Svetovna zdravstvena organizacija zdravje definira kot stanje telesnega, duševnega in socialnega blagostanja, ki skupaj vplivajo na splošno dobro počutje in zadovoljstvo (WHO). Vemo, da se je treba gibati, jesti zdravo, piti dovolj tekočine in imeti dovolj kvalitetnega spanca, s čimer skrbimo za telesno zdravje. Velikokrat zapostavljena pa je skrb za psiho, tudi zato, ker se v zahodni kulturi bolj izpostavlja ideal telesne lepote, medtem ko je duševno zdravje potisnjeno na rob. Biti zdrav ne pomeni biti zgolj fizično zdrav, ampak tudi biti sposoben za delo, obvladovati stres, imeti socialne stike, se prilagajati življenjskim spremembam in si znati odpočiti. Dobro telesno počutje vpliva na stabilno duševno zdravje in obratno; ljudje bi torej za optimalno delovanje in učinkovito spopadanje s stresnimi situacijami morali izvajati ukrepe na obeh področjih. Eden od načinov, kako ohranjati duševno stabilnost, je redno sproščanje. Ker sta um in telo povezana, se z umiritvijo prvega umiri tudi drugi in obratno, s tem pa telesu pomagamo, da se lažje sooča s stresnimi obremenitvami. Sodoben človek je vsakodnevno izpostavljen številnim stresnim situacijam, vendar tako prepogosti stresni odzivi zanj niso zdravi, posledice pa se lahko pokažejo tudi v obliki telesne reakcije. Vsak bi moral sam odkriti, na kakšen način bo skrbel za svoje zdravje. Te strategije ne bodo ves čas ali pri vseh ljudeh enake, saj se glede na obremenitve in situacijo ljudje odzivajo različno. Če se ljudje naučijo, kako se spremembam prilagoditi, bodo stres komaj ali pa sploh ne občutili.
DELITEV SPROŠČANJA NA DVE SKUPINI
Starc sproščanje v grobem deli na dve skupini. V prvo uvršča pomirjevala, uspavala, marihuano, alkohol, cigarete idr., ki ob dolgoročni uporabi lahko pripeljejo do odvisnosti ali celo bolezni. V drugo skupino pa uvršča različne tehnike sproščanja, kot so joga, meditacija, tehnika postopne mišične relaksacije, avtogeni trening, dihalne vaje, vizualizacija, biofeedback, hipnoza, molitev, smeh in telovadba. Fengler dodaja še eno skupino, v katero spadajo hobiji, branje, umetnostno izražanje, sprehodi ali samota, ki pomagajo, da oseba odvrne pozornost od negativnih situacij in se osredotoči na tisto, kar jo veseli.
Kot že omenjeno, je avtogeni trening ena od sprostitvenih tehnik, s katero si oseba pomaga pri umiritvi telesa in uma. Njegovo bistvo je, da se vadeči nauči, kako lahko s pomočjo svojih misli in predstav najprej sprosti svoje telo in preko tega tudi um, ter tako blagodejno vpliva na svoje delovanje in doživljanje. Misli, izkustva in doživljanja namreč lahko spreminjajo možgane, saj ti niso statična gmota organske snovi. Možgani ne prepoznajo razlike med resničnim in navideznim, zato lahko zgolj ponavljanje misli ustvarja nove povezave med nevroni ter spreminja mreže in povezave med njimi. Lastne predstave so najnaravnejše sredstvo, s katerimi si lahko ljudje pomagajo do boljšega zdravja, a hkrati tudi vzrok slabega počutja, če si tako počutje oseba domišlja. S tem, ko oseba usmeri pozornost na določen del telesa, stimulira predel možganov, ki je povezan s tem delom, ob tem pa zares stimulira tudi telesni del, na katerega je pozornost usmerila.
Avtogeni trening je priporočljiv za vse zdrave ljudi, da se lažje in hitreje spočijejo ter povečajo svojo storilnost, hkrati pa je zelo uporaben pri tistih, ki so že v stanju izčrpanosti, imajo motnje spanja, napade tesnobe ali telesne bolečine. Z rednim izvajanjem se izboljša splošno počutje, zmanjša občutljivost na zunanje dražljaje ter prepreči razvoj nekaterih bolezni. Za očeta avtogenega treninga velja nemški profesor in doktor medicine Johannes Heinrich Schultz, ki je na podlagi svojega dela s pacienti razvil in leta 1932 predstavil tehniko, katere namen je bil, da jo oseba izvaja sama. Profesor in doktor Branislav Cvetko je bil mnenja, da je avtogeni trening smiselno označiti kot »koncentrativno sprostitev«, saj je njegov namen doseči sprostitev z zbranostjo duha. Nujna je redna vadba enkrat do dvakrat dnevno po približno 20 minut. Avtogeni trening se lahko izvaja sede ali leže, pomembno je le, da je telo pasivno, v čim bolj nevtralni legi in da je osebi udobno. Telo se sprosti tako, da si vadeči v mislih predstavlja, kako se določen del telesa umirja, pri tem pa so mu v pomoč kratka gesla (stavki), ki povzemajo bistvo predstave. Tehniko sestavlja šest vaj, usmerjenih na vegetativno živčevje, torej na tiste procese, ki sicer potekajo neodvisno od človeške volje in intenzivneje odreagirajo, ko telo zazna stresor, saj mu to omogoči preživetje. Raziskave so pokazale, da se telo, ko zazna stresor, odzove na ustaljen način, z enakimi biokemičnimi spremembami, jakost odziva pa je v sorazmerju z zaznano nevarnostjo.
VAJE AVTOGENEGA TRENINGA
Vaje avtogenega treninga so torej zasnovane tako, da vsaka umiri eno stresno telesno reakcijo. S 1. vajo vadeči sprosti mišice celega telesa, z 2. vajo sprosti žile in krvni obtok, s 3. in 4. pa umiri dihanje in utrip srca, ki se v napeti situaciji pohitrita. Sončni pletež oziroma pleksus je vegetativni živčni center, ki leži v trebušni votlini in ima velik vpliv na delovanje trebušnih organov. Tudi tu nemalokrat pride do okvare, če je človek dolgo in intenzivno obremenjen, zato je 5. vaja namenjena sprostitvi teh organov. Zadnja, 6. vaja avtogenga treninga se nanaša na misli in zbranost, saj stres pušča posledice tudi v obliki slabše koncentracije in spomina. Še najbližje negativnim posledicam avtogenega treninga je nespremenjeno stanje, vendar to najpogosteje pomeni, da oseba nečesa ne dela pravilno ali premalo vadi, in je mogoče odpraviti. Delo in uspešnost pri delu sta vrednoti, hkrati pa delo ljudem zagotavlja sredstva za preživetje. Na uspešnost in učinkovitost zaposlenega vplivajo različni dejavniki, med njimi je zagotovo tudi zdravje, ki ga prekomerni in negativni stres poslabša, saj lahko povzroči padec imunskega sistema in v skrajni točki pripelje do bolezni. Glede na izvor stresa se pristopi k reševanju posledic in ustvarja pogoje za preprečitev novih. Stres na delovnem mestu in z njim povezane zdravstvene težave so še posebej v zadnjem desetletju v porastu. Poleg porušenega zdravja se posledice kažejo v povečanem delanju napak, na ravni organizacije pa v višjih stroških, večji fluktuaciji, prezentizmu, absentizmu in slabših medsebojnih odnosih. Hkrati se je treba zavedati, da je vloga ljudi za skoraj vsako sodobno organizacijo ključnega pomena, saj je obstoj podjetja odvisen od lastnosti in znanja ljudi, ki sodelujejo v poslovanju. Bolj ko je obstoj organizacije odvisen od znanja, bolj pomembna je vloga človeških virov in večjega pomena je vlaganje sredstev v zdravje in razvoj zaposlenih. Na eni strani mora torej organizacija skrbeti za ustvarjanje ustreznih delovnih pogojev, na drugi pa mora to posameznik storiti sam. Avtogeni trening kot sprostitvena tehnika lahko zelo pomaga pri obvladovanju stresa tako na osebnem kot delovnem področju. Redna uporab izboljša koncentracijo in osredotočenost na delovne naloge, zmanjša razdražljivost, poveča tolerantnost na stresne dogodke, prispeva, da oseba ostane na nivoju pozitivnega stresa, in ker izboljša spanec, lahko vpliva tudi na dvig energije. Najbolj smiselno bi bilo, da ga oseba redno izvaja doma in s tem pravzaprav zmanjša intenzivnost in pogostost situacij, ki nanjo delujejo stresno, s tem pa izboljša tudi delovne rezultate. Na avtogeni trening bi težko gledali kot na ključni dejavnik obvladovanja stresa na delovnem mestu, saj gre za področje, ki zahteva kompleksen in individualni pristop, zagotovo pa redna uporaba prinese številne izboljšave, ki se kažejo tako na osebnem kot na delovnem področju.
