Raba tobaka skozi čas

Rastlina, ki se ji po latinsko reče Nicotina tobacum po naše pa tobak, izhaja iz Amerike. Prva poročila o njeni uporabi med domorodci segajo v prvo stoletje pred našim štetjem. Tako se je z njo in njeno uporabo srečal Krištof Kolumb, ko je leta 1492 prispel na ta kontinent in nekaj primerkov, skupaj z drugimi novo odkritimi rastlinami, prinesel v Evropo. Leta 1531 so evropski priseljenci v Santo Domingu začeli vzgajati tobak, prve sadike pa so prinesli v Evropo leta 1558, vendar začetni poskusi vzgajanja niso bili uspešni. Leta 1566 so tobak začeli omenjati kot zdravilo za različne bolezni in kot zdravilo za migreno ga je poslal Katarini Medičejski francoski veleposlanik na portugalskem dvoru Jacques Nicot. Po njem je dobila ime najpomembnejša sestavina tobaka. Tako je postajal tobak vse bolj popularen.
Druga pot, po kateri se je širil tobak v Evropo, je bila preko Anglije za časa kraljice Elizabete I. K temu je največ pripomogel Sir Walter Raleigh, ki je prinesel navado kajenja v svojo domovino. Prav to pa je bil eden glavnih grehov, ki so ga pripeljali v nemilost pri Elizabetinem nasledniku Jakobu I., ki je vladal Angliji v začetku sedemnajstega stoletja. Ta je bil velik nasprotnik uporabe tobaka v kakršnikoli obliki. Uvedel je visok davek na tobak in celo uničeval njegove nasade. Leta 1604 je o kajenju v knjigi z naslovom Nasprotovanje tobaku zapisal naslednje: "Navada je ostudna očesu, sovražna nosu, škodljiva možganom, nevarna pljučem in s črnim smrdečim dimom je podobna strašnemu dimu pekla, kateri nima dna." Že iz teh njegovih besed vejejo izkustvena spoznanja o škodljivosti tobaka.

KAJENJE-KURJENJE HUDIČU

Tudi drugod po svetu so nasprotovali tobaku. Tako je bilo v Švici kajenje tobaka prepovedano v rubriki "ne prešuštvuj" in se je tudi kaznovalo kot prešuštvo. Sultan Amurat IV. je zapovedal, da se morajo kadilcem tobaka prevrtati nosovi s cevkami. Izredno hude kazni so bile tudi v Rusiji, in to pod različnimi carji - Mihailom, Ivanom Groznim (1533 - 1584), Aleksejem. Na Nemškem so pisali o kadilcih, "da pa nekateri še bolj pijančevajo, si napravljajo celo v ustih in v vratu ognjišče, da kurijo hudiču na čast s tobakom". Kljub temu se je tobak nezadržno širil po stari celini. Tako je bilo o njem zapisano v časniku Novice iz leta 1853: "Nobeno zelišče se ni razširilo tako silno lahko in tako silno hitro po celem svetu kakor tobak. Kakošnega silstva je bilo nasproti treba, vpeljati krompir, čeravno je iz ravno tistih krajev doma in toliko koristen sad na vsako stran! Čudno skrivnost mora tedaj tobakova zel v sebi imeti, da je zadobila takšno moč čez človeka." In še: "Ako se obernemo še enkrat na zgodovino tobaka, vidimo mnogoverstno usodo njegovo, indijanskemu duhovniku je bil pripomoček za pridobitev nadsvetne slave, zamurcu bramba zoper nadležne mrčese, zdravnikom čudodelno zdravilo, kupcu in kmetovavcu nov pridobitek premoženja. Eni so ga klicali - sveto zel, drugi so ga prekljinjali - hudičevo zelišče. Vse to je zoperstavil tobak in se vedno bolj prikupil človeštvu, - zakaj pa: tega nam ne more ne nosljač ne pivec tobaka razodeti." V istem besedilu nam povedo, da so že tedaj zdravniki opozarjali na celo vrsto škodljivih posledic za zdravje. Tako so trdili, da povzroča: "topost uma, zdražljivost srca, zgubo pogumnosti, vnetja grla, jetiko in otrepnenje mnogih druzih opravil", kar vse ni prav daleč od danes dokazanih učinkov tobaka.
Do 19. stoletja je bila uporaba tobaka manjšinska, celo elitistična razvada. V tem času so ga uporabljali v obliki praška za njuhanje, žvečili so ga in kadili v obliki cigar in pip - v naših krajih so rekli, da so "pili tobak". Tako je ruski cesar Peter Veliki spodbujal svoje dvorjane, da uporabljajo tobak, ker naj bi bilo to modno.
Tudi po drugih celinah se je tobak širil dokaj hitro. Tako je poznana njegova uporaba na Japonskem že v začetku 17. stoletja, takrat pa so tobak spoznavali že tudi na Kitajskem. Še pred tem, na koncu 16. stoletja, pa se je začel širiti tobak po Afriki. V sredini 17. stoletja so ga v Južni Afriki začeli gojiti evropski priseljenci. Tako se je 150 let po Kolumbovi najdbi »čudne rastline« v Novem svetu raba tobaka razširila po svetu. Njegovo hitro širjenje in to, da je bil široko sprejet, zaznamuje zasvojenost, ki jo povzroča rastlina Nicotina tobacum in predvsem snov, ki se izloča ob njenem tlenju, to je nikotin.

PENI PRINESE DOLAR DOBIČKA

Razmere so se povsem spremenile, ko je nastala možnost industrijske proizvodnje cigaret. Prva takšna industrija je nastala na Kubi leta 1840. V naslednjih letih se je proizvodnja cigaret razširila v različnih državah, navada kajenja pa med populacijo zahodnih držav. Velik vpliv na širjenje so imele različne vojne, še najbolj pa obe svetovni vojni. V Ljubljani je bila tobačna tovarna odprta leta 1871. Še bolj pa se je razmahnila prodaja tobačnih izdelkov s pojavom velikih tobačnih koncernov, kot so Philip Morris, British American Tobacco, Japan Tobacco International in druge. Te tobačne skupine so poskušale in seveda še vedno z agresivnimi reklamami poskušajo pridobiti vedno nove kadilce, ker za vsakega mrtvega kadilca potrebujejo vsaj enega novega, da jim gre posel dalje in da imajo vse večje dobičke. Pri vsem tem jim je pač vseeno, ali prodajajo izdelek, ki povzroča odvisnost in seje smrt. Tobačna industrija iz nesreče drugih kuje lepe denarje, išče nove kadilce v nerazvitem svetu, med ženskami, revnimi in predvsem mladimi. Svoje izdelke poskuša predstaviti kot nekaj »pozitivnega«, kot del videza »svobodnega, uspešnega sodobnega človeka«. Dejstvo pa je, da kdor je odvisen od neke snovi, v tem primeru nikotina, ne more biti svoboden in tudi redko uspešen. Navkljub tisočim študij, ki dokazujejo, da tobak v vseh svojih oblikah ubija svoje uporabnike in da tobačni dim mori nekadilce, ljudje še naprej uporabljajo tobak in zato je vse več smrti povezanih s tem. Warren Buffet, poslovnež, ki se ukvarja s tobakom, je rekel takole: »Povedal vam bom, zakaj imam rad posel s cigaretami. Stane te en peni, da jo narediš, prodaš jo za dolar, povzroča odvisnost in prav fantastična je lojalnost uporabnika do posamezne znamke.« Ko torej tobačni industriji uspe zasvojiti človeka, ji bo ta vsak dan plačeval do svoje prezgodnje bolezni in smrti. Od leta 1990 so tobačne družbe izjemno povečale svoje prodajne zmogljivosti v državah v razvoju in vzhodni Evropi. Tam, kamor bogate države izvažajo »smrt in bolezen«, povečujejo svojo lokalno prodajo. Tako je Philip Morris, največja tobačna družba na svetu, v letu 1999 prodal za 47 milijard dolarjev svojih izdelkov. In kdo jim je dal ta denar? V veliki meri revni ljudje v nerazvitih državah. Raziskave po svetu kažejo, da se potroši za tobak velik del družinskih prihodkov, včasih več kot za izobraževanje ali zdravstveno oskrbo. Tako gre v Egiptu 10 odstotkov družinskih prihodkov pri slabo plačanih prebivalcih za tobačne izdelke. V Vietnamu so ugotovili, da kadilci potrošijo za 3,6-krat več za tobak kot za izobraževanje, 2,5-krat več za tobak kot za obleko in 1,9-krat več za tobak kot za zdravstveno oskrbo. Študentje v Nigru potrošijo za tobak 40 odstotkov svojih prihodkov, ročni delavci pa 25 odstotkov. V literaturi je navedenih še mnogo podobnih primerov. Tako v resnici kadi le malo uspešnih in bogatih, tobak uporabljajo in zanj plačujejo predvsem revni in ob tem postajajo in ostajajo še bolj revni.
Trpijo pa tudi delavci na plantažah tobaka, ki ponavadi spadajo med najrevnejše sloje prebivalstva neke države in nimajo od gromozanskih dobičkov tobačnih družb nič drugega kot to, da so v začaranem krogu revščine, bolezni in dolgov. Ob tem, ko komaj zaslužijo za preživetje, so ves čas izpostavljeni strupom iz okolice. To so predvsem pesticidi, ki jih morajo v velikih količinah dodajati, da ostanejo tobačni listi »čim kvalitetnejši«. Na zemlji, ki je tako prepojena s pesticidi, pa ne morejo več gojiti drugih kultur, ki jih potrebujejo za prehranjevanje. Pri pobiranju in obdelavi tobačnih listov prihaja do zastrupitev s pesticidi in nikotinom skozi kožo in do razvoja bolezni pri odraslih in otrocih. Najhuje so izpostavljeni otroci, ki jih v marsikateri od najrevnejših dežel silijo, da morajo delati s tobakom, pobirati tobačne liste, jih skladiščiti pa tudi zvijati v primitivne tobačne izdelke. Med revnimi družinami, ki so odvisne od pridelave tobaka, delo otrok na farmah ali v tovarnah za predelavo tobaka od njihovih rosnih let povzroča, da nimajo osnovnih izobrazbenih možnosti, ki bi jim lahko pomagale rešiti se revščine. V Bangladešu kar 40 odstotkov otrok ni prestopilo praga šole. V Indiji, kljub temu da je delo otrok formalno prepovedano, je v industriji predelave tobaka med vsemi delavkami 10 odstotkov deklic in med delavci 5 odstotkov dečkov, mlajših od 14 let.
Povsem jasni dokazi o tobaku kot povzročitelju cele vrste bolezni so bili objavljeni leta1962 v publikaciji londonskega Royal College of Physicians in v ZDA v prvem poročilu ministra za zdravje leta 1964. Danes se vsi strokovnjaki strinjajo, da je tobak dejavnik tveganja za celo vrsto kroničnih nenalezljivih bolezni. Uporaba tobaka v katerikoli obliki - cigaret, cigar, pip ter žvečenje in njuhanje, pa tudi izpostavljenost produktom izgorevanja tobaka s pasivnim in nehotenim kajenjem pomembno pripomore k obolelosti in smrtnosti zaradi več kot 20 različnih bolezni. Po vsem svetu kajenje povzroča mnogo milijonov prezgodnjih smrti. Je največji posamezni zunanji dejavnik tveganja in vzrok za smrt zaradi bolezni srca in ožilja ter karcinoma in je v resnici med dejavniki tveganja, ki jih je mogoče povsem odstraniti, daleč na prvem mestu. Druga dva sta alkohol in pasivno kajenje. V letih 1950 do 2000 naj bi bilo kajenje povzročilo smrt 60 milijonov ljudi, v letu 1995 dva milijona v razvitem in milijon v nerazvitem svetu. V letu 2000 je bilo s tobakom povzročenih smrti na svetu že pet milijonov, kar je več kot tistih, povzročenih z AIDS-om, samomori in prometnimi nesrečami skupaj. V nerazvitem svetu je porast kajenja šele na začetku. Ker se bolezni, povezane s kajenjem, pojavljajo s časovnim zamikom, se predvideva, da bo kajenje leta 2050 krivo za smrt treh milijonov ljudi v razvitem in sedmih milijonov ljudi v nerazvitem svetu.