Če izvzamemo burne razprave, ki so spremljale neuspešni poskus slovenskega Hita in ameriške korporacije Harrah Entertainment, da postavita igralniško-zabaviščni center na Goriškem, so bili problemi, h katerim lahko pripeljejo igre na srečo, v Sloveniji doslej deležni le skromne pozornosti. Do nedavnega je bila Slovenija tako celo ena redkih držav članic Evropske unije, za katero niso bili znani nikakršni podatki o obsegu problemov z igrami na srečo na nacionalni ravni.
Ko smo se na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici (FUDŠ) prvi v Sloveniji lotili resnično sistematičnega in celovitega raziskovanja tega področja, smo z zaskrbljenostjo spoznali, da smo v svojih prizadevanjih veliko preveč osamljeni. Ugotavljali smo, kako se problem iger na srečo po eni strani podcenjuje, po drugi strani pa obravnava kot tabu, o katerem naj bi se čim manj govorilo, še manj pa raziskovalo. Tudi slovenska država iz javnih sredstev financira in spodbuja le tiste raziskave iger na srečo, ki se ukvarjajo predvsem z njihovimi ekonomskimi in predvsem finančnimi učinki, ne pa z njihovo širšo družbeno in človeško razsežnostjo.
NI PROBLEM SAM PO SEBI
Igre na srečo niso problem same po sebi. Za večino tistih, ki se zanje občasno odločijo, so le neškodljiv vir zabave, ki pa lahko v nekaterih primerih postane zelo tvegan. Prav zato je pomembno, da zna vsakdo, ki se za takšne igre odloči, zaznati morebitne znake, ki kažejo, da zanje igranje iz nedolžne zabave postaja nevaren problem. Čeprav pri igrah na srečo ni prisotna kemična odvisnost, se ob razmišljanju o tveganjih vsekakor ponuja primerjava z uživanjem alkoholnih pijač. Če bi jih nihče več ne užival, bi tveganje alkoholizma povsem odpravili, a takšno pričakovanje bi bilo nerealno in močno pretirano. Z igranjem na srečo je podobno – podobno kot alkoholne pijače so sestavni del vseh evropskih kultur – tudi slovenske. Prav zato pa je še toliko pomembnejše, da se vsak posameznik zaveda tveganj, ki iz tega izhajajo – pa naj gre za njegovo lastno ravnanje ali ravnanje njegovih bližnjih. Gre za tveganja, ki jih poznamo kot problemi z igrami na srečo, nekontrolirano igranje, patološko hazardiranje. Znanilci takega ravnanja so lahko različni, a že vsakega posameznega moramo vzeti zelo resno. Med njimi so na primer, da stavimo več, kot smo prvotno nameravali; da si za igranje na srečo izposojamo denar; da se potem, ko smo izgubili, naslednji dan vračamo, da bi si izgubljeno priigrali nazaj; da nas zaradi igranja mučijo občutki krivde; da si želimo prenehati igrati, a nam to ne uspe; da v zvezi z igranjem lažemo sebi in/ali svojim bližnjim; ali da igranje na srečo ovira običajne delovne in prostočasne aktivnosti in podobno.
TESTIRANJE POKAŽE TVEGANJE
Na prvi pogled je prepoznavanje simptomov razmeroma preprosto. Že dolgo so na razpolago testi, kot so SOGS (South Oaks Gambling Screen), DSM-IV (Diagnostic and Statistical Manual), (Canadian Problem Gambling Index) in podobni. Najbolj široko uveljavljen med njimi je vprašalnik SOGS, s pomočjo katerega se lahko tudi sami testiramo – v angleški različici ga najdemo tudi na spletu. Že pritrdilen odgovor na eno ali dve vprašanji o našem odnosu do iger na srečo v testu SOGS je znak, da smo lahko v območju tveganja, zato se igram na srečo že v tem primeru raje izogibajmo. Trije ali štirje pritrdilni odgovori so že znak za problem, pet ali več pa že štejemo kot hude probleme z igranjem oziroma patološko hazardiranje. Seveda so meje, ki jih stroka postavlja pri interpretaciji vprašalnika, neizogibno nekoliko arbitrarne, a so vseeno dragocena orientacija.
Prvo nacionalno raziskavo prevalence oziroma razširjenosti problemov z igrami na srečo je Slovenija dobila šele konec leta 2008, ko smo na Fakulteti za uporabne družbene študije izvedli obsežno anketo na tem področju. Ker smo potrebovali resnično natančno oceno, smo se odločili za anketiranje na rekordno velikem vzorcu, saj smo o njihovem odnosu do iger na srečo povprašali več kot 10.000 ljudi. V anketni vprašalnik smo vključili tudi celoten test SOGS. Način slučajnega vzorčenja in skrb za ustrezno zastopanost različnih demografskih kategorij prebivalstva zagotavljata, da lastnosti našega vzorca zelo zanesljivo veljajo tudi za celotno slovensko prebivalstvo.
SLOVENCI RADI IŠČEMO LAHKO SREČO
Po podatkih naše raziskave je v letu 2008 igre na srečo vsaj enkrat igrala približno tretjina prebivalstva (glej Grafikon 1). Podobno kot v drugih državah tudi v Sloveniji prevladujejo klasične igre na srečo, kamor uvrščamo loterijo, hitre srečke, športne stave in druge klasične igre. Najbolj priljubljeni so nakupi loterijskih listkov, za kar se je vsaj enkrat letno odločilo skoraj 30 odstotkov prebivalcev Slovenije.
Precej manj razširjeno je igranje tako imenovanih posebnih iger na srečo – to so igre na igralnih avtomatih v igralnem salonu ali igralnici ter igranje t.i. živih iger v igralnicah, kot so ruleta s krupjejem, igre s kartami in kockami. Poleg teh pa najdemo še igre, katerih igranje je najtežje spremljati: igranje iger na srečo za denar prek interneta, pa tudi igranje iger za denar s prijatelji izven igralnice. Tovrstne igre niso zelo pogoste, a jih je vseeno vredno upoštevati, še posebno zaradi dejstev, da se v največji meri izmikajo vsaki državni regulaciji in da utegnejo biti – kot še posebno velja za igre preko interneta – v močnem porastu, zlasti med mlajšimi generacijami.
A kot so klasične igre na srečo najbolj pogoste, so po drugi strani posebne igre tiste, kjer povprečni slovenski igralec porabi največ denarja. Povprečna mesečna poraba igralca na avtomatu v igralnem salonu je tako lani znašala dobrih 55 evrov, povprečna poraba za igralca loterije 16 evrov, medtem ko je povprečni kupec hitrih srečk zanje mesečno porabil le slabih sedem evrov.
VEČINA SI ŽELI SAMO DOBITEK
Zanimivo je, da kar 51 odstotkov ljudi k igranju na srečo najbolj vodi želja po dobitku. Krute zakonitosti verjetnostnega računa, ki deluje v korist ponudnika, ne pa uporabnika storitve, in po katerih je možnost večjega dobitka statistično neznatna, nanje očitno nimajo posebnega vpliva. Četrtino vodi k igram na srečo predvsem želja po zabavi in sprostitvi, preostale pa radovednost, želja po druženju z ljudmi itd. Vendar nam tako izraženi motivi še vedno ne povedo praktično ničesar o morebitnih problemih, ki jih lahko imajo ti ljudje z igranjem.
Te probleme pa nam je razkrila uporaba prej opisanega testa SOGS s pomočjo anketnega vprašalnika. Skoraj šest odstotkov anketirancev je odgovorilo pritrdilno na eno vprašanje v testu SOGS, slaba dva odstotka pa na dve vprašanji. Podatki nam nadalje pokažejo, da se k problematičnem igranju nagiba 1,45 odstotka anketirancev, še dodanih 0,64 odstotka pa ima hujše problem z igrami na srečo oz. jih lahko označujemo kot patološke hazarderje.
V nadaljevanju nas je seveda zanimalo, koliko so hujši problemi z igranjem navzoči pri posamičnih tipih iger. Grafikon 3 nam kaže deleže ljudi s hujšimi problemi z igranjem med tistimi, ki igrajo posamično igro na srečo. Ugotovimo lahko, da je relativni delež igralcev s hujšimi problemi večji pri posebnih kot pa pri klasičnih igrah na srečo. Delež tistih s problemi je relativno največji med igralci kart v igralnici, na avtomatičnih ruletah in ruletah s krupjejem ter avtomatih v igralnem salonu. Naslednjo skupino predstavljajo igre na srečo na internetu in avtomati v igralnici. Temu sledijo igre, ki jih ljudje igrajo za denar s prijatelji. Relativna pogostost hujših problemov je še nižja pri športnih stavah, najnižja pa pri vseh ostalih klasičnih igrah na srečo.
IGRE NA SREČO NISO TAKO NEDOLŽNE
Ob tem moramo izpostaviti razliko med relativnim in absolutnim obsegom problema. Delež igralcev rulete, ki imajo probleme z igrami na srečo, je tako relativno velik, saj ima hujše probleme več kot 12 odstotkov ljudi, ki igrajo to vrsto igre na srečo. Ker pa je ljudi, ki igrajo ruleto, v celotni populaciji malo (manj kot odstotek), je absolutno število ljudi, ki igrajo ruleto in imajo hkrati probleme z igrami na srečo izredno majhno. Obratno razmerje med relativnim in absolutnim najdemo seveda pri klasičnih igrah na srečo. Med igralci lota je »samo« 1,03 odstotka takšnih, ki imajo hujše probleme z igranjem. Toda, ker igra loto štiridesetkrat toliko ljudi kot ruleto s krupjejem, je v absolutnih številkah takih, ki igrajo loto in imajo probleme z igranjem, znatno več kot pa tistih, ki igrajo ruleto in imajo probleme z igranjem.
Čeprav je relativno tveganje pri posebnih igrah na srečo večje kot pri klasičnih, slednje že zaradi svojega obsega niso prav nič nedolžne. Drugače rečeno: med osebami, ki imajo hujše probleme z igrami na srečo, je le 8,3 odstotka takih, ki v zadnjem letu niso igrale nobene klasične igre na srečo, a kar 61,7 odstotka takih, ki niso v zadnjem letu igrali nobene posebne igre na srečo. To pa pomeni, da imajo lahko osebe očitno hujše probleme z igranjem, ne da bi v zadnjem letu sploh obiskale igralnico ali igralni salon. Nevarnosti, ki izhajajo iz klasičnih iger na srečo, zato prav tako ne smemo podcenjevati.
In končno se je vredno dotakniti še vprašanja, katere skupine so najbolj ogrožene oziroma najbolj dovzetne za probleme z igrami na srečo. V večji meri gre za moške, mlade, srednje izobražene, razvezane in samske osebe. Ob tem naj še posebej izpostavimo problematiko mladih. Če ima hujše probleme z igranjem komaj 0,14 odstotka starejših od 55 let, velja to med mladimi do 30 let za kar 1,68 odstotka. Po eni strani je lahko to povezano samim življenjskim slogom mladih, po drugi strani pa lahko predstavlja tudi znanilca novega odnosa do iger na srečo, ki bo te ljudi v večji meri zaznamoval tudi v kasnejših letih. Slednje bi pomenilo, da nas v prihodnje čaka trend rasti problemov z igrami na srečo in je zato še dodaten razlog, da moramo biti na to problematiko veliko bolj pozorni kot do sedaj.
Fakulteta za uporabne družbene študije
