Poškodbe zob in obzobnih tkiv ne počivajo

Vzroki poškodb zobovja so različni; najpogosteje so to padci, često pa se nezgode, ki povzročijo tovrstne poškodbe, zgodijo v prometu, pri nasilnih dejanjih in tudi pri športu. Med športi, kjer je verjetnost nastanka poškodb v predelu ustne votline največja, so hokej, rokomet, nogomet, košarka in drugi športi, pri katerih prihaja do tesnih stikov med udeleženci, zaletavanja, padcev ali drugačnih stikov s trdimi površinami.
Seveda niso vse okoliščine, v katerih prihaja do poškodb, enako značilne za vsa starostna obdobja. Največ poškodb mlečnega zobovja se zgodi med prvim in četrtim letom starosti, ko malčki shodijo in so vedno bolj samostojni in hitri pri gibanju, kar pogosto spremljajo padci. Med osmim in enajstim letom starosti so zaradi živahnih iger, športnih dejavnosti in vključevanja v promet predvsem dečki pogosto izpostavljeni poškodbam stalnega zobovja.
Vendar ni starosti, kraja in priložnosti, ko poškodba zob in obzobnih tkiv ne bi bila mogoča. Zato je prav, da vsakdo ve, kakšne vrste poškodb zobovja so mogoče in predvsem kako naj ukrepa, da bo slabih posledic kar najmanj.

DELITEV POŠKODB

Poškodbe zobovja lahko razdelimo na poškodbe zob in na poškodbe obzobnih tkiv. Med prve uvrščamo poleg manj pomembnih razpok sklenine predvsem zlome zobne krone, zlome zobne korenine in kronsko-koreninske zlome. Omajanje zoba, njegov premik in izbitje so primeri poškodb obzobnih tkiv. Tudi pretres zoba, pri katerem zob sicer ni premaknjen ali omajan, je pa občutljiv na dotik in pri ugrizu, uvrščamo med poškodbe obzobnih tkiv. Možno je, da se hkrati poškodujeta zob in obzobno tkivo. Lahko je poškodovan tudi zobiščni nastavek, to je del kosti, v katerem je vsidran zob. Pogosto se predvsem poškodbam obzobnih tkiv pridružijo tudi raztrganine, obtolčenine ali odrgnine mehkih tkiv. Poškodba zobovja je skoraj vedno stres za poškodovanega otroka in tudi za njegove starše ali druge prisotne. Prav po poškodbi pa bi bila najbolj potrebna zbranost. Brezglavo ukrepanje nikoli ne pripelje do odločitev, ki bi vodile do dolgoročno najugodnejšega razpleta. Pri večini poškodb zob in obzobnih tkiv se namreč čas, ki je odločilen za pravočasno ukrepanje, ne meri v sekundah ali minutah. A tudi to pravilo ima pomembno izjemo: pri izbitju stalnega zoba je uspeh zdravljenja odvisen prav od pravilnih ukrepov takoj po poškodbi!

RAVNANJE OB IZBITJU

O izbitju zoba govorimo, ko se zaradi delovanja sile cel zob izruje iz svojega ležišča. Pri izbitih mlečnih zobeh velja pravilo, da jih ne vsajamo nazaj, saj bi lahko s tem dodatno poškodovali zametek stalnega zoba, ki leži v predelu, kjer je bila korenina mlečnega predhodnika. Usta speremo s tekočo vodo in krvavitev zaustavimo s pritiskom gaze ali druge primerne tkanine na krvaveče mesto, otroka potem odpeljemo k zobozdravniku. Pri izbitju stalnega zoba moramo upoštevati osnovno načelo, da je treba zob vsaditi nazaj na pravo mesto, kolikor hitro je mogoče. Izbiti zob vedno primemo za krono, ne za korenino, da ne povzročimo dodatne škode tkivu na površini korenine, saj je to tkivo pomembno za ustrezno priraslost zoba v ležišče. Če je zob umazan, ga na hitro speremo pod tekočo vodo; še bolje bi ga bilo sprati s sterilno fiziološko raztopino, če bi jo imeli pri roki. Nato zob vstavimo na njegovo mesto. Če iz kakršnegakoli razloga to ni mogoče, spravimo zob v kozarec mleka, da s tem omogočimo tkivu na površini korenine možnosti za preživetje. Isti namen ima tudi priporočilo, naj poškodovanec drži izbiti zob v ustih, med zobmi in licem ali pod jezikom, da ga obliva slina. Seveda to ni priporočljivo, kadar predvidevamo, da bi otrok lahko zob pogoltnil. Vsekakor je treba takoj poiskati zobozdravniško ali zdravniško pomoč. Možnosti za ohranitev izbitega zoba so ob hitrem in pravilnem ukrepanju dokaj dobre. Pri drugih poškodbah obzobnih tkiv, kot so pretresi, omajanja in premiki zob, na samem kraju nezgode takoj po poškodbi večinoma ni kaj ukrepati; premaknjene stalne zobe sicer lahko poskusimo postaviti v pravilen položaj, ker pa so v spremenjenem položaju pogosto vkleščeni, to navadno ni mogoče brez ustreznih zobozdravniških inštrumentov. Odločitev o premikanju premaknjenih mlečnih zob je zaradi nevarnosti poškodbe zametkov stalnih zob treba prepustiti zobozdravniku. Vsakega poškodovanca s poškodbo obzobnih tkiv mora pregledati zobozdravnik. Čeprav nekatere izmed teh poškodb niso videti nevarne, so njihove posledice namreč pogosto odločilne za nadaljnjo usodo prizadetih zob.

ZLOMI ZOBNIH KRON

Nasprotno pa zlomi zobnih kron, ki jih otroci, mladostniki, njihovi starši in včasih celo zobozdravniki pogosto doživljajo najbolj čustveno, ob pravilnem ukrepanju praviloma nimajo posledic, ki bi ogrozile obstoj prizadetega zoba. Pod določenimi pogoji lahko zobozdravnik celo pritrdi odlomljeni del zoba nazaj na pravo mesto. Zato je prav, da takoj po nezgodi poiščemo odlomek in ga spravimo v čisto vodo ali fiziološko raztopino, da se ne izsuši. Tako bo zobozdravnik ob pregledu poškodovanca lahko ocenil, ali je mogoče odlomek pritrditi takoj ali kasneje ali pa bo treba manjkajoči del zoba nadomestiti z začasno ali trajno plombo.
Po poškodbi in prvih ukrepih, ki smo jih opravili sami ali s pomočjo zdravstvenih delavcev, moramo s poškodovancem torej obiskati strokovnjaka, in sicer zobozdravnika ali specialista oralne kirurgije. Veliko izkušenj z zdravljenjem poškodb zobovja in njihovih posledic imajo specialisti za otroško in preventivno zobozdravstvo. Z učinkovito oskrbo se večinoma lahko izognemo neugodnim posledicam poškodbe, če se že sami poškodbi ni bilo mogoče izogniti.
Seveda pa je določen delež poškodb vendarle mogoče preprečiti. Pri prometnih nesrečah se z uporabo varnostnih pasov v avtomobilih in zaščitnih čelad pri motoristih in kolesarjih učinkovito zmanjša število poškodb glave in s tem deloma tudi poškodb zobovja. Predvsem ob hkratni uporabi ščitnikov za zobe bi se število poškodb zobovja pri kolesarjih še zmanjšalo in podobno pri uporabi rolk, rolerjev in drugih modernih prevoznih sredstev. Učinkovitost ščitnikov za zobe so pokazale raziskave pogostnosti poškodb zobovja pri športnikih. Posredno lahko na pogostnost poškodb zobovja vplivamo tudi s skrbjo za ustrezne medčeljustne odnose. Otroci z nepravilnim položajem zob in čeljusti so namreč izpostavljeni poškodbam zob in obzobnih tkiv že pri delovanju sil, ki njihovim vrstnikom s pravilnimi medčeljustnimi odnosi še ne bi povzročile poškodb. V skrbi za pravilne medčeljustne odnose si je treba prizadevati za odpravljanje razvad, kot so drža odprtih ust, sesanje prsta, dude in cuclja na steklenički, ter za zdrave mlečne in stalne zobe, a tudi za to, da so otroci z nepravilnimi medčeljustnimi odnosi pravočasno deležni ortodontskega zdravljenja.
S strokovno dejavnostjo zobozdravnikov, predvsem pa z osveščenostjo otrok, mladostnikov in njihovih staršev na številnih področjih, povezanih z ustnim zdravjem, lahko torej dosežemo, da bo poškodb zobovja manj in da bodo pravilno zdravljene. S tem bo manj tudi neprijetnih posledic, ki poškodovancem sicer lahko zagrenijo marsikatero priložnost za lep in sproščen nasmeh.