Pomembni so tudi psihološki učinki

Dojenje je naraven proces in danes ni več vprašanje, katera prehrana je najboljša za psihofizični razvoj novorojenčka in dojenčka in da ima dojenje tudi pomembno vlogo za zdravje matere, vendar v zahodnem svetu kljub temu doji malo mater. Zakaj? Zdi se, da se morajo spremeniti stališča o dojenju, in to ne samo materina hkrati pa bi moralo biti izobraževanje o dojenju zgodnje (neka raziskava v Angliji, kaže,da je predstava o hranjenju dojenčka povezana z stekleničko v 75 odstotkih, le v 25 odstotkih pa z dojenjem). Izobraževati bi bilo treba tudi ostale oz. družbo kot celoto, saj ženska, ki doji potrebuje, podporo celotne družine in družbe. Matere potrebujejo v nosečnosti in po porodu praktične nasvete in pomoč. Pomoč laičnih žensk, podkovanih v svetovanju, ki povsem praktično pomagajo mladim materam pri dojenju je bistveno podaljšala dojenje, predvsem pa pomagala materam.
Pri nas se zdi, da je za bodoče matere dobro poskrbljeno.Obstajajo šole za bodoče starše, telovadba za nosečnice in tudi medicinska oskrba bodočih mater je zelo dobra. Toda šest tednov po porodu, po opravljenem ginekološkem pregledu, mesečnih pregledih dojenčkov v posvetovalnici in obiskih patronažnih sester ni več nobenih izobraževalnih programov ali podpornih skupin mladim staršem, ki se prvič srečujejo s starševstvom in tudi rokovanjem z dojenčkom.
Pri nas je bila leta 2004 povprečna starost mater prvorodk 29 let in ta starost se iz leta v leto viša, število rojenih otrok pa upada. Povprečno se na družino rodi 1,1 otroka. Za otroka se torej odločajo mlade zrele ženske, ki so verjetno zaključile šolanje, imajo zaposlitev in široko mrežo socialnih stikov in so vključene v širše socialno okolje. Taka ženska si z vso odgovornostjo in želi vstopiti v materinsko vlogo in jo jemlje zelo resno. Ob nosečnosti se spreminjajo njena življenjska stališča in pričakovanja, vendar so pričakovanja starejših mater do samih sebe večja. Doživljanje žensk ob srečanju z materinstvom in dojenjem je zelo raznoliko in pestro; od občutij vznesene blaženosti in sreče, a tudi strahu, negotovosti in žalosti. Za nekatere je to obdobje izpopolnitve in globokega zadovoljstva. Odločitev postati mati potegne za seboj vrsto sprememb še na drugih področjih življenja (partnerskega, socialnega,…), saj so matere odvisne od svojega dojenčka, on pa od njih zato so potrebna vsakodnevna prilagajanja zahtevam in potrebam dojenčka. Matere so lahko dobro seznanjene z dojenjem in nego otroka, kar lahko olajša materinstvo in starševstvo, vendar za starševstvo prvikrat ne moreš biti povsem pripravljen. V današnji družbi je zaslediti tudi potrebo, biti popoln starš, mati in otrok. Zapovedi dobrega starševstva pri nas narekujejo staršem, da kar najbolje poskrbijo za otroke, za njihovo blaginjo, razvoj, izobraževanje in to zahteva mnogo naporov in časa. Ob tem pa marsikdaj pozabljamo na meje realnega.

PSIHOLOŠKA PRIPRAVA

Devet mesecev nosečnosti bodočim staršem omogoča psihološko in fizično pripravo. Psihološka priprava je zavestno ali nezavedno povezana z nosečnostjo in po devetih mesecih je večina staršev pripravljena na porod in novo vlogo v svojem življenju. V primeru predčasnega poroda pa se starši pogosto počutijo nepripravljeni, imajo občutek da proces ni bil zaključen. Za čas nosečnosti je značilen čustven umik ženske oziroma občutek odvisnosti od drugih odnosov znotraj družine. Govorimo lahko o treh psiholoških fazah nosečnosti.
V prvi fazi se bodoči starši privajajo na novosti, ki jih prinaša nosečnost (»Noseča sem!«), zavedajo se nove faze življenja. Na začetku sta lahko oba ali eden navdušena, a kmalu se pojavi tudi zavest o bodoči odgovornosti. Pričakovanje starševstva ju vrača v njuno otroštvo in redkokateri odrasli gleda nazaj s popolnim zadovoljstvom. Prve misli o starševstu so vezane na željo po popolnosti :«Nikoli ne bom takšna kot moja mama!«, »Moj oče je poskušal, vendar je vse naredil narobe«,«Iskreno upam, da sem lahko boljši, kot so bili moji starši.«.Pogosto se pojavljajo misli o možnosti rojstva »nenormalnega« otroka. Bodoče matere v tej fazi tudi budno opazujejo spremembe svojega telesa.
Druga faza se začne ob občutenju prvih gibov otroka, to novico bodoča mati podeli s partnerjem, družino in prijateljem. V tej fazi nosečnosti prevladuje občutek, da mati nosi v sebi bitje in bo na koncu ločeno od nje. Od tu dalje sta psihološko označena kot enost. V tem času začno bodoče mati razmišljati tudi o spolu otroka in o tem izražat željo.
V tretji fazi izbirajo imena, prilagajajo dom novemu družinskemu članu in kupujejo oblačila za dojenčka. Ob teh zunanjih dogajanjih starši otroku vse bolj pripisujejo osebnostne lastnosti To se kaže s stavki «Naš mali je kot nogometaš«, »Ta pa je plesalec« ipd. K temu največ pripomore plod s svojimi edinstvenimi gibi, ritmi in nivoji aktivnosti.

POROD

Porod v porodnišnici zagotavlja relativno dobro fizično oskrbo sicer zdravih žensk, saj se normalna nosečnost ne obravnava kot bolezensko stanje. Porodnišnice pa se različno uspešno spopadajo s psihološkimi potrebami matere, vsekakor pa v tem občutljivem obdobju življenja Začetek odnosa matere in novorojenčka je namreč zelo pomemben za oba. Rojstvo je za mamo in novorojenčka fizično in psihično stresno in oba potrebujeta čas za prilagoditev novim okoliščinam. Matere to izredno življenjsko izkušnjo še leta po tem pogosto znova obujajo. Ob prihodu na svet je novorojenček padel v zmedo šumov, svetlobe, neprijetnih občutij, zato ga je po porodu najbolje položiti na materine prsi, da občuti njen objem in občuti njen srčni utrip (ki mu je že znan). Mati mu ob tem prigovarja, kar mu dodatno daje občutek varnosti, saj je materinega glasu navajen in ga pozna.
Dnevi po porodu so namenjeni predvsem hranjenju novorojenčka kar v porodnišnici kontrolirajo z tehtanjem. To je v tisti čas pomembnejše od vsega drugega. Poleg osvojenih tehnik dojenja, ki se jih je treba naučiti, pa je za uspešno dojenje potrebne veliko vaje, prilagajanja matere in novorojenčka ter seveda čas. Dojenje ne more biti prisiljeno. Nekatere matere so srečne, ko novorojenček začne sesati kar sam od sebe (»Prisesala se je kot klop«, »Ta pa ve kaj mora delati«), kar za mater pomeni veliko pomiritev. Mnogi novorojenčki pa potrebujejo veliko nežnosti in dobrikanja, da pričnejo poskušati sesati. Dojenje je lahko tudi po težjih začetkih najbolj intimen in zadovoljujoč odnos med materjo in dojenčkom, ob tem zapoljnjujeta, kar sta združena v nosečnosti izgubila, ko se je novorojenček rodil. Zato je ne glede na količino hrane pomembno dojenje v prvi uri po rojstvu, saj in pomaga pri začetku intimnega odnosa med materjo in novorojenčkom na drugem nivoju, kot je bil med nosečnostjo.
Dojenje pozitivno vpliva na dojenčkov fizični razvoj in na spoznavne funkcije, a hkrati na materino zdravje. Ugotovili so tudi, da materino mleko vsebuje za zdaj še neimenovano substanco, podobno anksiolitikom, in s tem pojasnjujejo dejstvo, da to mleko deluje kot neke vrste naravno pomirjevalo. Materam pomaga pri pomirjanju otrok, to pa potrjuje tudi dejstvo, da dojeni otroci jokajo manj kot hranjeni iz stekleničke.
Ob dojenju, vsakodnevnih ritualih hranjenja, nege in skrbi za dojenčka, nastaja navezanost, h kateri pa prispevata tako mati kot otrok. Ob tem se odzivata drug na drugega. Pri dojenčku opazimo sesanje, smeh, jok, oprijemanje in gledanje starša v oči. Novorojenček že 48 ur po rojstvu razlikuje materino dojko od dojke druge doječe matere. Pri osmih tednih starosti so nekatera vedenja bolj usmerjena k materi kot k drugim ljudem. Poskusi zbliževanja so uspešnejši, če se mati odzove toplo, kaže navdušenje in ima mnogo telesnih stikov s svojim otrokom. Varna navezanost matere in dojenčka kaže na zaupanje, negotova navezanost pa na nezaupanje. Prvi so se naučili zaupati staršem in svojim sposobnostim, da bodo dobili, kar potrebujejo. Zadnje raziskave kažejo, da dojenčki razvijajo navezanost na oba starša hkrati, varnost navezanosti na očeta in mater pa je ponavadi podobna. Varna navezanost na očeta lahko nadomesti negotovo navezanost na mater. Varno navezani dojenčki in kasneje malčki lažje postanejo samostojni in razvijejo dobre odnose z drugimi, kasneje imajo bolj razvito in raznoliko besedišče od malčkov, ki so negotovo navezani, so bolj družabni od slednjih in imajo več pozitivnih izkušenj v druženju z vrstniki.

OČETOVA PODPORA

Na dojenje in varno navezanost dojenčka vplivajo tudi dejavniki, kot so očetova podpora materi za učinkovito oziroma uspešno dojenje, četudi so raziskave pokazale, da očetova pozitivna stališča do dojenja pripomorejo h kontinuiranemu dojenju in zmanjšajo možnost predčasne prekinitve dojenja. Za tovrstna očetova stališča pa so pomembne ustrezne informacije in ovrženje pogostih dezinformacij, češ, da dojenje škoduje materinemu zdravju, da vpliva na lepoto prsi in da bo zaradi dojenja trpelo partnersko seksualno življenje. Najpomembnejša informacija, ki jo morajo dobiti očetje, pa je povezana z pozitivnimi platmi dojenja za njegovega otroka, saj je le ta odločujoča za spodbujanje in podporo dojenja.
Ob rojstvu starša spremlja začudenje, razburjenje in spoštovanje, a tudi strah zaradi skrbi za novorojenčka. Zaradi občutka dokončne odgovornosti, ki ga novorojenček vnaša v zakon,se odnosi med partnerjema lahko bodisi poglobijo in so bolj intimni ali pa se ustvarjajo prepreke. V desetletni raziskavi so pari, ki so se poročili v poznih dvajsetih letih poročali o zmanjšanem zadovoljstvu po prvih štirih letih zakona, čemur je sledilo obdobje brez sprememb, nato pa še en upad. V neki drugi raziskavi, kjer so zakonci po rojstvu otroka poročali, da je med njimi manj ljubezni in da pogostejše nasprotja in prepiri ter manj komunikacije. To je bilo značilno za zakonce z nižjo izobrazbo, mlajše in najkrajši čas poročene. Najnižje zadovoljstvo so občutile matere z otrokom, ki je imel težaven temperament. Očetje, ki so se z dojenčkom več ukvarjali, pa so kazali večjo stopnjo zadovoljstva v zakonu. Družinski in partnerski odnosi zelo vplivajo na dojenčkov razvoj in tudi novorojenček močno vpliva na starša, ki sta zanj najpomembnejša.
Dojenje je pomembno na več ravneh. Za otroka, mater, družino in družbo (manj obolevnosti, manj medicinskih posegov in obravnav, manj potrošenega denarja,…).
Ozaveščenost mater o pomembnosti dojenja je presenetljivo dobra toda dojenja do šestih mesecev starosti otroka je kljub temu relativno malo. Ali so razlog za to vzorci iz mladosti naših mater, ko so bile le redkokdaj priče dojenju in dojenje ni bilo del intimnega življenja družine? Kako materi pomagati ob začetkih dojenja po odpustu iz porodnišnice in takrat, ko se počuti zapuščeno in samo? Mati, ki ne doji, vendar lepo neguje dojenčka in skrbi zanj, ne bi smela biti stigmatizirana, saj se mati in otrok ne navezujeta le med dojenjem, ampak tudi ob drugih oblikah hranjenja ali negovanja, ki jih lahko opravljajo tudi očetje. Veliko ljubezni in ljubkovanje dojenčka ob vsakodnevnih aktivnostih ter kakovost odnosa med dojenčkom in starši pa so lahko celo pomembnejši od načina hranjenja.