Osnove diagnostične radiologije

V tem članku bodo predstavljene osnovne informacije o diagnostični radiologiji. Po nekaj definicijah in zgodovinskem uvodu bodo obravnavane najpogosteje uporabljene slikovne tehnike in nato še diagnostična uporaba le-teh v sklopu radiologije.
Radiologija je medicinska disciplina, ki se ukvarja z uporabo slikovnih tehnik (oz. modalitet) za diagnosticiranje in zdravljenje bolezni. Slike, pridobljene z radiološkimi metodami, zdravnikom omogočajo vpogled v notranje strukture telesa, kar jim pomaga pri postavljanju diagnoz ter načrtovanju in spremljanju zdravljenja (1).
Diagnostična radiologija je veja radiologije, ki se osredotoča na uporabo slikovnih tehnik za postavljanje diagnoz bolezni in oceno stanja notranjih struktur telesa. Zdravniki radiologi, specializirani za to področje, interpretirajo pridobljene slike, ki jih ustvarjajo različne radiološke tehnike (oz. modalitete), in s tem pomagajo pri identifikaciji bolezenskih stanj, spremljanju napredovanja bolezni ter načrtovanju ustreznega zdravljenja. Za razliko od interventne radiologije, ki se osredotoča na uporabo slikovnih tehnik za izvajanje medicinskih posegov in zdravljenje, se diagnostična radiologija osredotoča na interpretacijo slikovnega gradiva za postavljanje diagnoz in oceno stanja notranjih struktur telesa (1).

ZGODOVINA RADIOLOGIJE

Novembra leta 1895 je Wilhelm Röntgen s pomočjo rentgenskih žarkov prvič »videl« kosti (svoje) roke. Uporaba rentgenskih žarkov se je v medicini začela uveljavljati na začetku 20. stoletja, uporaba nove tehnologije pa se je hitro razširila. Odkritje rentgenskih žarkov je bilo revolucionarno, saj je omogočilo vizualizacijo nekaterih notranjih struktur telesa – skeletne poškodbe so odtlej lahko bile ocenjene in tudi vizualizirane na steklenih ploščah, kmalu pa so bile zamenjane s priročnejšim filmom. Tehnologija se je uporabljala v prvi svetovni vojni za vizualizacijo poškodovanih (npr. zlomljenih) kosti in zaznavanje plinske gangrene. Prav tako se je tehnologija uporabljala za zaznavanje pljučnih sprememb, predvsem tuberkuloze, kmalu zatem pa so se pojavile tudi preiskave prebavil s pomočjo barija. Danes namesto filma v večini kliničnih primerov uporabljamo digitalne senzorje. Digitalizacija slikanja je omogočila celoten nabor naprednih tehnologij, ki so danes na voljo. Z računalniško tomografijo (CT), magnetno resonanco (MR) in ultrazvokom (UZ) lahko organe prikažemo tako podrobno, da je digitalna slika skoraj kopija dejanskega organa. Današnje slikovne metode prikazujejo vedno več podrobnosti o strukturi in delovanju različnih organov, nadaljnji napredek na področju tehnologije pa bo nedvomno pripomogel k napredku medicine ter razkril nova in vznemirljiva obzorja (1,2).

SLIKOVNE TEHNIKE

Najpogostejše slikovne tehnike, ki se uporabljajo v sklopu diagnostične radiologije, so rentgensko slikanje (RTG), ultrazvok (UZ), računalniška tomografija (angl. computed tomography – CT) in magnetna resonanca (MR). Znane so tudi druge metode (npr. slikanje s pozitronsko emisijsko tomografijo – PET), s katerimi se bolniki srečujejo redkeje in so za namen tega članka izpuščene (1).

Konvencionalna radiografija – rentgensko slikanje (RTG)

Rentgensko slikanje uporablja rentgenske žarke za pridobivanje slik notranjosti telesa. Bolnik je izpostavljen majhnim količinam ionizirajočega sevanja – rentgenskih žarkov, ki prehajajo skozi telo, vendar se absorbirajo različno glede na gostoto tkiv. Gosta tkiva, kot so kosti, absorbirajo več žarkov in so zato na sliki svetlejša, medtem ko mehkejša tkiva, kot so mišice, absorbirajo manj žarkov in se prikažejo temnejša (1,3).
RTG se pogosto uporablja za diagnosticiranje različnih stanj in bolezni, kot so zlomi kosti, bolezni sklepov, pljučne bolezni, srčne bolezni in še več. Obstajajo različne vrste rentgenskih slik, kot so rentgenske slike prsnega koša, rentgenske slike zob, rentgenske slike kosti in drugi specializirani postopki, odvisno od potreb diagnostike (1,3).

Ultrazvok (UZ)

Ultrazvočne diagnostične preiskave (oz. ultrazvok) uporabljajo visokofrekvenčne zvočne valove za ustvarjanje slik notranjih struktur telesa. Ta postopek se pogosto uporablja za pregledovanje določenih organov in tkiv. Ultrazvočni valovi se pošiljajo skozi telo s pomočjo posebnega senzorja, imenovanega ultrazvočna sonda ali transducer. Ko zvočni valovi dosežejo meje med različnimi tkivi ali organi, se del zvoka odbije nazaj v sondo. Računalnik nato pretvori te odboje v sliko (1,3).
UZ se uporablja za pregledovanje različnih organov, kot so srce, ledvice, jetra, maternica, jajčniki, prostata, trebušna slinavka, ščitnica in druge strukture. Poleg tega se ultrazvok pogosto uporablja tudi med nosečnostjo za spremljanje razvoja ploda. UZ na splošno velja za zelo varen način slikanja brez znanih večjih stranskih učinkov. Glavna prednost ultrazvoka je, da ne uporablja ionizirajočega sevanja (1,3).

Računalniška tomografija (CT)

CT, ki je bil prvič uporabljen v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je pomenil velik napredek v medicini. Z uporabo nosilca z vrtečim se snopom rentgenskih žarkov in več detektorji v različnih poljih (ki se sami neprekinjeno vrtijo okoli bolnika) ter sofisticiranimi računalniškimi algoritmi za obdelavo podatkov je mogoče oblikovati veliko število dvodimenzionalnih slik. CT skener je povezan z računalnikom, ki obdeluje podatke z različnimi algoritmi, da dobi slike, ki so primerne za diagnostično interpretacijo (1,3).
Računalniško je mogoče ustvariti tridimenzionalne rekonstrukcije. V primerjavi z RTG CT omogoča razlikovati več različnih gostot, kot so na voljo na konvencionalnih RTG posnetkih. CT skeniranje se uporablja za diagnosticiranje različnih stanj, vključno z zlomi kosti, rakom, vnetji, krvavitvami, okužbami, boleznimi srca in ožilja ter drugimi nepravilnostmi. Obstajajo tudi specializirane uporabe, kot so CT angiografija (CTA) za oceno krvnih žil in virtualna kolonoskopija za pregled debelega črevesa. CT za svoje delovanje uporablja ionizirajoče sevanje (1,3).

Magnetna resonanca (MR)

Magnetna resonanca (MR ali MRI, iz angleškega izraza »magnetic resonance imaging«) je diagnostična tehnika za pridobivanje podrobnih slik notranjih struktur telesa. Namesto ionizirajočega sevanja uporablja potencialno energijo, ki je shranjena v vodikovih atomih v telesu. Z atomi manipulirajo zelo močna magnetna polja in radiofrekvenčni impulzi, ki proizvedejo dovolj lokalne in tkivno specifične energije, da lahko zelo sofisticirani računalniški programi ustvarijo 2D ali 3D slike. MR se pogosto uporablja pri nevrološkem slikanju in je še posebej občutljiva pri slikanju mehkih tkiv, kot so mišice, kite in vezi. Omogoča izjemno visoko ločljivost slik in večji kontrast med različnimi mehkimi tkivi, kar je koristno pri diagnosticiranju različnih stanj, vključno s tumorji, poškodbami, vnetji in nepravilnostmi v strukturi organov (1,3). MR ni primeren za vse paciente, saj obstajajo določene kontraindikacije, kot je prisotnost kovinskih vsadkov v telesu. Pred opravljanjem pregleda se je pomembno posvetovati z zdravnikom in zdravstvenim osebjem. Prav tako velja, da je MR manj dostopen od npr. UZ ali RTG (1,3).

DIAGNOSTIČNA UPORABA SLIKOVNIH TEHNIK

Nasploh različne slikovne tehnike uporabljamo v diagnostične namene za postavitev diagnoze, odkrivanje patologij in oceno napredovanja bolezni. V nadaljevanju bodo predstavljene nekatere pogostejše uporabe, razdeljene po izbranih organskih sistemih. Uporaba slikovnih tehnik je seveda precej obsežnejša od zgolj teh primerov (1,3).

• Slikanje srca in ožilja: Različne tehnike se lahko uporabljajo za oceno stanja in za spremljanje različnih kardioloških obolenj, kot so bolezni srčnih zaklopk, obolenja srčne mišice in prekrvavitve ter še mnogo drugih. Kot pogost primer lahko izpostavimo koronarno arterijsko bolezen (KAB), ki se pojavi, ko se arterije, ki oskrbujejo srce s krvjo, zožijo ali blokirajo zaradi nabiranja maščob in kalcija (plakov) na notranjih stenah. Z nekaterimi slikovnimi tehnikami lahko jasno opredelimo zožitve, na podlagi česar se lahko določi za bolnika najboljša terapija (3–5).
• Slikanje pljuč: Pomembno je za odkrivanje pljučnih bolezni, kot so rak pljuč, pljučnica in tuberkuloza. Za oceno stanja je pogost protokol rentgenski posnetek pljuč in srca. Prav tako lahko s slikovno diagnostiko uporabljamo pri nekaterih urgentnih stanjih v medicini. S CT angiografijo (preiskavo ožilja) lahko določimo, ali ima bolnik življenje ogrožajočo pljučno embolijo (3,5).
• Slikanje abdomna: Z določenimi preiskavami (UZ, MR, CT) lahko ocenjujemo stanje organov v trebušni votlini, kot so jetra, ledvice, vranica in trebušna slinavka. RTG preiskava pa lahko pokaže prisotnost prostega zraka v trebušni votlini, kar je lahko koristno, če zdravnik sumi na perforacijo (predrtje) votlega organa (3,6).
• Slikanje skeleta: Uporablja se za diagnosticiranje kostnih obolenj, poškodb in oceno napredovanja degenerativnih stanj. RTG je že od začetka medicinske uporabe nepogrešljiva pomoč pri ocenjevanju travmatskih (poškodbenih) obolenj (2,3).

Diagnostična radiologija je pomemben del sodobne medicine. Različne slikovne metode omogočajo natančno diagnosticiranje in spremljanje bolezni. Zdravniki določijo vrsto preiskave glede na aktualne smernice. Sistem naročanja opredeljuje različne čakalne dobe, ki se razlikujejo glede na nujnost preiskave. Pomembno je, da se bolniki zavedajo pomena preiskave in pravilne priprave na preiskavo, pri čemer se lahko obrnejo na svojega izbranega zdravnika oz. tistega zdravnika, ki je naročil diagnostično preiskavo. Enako velja glede dodatnih informacij o naročanju na preiskavo (1–3,5).