Osteoporoza in parodontalna bolezen

Osteopenija pomeni zmanjšanje kostne mase zaradi spremenjenega razmerja med izgubo in obnavljanjem kosti. Prevladuje raztaplajanje mineralov v kosti, kar vodi v osteoporozo, ki je kronična napredujoča bolezen in jo označujejo nizka kostna masa in spremembe v kostni mikroarhitekturi. Oboje vodi do povečane lomljivosti kosti ali povečanega tveganja za zlom. Osteoporoza je torej napredovala resna stopnja osteopenije, pri kateri se pojavijo bolečina in deformacije. Bolezen je fiziološko stanje, ki je vezano na spol in starost in izhaja iz izgube kostnih mineralov in strukturnih sprememb v kosti. Gostota kosti doseže vrh med 20. in 30. letom starosti. Izguba mineralov iz kosti se prične že po 30. letu, se poveča po menopavzi in je približno dvakrat hitrejša pri ženskah kot pri moških. Poglavitni dejavnik pri nastanku osteoporoze žensk v obdobju po menopavzi je pomanjkanje ženskega spolnega hormona estrogena. Vsaka tretja ženska ima v Sloveniji med 50. in 89. letom starosti znake osteoporoze in zato večje možnosti za zlome kosti. V ZDA na primer osteoporoza prizadene več kot 20 milijonov ljudi, pretežno žensk. Kot posledico tega ugotovijo vsako leto dva milijona zlomov. Najpogostejši zlomi zaradi osteoporoze so zlomi zapestja, vretenc, kolka, reber in sramne kosti.

PARODONTALNA BOLEZEN

Parodontalna bolezen je kronično vnetje obzobnih tkiv. S kopičenjem bakterij na zobeh nastajajo mehke zobne obloge (bakterijski zobni plak), kjer so ugodni pogoji za njihovo razmnoževanje. Bakterije s svojimi strupi v začetku poškodujejo dlesen, ki postane rdeča, otekla in zakrvavi na dotik. Poleg tega se ob vnetnem procesu aktivira človekov zaščitni, imunski sistem, ki sicer na eni strani poskuša omejiti vnetje, na drugi pa z vnetnimi mediatorji, ki se sproščajo ob tem, povzroči propad lastnih tkiv. Z napredovanjem bolezni propadajo tkiva, ki držijo zob v čeljusti (koreninski cement, pozobnica, čeljustna kost) zato se obzobni žepi poglabljajo. Mehka stena obzobnega žepa predstavlja kronično vneto rano, skozi njo pa vstopajo v krvni obtok bakterije, njihovi strupi in vnetni mediatorji. Parodontalna bolezen zato vpliva na nastanek ali poslabšanje nekaterih sistemskih bolezni. Bolniki, ki imajo parodontalno bolezen, so izpostavljeni večjemu tveganju za srčni infarkt kot ljudje brez vnetja obzobnih tkiv. Sladkorni bolniki težje kontrolirajo nivo krvnega sladkorja. Žene s parodontalno boleznijo rodijo prezgodaj, novorojenčki pa imajo nižjo porodno težo. Prav tako je dokazana povezava med parodontalno boleznijo in pljučnimi obolenji.
Epidemiološke raziskave po svetu so pokazale, da je pojavnost parodontalne bolezni različnih stopenj že po 21. letu starosti blizu 100 odstotkov. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ima napredovalo parodontalno bolezen, to je globoke obzobne žepe in resno izgubo čeljustne kosti, 5 do 15 odstotkov evropske populacije. Epidemiološka študija v Sloveniji pa je pokazala, da imajo preiskovanci med 55. in 65. letom starosti v 40 odstotkih napredovalo parodontalno bolezen.
Pri napredovanju bolezni so udeleženi še drugi etiološki dejavniki. Pomembna je ugotovitev povezanosti med osteoporozo in parodontalno boleznijo, predvsem pri starejših ljudeh. Znanih je nekaj skupnih dejavnikov tveganja pri nastanku osteoporoze in parodontalne bolezni (Tabela 1).
Kar precej dejavnikov sodeluje pri izgubi kostne gostote. Vključeni so nespremenljivi in spremenljivi dejavniki tveganja. Nespremenljivi dejavniki pri nastanku osteoporoze so rasa, astenična oblika telesa, osteoporoza v družini, dednost, spol, pogostost zlomov v anamnezi in starost. Med spremenljive dejavnike pa spadajo zgodnji začetek menopavze, uživanje zdravil, predvsem kortikosteroidov in sredstev proti krčem, nepravilnosti v prehrani, pomanjkanje kalcija, pomanjkanje fizične aktivnosti, kajenje, čezmerno uživanje alkohola in kofeina ter nepravilnosti v razvoju kosti. Glavni etiološki dejavnik nastanka osteoporoze pa je vsekakor pomanjkanje hormona estrogena, zato se osteoporoza veliko pogosteje pojavlja pri ženskah kot pri moških. Dejavniki, ki so udeleženi pri nastanku in napredovanju parodontalne bolezni so številni. Na prvem mestu je bakterijski zobni plak, sledijo starost, nepravilnosti v imunskem odgovoru, nezadostna in nepravilna prehrana, uživanje steroidov, spol, stres, kajenje, genetski dejavnik, sistemske bolezni, diabetes, hormonske spremembe in osteoporoza. Nekateri od teh dejavnikov pa so skupni pri nastanku osteoporoze in tudi parodontalne bolezni.

POVEZANOST MED OSTEOPOROZO IN PARADONTALNO BOLEZNIJO

V študiji, v kateri so primerjali ženske z osteoporozo in zdrave ženske, so ugotovili, da je parodontalna bolezen bolj napredovala pri ženskah z osteoporozo. Gostota kosti pa je bila pri obeh skupinah statistično nižja, če so jo primerjali z gostoto kosti pri mladih ženskah, kar kaže na splošno osteopenijo tudi pri kontrolni skupini zdravih žensk. Zmanjšana kostna gostota pri skupini z osteoporozo se je klinično odražala z zlomi različnih kosti. Nekateri znanstveniki zato menijo, da osteoporoza lahko vpliva na hitrost izgube čeljustne kosti pri kronični parodontalni bolezni. Prav tako so ugotovili, da so ženske z osteoporozo izgubile več zob v primerjavi z ženskami brez osteoporoze. Pomanjkanje estrogena v menopavzi ali po odstranitvi jajčnikov in osteoporoza pa sta v tesni povezavi in sta dobro znani. Nekateri raziskovalci so skušali dognati, kako pomanjkanje estrogena vpliva na izgubo čeljustne kosti. Pri izgubi kosti skeleta in čeljustne kosti so udeleženi nekateri vnetni mediatorji, ki spodbujajo nastajanje osteoklastov, to je celic, ki razgrajujejo kost. Ti vnetni mediatorji so prisotni tudi v tekočini, ki izteka iz obzobnih žepov pri parodontalni bolezni. Količina teh mediatorjev se pri ženskah s parodontalno boleznijo dodatno poveča ob nizkih koncentracijah estrogena v krvi, kar lahko vodi v hitrejše napredovanje parodontalne bolezni. Pomembno študijo o povezanosti osteoporoze in parodontalne bolezni pa so naredili na ovcah, ki so jim odstranili jajčnike. Potrdili so statistično večjo izgubo čeljustne kosti že po 90 dneh od odstranitve in izrazito po enem letu. Ugotovili so, da izguba čeljustne kosti poteka skladno z osteoporozo in ni bila neposredna posledica vnetja, temveč pomanjkanja estrogena. Pomembna je tudi določitev statistično višje ravni vnetnih mediatorjev, ki spodbujajo osteoklaste, v dlesni ob globokih žepih živali, ki so jim odstranili jajčnike, v primerjavi z dlesnijo ob globokih žepih pri kontrolni skupini. Prav tako so izmerili povečano količino teh mediatorjev v serumu živali, ki so jim odstranili jajčnike. Pomanjkanje estrogena torej povzroči izgubo čeljustne kosti prek povečane količine vnetnega mediatorja, ki spodbudi osteoklaste k razgradnji čeljustne kosti.
Pomembne ugotovitve različnih raziskav o povezanosti osteoporoze in parodontalne bolezni torej so: osteoporoza/osteopenija in pomanjkanje hormona estrogena sta dejavnika tveganja za izgubo čeljustne kosti; zmanjšanje mineralne gostote skeleta pri že prisotni parodontalni bolezni vpliva na njeno poslabšanje; nizka koncentracija estrogena v krvi poveča v dlesni in tekočini iz obzobnih žepov količino nekaterih vnetnih mediatorjev in povzroči izgubo čeljustne kosti; bolnice z osteoporozo izgubijo v povprečju več zob kot zdrave ženske. Dogajanja, ki vodijo do osteoporoze, patofiziološko še niso povsem pojasnjena, zato tudi zdravljenje osteoporoze še ni dovolj znanstveno podprto. Pri zdravljenju se uporabljajo zdravila, ki preprečujejo izgubo kosti, kot so estrogeni, bifosfonati, kalcitonin in kalcij. Učinek zdravil, ki jih uporabljajo, ocenjujejo predvsem klinično. Povsem drugače pa je pri parodontalni bolezni. Znano je, da vnetje obzobnih tkiv povzročajo bakterije, ki se lepijo na zobe in dlesen. Bolezen lahko preprečimo z rednim in pravilnim odstranjevanjem bakterijskega zobnega plaka s površine zob. Ker je kajenje dejavnik tveganja za osteoporozo in parodontalno bolezen, je priporočljivo, da se odrečemo tej razvadi.

Tabela 1. Dejavniki tveganja pri nastanku osteoporoze in parodontalne bolezni