Veterinarji se v vsakodnevni praksi zelo pogosto srečamo z eksotičnimi živalmi, med katere uvrščamo predvsem ptice, male sesalce, plazilce, dvoživke in tudi druge. Gojenje sobnih ptic ima v Sloveniji dolgoletno tradicijo in tudi reja kuncev je panoga, ki razveseljuje ljudi s podeželja že veliko let. Vendar pa te živali kot hišni ljubljenci, z izjemo sobnih ptic, na naših tleh niso bile pogoste. V zadnjem desetletju pa se je število eksotičnih živali v slovenskih domovih zelo povečalo. Tako je kunec zasedel tretje mesto po številčnosti med hišnimi ljubljenci, takoj za psom in mačko. Podobno je tudi v drugih državah Evrope. Prepoznavanje bolezni, bolezenskih znakov in tehnike zdravljenja so pri teh živalskih vrstah zelo napredovali.
PTICE
Ptice so v našem okolju zelo pogosti hišni ljubljenci. Razveseljujejo nas predvsem s petjem, barvo peres in nekatere tudi z oponašanjem različnih glasov. Živijo lahko v ustreznih kletkah ali prosto v stanovanju lastnika. V večini primerov se vzpostavi zelo tesna vez med ljubljencem in lastnikom, ki je lahko pogosto otrok. Zaradi tega je lahko prenos povzročiteljev bolezni zelo preprost in hiter, še posebno kadar ne vemo, da je ptica bolna. Ptice imajo naravno prilagoditev maskiranja, zakrivanja bolezenskih znakov, kar lahko zelo oteži prepoznavanje bolezenskih znakov in dodatno podaljša izpostavljenost ljudi potencialno nevarnim mikrobom.
Ena najpomembnejših bakterij, ki lahko povzroči bolezen pri ljudeh in jo prenašajo sobne ptice (predvsem iz vrst papig), je Chlamydophila psittaci. Bolezen se pri ljudeh imenuje psitakoza, pri pticah pa aviarna klamidioza. Klinični znaki pri ljudeh so podobni simptomom gripe. Bolezen lahko napreduje v hudo pljučnico, pojavijo se lahko še druge komplikacije. Ptica izloča bakterije predvsem z iztrebki in drugimi izločki. Pri pticah so klinični znaki zelo nespecifični, od blagega vnetja očesnih veznic in nosne sluznice do splošnega bolezenskega stanja z neješčnostjo, oslabelostjo, hujšanjem, dehidracijo, drisko in izločanjem zeleno obarvanega urina. Velikokrat je lahko okužena ptica brez kliničnih znakov - je latentni prenašalec. Zaradi narave bolezni je diagnoza velikokrat težavna. Priporoča se, da se vsako sobno ptico z ustreznim testom pregleda na aviarno klamidiozo. Testiranje na to bolezen je v sodobnih veterinarskih praksah rutinska preiskava in je del preiskav, ki se opravijo ob rednem »sistematskem« pregledu ptice.
Pri pticah lahko najdemo tudi druge mikrobe, ki lahko povzročijo obolenje ljudi. Človeka lahko okužijo bakterije iz rodu Salmonella sp. Najdemo jih pri različnih vrstah sobnih ptic, pogosteje pri papigah, kanarčkih in drugih pticah iz vrst pevk. Mnogokrat lahko ptica zaradi teh bakterij pogine nenadno, brez kliničnih znakov. ali pa je latentni prenašalec.
Tudi tuberkoloza je lahko zdravstveni problem sobnih ptic. Tuberkulozo pri tej vrsti hišnih ljubljencev povzročajo predvsem mikrobi vrste Mycobacterium avium, Mycobacterium intracellulare in v novejšem času še Mycobacterium genavense. Klinični znaki bolne ptice so zelo neznačilni, od hujšanja, splošnega slabega stanja do kožnih sprememb in drugo. Med pticami se bolezen prenaša predvsem z zaužitjem ali inhalacijo zemlje in vode, kontaminirane z iztrebkom ali urinom okužene ptice. Pri zdravih ljudeh je okužba z M. avium redka. V zadnjem času pa narašča okužba s to bakterijo predvsem pri ljudeh z motnjo v delovanju imunskega sistema (npr. okužba z virusom HIV).
Pomembno je vedeti, da je treba bolno ptico prestaviti v miren prostor s primerno zračno temperaturo. Nikakor ne smemo bolne ptice pustiti v kletki, ki visi v kuhinji nad mizo ali drugje. S tem lahko namreč povečamo možnost okužbe ljudi, kajti vedno je mogoče, da je bolna ptica okužena s povzročiteljem, ki lahko povzroči bolezen tudi pri človeku. Čim prej se moramo posvetovati z veterinarjem, ki bo predpisal ustrezno terapijo in podal nadaljnja navodila.
MALI SESALCI
V veterinarski medicini med male sesalce uvrščamo kunce, morske prašičke, činčile, hrčke, podgane, miške, puščavske skakače, deguje, prerijske pse in druge. V to skupino sodijo tudi beli dihurji, ki so vedno pogostejši hišni ljubljenci po slovenskih domovih.
Zoonoze, ki jih lahko najdemo pri tej skupini živali, so zelo številne. Natančneje se bomo ustavili le pri nekaterih, ki jih pogosto ugotovimo pri nas, druge bomo samo omenili. Z Encephalitozoonom cuniculi, protozoarnim parazitom, ki ga pogosto najdemo pri hišnih kuncih, se lahko okužijo predvsem ljudje z motnjo delovanja imunskega sistema. Večina okužb kuncev s tem parazitom poteka brez kliničnih znakov. Okužba poteka preko vdihavanja ali zaužitja spor. Med bolezenskimi znaki pri kuncih se najpogosteje pojavijo zavijanje glave na stran (torticolis), ohromitev zadnjega dela telesa (paresis posterior), gibanje v krogu in nenadna izguba ravnotežja. Drugi znaki so še: vnetne spremembe v očeh, nezmožnost zadrževanja urina, povečano pitje vode in hujšanje. Bolezenski znaki pogosto spominjajo na druge bolezni. Preprečiti moramo onesnaženje vode in hrane z urinom. Po tej poti se lahko namreč okužijo drugi kunci in tudi človek. Tej bolezni v današnjem času posvečamo čedalje več pozornosti. V Sloveniji serološko testiramo vse kunce, ki pokažejo sum na to bolezen, in ob pozitivnem izvidu lastnikom ustrezno svetujemo.
Vedno pogostejše so tudi okužbe z glivicami, ki povzročajo kožne spremembe pri kuncih, morskih prašičkih, činčilah, hrčkih in tudi drugih gledalcih, z obolele živali pa se lahko prenesejo na človeka. Najpogosteje najdemo glivice iz vrst Microsporon canis in Trichophyton mentagrophites. Prve povzročajo obolenje, imenovano mikrosporija, druge pa obolenje, imenovano trihofitija. Človek se pogosto okuži ob tesnem kontaktu z obolelo živaljo. Velikokrat se bolezenske spremembe pojavijo pri otrocih, kajti prav te živali so pogoste in mnogokrat tudi prve živali, ki jih v življenju dobijo in jim posvečajo skrb. Živali, okužene s tovrstnimi glivicami, so lahko brez kliničnih znakov ali pa imajo lokalne brezdlačne spremembe, ki srbijo. Spremembe so lahko luskave in včasih rahlo zakrvavijo. Najpogosteje se spremembe pojavljajo na smrčku, prednjih tačkah, ušesih in tudi drugod. Vsako spremembo, ki jo lastnik opazi, je treba nemudoma pokazati veterinarju. To velja še posebej, če je obolela žival mlada in je pred kratkim prišla v nov dom iz trgovine ali od drugod. Stres, povzročen s prihodom v novo okolje, lahko namreč še dodatno pospeši razvoj bolezenskih znakov. Bolezen potrdimo z mikološko preiskavo dlake. Lastnikom živali, ki imajo spremembe na koži, ki srbijo in so pordele, svetujemo takojšnji obisk in posvet z zdravnikom. Prenos lahko preprečimo s higieno in preprečitvijo tesnega kontakta z obolelo živaljo. Veterinar predpiše za obolelo žival ustrezno terapijo, ki je ponavadi večtedenska. Žival mora biti v času terapije v osamitvi, stelja se mora ustrezno uničiti, kletka in drugi deli opreme se pa očistijo in razkužijo.
Pri malih sesalcih lahko najdemo tudi druge bolezenske povzročitelje, ki so manj pogosti, a kljub temu lahko povzročajo okužbe pri človeku. Med bakterijskimi povzročitelji je poznana predvsem Bordetella bronchiseptica, ki jo lahko izoliramo pri klinično zdravih glodavcih in kuncih, pri ljudeh pa lahko povzroča infekcijo dihalnega trakta, Kampilobakterioza (povzročitelj Campylobacter jejuni ali Campylobacter pylori) je pogosto obolenje pri ljudeh. Omenjeno bakterijo lahko pogosto najdemo pri različnih vrstah malih sesalcev, predvsem pri belih dihurjih. Okužene živali so ponavadi brez kliničnih znakov bolezni. Med kunci lahko najdemo tudi bakterijo Francisella tularensis, povzročiteljico tularemije, nevarne bolezni človeka, ki se kaže predvsem v spremembah na koži, pljučnici in obolenju centralnega živčnega sistema. Med malimi sesalci lahko najdemo še povzročitelje salmonelze, listerioze in mnoge druge.
Omeniti je moramo še, da so pri nas kunci pogosto okuženi z bakterijo Pasteurella multocida. Klinični znaki obolelih kuncev so kihanje in smrkanje. V nekaterih primerih lahko infekcija napreduje in povzroči hudo pljučnico, ognojke različnih notranjih organih, vnetje srednjega ušesa in sepso, ki se lahko konča s poginom živali. Tej bakteriji z vidika zdravja ljudi velikokrat posvečamo premalo pozornosti. Treba je poudariti, da ta bakterija lahko okuži tudi človeka. Občutljivi posamezniki, otroci in ljudje z oslabljenim imunskim sistemom morajo po stiku s takšno živaljo poskrbeti za ustrezno higieno. Če jih okužene živali opraskajo ali ugriznejo, naj rano temeljito razkužijo in se po potrebi posvetujejo z zdravnikom.
PLAZILCI
Plazilci so vedno pogostejši hišni ljubljenci. Z veterinarskega vidika jih delimo na želve, kuščarje in kače. Med najpogostejše kuščarje uvrščamo predvsem gekone, agame, kameleone, legvane in varane. Čeprav so to zelo zanimive in drugačne živali, pa ne smemo pozabiti, da so predvsem plazilci mnogokrat prenašalci različnih mikrobov, ki so povzročitelji zoonoz. Omenili bomo le najpogostejše.
Najbolj poznana zoonoza, katere gostitelj je lahko plazilec, je salmoneloza. Bolezen je znana že zelo dolgo in je postala že skoraj zaščitni znak plazilcev, ki živijo v ujetništvu. Salmonele so lahko del običajne mikroflore v prebavnem traktu plazilcev, predvsem kopenskih želv. V nekaterih primerih lahko povzročijo bolezenske znake, ki so lahko zelo različni, od pljučnice, sepse, generaliziranega vnetja celomske votline do smrti obolele živali.
Plazilec, okužen s salmonelo, je lahko vir infekcije pri človeku. Na srečo so okužbe ljudi zelo redke. Vsem lastnikom plazilcev priporočamo, da opravijo pregled iztrebka ali brisa kloake njihove živali na prisotnost salmonel. Če je žival pozitivna, se opravi ustrezno antibiotično zdravljenje okužene živali. Na infekcijo s tovrstnimi mikrobi so še dodatno občutljivi otroci, starejši ljudje in ljudje z oslabelim imunskim sistemom. Tem skupinam zato ne priporočamo tovrstnih živali za ljubljenca. Če ga že imajo, pa naj bodo dodatno previdni pri rokovanju z njimi in njihovi oskrbi. Ob čiščenju terarijev in drugih opravilih se je treba zaščiti z ustreznimi zaščitnimi sredstvi. Plazilcev in terarijev ni priporočljivo imeti v kuhinjah, jedilnicah in drugje, kjer se pripravlja ali uživa hrana, prav tako za kopanje živali ni primerna uporaba kopalnice in pomivalnih korit. V vsakem primeru pa je treba skrbeti za ustrezno higieno z veliko mero odgovornosti do drugih in tudi do sebe.
Poznani so še drugi bolezenski povzročitelji, s kateri so lahko okuženi plazilci in so lahko vir okužbe pri človeku, a so pri nas zelo redki. Med njimi so lahko povzročitelji kampilobakterioze. Možna je tudi okužba z različnimi mikrobi, ki so normalni del plazilčeve mikroflore (Aeromonas sp., Klebsiella sp., Proteus sp.). Za preprečevanje tovrstnih okužb sta pomembna predvsem osebna higiena in razkuževanje rok po rokovanju s plazilcem.
Omenili smo predvsem najpogostejše povzročitelje zoonoz, ki jih najdemo med eksotičnimi živalmi v Sloveniji. Kljub velikemu številu teh vrst živali v naših domovih se tovrstne bolezni pojavijo zelo redko. Potrebna sta predvsem previdnost in znanje o bolezenskih povzročiteljih ter ukrepih, kako se lahko pred njimi zaščitimo. Tako bo naše bivanje z manj znanimi in zato še bolj zanimivimi živalmi eksotičnih vrst varno in brez nepotrebnih presenečenj.
