Odkritje krvnih skupin v letih 1900–1902 je bilo ključno za razvoj transfuziologije v začetku 20. stoletja. Zaradi njegovega velikega pomena za zdravljenje je bilo odkritje nagrajeno z Nobelovo nagrado za medicino. Kljub številnim novoodkritim krvnim skupinam zunaj sistema ABO v prejšnjem stoletju pa krvne skupine ABO še vedno ostajajo klinično najpomembnejše. Za izbor ustrezne krvne komponente, ki jo bolnik prejme s transfuzijo, je upoštevanje rezultatov določitve krvnih skupin ABO pri bolniku in dajalcu še danes ključnega pomena. Izvajanje zdravljenja s transfuzijo omogočajo krvodajalci, ki se altruistično udeležujejo krvodajalskih akcij – brez njih bi vedenje o krvnih skupinah izgubilo svoj pomen. 4

Krvne skupine in transfuzija krvi


Ob prehodu iz 19. v 20. stoletje je na Dunaju deloval zdravnik, po specialnosti patolog, dr. Karl Landsteiner (1886–1943). Leta 1900 je dr. Landsteiner opravil dokaj enostaven poizkus: v laboratoriju je v epruvetah zmešal vzorce krvi svojih sodelavcev, pred tem pa je ločil krvne celice od seruma. Opažanja so ga presenetila: po mešanju seruma nekaterih sodelavcev z rdečimi krvnimi celicami (eritrociti) preostalih je ugotavljal zlepljanje eritrocitov ali aglutinacijo (med sodelavci, čigar vzorce krvi je dr. Landsteiner testiral, je bil tudi dr. Janez Plečnik). Zakaj ga je aglutinacija tako presenetila? Podoben poizkus je že leta 1875 opravil Leonard Landois1, vendar na krvi živali, reaktivnost pa je opažal samo po mešanju krvi osebkov različnih vrst. Do aglutinacije ni prišlo, če je testiral kri osebkov iste živalske vrste. Leta 1901 je dr. Karl Landsteiner svoja opažanja glede aglutinacije krvi pri človeku objavil2 ter za različne tipe reaktivnosti krvi uporabil izraz krvna skupina. Odkril je tri krvne skupine, ki jih je takrat poimenoval A, B in C. Njegova kolega, Alfred von Decastello in Adriano Sturli, sta leta 1902 odkrila še četrti tip reaktivnosti: krvno skupino AB. Nomenklatura krvnih skupin se je v naslednjih letih spremenila. Kot Nobelov nagrajenec za medicino je dr. Karl Landsteiner v svoje predavanje3 11. decembra 1930 vključil tudi naslednjo tabelo (Tabela 1):

Reaktivnosti eritrocitov in seruma (plazme) različnih krvnih skupin.

Tabela 1. Reaktivnosti eritrocitov in seruma (plazme) različnih krvnih skupin.
Tabela 1 prikazuje naravno zakonitost reaktivnosti eritrocitov s serumom oseb različnih krvnih skupin ABO – zakonitost imenujemo tudi Landsteinerjevo pravilo recipročnosti. V sodobnih učbenikih transfuzijske medicine navajajo vsebinsko enake tabele, le grške črke je nadomestil drugačen izraz za protitelo (aglutinin): npr. črka α je zamenjana z izrazom anti-A.
Krvne skupine, ki jih je leta 1900 in 1901 odkril dr. Karl Landsteiner, danes uvrščamo v krvnoskupinski sistem ABO. Do današnjih dni so odkrili več kot 600 različnih krvnih skupin (eritrocitnih antigenov), ki jih glede na stopnjo molekularne in genetske raziskanosti razvrščamo v sisteme, serije in zbirke. Sodobna klasifikacija4 opredeljuje 30 krvnoskupinskih sistemov, dve seriji (700, t.i. nizkoincidenčni antigeni, in 901, t.i. visokoincidenčni antigeni) ter šest zbirk. Kljub številnim novoodkritim krvnim skupinam po letu 1901 oziroma 1902 pa sistem ABO še vedno ostaja klinično najpomembnejši.

Zakaj je odkritje krvnih skupin tako pomembno?
Transfuzija krvi naključnega dajalca naključnemu bolniku, kot so poizkušali v 19. stoletju zaradi nepoznavanja krvnih skupin, privede v približno tretjini primerov, zaradi ABO-neskladnosti, do hudih neželenih učinkov (t.i. transfuzijske reakcije). Mnogokrat se je takšna transfuzija končala celo s smrtjo bolnika ali bolnice ... Odkritje krvnih skupin ABO pa je omogočilo takšen izbor parov bolnik–dajalec, pri katerem se hude transfuzijske reakcije zaradi ABO neskladnosti niso več pojavljale! Torej se je tveganje za življenje ogrožujočo transfuzijsko reakcijo z odkritjem krvnih skupin zmanjšalo s približno 30 odstotkov na (praktično) 0 odstotkov. Transfuzija krvi je po odkritju krvnih skupin postala relativno varen način zdravljena, tako da so npr. v letu 1929 v New Yorku izvedli že 10.000 transfuzij.
Pred razvojem molekularne biologije v drugi polovici 20. stoletja je bila določitev krvnih skupin pomembna v forenzični medicini za identifikacijo krvnih madežev ter določanje starševstva (oziroma izključevanje očetovstva).
Določitev krvnih skupin ABO je izredno pomembna tudi za transplantacijsko dejavnost. Neskladnost v krvnih skupinah ABO med bolnikom in dajalcem pri presaditvi čvrstega organa povzroči akutno zavrnitveno reakcijo. Pri presaditvah krvotvornih matičnih celic krvne skupine ABO za sam izbor dajalca sicer niso pomembne, so pa pomembne pri izboru krvnih komponent, ki jih bolnik potrebuje po presaditvi.

Zagotavljanje varne transfuzije z vidika krvnih skupin
Zaradi narave reaktivnosti seruma z eritrociti, neskladnimi v krvni skupini ABO, je lahko napačna transfuzija tudi v današnjem času za bolnika usodna. Varno transfuzijo zagotovljamo s skrbnim ravnanjem, upoštevanjem strokovnih načel in pravilnikov, ki urejajo področje transfuzijske dejavnosti.
Odvzem vzorca krvi za določitev krvne skupine pri bolniku mora zadoščati pogojem, ki so opredeljeni v Pravilniku o transfuzijskih preiskavah in postopkih ob transfuziji (UL RS št. 9/2007 z dne 2. 2. 2007). Ključnega pomena so pravilni podatki o bolniku oziroma preiskovancu na epruveti z vzorcem krvi ter spremljajoči naročilnici za laboratorijsko preiskavo. Na osnovi določitve krvne skupine namreč za bolnika izberemo ustrezno krvno komponento (identične ali skladne krvne skupine), kar je osnova varne transfuzije.
Poleg krvne skupine ABO pri vsakem bolniku določimo še krvni skupini RhD (iz sistema Rh) ter K (KEL1) iz sistema Kell. Praviloma tudi ti dve krvni skupini upoštevamo pri izboru krvnih komponent (pri katerih so ravno tako določili vse omenjene krvne skupine). Na ta način preprečujemo zaplete pri naslednjih transfuzijah, ki lahko nastanejo zaradi imunizacije na tujo kri. Zaradi preprečevanja imunskih zapletov med nosečnostjo morajo vse RhD-negativne deklice in ženske v rodni dobi prejemati samo RhD-negativno kri.
Laboratorijsko preiskavo določitve krvne skupine opravljamo s sodobnimi tehnikami, ki omogočajo avtomatizirano laboratorijsko testiranje. Poleg določitve krvne skupine ABO, RhD in K opravimo pred transfuzijo krvi (eritrocitov) še dodatne teste, ki jih skupaj poimenujemo navzkrižni preizkus. Z njim odkrivamo morebitne serološke neskladnosti zunaj sistema ABO ter krvnih skupin RhD in antigena K. Tako dodatno zmanjšamo tveganje za razvoj neželenih učinkov transfuzije iz skupine hemolitičnih transfuzijskih reakcij (tj. imunske razgradnje tujih eritrocitov, vnešenih v organizem s transfuzijo).

Krvne skupine in krvodajalci
Medtem ko pri bolnikih ali poškodovancih določitev krvne skupine ABO/RhD in K dostikrat izvajamo v časovni stiski (npr. hudo poškodovani v prometni nesreči nujno potrebuje operativni poseg in transfuzijo krvi), pa pri krvodajalcu določimo krvno skupino v okviru rutinskega testiranja že na dan odvzema krvi. Rezultat določitve krvne skupine mora biti jasno označen na vsaki vrečki s krvno komponento (slika 2), hranimo pa ga tudi v transfuzijskem informacijskem sistemu. Vsak krvodajalec dobi krvodajalsko izkaznico, na kateri je izpisana njegova krvna skupina.
Vse krvne skupine niso enako pogoste. Med krvodajalci v Sloveniji je najpogostejša krvna skupina A (40 odstotkov), sledi ji krvna skupina O (38 odstotkov), redkejši pa sta krvni skupini B (15 odstotkov) in AB (7 odstotkov). RhD-pozitivnih je 78 odstotkov krvodajalcev, ostali pa so RhD-negativni. Razmerje krvnih skupin je prav takšno tudi pri bolnikih, potreba po krvnih komponentah določene krvne skupine pa je odvisna tudi od posameznih bolnikov, ki lahko v kratkem času potrebujejo veliko količino krvi.
Pri izboru krvne komponente za transfuzijo moramo upoštevati skladnost krvne skupine bolnika in krvne komponente. Praviloma se za transfuzijo uporabi kri bolnikove krvne skupine. V primeru, ko ta ni na voljo, se lahko porabi tudi kri druge krvne skupine, ki pa mora biti skladna z bolnikovo. Za eritrocitne krvne komponente je “univerzalna” krvna skupina O, kar pomeni, da lahko eritrocite krvne skupine O dobi katerikoli bolnik ne glede na njegovo krvno skupino ABO. Ravno obratno je pri plazemskih komponentah, kjer je “univerzalna” krvna skupina AB.
Da zagotovimo ustrezno količino krvi, je potrebno zadostno število krvodajalcev vseh krvnih skupin. Kadar pride do pomanjkanja krvi posamezne krvne skupine, je treba z dodatnimi povabili spodbuditi krvodajalce, da se v večjem številu udeležijo krvodajalskih akcij. Hiter in množičen odziv krvodajalcev na takšna povabila kaže na visoko stopnjo altruizma v našem prostoru.
Novi načini zdravljenja, operativni posegi, transplantacije organov in krvotvornih matičnih celic pogosto zahtevajo intenzivno in neredko dolgotrajno podporno zdravljenje s transfuzijami krvnih komponent. Pred transfuzijsko službo so tako postavljene vedno večje zahteve po zadostni, kakovostni in varni krvi za bolnike. Vsak izmed nas se lahko nekoč znajde v vlogi bolnika, ki potrebuje kri, zato smo vsi poklicani, da po svojih zmožnostih z dajanjem krvi prispevamo k zagotavljanju nemotene preskrbe s krvjo za izvajanje sodobnih načinov zdravljenja.

Matjaž Urbajs, dr.med., spec. transf. medicine
mag. Marko Cukjati, dr.med., spec. transf. medicine
Zavod Republike Slovenije za transfuzijsko medicino Ljubljana
Banner Pulz

Več revij