Na podlagi ocene obstoječih epidemioloških podatkov v Sloveniji v 80 in 90 letih 20. stoletja je organiziran sistem zobozdravstvenega varstva otrok in mladostnikov s poudarkom na preventivni dejavnosti pripomogel k ugodnemu trendu kazalcev ustnega zdravja otrok in mladostnikov. V zadnjem obdobju pa opazujemo stagnacijo kazalcev ustnega zdravja otrok in mladostnikov. V prihodnosti moramo zato čim prej okrepiti oziroma vzpostaviti javnozdravstveno obravnavo problemov ustnega zdravja, posodobiti nacionalni preventivni zobozdravstveni program za otroke in mladostnike in ga opredeliti v nacionalnem programu zdravstvenega varstva Republike Slovenije in drugih predpisih. 2

Ustno zdravje otrok in mladostnikov v Sloveniji


Za prikaz razširjenosti zobnega kariesa se najpogosteje uporablja indeks KEP, ki nam pove povprečno število zaradi kariesa zbolelih (K), izdrtih (E) in popravljenih (P) stalnih zob pri posamezniku. Pri mlečnem in menjalnem zobovju upoštevamo tudi mlečne zobe, pri čemer označujemo spremenljivke z malimi tiskanimi črkami (kep). Pomemben kazalnik, ki kaže na razvitost preventivne zobozdravstvene dejavnosti, je tudi delež oseb brez karioznih, izdrtih ali plombiranih zob. Zaradi mednarodne primerljivosti se običajno izračunava kazalnike ustnega zdravja za 5- (ali 6-), 12-, 15- in 18-letnike.
V zadnjih treh desetletjih smo karies pri otrocih spremljali z dvema različnima vrstama raziskav. Podatki periodične, obdobne raziskave, zbrani v letih 1987, 1993, 1998, 2003 in 2008 kažejo na naglo upadanje indeksa KEP (pri 12-letnikih leta 1987 5,10; leta 1993 2,64; leta 1998 1,79; leta 2003 1,69; leta 2008 1,66) in na povečevanje deleža otrok in mladostnikov z zdravim zobovjem do leta 1998 (40,1 %). Leta 2003 je imelo po tej raziskavi 39,4 % 12-letnih otrok zdrave zobe in leta 2008 36,9 %. Podatki poročevalskega sistema, pridobljeni iz vsakoletnih zobozdravstvenih pregledov otrok in mladostnikov med leti 1984 in 2000, prikazujejo precej slabše stanje kot obdobne epidemiološke raziskave (KEP pri 12-letnikih leta 1998 3,3 in leta 2000 3,1; zdravo zobovje pa leta 2000 manj kot pri 20 % 12-letnikov). Opazno pa je vendarle veliko izboljšanje glede na leto 1984, ko je bila pri 12-letnikih prvič izmerjena prevalenca kariesa (KEP=6,9). Rezultati obeh omenjenih raziskav iz leta 1998 pa kažejo, da imajo mladostniki pri 18 letih le še v okoli 4–5 % zdravo zobovje. Obe vrsti opisanih raziskav imata določene metodološke značilnosti, katerih se je treba zavedati pri interpretaciji rezultatov in ki do določene mere pojasnjujejo neskladnost njunih izsledkov.
Stanje glede razširjenosti kariesa pri otrocih in mladostnikih v zadnjem obdobju dodatno orisujejo do zdaj še neobjavljeni podatki epidemiološke študije, ki so jo v šolskem letu 2003/2004 izvedli Kosem in sodelavci. Sodelovalo je 21 usklajenih preiskovalcev, ki so se predhodno izurili v poznavanju diagnostičnih meril (WHO, 1997). Pregledanih je bilo približno 1000 otrok in mladostnikov vsake starostne skupine. Po analizi podatkov je bila vrednost kazalnika KEP pri 12-letnikih 2,68, kazalnika kep pri 5-letnikih pa 4,66. Približno četrtina 5-letnikov in petina 6-letnikov je bila brez zdravljenih ali nezdravljenih dentinskih karioznih sprememb v mlečnem zobovju (»brez kariesa«), v stalnem zobovju pa so bili odgovarjajoči deleži pri 12-letnikih 26 %, pri 15-letnikih 14 % in pri 18-letnikih 8 %.
Organiziran sistem zobozdravstvenega varstva otrok in mladostnikov s poudarkom na preventivni dejavnosti je v Sloveniji pripomogel k ugodnemu trendu kazalcev ustnega zdravja otrok in mladostnikov predvsem v 80 in 90 letih 20. stoletja, kot je to mogoče ocenjevati na podlagi obstoječih epidemioloških podatkov. V zadnjem obdobju pa je prišlo do stagnacije kazalcev ustnega zdravja otrok in mladostnikov.

PREVENTIVNE ZOBOZDRAVSTVE AKTIVNOSTI

Začetki preprečevanja zobnega kariesa pri otrocih v Sloveniji segajo v leto 1928, ko so v Celju ustanovili prvi stalni zobni ambulatorij (pozneje dispanzer). Temu so sledili zobni ambulatoriji v Ljubljani in drugod po Sloveniji. Ta trend se je nadaljeval tudi po 2. svetovni vojni. Preventivni program, namenjen zlasti otrokom in šolarjem, se je razvil postopoma. Pomemben sestavni del programa je bila zobozdravstvena vzgoja s poudarkom na ščetkanju zob, ustrezni (nekariogeni) prehrani, fluoridaciji in rednih obiskih pri zobozdravniku. Od leta 1957 so razdeljevali fluoridne tablete otrokom v vrtcih in v šolah ter nosečnicam. V sedemdesetih letih so začeli pri šoloobveznih otrocih na zobe nanašati 2 % natrijev fluorid, ki ga je v osemdesetih letih zamenjalo ščetkanje zob z gelom aminfluorida v šolah dvakrat mesečno (nadzorovale so usposobljene medicinske sestre) in razširjena uporaba zobnih past, ki vsebujejo fluoride. Po letu 1980 se je mladinsko zobozdravstvo kadrovsko, organizacijsko in idejno še posebej razživelo, ko je bila z zakonom poleg splošnega zobozdravstva uvedena tudi obvezna zobozdravstvena dejavnost za otroke in mladostnike (Ur. list 1/80). K promociji ustne higiene v osnovnih šolah so v preteklosti (in tudi še danes) pripomogle preventivne medicinske sestre in tekmovanja v ustni higieni. Tekmovanje za čiste zobe ob zdravi prehrani, ki poteka na slovenskih osnovnih šolah od leta 1983, izvede vsako leto Stomatološka sekcija SZD in je ena pomembnejših civilnih aktivnosti za boljše ustno zdravje (vključenih je več kot 90 % šol).
Leta 1984 so bili sprejeti cilji ustnega zdravja in vzpostavljen poročevalski sistem o zdravstvenem stanju zob ter ustne votline. Pri sistematskih pregledih so bili zobozdravniki pozorni na ustno higieno, zobni kamen, stanje obzobnih tkiv, zobne in čeljustne nepravilnosti ter zdravstveno stanje glede na karies. V skoraj dveh tretjinah primerov je bil šolski zobozdravnik tudi pobudnik za pričetek ortodontske obravnave. Po nekaterih raziskavah je bilo v Sloveniji ortodontsko zdravljenih več kot ena tretjina otrok, zdravljenje pa se je uspešno zaključilo pri dobri polovici. Leta 1987 so v slovensko zobozdravstveno varstvo uvedli množično zalivanje zobnih fisur, kar naj bi se izkazalo kot glavni dejavnik pri pospešenem odpravljanju kariesa. Bistveno je, da so se vsi našteti ukrepi izvajali hkrati in čedalje bolj množično. Poleg dejavnikov, katerim pripisujemo neposreden vpliv na upadanje kariesa, moramo upoštevati tudi dejavnike s posrednim vplivom, na primer organizacijo zobozdravstvene službe in strokovno doktrino. Otroško in mladinsko zobozdravstvo je bilo organizirano v vsaki občini oziroma zdravstvenem domu, zobozdravniške ambulante pa so bile umeščene v številne osnovne šole. Aktivnosti iz preventivnega programa, ki se je razvil v drugi polovici preteklega stoletja, so predvsem kot klinične storitve v zobozdravniških ambulantah še v funkciji, žal pa jim po letu 1992 manjka ustrezna sistemska podlaga za sistematično izvajanje, spremljanje, vrednotenje in razvoj.

RAZVOJ IN ORGANIZACIJA

Po spremembi družbenopolitičnega sistema je prišlo do temeljitih sprememb tudi na področju slovenskega zdravstvenega sistema. Po osamosvojitvi Slovenije smo leta 1992 dobili Zakon o zdravstveni dejavnosti (Ur. list 9/92). Vpeljane so bile nekatere pozitivne novosti, kot so nove sheme sistema zdravstvenega zavarovanja in legalizirana zasebna praksa. Zakon dovoljuje zasebnim zobozdravnikom izvajanje zobozdravstvene oskrbe na osnovi koncesij in po pogodbi obvezuje državo, da zagotovi preventivne in druge programe primarne zdravstvene oskrbe. Takšna regulacija podpira izpolnitev javne zobozdravstvene oskrbe preko zasebnih zobozdravnikov koncesionarjev. Znotraj primarne zdravstvene oskrbe je vključena preventiva, odkrivanje in zdravljenje ustnih in zobnih bolezni ter njihova rehabilitacija.
V zakonodaji pa so bile opuščene tudi nekatere dobre ureditve iz prejšnje zakonodaje. Tako je v tem zakonu opuščena širša opredelitev in pomen primarnega zdravstvenega varstva, še zlasti v pogledu dispanzerske metode dela, ki jo je opredeljeval stari Zakon o zdravstvenem varstvu (Ur. list 1/80). Govori le o preventivni in kurativni zobozdravstveni oskrbi v okviru primarnega zdravstva, nič več pa ne določa otroškega in mladinskega zobozdravstva kot obvezne dejavnosti (oskrbe). Zaradi tega obvezni zobni dispanzerji za otroke niso več v veljavi. Zdravstveni domovi so s tem izgubili svojo izvirno socialno-medicinsko funkcijo. Nezaželeni učinki takšne ureditve in nedorečena zdravstvena politika se na področju mladinskega zobozdravstvenega varstva kažejo predvsem v tem, da:

  • zaradi odsotnosti učinkovitega delovanja sistema za zbiranje in obdelavo podatkov o ustnem zdravju za zadnja leta ni zanesljivih podatkov o gibanju kazalcev ustnega zdravja;
  • ni določenih merljivih ciljev ustnega zdravja;
  • niso določene preventivne strategije;
  • preventivni programi niso javno zahtevani in ovrednoteni;
  • ni določen delež sredstev za preventivne aktivnosti;
  • mreža javne zobozdravstvene službe na področju zobozdravstvenega varstva otrok in mladostnikov, ni ustrezna in ne omogoča celovitega izvajanja dejavnosti, predvsem dejavnosti iz preventivnega programa.
PERSPEKTIVE ZOBOZDRAVSTVENEGA VARSTVA

Otroci in mladostniki so s stališča ustnega zdravja posebno ogrožena skupina prebivalstva, poleg drugih ogroženih skupin, kot so starostniki, osebe s posebnimi potrebami, revni ipd., zato je pri varovanju ustnega zdravja teh skupin prebivalstva odločilna vloga družbe in države. Promocija zdravja, vključno z različnimi preventivnimi dejavnostmi, je najučinkovitejša prav v otroštvu in v mladosti. Na podlagi teh spoznanj je bila s strani številnih »chief dental officers« Evropske Unije in drugih držav podprta Deklaracija o ustnem zdravju otrok: »Dobro ustno zdravje je temeljni dejavnik za dobro splošno zdravje. Z vzpostavitvijo globalne delovne skupine za ustno zdravje otrok si bomo izmenjevali podatke o preventivnih dejavnostih, temelječih na znanstvenih dokazih. Delovali bomo za vzpostavitev primernih in učinkovitih pobud za izboljšanje ustnega zdravja in za zmanjšanje neenakosti v ustnem zdravju tako znotraj posameznih narodov kot med narodi«.
Organiziran sistem zdravstvenega varstva in zobozdravstvenega varstva ima pomembno vlogo pri doseganju najboljšega možnega ustnega zdravja, še posebno v zobozdravstveni oskrbi otrok in mladostnikov, s tem da poveže dejavnost zobozdravstvene službe s promocijo ustnega zdravja in preprečevanjem bolezni ter poškodb ustne votline. Dobro organiziran sistem zobozdravstvenega varstva otrok in mladostnikov je v skladu tako z določili Konvencije o otrokovih pravicah, kot tudi s strategijo zagotavljanja kakovostnega zdravstvenega varstva za otroke in mladostnike, opredeljeno v Programu za otroke in mladino 2006–2016, pripravljenemu na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije. V tem dokumentu je tudi poudarjena potreba po prilagoditvi javne mreže izvajalcev zdravstvenega varstva predšolskih in šolskih otrok ter mladostnikov tako, da se bo dostopnost izboljšala. Normativi za mrežo javne zobozdravstvene službe za otroke in mladostnike do dopolnjenega 19. leta starosti so ustrezno postavljeni v Pravilniku za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni.
Sodobne cilje za ustno zdravje do leta 2020 so postavili v Svetovni zdravstveni organizaciji (World Health Organisation, WHO), Federation Dentaire International (FDI) in International Association for Dental Research (IADR), kot tudi specifične cilje za ustno zdravje za Evropo v Regionalnem uradu WHO za Evropo. Pod pokroviteljstvom Evropske komisije je projektna skupina v sklopu projekta »European Global Oral Health Indicators Development« pripravila izbor pomembnih kazalcev za spremljanje ustnega zdravja, in sicer za spremljanje ustnega zdravja otrok in mladostnikov ter splošne populacije, za spremljanje sistema zobozdravstvenega varstva in za spremljanje kakovosti življenja v povezavi z ustnim zdravjem. Na osnovi vseh teh dokumentov in mednarodno sprejetih ciljev smo na Sekciji za preventivno medicino leta 2007 povzeli, bi bilo potrebno:

  • okrepiti oziroma vzpostaviti javnozdravstveno obravnavo problemov ustnega zdravja (analiza, cilji, strategije);
  • vzpostaviti ustrezne zbirke podatkov in gradiv s področja ustnega zdravja in zobozdravstvenega varstva s pomočjo sodobnega informacijskega sistema v skladu z Zakonom o evidencah in gradivu na področju zdravja in zdravstvenega varstva, pri čemer je smiselno ponovno vzpostaviti poročevalski sistem za ugotavljanje kazalcev ustnega zdravja v skladu s priporočili projektne skupine v sklopu projekta »European Global Oral Health Indicators Development« ter spodbujati usmerjene epidemiološke raziskave;
  • postaviti nove realne in merljive nacionalne cilje za ustno zdravje in opredeliti aktivnosti za njihovo doseganje;
  • posodobiti nacionalni preventivni zobozdravstveni program za otroke in mladostnike in ga opredeliti v nacionalnem programu zdravstvenega varstva Republike Slovenije in drugih predpisih, pri tem pa opredeliti vse potrebne elemente (operativne aktivnosti z opredeljenimi izvajalci, obsegom storitev, zahtevano kakovostjo, alociranimi sredstvi, roki izvedbe, kompetentnim nadzorom in evalvacijo s pomočjo vzpostavitve mreže strokovnih in administrativnih funkcij);
  • ponovno vzpostaviti celovito mrežo zobozdravstvenega varstva za otroke in mladostnike, ki vključuje zobozdravnike v javnih zavodih in zasebne zobozdravnike ter s tem omogočiti harmonizacijo izvajanja preventivnih zobozdravstvenih dejavnosti po regijah in po območjih znotraj regij;
  • ohraniti organizacijo zobozdravstvenega varstva v šolah in s tem ohraniti koncept približevanja zobozdravstvene dejavnosti otrokom in mladostnikom;
  • ohraniti in nadgraditi shemo dodiplomskega pouka na področju otroškega in preventivnega zobozdravstva z vključitvijo preventivnih vsebin v celoten potek pouka, kot tudi shemo podiplomskega izobraževanja na področju otroškega in preventivnega zobozdravstva;
  • tudi za druge populacijske skupine (odrasle, starostnike, revne ipd.) pripraviti vsaj minimalne programe ustnega zdravja;
  • zagotoviti tudi druge javnozdravstvene ukrepe v skrbi za ustno in splošno zdravje s poudarkom na ustvarjanju pogojev za zdrav način življenja, pri čemer ima velik pomen medsektorsko sodelovanje.

V prihodnosti vendarle upamo, da se bo stanje začelo izboljševati, na kar kaže tudi politična volja in v ta namen oblikovana delovna skupina pri Ministrstvu za zdravje, ki je jeseni 2009 začela pripravljati Nacionalni program ustnega zdravja.

asist.dr. Barbara Artnik, dr.dent.med., spec. socialne medicine
Banner Pulz

Več revij