O psihičnem zdravju žensk v poporodnem obdobju se malo govori. Na splošno med ljudmi velja mnenje, da je rojstvo otroka za vsako žensko najsrečnejši dogodek v življenju. A realnost je žal včasih tudi drugačna. Mnoge ženske na srečo ugotavljajo, da postati mati pomeni veliko zadovoljstvo, nežnost, bližino, izpolnitev. Za nekatere pomenita porod in dojenje tudi začetek večjega spoštovanja lastnega telesa. Ob porodu, negi in vzgoji lahko doživlja močna in zelo dragocena pozitivna čustva; zmagoslavje, radost, srečo in veliko ljubezen. Brez njih bi materinstvo vzbujalo strah. Hkrati se ženske soočajo z nekaterimi težavami prehoda v starševstvo. Pogosto bližnji v tem času ne prepoznajo okoliščin, ki lahko načnejo telesno in duševno zdravje žensk. Pojavijo se lahko negativna čustva, kot so: negotovost, strah, jeza in potrtost, pretirano so zaskrbljene za zdravje otroka, ki sicer normalno napreduje v razvoju. Ženske se med pričakovanjem otroka z vso zavzetostjo pripravljajo na dojenje. Pričakujejo, da bodo uspešne pri dojenju, prav tako sta v pričakovanju ožja in širša okolica. Vsi pričakujejo in mislijo, da je uspešnost dojenja odvisna od ženske in da vsaka lahko doji, če le hoče. Porod in dojenje sta res naravna procesa, vendar od ženske zahtevata kar precej psihičnih pa tudi fizičnih naporov, še zlasti, če sta povezana z močno željo po dojenju. Ženske so pod psihičnim pritiskom, lahko so fizično izčrpane in prav to je vzrok za neuspešnost v dojenju, zato se obtožujejo, da niso v celoti izpolnile materinske vloge. To je zlasti opazno pri ženskah, ki so dolgo čakale na prvega otroka. Strah in čustvena napetost sta značilna za ženske, ki imajo za sabo težave s plodnostjo, s prezgodnjim porodom ali sta pri otroku kakorkoli ogrožena zdravje in normalen psihofizični razvoj. V duševni stiski se znajdejo ženske in njihove družine, ki morajo sprejeti dejstvo, da so otroka izgubili. Ta situacija lahko družino čustveno ohromi, zato so na preizkušnji tudi partnerski odnosi. Položaj ženske je otežen, če postane mati zelo mlada, je brez zaposlitve ali ima nizke dohodke, jo zapusti partner in nima ustrezno urejenega doma. Še posebno so duševnim stiskam izpostavljene ženske s telesno okvaro ali duševno boleznijo, če so ločene od svoje družine ali prijateljev. Prehod v materinstvo vključuje prilagajanje na velike fizične, čustvene in socialne spremembe. Še posebno pri prvem otroku mora ženska spremeniti identiteto in se prilagoditi na konstantne zahteve novorojenčka. To včasih pripelje do frustracije ženske , da ne bo zmogla vseh novo nastalih aktivnosti, zlasti, če je prej stremela k popolnosti ali pa je bila močno nagnjena k redu in disciplini. Naša kultura je prepredena s prepričanji o idealni nosečnosti in radostih materinstva. Ženske imajo tako včasih izkrivljena pričakovanja in se jim zdi, da ne bodo kos novim nalogam. Nekatere ženske nimajo nikogar, ki bi poskrbel za zadovoljevanje njihovih potreb. Pogosto so v kroničnem stresu, ki je posledica uravnavanja vloge matere in gospodinje, posebno, če se partner ne vključuje v skrb za otroke ali če živijo same z otrokom. Ženske pogosto ne opazijo, kako se zapostavljajo, počutijo se izčrpane in s tem ogrožajo svoje telesno in duševno zdravje. Skupina teh žensk je posebno izpostavljena poporodni depresiji, ki pa se lahko pojavi tudi pri ženskah brez omenjenih stresnih dogodkov. Poporodna depresija je aktualen problem, prisoten tudi pri nas. Pojavi se dokaj pogosto v različnih stopnjah izraženosti. V interakcji z okoljem pusti depresija posledice, ki so hujše od samega stanja. Vpliva na kvaliteto življenja ženske in otroka, odraža se na otrokovem razvoju in partnerskem odnosu. Depresije po porodu je težko prepoznati, ker so večkrat prikrite, zato domači in zdravstveni delavci pogosto ne ukrepajo ustrezno in pravočasno.
POPORODNA DEPRESIJA
Poporodna depresija se lahko pojavi v treh oblikah in stopnjah: poporodna otožnost, mala depresivna epizoda in velika depresivna epizoda po porodu ali poporodna psihoza.
Poporodna otožnost se pojavi drugi ali tretji dan po porodu, traja sedem dni. Pripisujejo jo hitri spremembi ravni hormonov po porodu, socialnim dejavnikom, k njej pa pripomorejo tudi telesna izčrpanost, nespečnost, slabokrvnost. Poporodno otožnost doživi skoraj polovica žensk, nekateri avtorji navajajo kar 75 odstotkov žensk. Pomembno je prepoznavanje znakov, ki vključujejo spremembe razpoloženja, žalost, jokavost, možen je občutek tesnobe in razdražljivosti. Za temi znaki se lahko skrivajo duševne stiske žensk, ki nakazujejo na resnost poporodne depresije. Nekateri avtorji navajajo, da je presenetljivo, da okolica pogosto zgodnje opozorilne znake duševne stiske interpretira kot normalen del poporodne otožnosti. Znaki poporodne otožnosti so časovno omejeni in neskladja spontano izginejo, le redko je potrebno posebno ukrepanje. Ženska potrebuje dobro psihosocialno podporo, brez psihiatrične terapije.
Mala depresivna epizoda ima lahko različno intenzivnost in predstavlja za žensko in družino hudo stisko. Znaki se pokažejo kasneje kot znaki otožnosti, običajno okoli četrtega do šestega tedna po porodu, lahko pa tudi več mesecev po porodu. Lažja oblika se pojavi v 21 odstotkih, težja pa v 9 odstotkih. Pri ženski so izraženi naslednji znaki: brezvoljnost in potrtost, preobčutljivost predvsem v odnosu do partnerja in otroka, nespečnost, upadanje spolnih želja, motnja koncentracije, občutek krivde ali jeze, izguba samospoštovanja, tesnobnost ali vznemirjenost, samomorilne misli, nezanimanje za dogajanje v okolici, tudi za dojenčka, vsiljive misli o poškodovanju otroka. Matere so pretirano zaskrbljene za zdravje otroka, dvomijo o svojih materinskih sposobnostih in čutijo pomanjkanje energije. Obstaja nevarnost, da nekatere znake zamenjamo za normalne znake v poporodnem obdobju. Ta stanja so ozdravljiva. Ženske potrebujejo strokovno pomoč, in sicer psihoterapijo in učenje za materinstvo, le izjemoma potrebujejo zdravila.
Poporodno veliko depresivno epizodo ali poporodno psihozo doživi 2,5 odstotka žensk. Znaki se pokažejo nenadoma v prvem mesecu po porodu. To stanje je redko, a zelo resno, zahteva takojšnjo pozornost in zdravljenje. Močno je izražena nevarnost samomora in detomora, kar je tudi vzrok za sprejem ženske v psihiatrično ustanovo.
Ženska je v poporodnem obdobju čustveno bolj občutljiva in ranljiva, posebno če se sooča z duševno stisko. Pomembno je, da je opažena in ne ostane sama. Potrebuje dobro psihosocialno podporo, pomoč in nekoga, ki jo bo poslušal, slišal in razumel. To so lahko partner, njeni najbližnji svojci, prijatelji ali patronažna medicinska sestra, ki je včasih tudi vez med njimi.
DOBRODOŠLA POMOČ
Patronažna medicinska sestra po odpustu iz porodnišnice prva obišče otročnico, novorojenčka in njeno družino na domu. Ima široko znanje in strokovne sposobnosti, ki ji omogočajo prepoznavanje in lajšanje duševnih stisk, ki jih doživlja ženska. Njena strokovna obravnava ni usmerjena le na telesno zdravje otročnice in novorojenčka, posebno skrb in pozornost posveča tudi psihičnemu stanju in čustvenem doživljanju otročnice kot matere. Z otročnico vzpostavi pristen medosebni odnos, ki temelji na zaupanju, spoštovanju, empatiji, spodbuja jo k izražanju čustev, občutkov in doživljanj, tudi v kasnejšem obdobju po porodu. Ženska naj spozna, kako ima izoblikovan odnos do sebe in materinstva, ali ima pozitivno samopodobo in realno predstavo o materinstvu. Če ne, je slej ko prej v nevarnosti, da se bo soočila s samoobtoževanjem in z občutki krivde. Ženska potrebuje pri svojih prizadevanjih v skrbi za otroka in urejene družinske razmere tudi priznanje in pohvalo partnerja, družinskih članov ter ožje in širše okolice. Gojiti mora dejavnosti, ki ji omogočajo ohranjanje socialih stikov (obiski, druženje, skupinska telovadba ). Ženska naj si organizira delovnik tako, da bo lahko poskrbela za svoje potrebe: za dobro hrano, razvedrilo, počitek in spanje, intelektualno spodbudo in stik z odraslimi. Za ženske, ki doživljajo duševno stisko je pomembno sproščanje. To so lahko prijetna glasba, sprehodi v naravi skupaj z družino, aromaterapija, različne sprostitvene tehnike. Možnosti je veliko, vsaka si mora poiskati tisto, kar ji da največ zadovoljstva. Ženska, ki je v sebi umirjena, sproščena in zadovoljna, bo to lahko posredovala tudi svoji družini. Bivalno okolje naj bo pomirjujoče, ni treba, da je vse na svojem mestu, brezhibno čisto in urejeno. Pomembno je, da se družina v njem počuti domače in varno. Starša naj si po možnosti porazdelita gospodinjska opravila, v to se lahko vključujejo tudi starejši otroci, vsak po svojih možnostih in sposobnostih. Skrb za otroka naj bo naloga obeh staršev. Če gledamo na očetovo vlogo v današnjem času, spoznamo, da lahko da oče otroku vse, kar mu daje mama, le dojiti ga ne more. Neredki očetje svojemu otroku radi podarijo ogromno časa in čustev, ki jih otrok potrebuje. Obdobje po porodu je izredno dragocen čas za spletanje najintimnejših vezi med starši in otrokom. Intenziven in čustveno nabit čas je primeren za utrjevanje partnerskih odnosov. Partner, ki odgovorno sprejema očetovsko vlogo, pripomore k ohranjanju in krepitvi duševnega zdravja ženske v poporodnem obdobju.
Posebno skrb in odgovornost patronažna medicinska sestra nameni družini. Pri zagotavljanju zdravja in kakovosti življenja posameznika in družbe ima družina pomembno vlogo. Kot družino se obravnava vse tiste skupine, ki zase mislijo, da so družina. To je prva človeška skupnost, v kateri se otrok znajde, ko se rodi. V njej se oblikuje otrokova osebnost in je prostor, v katerem se gradijo temelji duševnega zdravja. V družinii naj sproti rešujejo družinske in osebne probleme. Odnosi naj bodo zdravi, vsi družinski člani naj imajo enake možnosti za napredek v osebnem razvoju. Vsak član družine se mora počutiti razumljenega, varnega, sprejetega in spoštovanega. V takem družinskem okolju bo vsak, ki ima težave opažen, lahko bo izrazil svoja občutja in doživljanja, kar je zelo pomembno za ohranjanje in krepitev duševnega zdravja. Vsaka težava, ki jo prinese življenje, je rešljiva, če je izražena z besedami in če posameznik čuti, da je razumljen. Kadar patronažna medicinska sestra ugotovi slabe socialno-ekonomske razmere, družini pomaga pri reševanju problematike prek centra za socialno delo in humanitarnih organizacij. Patronažna medicinska sestra obiskuje otročnico in družino le določen čas, upoštevati mora pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja. Z njimi je v tem času vzpostavila tak odnos, da jo bodo lahko poklicali, če sami ne bodo zmogli reševati morebitnih težav in stisk. Po strokovni presoji jim bo svetovala in jih po potrebi tudi usmerila k iskanju ustrezne pomoči.
Življenje sestavljajo prelomni dogodki, kamor sodi tudi rojstvo otroka. Za mnoge ženske in družine je to enkraten, neponovljiv dogodek, obogaten za najsrečnejšimi trenutki življenja. Žal je za nekatere to tudi življenjska preizkušnja, ki lahko vpliva na duševno zdravje. Duševnih stisk, ki jih doživljajo ženske kot matere, ni mogoče preprečiti, lahko pa se jih omili in olajša, če ženske čutijo močno psihosocialno podporo partnerja, družine ter ožje in širše okolice. Urejene družinske razmere, zdravi partnerski in medosebni odnosi v družini pripomorejo k ohranjanju in krepitvi duševnega zdravja žensk v poporodnem obdobju, ki je potrebno za zdravje celotne družine. Različne težave in stiske, ki jih prinaša življenje, so premagljive, če jih človek sprejema z optimizmom in s pozitivnim mišljenjem, ki se ga da tudi naučiti.
Strokovni pristopi in metode dela, ki patronažni medicinski sestri omogočijo prepoznavanje in lajšanje duševnih stisk žensk v poporodnem obdobju, so:
- proces zdravstvene nege,
- teoretični model Hildegard E. Peplau,
- terapevtska komunikacija,
- timsko delo v zdravstvenem in multidisciplinarnem timu.
Zdravstveni dom Ljubljana, enota Moste Polje
