Zastrupitve z zdravilnimi pripravki

Množica rastlinskih vrst, ki jih ljudje po svetu uporabljajo v kulinarične namene ali za samozdravljenje, se je v zadnjih desetletjih bistveno povečala. V nerazvitih delih sveta zdravstvena oskrba v veliki meri še vedno sloni na tradicionalni medicini, ki je osnovana na pripravkih iz zdravilnih rastlin, saj je ta razmeroma dostopna in poceni. Kot posledica razcveta komplementarnih metod zdravljenja pa se je uporaba rastlinskih pripravkov razširila tudi v razvitejše regije sveta, med drugim tudi v Evropo. Ljudje v splošnem verjamejo, da so pripravki iz rastlin varnejši in manj agresivni kot konvencionalna zdravila in da si z njimi lahko izboljšajo zdravstveno stanje. Toda treba se je zavedati dejstva, da je bila le peščica rastlin z zdravilno in užitno vrednostjo temeljito preverjenih v toksikoloških študijah. Medtem ko ljudje iz rabe hitro izločijo akutno strupene rastline, je kronično strupenost mnogo težje razpoznati, saj se posledice včasih pokažejo šele po več mesecih ali letih uporabe. To seveda bistveno oteži iskanje »krivcev«.
Rastlinski strupi v telo ponavadi vstopijo skozi prebavila (pri uporabi čajev, tinktur ali rektalnih svečk), redkeje skozi kožo in sluznice (ob uporabi različnih mazil in krem). Pri rastlinskih strupih z akutnim delovanjem velja pravilo, da je teža zastrupitve v dobri korelaciji s količino vnesenega strupa. Če zaužijete dovolj majhno količino strupa, boste torej odnesli celo kožo. To je ugotovil že slavni alkimist, botanik in zdravnik Paracelsus v 16. stoletju, ko je dejal: »Sola dosis facit venenum. (Le doza določi strup).« Pri kroničnih zastrupitvah pa stvari niso tako enostavne. Izkazalo se je, da nekatere rastlinske snovi lahko povzročijo hudo in nepopravljivo škodo, npr. rakavo obolenje, motnje v razvoju ploda (teratogenost) ali porušenje hormonskih povratnih zank v telesu, četudi jih uživamo v izredno majhnih koncentracijah v daljšem obdobju.

AKUTNE ZASTRUPITVE

Akutne zastrupitve z zeliščnimi pripravki so na srečo razmeroma redke in so največkrat posledica bodisi zamenjav rastlinskih vrst bodisi prekoračenih odmerkov. Problematične so interakcije z zdravili pri kroničnih polimorbidnih bolnikih, ki morajo biti pri uporabi rastlinskih zdravil in prehranskih dopolnil še posebej previdni. Včasih prihaja ob zdravljenju z zelišči tudi do alergijskih ali psevdoalergijskih reakcij, nekatera zelišča pa lahko pri dovzetnih posameznikih sprožijo t. i. fototoksično reakcijo.
Pomembno je, da smo nabrali pravo rastlino oz. da lahko zaupamo zeliščarju, ki nam je prodal pripravek. Ob nezadostni poučenosti namreč lahko včasih pride do zelo nevarnih zamenjav, ki pripeljejo do zastrupitev. Med takšne sodijo denimo zamenjava rumenega svišča ali košutnika (Gentiana lutea) s čmerikami (Veratrum spp.) ali jelenovci (Laserpitium spp.) pri pripravi tinktur in čajev za izboljšanje apetita ter povečanje izločanja prebavnih sokov. Zlasti čmerike so zaradi vsebnosti steroidnih alkaloidov zelo strupene. Ob njihovem zaužitju pride do znižanja krvnega tlaka in pulza, trebušnih bolečin z bruhanjem, pri hujših zastrupitvah pa lahko pride do komatoznega stanja in srčne odpovedi. Podobno nevarna je zamenjava čemaža (Allium ursinum) z jesenskim podleskom (Colchicum autumnale) ali šmarnico (Convallaria majalis), kar se zgodi pri uporabi v kulinariki ali zdravilstvu. Zastrupitev s šmarnico nastopi v nekaj urah in je po poteku podobna tisti s čmerikami, bruhanju se pridružita omotica in znižan pulz, sledita pa lahko koma in smrt. Tudi zastrupitev z jesenskim podleskom je pogosto smrtna, po začetnih prebavnih težavah pride namreč zaradi delovanja alkaloida kolhicina do konvulzij, delirija in naposled do večorganske odpovedi.
Manj nevarne so zastrupitve z zlatičevkami, npr. z jetrnikom (Hepatica nobilis), katerega posušeni nadzemni deli se še vedno, čeprav poredko uporabljajo za zdravljenje jetrnih obolenj. Zaradi vsebnosti strupenega protoanemonina, ki povzroča slabost in bruhanje, se uporaba jetrnika odsvetuje. Protoanemonin sicer ob sušenju v celoti dimerizira v neškodljivi anemonin. Izogibali naj bi se tudi uporabi navadnega vratiča, stare zdravilne rastline, ki so jo včasih uporabljali predvsem za zdravljenje obolenj prebavil, vročinskih stanj in glistavosti ter kot repelent za odganjanje muh in komarjev. Vsebuje namreč znatne količine strupenega glikozida tujona (precej več kot žajbelj in pelini), ki največkrat povzroči prebavne težave, ob višjih odmerkih pa okvare živčevja, jeter in ledvic.
Pri dovzetnih posameznikih pride lahko ob sistemski ali lokalni uporabi pripravkov iz rastlin, ki vsebujejo furanokumarine (pripravki iz nekaterih kobulnic, lakot in rutic), ter sočasni izpostavitvi UV sevanju do fototoksičnih kožnih reakcij z alergijsko komponento ali brez nje. Kažejo se v obliki močno srbečih izpuščajev in mehurjev na soncu izpostavljeni koži.

POTENCIALNA RAKOTVORNOST

Nekatere rastlinske snovi imajo genotoksično oz. mutageno delovanje, zato lahko v izpostavljenem organizmu sprožijo razvoj raka. Delimo jih na tiste, ki se lahko kovalentno vežejo na DNK (t. i. alkilirajoče snovi), in na tiste, ki so sposobne vrivanja med zavoje DNK (t. i. interkalirajoče snovi). V prvo skupino uvrščamo denimo nekatere pirolizidinske alkaloide, alkenilbenzene, ptakilozid in aristolohične kisline, v drugo pa nekatere alkaloide, npr. sangvinarin (prisoten v navadnem krvavem mlečniku, Chelidonium majus), in antrakinonske glikozide (najdemo jih v krhlikah, Frangula spp., kozjih češnjah, Rhamnus spp., in senah, Senna spp.). Glede alkilirajočih snovi je zgodba povsem jasna – povzročajo raka. Po drugi strani pa raziskave niso pokazale jasne povezave med interkalirajočimi snovmi in rakom, nekatere naj bi delovale celo protitumorno.
Pirolizidinski alkaloidi so nedvomno ena izmed najpomembnejših in najbolje preučenih skupin rastlinskih snovi s kronično strupenostjo. Po nekaterih ocenah jih najdemo kar v 3 % vseh rastlinskih vrst, najpogosteje pa v vrstah iz družin nebinovk (npr. v lapuhu, repuhih, grintih, konjskih grivah in celo ivanjščicah), srhkolistnic (npr. v gabezih, spominčicah, volovskih jezikih in železnikih), metuljnic in kukavičevk. Obstaja več kot 650 različnih pirolizidinskih alkaloidov, izmed katerih jih je približno polovica vpletenih v eno izmed oblik kronične strupenosti, zlasti rakotvornost in jetrno toksičnost. Do zastrupitev pri ljudeh lahko pride na različne načine, npr. z uporabo kontaminiranih žitnih in čebeljih izdelkov ter nepreverjenih zdravilnih pripravkov, zlasti različnih čajnih mešanic (najnevarnejše so orientalske). Pirolizidinski alkaloidi so tipične alkilirajoče snovi, vendar se morajo pred kovalentno vezavo na DNK metabolno aktivirati v jetrih (so t. i. prekarcinogeni). Teoretično gledano je najbolj tvegano dolgotrajno vnašanje pirolizidinskih alkaloidov v telo s krajšimi prekinitvami (kar je ravno najpogostejši režim uporabe čajnih mešanic!), saj so za mnoge pirolizidinske alkaloide dokazali poleg rakotvornega tudi antimitotično delovanje. Ob zgoraj opisanem režimu bi se torej predhodno mutirane celice v obdobju prekinitev lahko namnožile, če bi bile izpostavljene tumorskemu promotorju, npr. hormonskemu motilcu iz okolja.
Druga velika skupina potencialno rakotvornih rastlinskih snovi, ki pa smo jim za razliko od pirolizidinskih alkaloidov izpostavljeni skorajda vsakodnevno, so alkenilbenzeni (najbolj znani med njimi so evgenol, estragol, safrol, apiol in miristicin). Vsebujejo jih mnoge začimbnice, kot so cimet, bazilika, zelena, peteršilj, luštrek, nageljnove žbice, janež, komarček, koper, muškatni orešček, pehtran, lovor, ingver in poprovci. Tako jih najdemo v najrazličnejših prehrambnih, fitoterapevtskih ter tudi kozmetičnih izdelkih, kot so mila, parfumi in detergenti. Izkazalo se je, da zmerno uživanje omenjenih začimb in svežih zelišč ni sporno z vidika zdravja, medtem ko lahko uporaba določenih prehranskih dopolnil z visoko vsebnostjo alkenilbenzenov celo ob upoštevanju priporočil za odmerjanje privede do koncentracij v krvi, ki so pri laboratorijskih živalih že vodile v razvoj malignih obolenj. Povsem razumljivo je torej, da je vsebnost alkenilbenzenov v prehranskih in zdravilnih izdelkih podvržena nadzoru oz. omejitvam.
Rakotvorni potencial imajo tudi aristolohične kisline, značilne za podraščce (Aristolochia spp.) in kopitnike (Asarum spp.), ki imajo predstavnike tudi v Sloveniji. Dokazano je bilo, da aristolohične kisline ob dolgotrajnem vnosu povzročajo kronične ledvične okvare in raka mehurja. Navkljub temu so tudi na evropskem trgu še vedno prisotni različni zeliščni pripravki iz kitajskih vrst podraščcev in kopitnikov, namenjeni hujšanju, zdravljenju različnih ginekoloških težav, srčnožilnih in revmatoloških obolenj idr. Liste navadnega kopitnika so pri nas v preteklosti občasno uporabljali v kulinariki kot nadomestek popra ter v tradicionalnem zdravilstvu pri obolenjih dihal in prebavil.

KRONIČNE JETRNE OKVARE KOT POSLEDICA ZDRAVLJENJA Z ZELIŠČI

Podobno kot pri razvoju rakavih obolenj tudi do nastanka kroničnih jetrnih okvar ne pride z danes na jutri, marveč šele ob dolgotrajnejšem in največkrat tudi pretiranem jemanju rastlinskih pripravkov.
Jetra so glavno mesto biotransformacije telesu tujih snovi (t. i. ksenobiotikov), med njimi tudi večine konvencionalnih zdravil in rastlinskih učinkovin, in so tako izpostavljena najvišjim koncentracijam potencialno nevarnih reaktivnih presnovkov. Čeprav imajo jetra tudi precejšno razstrupljevalno in obnovitveno sposobnost, lahko ob dolgotrajnejšem jemanju rastlinskih pripravkov pride do blažjih, pri zelo dovzetnih posameznikih pa včasih tudi do resnejših, nepovratnih jetrnih okvar. Jetrne okvare zaradi uporabe zeliščnih pripravkov predstavljajo čedalje pomembnejši zdravstveni problem. Ocenjujejo, da so zdravilni zeliščni pripravki vzrok za 2–16 % vseh jetrnih okvar, povzročenih z zdravili. Če privzamemo, da je pojavnost slednjih glede na prospektivne študije, izvedene v Franciji, ZDA, Španiji in na Islandiji, nekje med 14 in 34 na 100.000 prebivalcev na leto, lahko ocenimo, da v Evropi letno zaradi nepravilne uporabe zelišč pridobi jetrno okvaro okrog 10.000 ljudi.
To, ali bo pri nekom prišlo do jetrne okvare, je odvisno od prepleta kopice dejavnikov, zlasti od vrstne sestave zeliščnega pripravka (možnost zamenjav rastlinskih vrst zaradi nepoučenosti!), režima jemanja, morebitne kontaminacije rastlinskega materiala, nenazadnje pa tudi od dovzetnosti posameznika. Velik delež resnejših z zelišči povzročenih jetrnih okvar lahko označimo kot povsem nenapovedljive (idiosinkratične) dogodke, do katerih pride pri genetsko dovzetnih posameznikih, izpostavljenih dodatnim obremenilnim okoliščinam (bolezenskim stanjem, hkratnemu jemanju večjega števila zdravil idr.). Idiosinkratične kronične jetrne okvare pri zelo majhnem deležu dovzetnih uživalcev povzročajo denimo nekatere bolj ali manj znane zdravilne rastline. Med drugim na primer žagastolistni palmeto (Serenoa repens – za zdravljenje benigne hiperplazije prostate), sena (Senna alexandrina – proti zaprtju), grozdnata svetilka (Actaea racemosa – za lajšanje obmenopavzalnih težav), kitajska metlinka (Ephedra sinica – v homeopatskih pripravkih za zdravljenje astme), azijski popnjak ali gotu kola (Centella asiatica – za kronično vensko popuščanje in povečanje odpornosti na stres) ter celo baldrijan (Valeriana officinalis). Po drugi strani pa obstaja tudi vrsta rastlin z učinkovinami, ki jetrne okvare povzročajo pri večini izpostavljenih posameznikov, obseg okvare pa je jasno povezan s količino in trajanjem njihovega vnosa. Med njimi velja izpostaviti že omenjene pirolizidinske alkaloide. Ti ob dolgotrajni, večmesečni izpostavljenosti povzročajo poleg jetrnih tumorjev tudi t. i. venookluzivno bolezen jeter in redkeje pljuč. Gre za postopno kopičenje poškodb in brazgotinjenje majhnega žilja jeter in pljuč, ki sčasoma privede do jetrne ciroze in pljučne hipertenzije s kroničnim popuščanjem desnega dela srca. Različne kronične okvare jeter povzročajo tudi neoklerodanski diterpenoidi. Značilni so za nekatere vrednike, zlasti za navadni vrednik (Teucrium chamaedrys), ki se je pri nas tradicionalno uporabljal za zdravljenje prebavnih motenj, putike in glistavosti, ter za polaj (Mentha pulegium), edino našo strupeno vrsto mete, ki se včasih znajde v košarah ne dovolj poučenih nabiralcev.

SLADKI KOREN IN PSEVDOHIPERALDOSTERONIZEM

Rastline iz rodu sladkega korena (Glycyrrhiza spp.) rastejo malodane po celem svetu. V naravi uspevajo v obeh Amerikah, v Evropi, Aziji in tudi Avstraliji. Iz korenin in poganjkov sladkih korenov, zlasti vrst G. glabra in G. uralensis, Kitajci, Japonci in Indijci že stoletja izdelujejo slaščice in zdravila. Še danes pripravke sladkih korenov na Daljnem vzhodu uporabljajo za olajševanje izkašljevanja, predvsem pa pri obolenjih jeter ter peptičnih razjedah želodca in dvanajstnika. Kljub temu da so raziskave pokazale, da izvlečki sladkih korenov delujejo protiulkusno, protimikrobno in protivnetno, pa uporaba v zdravilne namene zaradi obstoja učinkovitejših in tudi varnejših sintetičnih zdravil upada.
Pripravkom iz sladkih korenov daje značilen podaljšan sladkast okus glicirizin, ki je pravzaprav zmes kalcijevih, kalijevih in magnezijevih soli glicirizinske kisline. Glicirizin in njegovi presnovki, ki nastanejo v jetrih in prebavilih, po vsaj treh različnih mehanizmih pripeljejo do stanja, ki je enakovredno presežku hormona nadledvičnih žlez aldosterona v telesu (do t. i. psevdohiperaldosteronizma). Po eni strani neposredno delujejo na ledvične receptorje za aldosteron, zmanjšajo razgradnjo slednjega v jetrih ter povečajo nastajanje kortizola (ki deluje podobno kot aldosteron v ledvicah) v nadledvičnih žlezah. Posledica je zadrževanje vode, natrija in klora ter povečano izločanje kalija v ledvicah, kar se odrazi v zvišanem krvnem tlaku, mišični oslabelosti, občutkih otopelosti in mravljinčenja, v hujših primerih pa se kaže z otekanjem ali celo z mišičnim razpadom (rabdomiolizo) in akutno ledvično odpovedjo. Poudariti je treba, da se pri zmernem uživanju pripravkov iz sladkih korenov nimamo česa bati, težave nastopijo zgolj ob pretiranem in predolgotrajnem vnašanju. V Evropski uniji od leta 1991 velja priporočilo, naj dnevni vnos glicirizina ne presega 100 mg, vendar pa je bila ta meja postavljena nekako arbitrarno, saj natančne toksikološke študije na tem področju še niso bile izvedene. Problematično je tudi to, da vsebnost glicirinske kisline v prehranskih in zdravilnih pripravkih zelo niha.

KONOPLJA: PANACEJA ALI NEVARNA DROGA

Konopljo (Cannabis sativa) danes mnogi obravnavajo malodane kot panacejo. Iz njenih ženskih socvetij izdelujejo marihuano (posušena socvetja), hašišno olje, smolo in druge pripravke. Uporabljajo jo v obliki obkladkov pri vnetjih kože, za lajšanje slabosti in bolečin rakavega in nerakavega izvora, za zviševanje apetita, sproščanje mišičnih krčev pri multipli sklerozi, proti epilepsiji pri otrocih, nekateri pa celo za zdravljenje raka in zvišanega krvnega tlaka. Prav nič presenetljivo torej ni, da število zastrupitev zlasti pri različnih skupinah kroničnih bolnikov v zadnjih letih vztrajno narašča, kar velja tudi za Slovenijo. Strokovnjaki konoplji sicer priznavajo medicinski potencial, vendar svarijo pred vsesplošno uporabo doma izdelanih pripravkov.
Še bolj kot nekritična raba pri zdravljenju pa je najbrž škodljiva zloraba izdelkov iz konoplje v rekreativne namene, še posebej pri mladostnikih. Poleg nevarnosti akutnih zastrupitev, ki se tipično kažejo kot omotica, slabost in halucinacije, ter možnosti razvoja zasvojenosti ob redni uporabi obstaja tudi tveganje za razvoj okvar spomina, kognitivno-vedenjskih motenj in pojav psihoze. Vse več je dokazov, da lahko zloraba pripravkov iz konoplje, ki vsebujejo Δ9 – tetrahidrokanabinol (THC), pri mladostnikih vodi v razvoj shizofrenije. Še posebej so k temu podvrženi posamezniki s shizofrenijo v družini in tisti, ki so bili v otroštvu izpostavljeni čustveni, fizični ali spolni zlorabi. Psihozo lahko sprožijo le pripravki s THC, saj se slednji veže na kanabinoidne receptorje tipa 1 v centralnem živčevju, ki so del t. i. endogenega kanabinoidnega sistema. Preko teh receptorjev, mimogrede, normalno deluje anandamid, naš lasten kanabinoid z vlogo pri prenosu in doživljanju bolečine. Po drugi strani pa pripravki, ki vsebujejo zgolj kanabidiol (CBD), učinkujejo predvsem preko kanabinoidnih receptorjev tipa 2. Ti so v največji meri prisotni v membranah imunskih celicah, zato pripravki s CBD delujejo močno protivnetno. Izkazalo se je tudi, da CBD celo zavira neugodne učinke THC, sprožene v možganih, med drugim tudi razvoj shizofrenije, zato ga bodo najbrž že kmalu uporabljali v zdravljenju psihoz, sproženih s THC.
Priznati moramo, da smo se znašli v dobi polifarmakoterapije, ko večina ljudi skuša svoj v osnovi nezdrav življenjski slog v duhu sodobnega časa čim hitreje in s čim manj truda kompenzirati z množico zdravil, najrazličnejših vitaminskih in drugih prehranskih dopolnil (vključujoč t. i. superživila) ter iskanjem čudežnih bilk. V to zgodbo sodi kljub neizpodbitnemu medicinskemu potencialu tudi konoplja, ki lahko ob nepravilni rabi ali celo zlorabi (kot sredstvo za pobeg iz resničnosti) uporabnikom, še zlasti mladostnikom, povzroči nepopravljivo škodo. Podobno velja postaviti na prvo mesto previdnost, ko uporabljamo zdravilne rastline pri nosečnicah in majhnih otrocih – v poštev pridejo zgolj pravilno pripravljeni rastlinski pripravki v najmanjših potrebnih količinah.