Strokovna zdravstveno vzgojna revija

Dentalni implantati so spremenili možnosti nadomeščanja manjkajočih zob. Prvič v zgodovini zobozdravstva lahko zobozdravniki uspešno in tudi znanstveno in strokovno podkrepljeno nadomeščajo manjkajoče zobe tako, da v pacientovo čeljustno kost "vsadijo" umetno korenino iz titana, ki se zraste s kostjo in lahko nosi umetno zobno krono ali kak drug element, nosilec zobnoprotetičnega nadomestka. 7

Zobni vsadki - dentalni implantati


Te umetne korenine so uresničile do nedavnega pobožne želje, da pacientom, ki so izgubili toliko svojih zob, da jih je premalo za izdelavo zobnega mostička, ne bi bilo treba nositi zobne proteze, snemnega nadomestka za izgubljene zobe, ki mnogim povzroča veliko neprijetnosti. Ankete in študije strokovnjakov so dokazale, da več kot 70 odstotkov snemnih zobnih protez povzroča večje ali manjše težave. Tudi anketa, ki smo jo opravili pri nas, je pokazala, da nosilci dentalnih implantatov kot njihovo glavno prednost poudarjajo izredno izboljšano funkcionalno, estetsko in predvsem psihično stanje in počutje v primerjavi s počutjem pri nošenju snemne zobne proteze.
Sodobna dentalna implantologija je del stomatologije in so jo pričeli razvijati in utemeljevati skandinavski znanstveniki ob koncu šestdesetih let 20. stoletja. Sedaj že lahko govorimo o znanstveno dokazani in v praksi potrjeni metodi nadomeščanja zob. Po ocenah samo v Evropi implantirajo vsako leto več sto tisoč implantatov. Okoli 80 odstotkov implantatov služi svojemu namenu deset let in več, medtem ko je treba po desetih letih zamenjati skoraj vse plombe in okoli 50 odstotkov zobnih mostičkov, kron in zobnih snemnih protez.

POSTOPEK VSADITVE

Postopek za vsaditev implantata je zahteven in zamuden. Operater kandidatu za vsaditev najprej razloiži vse možnosti za nadomestitev manjkajočih zob, mu pregleda ustno votlino in predlaga predhodno zdravljenje okvarjenih zob ali zob z bolnimi obzobnimi tkivi. Predlaga mu tudi odstranitev vseh tistih zob, ki jim ni več pomoči. Pregleda RTG - posnetek obraznih kosti, saj samo tako lahko presodi, ali je implantacija sploh možna, kajti kandidat mora imeti še dovolj kosti na mestih, kjer naj bi bili vsajeni implantati. Operater mora tudi ugotoviti, ali ima kandidat kakšno bolezen, ki preprečuje ali vsaj otežuje implantacijo. Močni kadilci so na primer skupina, pri kateri strokovnjaki odsvetujejo implantacijo, pa nekateri sladkorni bolniki, bolniki, ki jemljejo zdravila proti strjevanju krvi, in še nekateri drugi. Implantatov naj ne bi vstavljali pacientom, ki ne skrbijo, da bi bili njihovi zobje dobro očiščeni, kajti taki ne bodo čistili niti implantatov , kar je za uspeh implantacije ključnega pomena.
Operater se pred implantacijo posvetuje z drugimi zobozdravniki, saj sta pravo mesto in položaj implantata zelo pomembna za poznejšo uspešno rehabilitacijo.
Po vsej tej proceduri lahko operater, seveda s pristankom kandidata, ki dobi lokalno anestezijo na mesto implantacije, prične implantacijo. Poseg je ambulanten in po implantaciji lahko pacient odide domov. Implantacija praviloma ne boli, zdravila, ki jih pacient dobi pred posegom in po njem, pa praviloma uspešno preprečujejo bolečino in oteklino. Implantat, ki ga operater umesti v odprtino, ki jo je s posebnimi svedri izvrtal v kost, največkrat prekrije s sluznico in to zašije. Pacient potem nosi šive okoli sedem dni, pazi na higieno, izogiba se fizičnim naporom in skrbi, da se operacijsko območje lepo celi. Po tednu dni operater odstrani šive in potem se prične čakanje. Približno tri do štiri mesece namreč potrebuje kost okoli vsadka, da se tesno prileže na njegovo površino in v tem času mora implantat neobremenjen mirovati. Po treh do štirih mesecih operater z manjšim kirurškim posegom odstrani sluznico nad implantatom in protetična rehabilitacija se lahko prične. V novejšem času se je ta čas pomembno skrajšal, saj lahko operater v posameznih primerih vsadi implantate in nanje takoj pritrdi zobno protezo ali celo zobni mostiček. Prav tako operater vsadi nekatere implantate tako, da zgornji del implantata gleda v ustno votlino zato druga operacija ni več potrebna. Uspeh implantacije seveda ni stoodstoten. Izkušeni operaterji dosegajo približno 90 odstotne uspehe. Titana organizem sicer ne zavrača, lahko pa nekatera stanja, na primer huda gripa ali močan padec odpornosti organizma v prvih dneh po implantaciji, ogrozijo normalno celjenje in zraščanje implantata s kostjo. V takih primerih se lahko implantacija ponovi.
Temna stran implantacije pa je visoka cena posega in zobne implantatne protetike.
Zato pa še vedno velja, da je najboljši implantat lastni zdrav zob in da se splača posvetiti svojim zobem, dokler jih še imamo.

PRIHODNOST

Odkrivanje skrivnosti človeških genov tudi v stomatologiji obeta, da bodo strokovnjaki imeli v prihodnosti veliko možnosti za preprečevanje zobnih in ustnih bolezni in za učinkovito zdravljenje. To ne bo le nadomestitev uničenih delov zoba s plombo ali prevleko, ampak tudi nadomestitev zobne sklenine s sklenino ali dentinom. Laboratorijsko je na živalih že uspelo iz celic izdelati zob v celoti, iz zarodnih celic izdelujejo kostne celice, ki jih bodo lahko vnesli v predele izginule obzobne kosti.
Nove tehnike tudi zobozdravnikom omogočajo posege, ki jih še pred kratkim niso mogli opraviti, laser uspešno nadomešča zobozdravniški sveder, ki je še vedno strah in trepet, medtem ko je delo z laserjem brez bolečine. Vedno novi materiali omogočajo estetske odprave poškodb na zobnih tkivih in zobozdravnik se vedno bolj spreminja v strokovnjaka, ki skrbi za ustno in s tem za splošno zdravje.

Prof.dr. Matjaž Rode, dr.dent.med.
Višji svetnik, Zdravstveni dom Ljubljana