Vloga države pri preprečevanju posledic kajenja

Predvsem v razvitem svetu se vlade držav vedno bolj zavedajo pomena zdravja svojih prebivalcev za socialni in ekonomski napredek. Kronične bolezni, kot so rak ter bolezni srca in ožilja, so v teh državah glavni vzrok za prezgodnje umiranje in obolevanje delovno aktivne populacije. Zdravljenje teh bolezni je v zadnjih desetletjih skokovito napredovalo in obolelemu podaljšuje življenje, vendar ne zagotovi popolne ozdravitve in državo veliko stane, saj je drago in ga je treba zagotavljati do bolnikove smrti. Kronične bolezni so povezane tudi z manjšo delovno sposobnostjo zbolelega, invalidnostjo in več odsotnosti z dela zaradi bolezni. V razvitem svetu se povečuje delež starejših prebivalcev in veliko razpravljajo o tem, kako zagotoviti takšne življenjske razmere, da bodo ljudje čim kasneje obolevali in ne bodo umirali zaradi vzrokov, ki jih je mogoče odpraviti.
In prav tobak je v razvitem svetu najpogostejši vzrok za prezgodnje obolevanje in umiranje, čeprav ga je mogoče odpraviti že samo s prenehanjem kajenja. Že od šestdesetih let prejšnjega stoletja se zanesljivo ve, da je kajenje tobaka zdravju škodljivo. Zdravstveni delavci in civilna družba so si prizadevali, da bi z osveščanjem in vzgojo zajezili epidemijo kajenja. Na drugi strani je tobačna industrija z agresivnim oglaševanje uveljavljala svoj legitimni interes po čim večjem dobičku in vsako leto prodala več cigaret vedno večjemu številu ljudi. Preteklo je skoraj pol stoletja, preden je dozorelo spoznanje, da mora ukrepati država in za preprečevanje kajenja sprejeti učinkovite ukrepe, ki bodo omejili prodajo tobačnih izdelkov, jih naredili manj dostopne predvsem za mlade in vsem tistim, ki želijo prenehati kaditi, omogočili, da to res storijo. Cigarete so med najbolje prodajanimi izdelki tudi zato, ker kadilca zasvojijo in ga silijo, da jih kupuje tudi takrat, ko dobro ve, da mu škodujejo. Nikotin, ki ga kadilec s kajenjem dovaja v svoje telo, je namreč ena najbolj zasvojljivih drog.

PROTI TOBACNI EPIDEMIJI GLOBALNO

V zadnjem času je tudi na mednarodni ravni dozorelo spoznanje, da tobačne epidemije ne bo mogoče zajeziti samo znotraj posameznih držav, ampak je treba ukrepati na globalni ravni. Zato so države pod okriljem Svetovne zdravstvene organizacije sprejele mednarodno konvencijo za nadzor nad tobakom, ki vse države, ki jo ratificirajo, zavezuje, da sprejmejo ukrepe, ki dokazano učinkovito vplivajo na zmanjševanje kajenja in bodo v čim večji meri zaščitili ljudi pred škodljivimi učinki tobačnih izdelkov. Konvencijo je sprejelo že več kot sto držav, Slovenija pa jo je ratificirala 26. januarja 2005.
Tudi v Evropski uniji je prevladalo mnenje, da tobačni izdelki niso navadni izdelki in da je treba njihovo proizvodnjo, prodajo in reklamiranje strogo nadzirati. Sprejete so bile direktive, s katerimi je Evropska unija prepovedala reklamiranje tobačnih izdelkov v vseh medijih in to, da bi tobačna industrija sponzorirala športne, kulturne in druge dogodke. Vzpostavljeni so bili nadzor nad sestavinami v tobačnih izdelkih in mehanizmi za preprečevanje tihotapljenja tobačnih izdelkov, uzakonjena so bila tudi zdravstvena sporočila na tobačnih izdelkih in poenoteno obdavčevanje. Kljub temu ostaja še veliko učinkovitih ukrepov v pristojnosti posameznih držav, kot so povečevanje cen tobačnih izdelkov, omejevanje prodaje tobačnih izdelkov mladim, prepoved kajenja na delovnih in javnih mestih, omejevanje proste prodaje tobačnih izdelkov, zagotavljanje programov za spodbujanje prenehanja kajenja in osveščanje o nevarnostih kajenja. Najuspešnejše so države, ki imajo za nadzor nad tobakom celovit načrt in poskrbijo, da ne samo na papirju, ampak tudi v praksi zaživi čim več teh ukrepov. Sem sodijo predvsem skandinavske in nekatere mediteranske države, kot sta Italija in Portugalska, manj uspešni pa so denimo v Nemčiji in Avstriji, kjer je dolga leta prevladovalo prepričanje, da je kajenje zgolj stvar svobodne odločitve posameznika in ni treba, da bi ga omejevala država.

Nova znanstvena spoznanja so nesporno dokazala, da je pasivno kajenje, ki mu je nekadilec izpostavljen nekaj ur na dan, prav tako povezano s prezgodnjo obolevnostjo in umrljivostjo kot kajenje samo in ima torej škodljive posledice tudi za tiste ljudi, ki nikoli niso prižgali cigarete. Pasivno kajenje po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije poveča nevarnost pljučnega raka za 20 do 30 odstotkov in srčnih bolezni za približno 23 odstotkov. Ura izpostavljenosti tobačnemu dimu na dan pomeni stokrat večje tveganje za raka na pljučih kot 20 let bivanja v stavbi, kjer je prisoten azbest. Pri nosečih ženskah, izpostavljenih pasivnemu kajenju, obstaja večja verjetnost prezgodnjega poroda in nizke porodne teže novorojenčka. Študije kažejo, da imajo otroci, izpostavljeni tobačnemu dimu, do 40 odstotkov pogostejše sindrome astme in drugih bolezni dihalnih poti. Ugotavljajo tudi povezavo med pasivnim kajenjem in nenadno smrtjo dojenčkov, boleznimi dihal, rakom dojke, vnetjem srednjega ušesa pri otrocih, spontanim splavom, skratka, izpostavljenost pasivnemu kajenju, ki najpogosteje ni prostovoljna odločitev posameznika, je za zdravje veliko bolj škodljiva, kot so se tega zavedali donedavna.
Država lahko na tem področju učinkovito ukrepa predvsem s popolno prepovedjo kajenja na javnih in delovnih mestih in tako zaščiti zdravje delavcev in vseh, ki se nahajajo v javnih prostorih. Po zgledu nekaterih držav ZDA so se ponekod v Evropski uniji že odločili za popolno prepoved kajenja tudi na delovnih mestih, recimo v restavracijah in barih. Markos Kyprianou, evropski komisar za zdravje in varstvo potrošnikov, poudarja, da prepoved kajenja na javnih mestih rešuje življenja in pomeni pomemben korak k boljšemu zdravju v Evropi. Javno pozdravlja ukrepanje v državah, ki so uveljavile popolno prepoved kajenja na vseh delovnih mestih, druge pa spodbuja, naj sledijo njihovemu zgledu.
Tako prepoved so že uvedle Irska, Švedska, Norveška, Malta in Italija, prihodnje leto pa se jim bo pridružila še Finska. Za tako ukrepanje so se v teh državah odločili predvsem zaradi enake zaščite vseh delavcev, saj je sporno, da bi bili delavci v nekaterih panogah manj zaščiteni pred škodljivimi vplivi tobačnega dima na zdravje kot v drugih. Na Škotskem bodo uvedli popolno prepoved kajenja na javnih mestih zato, da zaščitijo zdravje vseh prebivalcev in kadilce vzpodbudijo, da prenehajo kaditi. V tistih državah ZDA, kjer popolno prepoved kajenja na delovnem mestu poznajo že nekaj let, beležijo zmanjšanje kadilcev v odrasli populaciji za deset odstotkov, seveda pa tega uspeha ne smemo pripisati zgolj temu ukrepu. Z različnimi ukrepi so ponekod v ZDA dosegli, da je kadilcev samo še 12 odstotkov. Prepoved kajenja v gostinskem sektorju izvajajo različno, v nekaterih državah je kajenje dovoljeno samo pred gostinskimi lokali, na Švedskem denimo dovoljujejo kadilnice, v katerih pa se ne strežeta hrana in pijača in morajo biti zagotovljene posebne možnosti prezračevanja. V večini omenjenih držav poročajo, da so državljani s prepovedjo zadovoljni, odkar je uvedena, in jo podpirajo v več kot 90-tih odstotkih, sprejemajo pa jo kot pozitiven ukrep tudi sami kadilci.

V SLOVENIJI ŠTEVILNE NOVE POBUDE

Slovenija se z manj kot četrtino kadilcev med odraslimi uvršča med uspešnejše države na tem področju, kar lahko v veliki meri pripišemo tudi dobro zastavljeni in izvajani zakonodaji iz leta 1996, ki je omejila oglaševanje tobačnih izdelkov in kajenje na delovnem mestu in v večini javnih prostorov, prepovedala je tudi prodajo cigaret iz avtomatov in mlajšim od 15 let.
Zakon o uporabi tobačnih izdelkov prepoveduje kajenje na javnih mestih, razen tam, kjer je posebej označeno, da je to prostor, namenjen kadilcem. Popolna prepoved kajenja velja v vseh zdravstvenih in vzgojno-izobraževalnih ustanovah, slaščičarnah in mlečnih restavracijah ter v prostorih državnih organov, namenjenih stikom s strankami. Pred pasivnim kajenjem mora delodajalec delavcu po zakonu zagotoviti delo v zraku, neonesnaženem s tobačnim dimom. V podjetjih je kajenje dovoljeno samo v za to določenih prostorih, ki so fizično ločeni od drugih delovnih prostorov. Vsak zaposleni ima pravico zahtevati od delodajalca, da mu omogoči opravljati delo v prostorih, kjer zrak ni onesnažen s tobačnim dimom.
V praksi je te določbe zakona težko izvajati v gostinskih lokalih, kjer se dovoljuje kajenje v prostorih, določenih za kadilce, ki so od prostora za nekadilce ločeni tako, da se s fizično ločitvijo ali prezračevanjem prepreči mešanje zraka. Strežno osebje mora streči kadilcem in nekadilcem, tako da se je zaposlenim v gostinskem sektorju pogosto nemogoče izogniti izpostavljenosti tobačnemu dimu. Tako kot v drugih državah Evropske unije se tudi v Sloveniji zavedamo, da bodo potrebne spremembe, ki jih od nas zahtevajo mednarodne zaveze in nova spoznanja o škodljivosti pasivnega kajenja in neučinkovitosti prezračevalnih sistemov. Za prezračevalne naprave, s katerimi se je želelo preprečiti, da bi nekadilci vdihavali s tobačnim dimom onesnažen zrak, namreč ugotavljajo, da bi, če bi učinkovito čistile zrak, v prostorih povzročile manjši hurikan in ne bi bili več primerni za bivanje. Številne pobude nevladnih organizacij in posameznikov in javno mnenje odražajo naklonjenost bolj restriktivnim ukrepom na tem področju. Na ravni države se že pripravljajo novi ukrepi za zaščito delavcev pred tobačnim dimom po vzoru prej naštetih držav, ki so prepovedale kajenje tudi v restavracijah in barih.
Dokončno bosta nekadilec in tudi kadilec zaščitena pred pasivnim kajenjem šele takrat, ko se bodo kadilci zavedali, da s kajenjem ne škodujejo samo sebi, ampak tudi vsem drugim, ki so skupaj z njimi v zaprtih prostorih.
Industrija še vedno uspešno novači nove kadilce med mladimi, ki jih bolj skrbi, da so dobro sprejeti v družbi vrstnikov, kot da bodo kasneje v življenju zaradi kajenja prezgodaj zboleli. Tudi tukaj ni zanemarljiva vloga države. V Sloveniji država podpira številne programe krepitve zdravja za različne skupine prebivalstva, s katerimi osvešča o škodljivosti kajenja in vzpodbuja k izbiri za zdrav življenjski slog in nekajenje. Smo tudi ena redkih držav, ki v okviru zdravstvenega zavarovanja zagotavljajo brezplačne programe za odvajanje od kajenja. V Sloveniji te programe izvajajo v zdravstvenih domovih in nekaterih inštitutih za javno zdravje. V pomoč pri odvajanju od kajenja so kadilcem na voljo zdravila in nadomestki nikotina, ki ob pravilni uporabi in sočasni drugi terapiji za odvajanje od kajenja lahko bistveno prispevajo k uspešnosti odvajanja. Za zdaj niso na voljo brezplačno, vendar mesečna terapija ne presega bistveno zneska, ki ga kadilec porabi za cigarete ob rednem kajenju. Podpreti bo treba še več različnih programov za odvajanje od kajenja, ki bodo zanimivejši in dostopnejši mladim.
V Sloveniji smo torej na dobri poti, da zagotovimo svobodno izbiro vsem: tistim, ki hočejo dihati s tobačnim dimom neonesnažen zrak; tistim, ki si želijo opustiti kajenje; in navsezadnje tudi tistim, ki bi radi brez slabe vesti, da škodujejo drugim, še nekaj časa kadili, preden se odločijo za opustitev te zdravju škodljive razvade.