Akutne težave pri športu

Vzrok težav, ki nastanejo kot posledica športnih aktivnosti, so poškodbe, slabo načrtovane priprave, neustrezna športna opreme ali slaba pripravljenost organizma na napor. Akutne težave nastanejo nenadoma med telesno aktivnostjo. Najpogosteje so posledica delovanja sile na telo, ki je večja, kot jo prenesejo obremenjena tkiva. Tkiva se poškodujejo, pojavi se bolečina, ki onemogoči nadaljnjo aktivnost in jo običajno spremljajo oteklina, občutljivost, zavrta gibljivost sklepa, oslabelost ali deformacija uda. Kronične težave nastanejo zaradi ponavljajočih se in dolgotrajnih obremenitev določenega dela telesa. Nastanejo mikroskopske okvare tkiv, zaradi katerih se pojavita spontana bolečina med aktivnostjo in topa bolečina z oteklino po zaključku športne vaje.
Akutne težave preprečujemo že s pripravami na telesno aktivnost. Čeprav primerna telesna aktivnost blagodejno vpliva na večino kroničnih obolenj (žilna obolenja, sladkorna bolezen, astma, debelost, obolenja gibal, psihične motnje …), moramo biti previdni, kadar je telo akutno obolelo. Poleg tega, da je telo slabše pripravljeno na obremenitve (zmanjšana moč, vzdržljivost, hitrost, koncentracija), lahko fizična aktivnost spremeni potek obolenja (večje težave z dihanjem pri virusnih obolenjih dihal, dehidracija pri črevesnih obolenjih …), povzroči zaplete (virusno vnetje srčne mišice pri infekciji z enterovirusi) ali pa se bolezen prenese tudi na druge udeležence tekmovanja (predvsem kontaktni športi). Splošno priporočilo je, da se moramo ob pojavu sistemskih znakov bolezni (vročina, bolečine v mišicah in sklepih) izogniti telesnim naporom. Z varno vadbo lahko začnemo postopno (2 dni vadbe nižje intenzivnosti za vsak dan bolezni), ko izzvenijo težave »pod nivojem vratu« (mišična bolečina, suh kašelj, driska, vročina, mrzlica). Poudarek je na poslušanju lastnega telesa, uporabi zdravega razuma in razumevanju nevarnosti širjenja bolezni. Uravnotežena prehrana je ključnega pomena za preprečevanje akutnih težav med aktivnostjo in regeneracijo tkiv med posameznimi vadbami. Hrana in pijače, bogate z ogljikovimi hidrati so najpomembnejši vir energije (55-65 odstotkov), potrebe po beljakovinah so med redno vadbo zmerno povečane (12-15 odstotkov), telo potrebuje dodatne vire elektrolitov, mineralov in vitaminov. Lahko prebavljiv obrok, bogat z ogljikovimi hidrati, pojemo vsaj 2 do 3 ure pred vadbo. Že pred vadbo je treba popiti dovolj tekočine. Telo moramo zaščititi pred zunanjimi vplivi. Že pri temperaturah nad 0 °C lahko ob močnem vetru ob neprimerni opremi (mokra, za šport neprimerna oblačila) nastanejo podhladitev telesa in ozebline. Mraz lahko sproži bronhospazem, bolečino v prsnem košu, utrujenost, zmanjšanje mišične moči in vzdržljivosti. Tresenje telesa, močna bolečina v izpostavljenih delih telesa (prsti, nos, ušesa, nepokriti deli telesa) sta alarm, ob katerem je treba ukrepati. Telo potrebuje toploto, suha oblačila, dodatno energijo in hidracijo s toplimi napitki. V mrazu nikoli ne vadimo sami. Pri vadbi v toplem in vlažnem okolju (nad 24 °C, 90 odstotna vlažnost, sončni žarki) in nezadostnem uživanju tekočin odpove hlajenje telesa s potenjem in izparevanjem znoja. Zaradi izgube tekočine in soli se pojavi vročinska izčrpanost (utrujenost, glavobol, slabost, omedlevica, mišični krči, povečan srčni utrip, plitvo dihanje), ki lahko hitro privede do najnevarnejše posledice – vročinskega udara (zmedenost, krči, glavobol, bruhanje, slepota, koma). Telo je treba ohladiti, mu vrniti izgubljeno tekočino in bolnika skrbno opazovati (v bolnišnici). Da preprečimo zaplete, vadbo v vročini dobro načrtujemo (aklimatizacija, čas in mesto vadbe, vrsta aktivnosti, oblačila in zaščita pred soncem) in uživamo dovolj tekočine. S pitjem vode ali rehidracijskih raztopin začnemo že pred vadbo in med njo ne glede na žejo redno nadaljujemo vsakih 15 do 20 minut. Nevarnost poškodbe je povezana z vrsto športne aktivnosti. Zato je za posamezne športne zvrsti predpisana ustrezna zaščitna oprema (čelada, očala, maska, ščitniki za ušesa, zobe, zaščita za vrat, ščitniki za sklepe, podlaht, golen, rokavice…), ki zaščiti športnika pred najpogostejšimi poškodbami, toda le, če ustreza predpisom o izdelavi, je primerno vzdrževana in uporabljana. S pripravo telesa na vadbo zmanjšamo nevarnost poškodb. Z blagim 5- do 10-minutnim aerobnim ogrevanjem pred vadbo telo segrejemo in izboljšamo preskrbo mišic s kisikom, povečamo prožnost tetiv, vezi, izboljšamo gibljivost sklepov in reflekse ter s tem zmanjšamo nevarnost poškodb. Splošnemu ogrevanju običajno dodamo previdne vaje za raztezanje.

Tudi z razumnim upoštevanjem preventivnih ukrepov se poškodbam med aktivnostjo ne moremo v celoti izogniti. Najpogosteje poškodbe prizadenejo gibala, čeprav je lahko prizadet tako rekoč vsak del telesa (glava, hrbtenica, notranji organi...).
Že okvara kože lahko ogrozi športno aktivnost. Žulji so nadležni in nastanejo na mestu trenja med copatom in kožo. Žulje je najbolje prelepiti z oblogami. Prediranje žulja v nesterilnih pogojih lahko pripelje do vnetja in hujših težav. Odrgnine so posledice padca na trdo podlago, lahko pa nastanejo tudi na mestih, kjer prihaja do trenja med deli telesa in obleko. Ne povzročajo večje izgube krvi, zaradi okvare številnih živčnih končičev pa lahko povzročajo hude bolečine. Odrgnine nežno, a temeljito očistimo in zaščitimo pred izsušitvijo in okužbo. Krvavitev iz ran ustavimo z neposrednim pritiskom na rano, rano sterilno prekrijemo in v zdravstveni ustanovi kirurško oskrbimo.
Poškodba mišice lahko nastane zaradi neposrednega udarca (udarnina) ali pri delovanju sile, ki preseže fiziološko raztegljivost mišičnih vlaken (delna ali popolna prekinitev mišice). Tipično prizadete mišice so v zadnji loži stegna, štiriglava mišica stegna, adduktorji kolka, mišice meč ter dvo- in troglava mišica nadlahti. Poškodovana mišica je napeta, trda, na pritisk boleča, lahko tipamo vrzel v mišici, pojavi se hematom. Vsak gib, v katerem sodeluje okvarjena mišica, povzroči hudo bolečino. Obseg okvare ugotavljamo z ultrazvočno preiskavo. Pri začetnem zdravljenju se držimo RICES-postopka. Gre za kratico angleškega izvora in pomeni Rest (počitek), Ice (hlajenje), Compression (pritisk), Elevation (dvig) in Support (podpora). Takoj po poškodbi prenehamo z aktivnostjo, potreben je počitek, poškodovano mesto hladimo (4- do 8-krat dnevno po 10 do15 minut z ledom preko tkanine), z elastičnim povojem zmanjšamo otekanje in krvavitev, poškodovani del telesa dvignemo nad nivo srca, če je potrebno, ud imobiliziramo ali uporabimo palico oziroma bergle. Sledi vodena rehabilitacija z vajami za gibljivost, raztezanjem, vajami za moč mišic in treningom mišične koordinacije. Vodilna nit rehabilitacije je postopno napredovanje v aktivnostih do popolnega okrevanja. Pri otekanju ali poškodbi mišice lahko nastane tudi nevarno stanje, ki ga imenujemo utesnitveni sindrom. Mišice skupaj z žilami in živci potekajo v tesnih prostorih, ki jih omejujejo čvrste mišične ovojnice. Če mišica zaradi poškodbe (akutni sindrom) ali preobremitve (kronični sindrom) v utesnjenem prostoru oteče, lahko povečan pritisk okvari žile in živce. Nastane nevarno stanje, ki ga pogosto rešujemo s kirurškim posegom. Brez poškodbe se običajno ob koncu dolge in intenzivne vadbe pojavijo mišični krči. Povezani so z utrujenostjo, dehidracijo in izgubo elektrolitov. Ob krču mišico raztegnemo in jo nežno masiramo.
Tetive povezujejo mišice s kostjo. Najpogostejši vzrok za poškodbo tetive je delovanje nenadne, močne mišične kontrakcije, ki povzroči delno ali popolno prekinitev tetive. Pomembno vlogo pri okvari imajo kronične spremembe v tetivah -- tendinopatije. Zaradi intenzivnega dolgotrajnega napora nastajajo poškodbe tetiv na mikroskopski ravni. Procesi obnove tkiv ne uspejo pravočasno popraviti škode, zaradi česar nastanejo na tetivi strukturne spremembe, ki tetivo oslabijo. Oslabljena tetiva se zato ob poškodbi pretrga. To so značilne poškodbe za srednja leta življenja pri tako imenovanih vikend bojevnikih (tisti, ki ne vadijo redno in si ne vzamejo časa za ogrevanje). Za delno ali popolno prekinitev tetive je značilna nenadna močna bolečine, ki jo spremljata oteklina in krvavitev v tkiva. Premikanje poškodovanega dela telesa je delno ali popolnoma onemogočeno. Najpogosteje so prizadete Ahilova tetiva, tetiva štiriglave stegenske mišice, tetiva dvoglave mišice nadlahti in tetive rotatorne manšete. Pri začetnem zdravljenju se držimo RICES-postopka, dokončna oskrba pa sodi v roke kirurga in fizioterapevta.
V športu sodijo poškodbe sklepov med najpogostejše poškodbe. Zvin sklepa (prekomerni gib v sklepu) povzroči okvaro vezi in sklepne ovojnice. Pogosto se uporablja delitev na zvine prve stopnje (nateg vezi), druge stopnje (delna prekinitev vezi) in tretje stopnje (popolna prekinitev vezi s krvavitvijo v mehka tkiva). Posledice so bolečina, oteklina, podplutba in omejena gibljivost sklepa. Najpogosteje so prizadeti gleženj, koleno, zapestje in prsti. Kolenski sklep ima posebno mesto pri poškodbah sklepov zaradi zapletene zgradbe in velikih obremenitev. Poškoduje se lahko pri udarcu, zvinu, doskoku, počepu, daljšem teku … Poškodbe so lahko blage in povzročajo pretežno bolečine (koleno skakalca – bolečina na vrhu pogačice; sindrom iliotibialnega trakta – bolečina na zunanji strani kolena; tendinoze – bolečine ob narastišču ligamentov) ali težje z okvaro ene ali več vezi, hrustanca ali meniskusov. Tudi tu se držimo RICES-postopka pri zdravljenju v akutni fazi, sklep občasno tudi imobiliziramo, nekatere od teh poškodb tudi kirurško oskrbimo (poškodba prednje križne vezi kolena, rotatorne manšete …). Skrajna oblika zvina je izpah sklepa s popolnim pretrganjem več vezi, dodatno okvaro hrustanca in kostnih struktur. Če izpahnjena kost pritiska na krvne žile ali živce, ki praviloma potekajo v neposredni bližini večjih sklepov, lahko povzroči okvaro živcev in motnje prekrvitve uda. Zaradi bolečine in nevarnosti dodatne poškodbe velike sklepe naravnamo in dokončno oskrbimo v bolnišnici. Kost se običajno prelomi zaradi enkratnega delovanja velike sile. Zlomi so lahko enostavni (na primer spiralni tlom) ali kompleksni (z dodatno poškodbo mehkih tkiv). Zlomi praviloma zahtevajo kirurško oskrbo. Prelom lahko nastane tudi zaradi ponavljajočega obremenjevanja kosti (tako imenovani stresni zlomi). Najpogosteje so prizadete stopalnice. Pri stresnih zlomih se pojavi bolečina, ki se po obremenitvi poveča in se ji pridruži še oteklina. Sprva z rentgensko preiskavo zloma ne zaznamo. Potrdimo ga s ponovnim slikanjem, ko so že vidni znaki celjenja kosti. Običajno jih zdravimo brez operacije s počitkom in imobilizacijo.
Mišična bolečina po naporu se pojavi 12 do 48 ur po naporu in izzveni spontano v 3 do 7 dneh. Pojavi se ob začetku nove aktivnosti ali po pretirani obremenitvi in je normalna reakcija mišice na preobremenitev. RICES-metoda, previdno raztezanje, masaža in nesteroidna protivnetna zdravila lahko omilijo znake. Lažje kot zdraviti je to bolečino preprečiti. Z zaključkom aktivnosti, ki naj obsega 5 do 10 minutno hojo ali rahel tek in statične vaje za raztezanje, pospešimo odstranjevanje mlečne kisline iz mišic, mišice sprostimo in s tem zmanjšamo verjetnost nastanka mišičnih bolečin po naporu. Zelo pomemben sestavni del rednega ukvarjanja s športom sta regeneracija in počitek. Sindrom pretreniranosti, ki nastane, kadar se organizem ne more prilagoditi obremenitvam, prepoznamo po splošni utrujenosti, slabem počutju, bolehnosti, težavah s spanjem, težkih nogah in povišani frekvenci srca v mirovanju. Težave ne izzvenijo niti po dveh tednih počitka.
Če nastopijo zdravstvene težave, ni nobenega pametnega razloga, da bi z aktivnostjo nadaljevali. Dodatne obremenitve običajno povzročijo še več škode. Nekatere težave lahko zdravimo sami (počitek, hidracija, RICES metoda). Strokovno pomoč poiščemo, če so težave vse večje, bolečina huda, če se pojavi močno otekanje, ne moremo obremeniti uda in se pojavi mravljinčenje ali gluhost okončine. S ponovno vadbo začnemo postopoma in pri tem poslušamo svoje telo, saj samo najbolje ve, kaj mu ustreza in kaj ne.
Športna aktivnost je osnova zdravega in kakovostnega življenja. Za nemoteno aktivnost je treba poznati nevarnosti in obremenitve, ki so za posamezni šport značilne. Organizem prilagodimo naporom in ga zaščitimo pred poškodbami. Zdravje je pomembnejše od zmage ali osebnega rekorda.

Resolucija Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) iz leta 2002 opozarja, da je več kot 60 odstotkov odraslih premalo fizično aktivnih. Posredni in neposredni vpliv neaktivnosti na zdravje sta tako obsežna, da je bila sprožena iniciativa SZO za spodbujanje aktivnega življenja.