Strokovna zdravstveno vzgojna revija

Značilno za motnje hranjenja so resne motnje v prehranjevalnem in z njim povezanem vedenju. Za anoreksijo nervozo je značilno zavračanje minimalne normalne telesne teže, za bulimijo nervozo ponavljajoče se epizode basanja s hrano, katerim sledi neustrezno kompenzacijsko vedenje, kot je samopovzročeno bruhanje, zloraba laksativov, dievretikov ali drugih medikamentov, stradanje ali pretirana telesna dejavnost. Med vse bolj pogoste in prepoznane motnje hranjenja sodi tudi kompulzivno prenajedanje. 1

Psihosomatski in psihodinamski vidik motenj hranjenja


Zanimanje stroke in laične javnosti za motnje hranjenja narašča zadnjih petnajst let. Ne le, da so boljše poznani in prepoznani simptomi posamezne motnje hranjenja, temveč je na voljo tudi več ustrezne strokovne pomoči.
Značilno za motnje hranjenja so resne motnje v prehranjevalnem in z njim povezanem vedenju. Za anoreksijo nervozo je značilno zavračanje minimalne normalne telesne teže (glede na starost in višino), za bulimijo nervozo pa ponavljajoče se epizode basanja s hrano, katerim sledi neustrezno kompenzacijsko vedenje, kot je samopovzročeno bruhanje, zloraba laksativov, dievretikov ali drugih medikamentov, stradanje ali pretirana telesna aktivnost. Za obe motnji je značilno tudi moteno zaznavanje oblike telesa in telesne teže.
Med vse bolj pogoste in prepoznane motnje hranjenja sodi tudi kompulzivno prenajedanje. V DSM-IV ali ICD-10 lahko to motnjo najdemo uvrščeno pod atipične motnje hranjenja. Značilno za tovrstno motenost je nekontrolirano jedenje, katerega posledica je običajno prekomerna telesna teža, ni pa nujno. Epizode basanja s hrano niso tako izrazite kot pri bulimiji nervozi in imajo manj jasen začetek in konec.

ANOREKSIJA NERVOZA

Običajno se bolezen začne v zgodnji adolescenci.Večina raziskav navaja prevalenco od 0,5 odstotka do odstotek. Razmerje med ženskami in moškimi je okrog 10:1, pri otrocih 4:1. Prevalenca je večja pri mlajših dekletih in pri dekletih, ki se ukvarjajo z dejavnostjo ali poklicem, kjer sta telesni videz in teža zelo pomembna, na primer baletne plesalke, manekenke. Pogosteje naj bi se pojavljala pri belkah iz višjega socioekonomskega sloja, čeprav novejše studije kažejo, da se bolezen pojavlja v vseh socioekonomskih razredih.
Pri anoreksiji nervozi ne gre za pomanjkanje teka (to anoreksija dobesedno pomeni), temveč za namerno omejen vnos hrane in obsesivno težnjo po suhosti, pri čemer je želja po hrani bolj ali manj prisotna, vendar močno kontrolirana. Dekle nenehno misli na hrano oziroma se tako ali drugače ukvarja z njo. Pogosto zbira recepte, nakupuje in pripravlja hrano za druge, obsedena je s seštevanjem kalorij itd.

DIAGNOSTNIČNI KRITERIJI ANOREKSIJE NERVOZE

1. Vzdrževanje telesne teže pod minimalno normalno mejo za starost in višino
Meja med normalno in podnormalno telesno težo je postavljena pri 85 % teže, ki jo imamo za normalno za posameznikovo težo in višino ali pri 17,5 BMI (Body Mass Index-Indeks telesne teže=kg/m2). Seveda je ta meja le za orientacijo, pri tem je treba upoštevati tudi posameznikovo telesno zgradbo in telesno težo v daljšem obdobju.
Običajno je izguba telesne teže posledica popolne omejitve vnosa hrane ali izjemno stroge diete, ki jo lahko spremlja tudi “čiščenje” hrane iz telesa (samopovzročeno bruhanje ali zloraba laksativov ali dievretikov) in pretirana telesna aktivnost.
2. Močan strah pred pridobivanjem telesne teže oziroma debelostjo
Običajno se z izgubljanjem telesne teže strah ne zmanjša, pogosto se celo poveča.
3. Motnje v doživljanju telesne teže in telesnega videza
Nekateri pacienti se doživljajo na splošno predebelo, medtem ko drugi prepoznavajo, da so suhi, vendar kljub temu doživljajo določene dele telesa, posebno trebuh, zadnjico in stegna, kot predebele. Telo si nenehno opazujejo in ocenjujejo v ogledalu, merijo določene dele telesa in se tehtajo. Njihova samopodoba je v veliki meri odvisna od telesnega videza in teže. Izguba telesne teže je zanje odraz samodiscipline, pridobivanje telesne teže pa izgubo nadzora. Večinoma zanikajo medicinske posledice, ki izhajajo iz podhranjenosti.
4. Amenoreja pri dekletih
Amenoreja je običajno posledica izgube telesne teže, pri manjšem odstotku deklet pa se pojavi že pred tem. Pri predpubertetnicah se menstruacija odloži.

Ločimo dva tipa anoreksije nervoze:
A. Restriktivni tip Pri tem tipu pacient izgubi telesno težo predvsem z dietami, stradanjem ali pretirano telesno aktivnostjo.
B. Tip “basanja” / ”čiščenja” oziroma purgativni tip
Pri tem tipu imajo nekateri pacienti epizode basanja s hrano, ki jim običajno sledi samopovzročeno bruhanje ali zloraba laksativov, dievretikov ali klistiranje. Drugi pacienti se “čistijo” že po manjših količinah hrane, ki jo zaužijejo (ni nujno, da se prej “nabašejo” s hrano).

DIFERENCIALNA DIAGNOZA

Izguba telesne teže je lahko posledica drugih psihičnih in/ali telesnih stanj, zato je treba v smislu diferencialne diagnoze izključiti vse druge možne vzroke. Predvsem se je treba vprašati, ali ne gre morda za somatsko bolezen ali drugo prevladujočo psihično motnjo, ki se sicer lahko pojavlja tudi pri osebah z anoreksijo nervozo, ni pa nujno.

BULIMIJA NERVOZA

Bolezni se pojavi v pozni adolescenci oziroma zgodnji odrasli dobi. Tudi pri bulimiji nervozi najdemo v strokovni literaturi različne navedbe glede pogostoti motnje v populaciji. DSM-IV tako navaja podatek, da trpi za bulimijo nervozo približno od 1 % do 3 % žensk v adolescenci in mlajših odraslih žensk. Na zunaj je veliko težje prepoznana kot anoreksija nervoza, kjer že videz »okostnjaka« vzbudi pozornost, nemalokrat tudi odpor in obsojanje. Bulimična pacientka lahko tako leta in leta skriva bolezen tudi pred najožjimi družinskimi člani, saj se ne prenajeda v prisotnosti drugih, temveč se epizode basanja s hrano dogajajo naskrivaj. Bulimija nervoza je močno povezana z občutki krivde in sramu, zato ženske še toliko težje poiščejo strokovno pomoč.

Diagnostični kriteriji:
1. Ponavljajoče se epozode basanja s hrano, za katero je značilno:

  • hranjenje v določenih časovnih presledkih (običajno manj kot dve uri), pri čemer je količina pojedene hrane bistveno večja, kot bi jo večina pojedla v podobnem časovnem obdobju in v podobnih okoliščinah
  • pomanjkljiv nadzor nad hranjenjem med takšno epizodo (občutek, da oseba ne more prenehati jesti ali kontrolirati koliko poje)

2. Ponavljajoče neustrezno nadomestno vedenje, katerega cilj je preprečiti pridobivanje telesne teže Najpogostejše je samopovzročeno bruhanje, ki sledi epizodi basanja. Uporablja ga kar 80-90 % posameznikov z bulimijo nervozo. Neposreden učinek bruhanja je olajšanje fizičnega neugodja in zmanjšanje strahu pred povečanjem telesne teže.V nekaterih primerih postane bruhanje cilj sam zase. Posamezniki uporabljajo različne načine, da izzovejo bruhanje, mnogi si ga olajšajo tako, da na koncu hranjenja popijejo večje količine tekočine.
Drugi načini “čiščenja” so še zloraba laksativov in dievretikov, ki se jih poslužuje približno tretjina posameznikov. Redkeje zlorabljajo klistiranje, običajno v kombinaciji z kako drugo metodo. Zatekajo se tudi k postenju ali pretirani telesni aktivnosti. Telesna dejavnost se šteje za pretirano, kadar se križa z drugimi pomembnimi aktivnostmi, kadar se izvaja ob neustreznem času ali v neustreznem okolju ali kadar posameznik kljub poškodbam ali drugim zdravstvenim zapletom nadaljuje z njo.
3. Takšne epizode basanja in nadomestnega vedenja se pojavljajo vsaj dvakrat na teden v obdobju treh mesecev
4. Samovrednotenje je popolnoma odvisno od telesnega videza in teže
5. Motnja se ne pojavlja izključno med anoreksičnimi epizodami
Podobno kot pri anoreksiji nervozi, je pri pacientih prisotna želja po izgubi telesne teže in strah pred njenim pridobivanjem ter nezadovoljstvo s telesom, vendar diagnoza za bulimijo nervozo ne more biti postavljena,če se motnja pojavlja izključno kot epizoda znotraj anoreksije nervoze.

PRI BULIMIJI NERVOZE LOČIMO:

A. Tip čiščenja oziroma purgativni tip
Med ponavljajočimi se epizodami basanja posameznik izzove bruhanje ali/in zlorabi laksative, dievretike ali klistir.
B. Aktivni tip oziroma nepurgativni tip
Med ponavljajočimi se epizodami posameznik uporabi druge oblike neustreznega kompenzacijskega vedenja, kot je postenje ali pretirano telesno aktivnost, ne pa samopovzročeno bruhanje ali zloraba laksativov, dievretikov ali klistirja.

KOMPULZIVNO PRENAJEDANJE

Za razliko od prejšnjih dveh motenj hranjenja, kompulzivno prenajedanje ni značilno ženska bolezen, saj je pogosta tudi pri moških. Pojavi se v zgodnjem in srednjem odraslem obdobju, najpogosteje med 35 in 45 letom. Lahko je povezana z debelostjo, ni pa nujo. Raziskave kažejo, da 20-50 % oseb, s prekomerno telesno težo, trpi za motnjo kompulzivnega prenajedanja.
V nekaterih vidikih je podobna bulimiji nervozi, vendar so med njima tudi pomembne razlike.

Diagnostični kriteriji:
1. Ponavljajoče se epozode basanja s hrano, za katero je značilno:

  • hranjenje v določenih časovnih presledkih (običajno manj kot dve uri), pri tem je količina pojedene hrane bistveno večja, kot bi jo večina pojedla v podobnem časovnem obdobju in v podobnimh okoliščinah.
  • pomanjkljiv nadzor nad hranjenjem med takšno epizodo (občutek, da oseba ne more prenehati jesti ali kontrolirati koliko poje)

2. epizode basanja s hrano so povezane vsaj s tremi od naštetih značilnostmi:

  • hranjenje je bistveno hitrejše kot normalno
  • hranjenje traja, dokler ne pride do neugodnega občutka polnosti
  • uživanje večjih količin hrane, čeprav ni občutka fizične lakote
  • hranjenje poteka na skrivaj zaradi zadrege ob količini zaužite hrane
  • občutek krivde, depresivnosti in gnusenja samemu sebi po končanem hranjenju

3. basanje s hrano je za posameznika resna stiska
4. basanje s hrano se v povprečju pojavi vsaj dvakrat na teden v obdobju šestih mesecev
5. prenajedanju ne sledi uporaba neustreznih nadomestnih oblik vedenja (npr. bruhanje, zloraba odvajal, pretirana telesna aktivnost)

VPLIVI NA RAZVOJ MOTEN HRANJENJA

Zakaj se pri nekom razvije motnja hranjenja, medtem ko se pri drugem v podobnih okoliščinah ne? Odgovor ni preprost, saj je razvoj motenj hranjenja odvisen od številnih med sebojno prepletenih dejavnikov.
Med zelo pomembne sodijo družbene norme in zahteve glede telesnega videza, družina, v kateri živi oziroma je odraščal posameznik, njegova sposobnost za spoprijemanje s stiskami in predispozicije v smislu večje dovzetnosti za razvoj motenj hranjenja.
Motnje hranjenja lahko označimo kot »ženski problem«, saj ženske veliko pogosteje kot moški najdejo izhod v tej obliki patologije. Pretirana težnja za suhostjo in strah pred debelostjo sta nedvomno odraz tudi socialnega in kulturnega pritiska. Debelost, posebej za žensko, vse bolj postaja družbena stigma. Vitkost (suhost) ni več le ideal, temveč postaja družbena norma, ki ji posameznik mora slediti. Popolni nadzor nad telesom, ki se kaže skozi hujšanje in diete, pretirano ukvarjanje z »zdravo« hrano, pa tudi s telesno vadbo, je vrednota, ki zavzema visoko mesto v moderni družbi.Telesna oblika in teža igrata glavno vlogo v zunajem videzu in seksualni privlačnosti ženska ter pomembno vplivata na njeno samopodobo in uspeh v družbi. Za nastanek motenj hranjenja so primarnega pomena tudi zgodnje interakcije med otrokom in materjo. Pri pacientkah z motnjami hranjenja leži v ozadju osnovni problem v neuspešni separaciji od matere, kar se kaže skozi ekstremno konflikten in ambivalenten odnos do nje ter v pacientkinem izjemnem občutku odvisnosti od matere.
Ob tem seveda ne gre prezreti tudi specifične družinske klime, ki jo srečamo v družinah pacientk z motnjami hranjenja. Dejstvo je, da so te družine v nekaterih vidikih svojega življenja manj funkcionalne in kot take ne nudijo ustreznega okolja za razreševanje notranjih konfliktov, ki so sestavni del odraščanja.

Mag.Barbara Čibej Žagar, univ.dipl.psih.
Društvo »Projekt Človek«