Na kaj smo alergični

Med raznolikimi molekulami, ki sprožijo protimikrobno vnetje, so najbolj znana protitelesa, ki jih s tujko imenujemo imunoglobulini (Ig). Imunoglobulinov je več vrst, vsaka vrsta je namenjena uničevanju določenih skupin mikrobov (npr. bakterij s kapsulo, bakterij brez kapsule, virusom, parazitom, glivam...) in povzroča določeno vrsto vnetja. Vnetje ob tem, ko se sproži, ne škoduje le bolezenskim mikrobom, ampak tudi lastnemu tkivu, vendar je škoda zaradi vnetja navadno manjša od tiste, ki bi jo povzročili mikrobi, če bi se razpasli po telesu. Zato se takrat, ko nas napadejo bolezenski mikrobi, vnetje kljub neprijetnim občutkom (bolečina, oteklina, vročina, kašljanje, driska) splača. Vendar se imunski sistem včasih tudi zmoti pri odločitvi o tem, kaj od tistega, kar pride v telo, je treba napasti. Včasih brani organizem pred snovmi (alergeni), ki človeku sploh niso nevarne. Najbolj ekstremno se to zgodi v primeru, ko se proti povsem neškodljivim snovem iz narave (npr. proti cvetnemu prahu) sproži protiparazitski odziv, za katerega je značilna tvorba protiteles vrste IgE. V tem primeru torej imunski sistem zaradi nekaterih fizikalno–kemijskih značilnosti cvetnega prahu (ki spominjajo na parazitske ovojnice) organizira protiparazitski napad, ki temelji na delovanju protiteles IgE. Tako nastane nekoristno vnetje, ki zgolj škoduje organizmu - imenujemo ga alergijska bolezen. Alergijske bolezni prizadenejo 20 do 30 % ljudi. Največkrat se začnejo v mladosti ali celo v zgodnjem otroštvu. Z leti se večina alergijskih bolezni ublaži ali celo izgine, vendar pa najhujše lahko trajajo tudi do poznih let in se začnejo slabo odzivati na zdravljenje.

ALERGIJSKE REAKCIJE

Alergijska reakcija v sluznici dihal lahko povzroči astmo. Za astmo so značilni občasni napadi težkega dihanja. Spremljajo ga kašelj, stiskanje v prsih in piskanje. Težave so najizrazitejše ob telesnem naporu in v zgodnjih jutranjih urah. Simptome povzročajo alergeni, pa tudi onesnažen zrak, megla, mrzel ali zelo suh zrak, smeh, čustveni pretresi in telesna obremenitev. Alergijsko vnetje nosu (alergijski rinitis) se kaže s srbenjem, izcedkom, kihanjem ter zamašenim nosom. Alergijski rinitis pogosto spremlja tudi alergijsko vnetje veznic (konjuktivitis). Kaže se s solzenjem, srbečico ali občutkom, da je v očeh pesek. Veznice so pordele ter zatekle. Težave so še izrazitejše, če se rinitisu pridruži vnetje obnosnih votlin. Urtikarija ali koprivnica je kožna bolezen s srbečimi izpuščaji, podobnimi tistim, ki jih povzroči dotik s koprivo. Najhujša alergijska bolezen je anafilaksa. Prizadeti so številni organski sistemi hkrati in to pogosto daleč od mesta vnosa alergena. Sprva se pojavi občutek tople kože, srbečica v laseh, dlaneh in podplatih. Nevarni znaki anafilakse so oteklina grla z oteženim dihanjem (lahko celo zadušitvijo), krč dihal in padec krvnega tlaka s šokom ter odpovedjo delovanja srca. Anafilakso najpogosteje povzročijo piki žuželk (zlasti čebele), zdravila in hrana.

Alergijske reakcije se pogosto pojavijo po stiku s pršico, cvetnim prahom, dlako domačih živali in plesnimi. Tudi uživanje nekaterih hranil (mleko, jajca, moka, arašidi in ribe, surovo sadje in zelenjava, orehi, lešniki in morski sadeži) pri številnih ljudeh sproži alergijo.

Znaki alergije so lahko zelo različni glede na to, katero tkivo ali organ alergija posebej prizadene. Enak biokemični proces, ki sproži vnetje, se v prebavilih pokaže kot driska, na koži kot srbeča oteklina (koprivnica), če pa nastane v sluznici dihal, je posledica lahko astmatični napad. Kljub številnim oblikam alergije pa je danes opredelitev razmeroma preprosta. Alergijska reakcija nastane, če imunski sistem proti neškodljivim snovem v okolju (cvetnemu prahu, zaužitemu sadju itd.) začne izdelovati posebno vrsto protiteles, ki jih imenujemo protitelesa IgE. Ta protitelesa se takrat, ko alergičen človek zaužije škampe, vežejo na njihove sestavine in ob tem povzročijo vnetje. Kjerkoli že vnetje nastane in kakorkoli se klinično pokaže, so v ozadju vedno protitelesa IgE, s katerimi se imunski sistem brez potrebe bojuje proti neškodljivim snovem - alergenom.

Zanimivo je, da so sodobne študije pomen dednosti za nastanek alergij prepričljivo potrdile in ga postavljajo čedalje bolj v ospredje. Če nobeden od staršev nima alergijske bolezni, je verjetnost, da bo alergijsko bolezen dobil otrok, med 8 in 10 %. Če ima eden od staršev alergijsko bolezen, je verjetnost, da bo otrok imel alergijsko bolezen, približno 20 %. Če pa imajo starši enako alergijsko bolezen, je tveganje za otroka večje od 70 %.
Pomemben vpliv, ki je vzrok večjega števila alergij, je sodoben način življenja. Čim bolj se v določenem okolju uveljavlja "civiliziran" način življenja, več je alergij. Civilizacija brez dvoma prinaša onesnažen zrak, ta pa kvari dihalno sluznico. Zato alergeni (npr. cvetni prah) lažje pridejo skozi okvarjeno sluznico do imunskih celic - te se potem odzivajo z reakcijo. Industrija ponuja številne vrste hrane za dojenčke, zato jih manj dojijo, to pa pomeni večjo verjetnost za nastanek alergij. Ob morebitni dedni obremenitvi je možnost za nastanek alergije manjša ob večji izpostavljenosti neškodljivim mikrobom v otroštvu, ki otroku omogočijo ustrezen razvoj imunskega sistema - zato pomaga bivanje v ruralnem okolju. Po drugi strani je več alergij v primeru večjega prebolevanja hujših okužb dihal v zgodnjem otroštvu – to pa je zaradi koncentracije ljudi bolj pogosto v urabaniziranih okoljih, zlasti ob zgodnjem odhodu v vrtec.

DIAGNOSTIKA IN ZDRAVLJENJE

Vsako alergijsko reakcijo sproži določen neškodljiv tujek, ki ga imunski sistem obravnava kot škodljivca. Tak tujek imenujemo alergen in diagnostika alergij je usmerjena v prepoznavanje alergena, ki je vzrok težav. Alergen je lahko rastlina ali del rastline, ki se pojavlja v določeni sezoni, npr. trava ali cvetni prah. Lahko so tudi snov, kot je mačja dlaka, določeno zdravilo ali hrana. Alergen lahko povzroči alergijsko reakcijo, kadar pride na kožo ali očesno sluznico, ga vdihamo, pojemo, injiciramo... Pogosto ga najbolje prepoznamo med pazljivim, detektivsko natančnim pogovorom med zdravnikom in bolnikom v zvezi z načinom bolnikovega življenja.
Različni testi pomagajo ugotoviti, ali so bolnikovi simptomi zares povezani z alergijo in za kateri alergen gre. V vzorcu krvi lahko izmerimo koncentracijo eozinofilcev (vrsta belih krvničk), saj je pri bolnikih z alergijami pogosto povečana. Encimskoimunski testi izmerijo koncentracije posameznih vrst specifičnih protiteles IgE. S tem si pogosto lahko razjasnimo rezultate kožnih testov na alergene v zvezi s sezonskim alergijskim rinitisom in alergijsko astmo.
Kožni testi so zelo uporabni za odkrivanje posameznih alergenov. Za izvedbo kožnega testa uporabljamo razredčene pripravke, pridobljene z ekstrakcijo različnih dreves, trav, semen, pelodov, prahu, živalskih dlak, hrane, zdravil, strupov žuželk itd. Posamezne vrste pripravkov v majhni količini vbrizgajo v kožo. Če je testirana oseba alergična na določeno snov, se na mestu vbrizga v 15 do 20 minutah razvije oteklina (koprivnica) s pordelo okolico. Kadar kožnega testa ne moremo narediti, si lahko pomagamo z rezultati radioimunskega testiranja, ki ugotavlja navzočnost specifičnih protiteles IgE. Oba testa, kožni in radioimunski, sta zelo specifična in zanesljiva, kljub temu pa je kožni test še za spoznanje zanesljivejši, cenejši, njegovi rezultati pa so zdravniku takoj na voljo. Ko ugotovimo vzrok alergije, se je alergenu vsekakor bolje izogibati kot skušati zdraviti alergijsko reakcijo. Izogibanje alergenom lahko pomeni, da se prenehamo zdraviti z določenim zdravilom, v stanovanje namestimo klimatsko napravo z ustreznimi filtri, oddamo domačo žival iz stanovanja ali pa ne uživamo več določene hrane. Včasih je bolnik alergičen na snov, ki jo uporablja pri delu, in mora celo zamenjati delovno mesto ali tudi poklic. Bolnikom s hudimi sezonskimi alergijami koristi, če se preselijo v kraje, v katerih ni alergena, ki jim povzroča težave. Med ustreznimi ukrepi je tudi zmanjševanje izpostavljenosti alergenom. Pri ljudeh z alergijo na hišni prah je treba odstraniti stanovanjsko opremo, na kateri se nabira prah (preproge, žimnice, tapiserije), vso posteljnino obleči v plastificirane protialergijske prevleke, pogosto odstranjevati prah iz stanovanja z vlažnim brisanjem, s klimatskimi napravami filtrirati zrak in zmanjšati njegovo vlažnost, ker se v vlažnejšem zraku pršice bolj razmnožujejo.

Ker se nekaterim alergenom, zlasti tistim v zraku, ni mogoče izogniti, zdravniki pogosto uporabljajo različne zdravilne metode, s katerimi zavirajo alergijski odziv in blažijo simptome alergijskih bolezni.

Specifična imunoterapija z alergeni je postopek, pri katerem majhno količino raztopljenega alergena vbrizgamo pod bolnikovo kožo. To količino postopno povečujemo, dokler ne dosežemo, da bolnik preneha alergično reagirati proti antigenu. Tovrstno zdravljenje v telesu spodbuja tvorbo blokirajočih ali nevtralizirajočih protiteles, ki preprečujejo alergijsko reagiranje. Specifična imunoterapija mora potekati zelo previdno, kajti izpostavljanje bolnika prevelikim količinam alergena lahko tudi sproži nevarno alergijsko reakcijo.

Biološke lastnosti alergenov

Pelod – povzročitelj sezonskega alergijskega rinitisa (senenega nahoda)
Sezonski alergijski rinitis (seneni nahod) se pojavlja, ko je v zraku veliko cvetnega prahu oziroma peloda. Pelod dreves in grmovnic, pelodi trav (tudi žit) in plevelov (zeli), sestavljajo veliko skupino inhalacijskih alergenov, ki pridejo v telo skozi dihala. Pelodi so razmeroma veliki - približno 0,05 mm, zato se jih večina ustavi v nosu in na očesni veznici, ne pridejo pa v pljuča. Pelod vetrocvetk je najbolj alergogen, ker se prenaša z vetrom in ga je v zraku veliko, potuje pa lahko tudi do 10 km daleč. Kadar se pelod oprime prašnih delcev, ga najdemo v zraku tudi zunaj sezone cvetenja. Pelod dreves se začne pojavljati v zraku že januarja, ko zacvetita leska in jelša, aprila cveti breza, do konca maja pa še druge drevesne vrste. Pelod trav je najpogostejši povzročitelj alergije od maja do konca julija. Ko je v kubičnem metru zraka 20 pelodnih zrnc, se pojavijo vnete oči in nahod. Koledar cvetenja za Slovenijo je objavljen na spletnih straneh http://www.arso.gov.si/vreme/napovedi%20in%20podatki/bio.html

Pršice hišnega prahu, glive in domače živali – povzročitelji celoletnega alergijskega rinitisa in alergijske astme

Celoletni alergijski rinitis oziroma celoletni alergijski nahod se pojavlja neodvisno od letnega časa. Pri nekaterih lahko traja celo leto; zlasti pri tistih, ki so alergični na pršico v hišnem prahu, in pa pri tistih, pri katerih je vzrok alergije delovno okolje (moka pri pekih, živalske pokožnice in proteini pri rejcih živali, skladiščne pršice pri delavcih v prehranski industriji).
Astma je kronična vnetna bolezen malih dihalnih poti, ki se pod vplivom določenih snovi zožijo, zato je dihanje oteženo. Astma se pojavlja pri ljudeh, ki imajo preveč občutljive bronhije oziroma se ti prehitro vzdražijo (bronhialna prevzdražljivost). Te ljudi nekatere snovi dražijo in povzročajo napad težkega dihanja. Kadar v proces ni vključen določen alergen in napade težkega dihanja sprožijo na primer samo mrzel zrak, megla, stres in intenzivna čustva, govorimo o nealergijski astmi. Če pa zožanje malih dihalnih poti povzroči alergen, govorimo o alergijski astmi.

Vir alergenov so pršice hišnega prahu, glive in domače živali.

Pršice so taksonomsko razvrščene v skupino pajkovcev. Poznamo ogomno vrst, ki živijo v različnih biotopih. Za razvoj alergije so pomembne pršice, ki živijo v hišnem prahu in drugem hišnem okolju (postelja) ter skladiščne pršice v skladiščih s hrano. Alergeni so njihovi izločki. Najpogostejša je senzibilizacija na alergene hišnih pršic, pomembni sta dve vrsti: hišni kožojed (Dermatophagoides pteronissinus) in moknati kožojed (Dermatophagoides farinae). Obe živita v hišnem okolju (prah, postelja, talne obloge) in ne v moki, kot bi lahko sklepali iz imena D. farinae. Hišne pršice se hranijo s prhljajem in z mikroskopsko majhnimi plesnimi. Pri veliki koncentraciji pršic v hišnem okolju lahko pride do razvoja astme.
Nekatere glive (večinoma plesni, pa tudi nekatere kvasovke) sprožijo z IgE pogojeno alergijsko reakcijo, in z njo povezano astmo, lahko pa tudi IgG odziv in alergijski alveolitis (farmarska pljuča). Vir alergenov so spore, pa tudi drugi delci plesni. Poznamo veliko vrst plesni, razširjene so povsod po svetu, tako v naravi kot v zaprtih prostorih. Za razoj potrebujejo vlažno okolje.Naselijo se v vlažnih stanovanjskih prostorih, kot so kopalnice, kuhinje ali kletni prostori. Najdemo jih tudi na zunanjih stenah slabo izoliranih stavb. V razmnoževalnem procesu tvorijo plesni spore, ki, podobno kot pelod, lahko pridejo v dihalne poti in pri preobčutljivih ljudeh sprožijo reakcijo. Število spor v zraku je, podobno kot pri pelodu, odvisno od vremena. Največ spor je v zraku v vročem in vlažnem vremenu.

ŽIVALSKE POKOŽNICE (EPITELIJI) IN PROTEINI

Alergije na domače živali so pogoste in lahko poslabšajo druge alergije. Alergeni domačih živali so v prhljaju, slini psov, mačk in konj, v seču psov, mačk in malih živali (npr. hrčka, morskega prašička), v prhljaju, v žleznih izločkih. Alergeni se prilepijo na dlako in perje, ki odpada, se drobi v prah, ki ga vdihavamo. Najpogostejša je senzibilizacija na mačje alergene. Rejci živali se lahko senzibilizirajo na pokožnice in proteine živali, ki jih gojijo.

Hrana – povzročiteljica urtikarij, atopijskega dermatitisa in drugih oblik prehranskih alergij

Senzibilizacija s prehranskimi alergeni je kompleksno dogajanje, ki ima tudi zelo različne posledice; od popolne odsotnosti bolezenskih znakov, do najhujših sistemskih reakcij, kot je npr. anafilaksija. Prehranske alergije so najpogostejše v otroštvu, zlasti v prvem letu življenja, predvsem na kravje mleko in jajčni beljak, lahko pa tudi na jajčni rumenjak, pšenico in druge alergene. Pri dojenčkih in majhnih otrocih je pomembno dokazati vzorec senzibilizacije: ali gre za prehodno senzibilizacijo, ki največkrat izzveni do 4. leta starosti ali pa za dolgotrajno senzibilizacijo, ki se ji kasneje pridruži še senzibilizacija na inhalatorne alergene in razvoj astme.
Urtikarija (koprivnica) je lahko akutna (traja nekaj ur do nekaj dni in je ponavadi posledica alergije) ali kronična (traja nekaj tednov ali mesecev in je redko posledica alergije). Vzroki so lahko alergija na hrano, zdravila, pike žuželk, cvetni prah, plesni.
Atopijski dermatitis se večinoma pojavi že zelo zgodaj v otroštvu, pogosto že pri dopolnjenih treh mesecih starosti, v 80 odstotkih pa do dopolnjenega prvega leta. Bolezen traja več let. Pri dveh tretjinah otrok izgine okrog šestega leta, pri nekaterih pa lahko traja vse življenje.