhodno na ta alergen senzibilizirala. Senzibilizacija pomeni, da je imunski sistem prepoznal neko snov kot tujo in proti njej razvil posebej občutljive obrambne limfocite ter bo ob ponovnem stiku z isto snovjo najverjetneje ponovno odreagiral z alergijsko reakcijo.
Vzročni alergen dokazujemo s posebnim testiranjem, ki ga imenujemo krpično ali epikutano testiranje. Pri tem testiranju se testne snovi s posebnimi obliži nanesejo na kožo hrbta. Po 48 urah se obliži odstranijo in se odčitajo testne reakcije. Ponovno kontrolo opravimo še po 24 urah, torej po 72 urah od namestitve obližev. V primeru pozitivne reakcije na koži nastanejo rdečina, bunčice in mehurčki, ki jih spremlja srbenje.
Bolnike lahko poleg standardne serije alergenov dodatno testiramo tudi z alergeni iz njihovega domačega ali delovnega okolja, na katere iz razgovora sklepamo, da so vzročni alergeni. Najpogostejši kontaktni alergeni so nikelj, krom, dišavne spojine, konzervansi, sestavine gume, sestavine barv za lase in številni drugi. Po podatkih iz literature ima 19 % vseh, ki se epikutano testirajo, pozitivno reakcijo na nikelj. Pri ženskah pogosteje opažamo preobčutljivost na nikelj, kar se povezuje z dejstvom, da več žensk kot moških nosi nakit, predvsem uhane.
Za alergijskim kontaktnim dermatitisom zboleva približno 2–5 % populacije. Kožne spremembe lahko nastanejo v 1–3 dneh že po enkratnem stiku z alergenom (akutno) ali pa nastajajo v daljšem časovnem obdobju, če imamo ponavljajoč stik z alergenom. Akutno nastale spremembe na koži se kažejo z rdečino, oteklino, rosenjem, bunčicami, mehurčki in luščenjem. Spremembe so srbeče. Kadar je stik z alergenom ponavljajoč, postane koža na tem mestu zadebeljena, rdečkasto rjavo obarvana in pokrita z bunčicami, luskami in praskami zaradi srbeža. Posebna oblika alergijskega kontaktnega dermatitisa je poklicni alergični kontaktni dermatitis, saj bolnik z vzročnim alergenom prihaja v stik vsakodnevno na delovnem mestu. Poklici, pri katerih se najpogosteje srečujemo s tovrstnimi težavami, so frizer, kozmetik, pek, slaščičar, poklici v gradbeništvu, zdravstveni delavci …
Pri zdravljenju je najpomembnejše strogo izogibanje vzročnemu alergenu, kar je pa velikokrat težko, saj je lahko zelo razširjen in prisoten v številnih snoveh. Različne alergene pa lahko vnašamo v kožo tudi s kožnim pirsingom, ki po definiciji pomeni prebadanje kože z namenom vstavitve telesnega nakita, ali pa z dekorativnim tetoviranjem, ki pomeni vbadanje kože z namenom vnašanja barve v globlje plasti kože.
Še posebej mladostniki se v želji po bolj atraktivnem videzu in izboljšanju samopodobe pogosteje odločajo za pirsing ter različne prehodne in trajne tetovaže. Pred leti so bile tovrstne spremembe zunanjega videza označene za nekoliko deviantno obnašanje, dandanes pa so za večino ljudi družbeno sprejemljive.

PIRSING JE INVAZIVEN POSEG

Tako pirsing kot tudi tetoviranje predstavljata invaziven poseg v telo, zato sta tudi povezana z določenimi zapleti, kot so: bolečina, okužbe, krvavitve, alergijske reakcije, brazgotine in poškodbe živcev. V literaturi so opisane tudi poškodbe dlesni in zobovja zaradi pirsinga na ustnici. Telesni nakit, ki se uporablja pri pirsingu, največkrat predstavljajo kovinski predmeti v obliki igel ali obročkov, ki se vstavljajo na različne dele telesa, kot so: ušesna mečica, ustnice, jezik, popek, prsne bradavice in tudi spolovilo.
Tako pirsing kot tudi tetoviranje sta že zelo stara postopka, katerih korenine segajo več tisoč let nazaj. Prebodena ušesa so našli že na zelo znanem mumificiranem telesu Ötzi Iceman, ki je staro več kot 5000 let.
Preden se odločimo za tovrstne postopke, se moramo prepričati, da jih bo izvedla strokovno usposobljena in kompetentna oseba, v primerno opremljenem salonu ter v aseptični tehniki, ki zagotavlja, da sterilni predmeti in površine med postopkom ostanejo sterilne. V ta namen so bile objavljene izčrpne smernice za izvajanje postopka pirsinga, ki jih je objavilo Ministrstvo za zdravje na Novi Zelandiji.
S pirsingom seveda v kožo vnesemo tujo snov, ki lahko pri določeni osebi povzroči senzibilizacijo za določen alergen ali pa sproži alergijsko reakcijo pri že senzibilizirani osebi. Zaradi tega dejstva je zelo pomembna izbira ustreznega materiala za telesni nakit. Danes se za te namene v glavnem uporabljajo hipoalergeni materiali, ki imajo manjši potencial za nastanek alergije. Za pirsing se velikokrat uporablja nerjaveče jeklo vrste 316 L, ki se sicer uporablja tudi kot kirurški implant (umetni kolki, kolena, ploščice, vijaki) in 14- ter 18-karatno zlato. Cenen modni nakit vsebuje velik delež niklja. Ob stiku s tekočinami (potenje, kri) se tako lahko sproščajo velike količine niklja, ki lahko pri dovzetni osebi povzročijo alergijsko reakcijo. Nerjaveče jeklo sicer vsebuje nikelj, vendar je ta močneje vezan. Vsekakor pa ni primeren za osebe, ki imajo znano alergijo na nikelj. Med ostalimi kovinami, ki so še primerne za pirsing in so hipoalergene, so tudi titan, niobij in platina. Belo zlato lahko vsebuje nikelj, zato je potrebna previdnost.
Tudi tetoviranje ima lahko za posledico razvoj alergijskega kontaktnega dermatitisa. Pri dekorativnih tatujih se lahko kot pigmenti uporabljajo različne soli kovin, kot so: kobalt, krom, mangan, kadmij ter tudi organski preparati iz sandalovine, brazilskega drevesa z rdečim lesom in karmina. Vse te snovi so potencialni alergeni, lahko pa sprožijo tudi druge kožne vnetne reakcije, kot je na primer reakcija tujkovega tipa, ki se kaže s pordelimi vozliči in plaki.
V zadnjem času so zelo priljubljene začasne tetovaže s črno kano. Zaradi mišljenja ljudi, da gre za neškodljivo početje, v zadnjem času opažamo, da se takšna vrsta tetoviranja zelo pogosto izvaja tudi na otrocih.
Čista kana je barvilo rastlinskega izvora in ima sicer nizek potencial za razvoj alergije. Izdelovalci začasnih tetovaž pa uporabljajo črno kano, ki jo dobijo z dodajanjem različnih snovi čisti kani. Tako se dodajajo parafenilen diamin (PPD), kava, črni čaj, evkaliptus in limonin sok. Na tak način se povečata intenzivnost in obstojnost barve.
Parafenilen diamin vsebujejo trajne barve za lase in predstavlja pogost kontaktni alergen. Med barvnimi odtenki, kot so blond, rjava in črna, ni bistvenih razlik med koncentracijami PPD. V barvah za lase se pojavlja v 2- in 6-odstotnih koncentracijah, v črni kani pa so koncentracije PPD večje od 15 %. Zaradi tega se ljudje z začasnimi tetovažami pogosto senzibilizirajo na PPD, kasneje pa z barvanjem las sprožijo zelo hude alergijske reakcije. Takšnih primerov navzkrižnih reakcij med barvami za lase in začasnim tetoviranjem s črno kano je kar nekaj opisanih v literaturi. PPD pa lahko najdemo tudi v barvah za tekstil in krzno, kozmetičnih izdelkih temnejše barve, v črnilih za tiskanje in gumi. Osebe, ki so alergične na PPD, lahko odreagirajo z alergično reakcijo na primer tudi na lokalne anestetike, ki jih sicer lahko dobimo pri zobozdravniku za zmanjšanje bolečine, ter na paraaminobenzojsko kislino (PABA), ki jo najdemo v zaščitnih sončnih kremah.
Pirsing in tetoviranje sta modna trenda, ki sta v zadnjih desetletjih doživela velik razcvet. Predstavljata način izražanja predvsem mladih ljudi, ki je povezan s poslušanjem določene zvrsti glasbe, stilom oblačenja in navsezadnje tudi povezovanjem v določene skupine.
Zavedati pa se moramo, da gre za invazivne posege v telo, ki se lahko končajo z zelo resnimi posledicami za zdravje. Poleg nevarnih alergijskih reakcij obstaja tudi možnost okužbe z virusi, ki se prenašajo s krvjo, telesnimi tekočinami in izločki, kot so virusi hepatitisa B, C in D ter virus HIV. Vedno je treba pretehtati možna tveganja, predvsem pa naj tovrstne posege izvaja strokovno usposobljena oseba, ki je dobro poučena o pravilnem načinu postopka in tudi o vseh možnih posledicah.