Niso bolniki, ker imajo motnjo v duševnem razvoju ali pa morebiti zato, ker so stari. Res pa je, da lahko zbolijo, pa tega ne prepoznamo ali pa nam ne znajo povedati in pokazati, kakšne težave imajo.
Staranje (s tujko senescenca, iz latinske besede senex) je biološki proces, ki se odraža v postopnem slabšanju fizioloških funkcij organizma. Ravnovesje v telesu je bolj nestabilno, zato je občutljivost na spremembe večja. Te spremembe se na koncu zaključijo s smrtjo.
Staranje spremlja več pojavov od celične ravni do ravni celotnega organizma. Na celični ravni se kopičijo odpadni produkti presnove v celicah. Število delitev mitotsko aktivnih celic je omejeno z genskim zapisom (Hayflickova meja). Visoko diferencirane celice v različnih tkivih so nenadomestljive, posledica odmiranja celic pa je postopno odpovedovanje tkiva in posledično organa. Poleg tega se na nivoju celotnega organizma spremeni tudi hormonsko ravnovesje, kar vpliva na funkcijo mnogih tkiv.
Pri enoceličnih organizmih so vzroki staranja drugačni od vzrokov in načinov staranja pri mnogoceličarjih, kjer pravi vzroki še vedno niso pojasnjeni. Obstaja pa več teorij. Po eni izmed njih je staranje kompromis med tem, koliko energije organizem vlaga v razmnoževanje in koliko v mehanizme popravljanja DNK. Oba mehanizma sta visoko energetsko potratna.
STARANJE PRI ČLOVEKU
Staranje pri človeku obsega biološko in sociološko stališče. Geriatrija je veja interne medicine, ki se ukvarja s preučevanjem, preprečevanjem, lajšanjem in zdravljenjem zdravstvenih težav starostnikov, gerontologija pa upošteva tudi sociološki vidik.
Obstaja hipoteza, da prihaja v zadnjem obdobju človekove evolucije do močne selekcije osebkov z daljšo življenjsko dobo. Medicina in druge znanosti bolj uspešno zmanjšujejo vplive zunanjih dejavnikov smrtnosti, zato se viša povprečna starost ljudi. Skozi stoletja se je življenjska doba spreminjala. Medtem ko so neandertalci živeli povprečno 20 let, je povprečna življenjska starost danes v svetu okoli 68 let. Za Slovenijo velja, da število starejših med vsemi prebivalci narašča že od leta 2003. Po podatkih statističnega urada RS je bil delež starejših prebivalcev, starih od 65 let in več, v letu 2014 17,5 %, delež prebivalcev, mlajših od 15 let, pa 14,6 %.
ORGANSKI SISTEMI IN STARANJE
Možgani – tudi v možganih se kažejo procesi staranja. Poruši se vzorec spanja, spomin postaja manj zanesljiv, učenje novih podatkov je težje in zahteva več časa. Gre za globalni upad kognitivnih funkcij, kar strokovno poimenujemo demenca. Nadaljnje staranje možganov in drugih organskih sistemov vodi v smrt. Živčevje je zelo specializirano tkivo, njegovo pravilno delovanje je odvisno od pravilnega delovanja drugih organov v telesu. Prebavila so odgovorna za preskrbo z energijo, dihalni sistem vzdržuje ustrezno preskrbljenost krvi s kisikom, poleg tega pa se s krvjo odstranjujejo iz možganskega tkiva vsi odpadni produkti. Prav tako se bolezni srca, ožilja, ledvic in jeter odražajo v moteni funkciji centralnega živčnega sistema. Vse slabe življenjske navade in razvade se z leti vse bolj izražajo tudi na nivoju delovanja možganov, kako izraziti so ti vplivi, pa je odvisno še od mnogih drugih dejavnikov.
Zmanjšan občutek za žejo lahko povzroči dehidracijo, motnje ravnotežja in sinkope pa povečajo tveganje za poškodbe zaradi padcev. Seveda pa je mogoče tudi to, da je primarna poškodba nastala v možganskih celicah, kar se odraža na drugih tkivih.
Koža – večja nagnjenost k preležaninam, daljši čas zdravljenja ran, koža je bolj suha, pogosteje srbeča. Z leti se pojavlja izguba in sivenje las.
Oči – slabša prilagoditev na temo, siva mrena, glavkom, degeneracija makule.
Ušesa – izguba sluha, posebej visokih frekvenc, slabša ločljivost tonov, šumenje v ušesih.
Nos in ustna votlina – slabši okus, vonj, posledično izguba apetita, izsušenost ustne sluznice.
Prebavila – motnje požiranja, gastroezofagealna refluksna bolezen (GERB), zmanjšanje kislosti želodčne sluznice, kronično zaprtje, spremenjen metabolizem zdravil.
Dihala – znižanje vitalne kapacitete (znižanje FEV1).
Srčno žilni sistem – znižana srčna rezerva, spremembe na srčnih zaklopkah, srčni mišici in osrčniku.
Sečila – zmanjšanje ledvične funkcije, stresna inkontinenca, spremenjena kapaciteta in praznjenje sečnega mehurja.
Endokrini sistem – spremembe na nivoju hormonov, spremenjena spolnost, spremembe razpoloženja, spremenjen odgovor na stres, zmanjšano delovanje ščitnice.
Kostno mišični sistem – zmanjšana mišična moč, povečano tveganje za zlome kosti, zmanjšana gibljivost sklepov, pogostejša vnetja.
Imunski sistem – večja pojavnost okužb in malignih obolenj, slabši odgovor na imunizacijo, z leti se povišuje delež avtoprotiteles.
Bolezni, ki se pogosteje pojavljajo v starostnem obdobju kot posledica sprememb različnih organskih sistemov: ishemija zaradi arterioskleroze, nepravilno delovanje srčnih prekatov, motnje srčnega ritma, povišan krvni tlak, obolenja ledvic, okužbe sečil, večja pojavnost sladkorne bolezni, avtoimuno obolenje ščitnice, osteoporoza, slabša prehranjenost, degenerativne bolezni živčevja.
OSEBE Z MOTNJO V DUŠEVNEM RAZVOJU
Tudi pri osebah z motnjo v duševnem razvoju se življenjska doba daljša. Boljša nega, večja ozaveščenost in znanje svojcev ter skrbnikov skupaj z napredkom medicine in tehnološkim napredkom so glavni razlogi za spremembe v kvaliteti življenja teh oseb. Staranje pri osebah z motnjo v duševnem razvoju pa hkrati pomeni izziv za vse, ki skrbimo zanje, saj so njihovi odzivi na spremembe lahko drugačni, težje prepoznavni.
Posamezniki s trisomijo 21 (Downov sindrom), ki je najpogostejši vzrok za motnjo v duševnem razvoju v Ameriki, so v letu 1983 doživeli povprečno starost 25 let, v letu 1997 se je povprečna starost povzpela na 49 let.
Posledično se povečuje tudi pojavnost kroničnih bolezni kot pri populaciji brez motnje v duševnem razvoju, po nekaterih podatkih svojcev in negovalnega osebja pa je večja pojavnost obolenj ščitnice, epileptičnih napadov, duševnih bolezni (t. i. dvojna diagnoza), debelosti ter bolezni zob in obzobnih tkiv. Pomembno je, da je dostopnost do zgodnje diagnostike in ustreznega zdravljenja ter obravnav enakovredna kot v splošni populaciji.
Negovalno osebje, skrbniki in svojci so najpogosteje tisti, ki se prvi srečujejo z »novo« geriatrično populacijo. Pomembno je, da tudi pri osebah z motnjo v duševnem razvoju skrbimo za to, da čim dlje ohranijo neodvisnost in samostojnost.
Okvare očesnih struktur so pogoste pri osebah z motnjo v duševnem razvoju, posledica je slabši vid. Pri teh osebah je prav tako pogostejša izguba sluha.
Bolezni zob in obzobnih tkiv so lahko posledica slabše ustne higiene, težav s hranjenjem ali bolečin.
Bolezni ščitnice so pogostejše, po nekaterih priporočilih bi bila potrebna določitev ščitničnih hormonov pri vseh po 40. letu starosti.
Debelost, poglavitni dejavnik za sladkorno bolezen in bolezni srčno žilnega sistema, je pogostejša pri osebah z MR. Vzroki za debelost so multifaktorialni: slabše prehranjevalne navade, endokrine motnje, slabši mišični tonus, slabša telesna aktivnost.
Bolezni srčno žilnega sistema se pojavljajo v mlajših letih, pojavnost z leti narašča.
Osteoporoza je večji problem pri osebah s težko motnjo v duševnem razvoju in je lahko posledica nepomičnosti, pomanjkljivega vnosa kalcija ali pomanjkanja vitamina D. Pri starejših od 50 let je povečano tveganje za zlome dolgih kosti in zlome vretenc.
Prepoznava motenj v duševnem zdravju je težavna zaradi netipičnih simptomov in težav v sporazumevanju. Pogosto osebe z motnjo potrebujejo psihotropna zdravila za daljše časovno obdobje, mnogi med njimi se zdravijo zaradi epilepsije, zato je spremljanje interakcij med zdravili in stranskih učinkov nujno potrebno.
Tudi za osebe z motnjo v duševnem razvoju velja, da je za ohranjanje zdravja zelo pomembna psihofizična kondicija, ki jo lahko opredelimo kot sposobnost posameznika, da zmore opravljati dnevne aktivnosti (osebna higiena, oblačenje, nakupovanje, hišna opravila, premikanje, hoja po stopnicah) brez posebnega napora. Ohranjanje telesne kondicije je za starejšo populacijo izjemnega pomena, ker z leti naraščajo utrudljivost, bolečine v hrbtenici in druge težave. Pogosto zaradi omenjenih težav starejši ljudje več počivajo, misleč, da bodo s tem svoje težave omilili. Po drugi strani pa več počitka pomeni manjšo kondicijo, telo postane bolj dojemljivo za bolezni. Težave se stopnjujejo, posameznik potrebuje več pomoči, postopoma se kakovost življenja niža.
Ali naj bodo starejše osebe z motnjo v duševnem razvoju bolj telesno aktivne?
Odgovor je pritrdilen – telesno aktivnost je treba vključiti v reden program aktivnosti. Vsi, ki s temi osebami živijo in zanje skrbijo, morajo biti seznanjeni, da je pomembna in potrebna. V vsaki starosti je mogoče izboljšati telesno kondicijo, seveda pa mora biti program vadbe in aktivnosti skrbno načrtovan in prilagojen posamezniku.
