Ponuditi prvo pomoč prvi je čast

V sodobni družbeni skupnosti si prizadevamo poškodbe in nenadna obolenja, ki sledijo epidemiološkim zakonitostim, preprečevati v treh časovnih fazah. V fazi pred dogodkom želimo dogodek, ki ima lahko za posledico poškodbo, preprečiti (vožnja pod vplivom alkohola). V fazi dogodka želimo preprečiti ali vsaj omiliti poškodbe (v avtomobile serijsko vgrajene zračne blazine). V fazi po dogodku, ko je poškodba že nastala, pa želimo preprečiti poslabšanje stanja ali trajno prizadetost poškodovanca (zdravstvena oskrba).
Glavni cilji v fazi po dogodku so torej povečati možnosti za preživetje, omejiti resnost poškodb in drugih nujnih stanj, zmanjšati posledice in zagotoviti preživelim čim boljše okrevanje ter ponovno vrnitev v skupnost. Verigo možnosti za poškodovanca ali nenadno obolelega predstavljajo torej naslednji členi: očividci na kraju dogodka, dostop do službe nujne medicinske pomoči (NMP), reševalni prevoz, bolnišnična oskrba in rehabilitacija.
Očividci in ljudje, ki prvi prispejo na mesto nezgode, imajo pomembno vlogo pri klicanju reševalcev in službe NMP, zavarovanju mesta nezgode in dajanju prve pomoči. Raziskave namreč dokazujejo, da lahko mnogo smrti npr. zaradi zapore dihalne poti ali zunanje krvavitve preprečijo že laiki s takojšnjo prvo pomočjo.

POJEM PRVE POMOČI

Najprimernejša definicija prve pomoči, ki je bila splošno sprejeta, se glasi, da je »prva pomoč neposredna zdravstvena oskrba, ki jo dobi poškodovanec ali nenadno oboleli na kraju dogodka in čim prej po dogodku, ki je opravljena s preprostimi pripomočki in z improvizacijo, vštevši improvizirani transport, in ki traja toliko časa, dokler ne prispe strokovna pomoč ali dokler z bolnikom ne dosežemo ustrezne strokovne pomoči«.
Iz definicije je nedvomno razvidno, da prva pomoč pomeni zdravljenje. Praviloma štejemo zdravljenje kot izključno pravico in dolžnost zdravnika, pri prvi pomoči pa od tega stališča zavestno odstopamo. Zdravniki torej zaradi izjemne nujnosti zaupamo določen delež pravice zdravljenja nezdravnikom. Tveganje, ki ga prinaša laikovo poseganje v zdravljenje, je zaradi neizogibne škode, ki bi nastala z odlaganjem ukrepov prve pomoči do zdravnikovega prihoda, namreč sprejemljivo.
Načelo, da v odnosih med ljudmi nesreča enega izmed njih ne more in ne sme ostati samo njegova zasebna zadeva, temveč nujno zadeva vsakogar in vse, ki zanjo zvedo in so sposobni pomagati, je povzeto tudi v zakonodaji Republike Slovenije. Določba v veljavnem Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju pravi: »Vsakdo je dolžan poškodovanemu ali bolnemu v nujnem primeru po svojih močeh in sposobnostih nuditi prvo pomoč in mu omogočiti dostop do nujne medicinske pomoči.«
Dolžnost dajanja prve pomoči se po obsegu deli v dva dela. Opredeljena je kot splošna dolžnost vsakega občana in kot dolžnost vsakega zdravstvenega delavca. V zadnjem primeru je po obsegu mnogo širša in jo opredeljujemo kot NMP.

OPUSTITEV PRVE POMOČI

Prepuščene same sebi gredo stvari običajno na slabše. Zdravje poškodovanega ali nenadno obolelega v tem pogledu ni nobena izjema. Ob dejstvu, da lahko pride do nepopravljivega poslabšanja zdravja že v nekaj odločilnih minutah, je zato odločitev o dajanju ali opustitvi dajanja prve pomoči še toliko bolj pomembna. Zakonodajalec je prvo pomoč opredelil kot minimum dajanja nujne medicinske pomoči. Čim hujša je nuja, ki je ni upošteval tisti, ki bi lahko pomagal, toliko strožje ocenjuje zakon njegovo dejanje, najstrožje torej v primerih smrtne nevarnosti. Drugo merilo predstavlja strokovna usposobljenost osebe, ki je opustila prvo pomoč. Ob upoštevanju obojega nosi po veljavnem kazenskem zakonu največjo odgovornost zdravnik, ki ni pomagal bolniku, ki je bil v smrtni nevarnosti. Drugi zdravstveni delavci so po enakih merilih z njim izenačeni. Odgovornost osebe, ki z zdravstvenim poklicem nima nobena zveze, je ustrezno manjša. Ob prometni nesreči pa je kazenska odgovornost ne glede na njihovo usposobljenost enaka za vse voznike, ki pobegnejo s kraja nezgode in opustijo pomoč poškodovanemu ali ne obvestijo o nezgodi, kakor je predpisano.
Poleg pravnega obstaja tudi etični vidik vprašanja odgovornosti. Izhodišče ima v načelih, ki so zapisana v etičnih kodeksih in deontoloških zakonih. Ti predpisi imajo v primeru kršitve lahko za posledico sankcije preko stanovskih organizacij. Ugotovitev, da kršitelj ni ravnal po etičnih načelih svojega poklica, ima za etično občutljivega človeka lahko hujšo težo kot obsodba pred sodiščem.
Za izid je vsekakor pomembna tudi kakovost prve pomoči. Žal niti požrtvovalnost niti sočustvovanje ne moreta nadomestiti trdnega in urejenega znanja ter praktične usposobljenosti dajalca prve pomoči. Poškodovanec ali nenadno oboleli potrebuje namreč strokovno pravilno pomoč ob pravem času, ki traja, dokler je potrebno. Odstopanje od teh zahtev lahko škoduje zdravju poškodovanca ali nenadno obolelega. V primerih hudih odstopanj in pomanjkljivega znanja dajalcu prve pomoči ne bi mogli očitati odklonitve, lahko pa bi mu očitali ravnanje v očitnem nasprotju s pravili stroke. Nevednost ali hudo neznanje ne moreta biti in nista opravičljiva niti za laika niti za zdravstvenega delavca, saj štejemo prvo pomoč v temeljni minimum znanja. Ta zahteva v celoti velja zlasti za ukrepe, od katerih je odvisno življenje poškodovanca ali nenadoma obolelega.

PRVA POMOČ V GORAH

Pridobljeno znanje iz prve pomoči je še posebej koristno v primerih, ko pride do poškodbe ali nenadne obolelosti v odročnih in nenaseljenih krajih. Takšnih območij je v goratem delu Slovenije še veliko. Lahko trdimo, da je planinarjenje slovenski nacionalni šport. Poleg alpinizma, gorništva in pohodništva se v zadnjem času v alpskem okolju naglo povečuje priljubljenost športnega in jadralnega letenja, soteskanja in spustov po divjih vodah, jamarstva in turnega smučanja. Čeprav so poti v slovenskih hribih vzorno označene, redno vzdrževane in ustrezno zavarovane, je treba hojo ves čas skrbno spremljati in se v primeru, da zaidemo, vrniti do zadnje markacije, poiskati pravo pot ali sestopiti. Večina planincev za hojo po visokogorskem brezpotju namreč ni niti opremljena niti izkušena, zato se tavanje in iskanje lastnih smeri pogosto končata z zdrsom in s padcem, ki se večinoma tragično konča. Takšno tavanje po alpskem terenu lahko po nevarnosti vsekakor primerjamo z vožnjo pod vplivom alkohola. Dodajmo še, da sodijo visoki čevlji in čelada med obvezno planinsko opremo.
Za nesreče v gorah je značilno, da je NMP daleč v dolini, pokritost s signalom mobilnega telefonskega omrežja je slabša, organizirano reševanje traja dlje, izpostavljenost dodatnim nevarnostim (zdrs, padec kamenja) je izrazitejša in izpostavljenost vplivom okolja precejšnja (podhladitev). Tovariška prva pomoč, ki vedno zahteva tudi veliko improvizacije, je zaradi navedenih razlogov za poškodovance ali nenadoma obolele toliko bolj pomembna. Za organizirano reševalno delo v takšnem okolju je bila v Sloveniji podobno kot v drugih goratih deželah Evrope že leta 1912 ustanovljena Gorska reševalna služba (GRS); po izstopu iz Planinske zveze Slovenije v letu 2006 se je preimenovala v GRZS. GRZS je prostovoljna, nepridobitna, človekoljubna in nestrankarska organizacija, ki deluje kot javna služba v okviru Uprave Republike Slovenije (RS) za zaščito in reševanje. Sestavljena je iz mreže 17 postaj in številnih obveščevalnih točk (planinske koče z znakom GRZS), njena naloga pa je preprečevati nesreče v gorah, pomagati ponesrečenim in jih predati zdravstveni službi, iskati pogrešane v gorah in pomagati pri naravnih in drugih nesrečah s svojimi kadri, opremo in znanjem. Aktivacija GRZS poteka prek centov za obveščanje Uprave RS za zaščito in reševanje (tel. št. 112), prek Operativno komunikacijskega centra Ministrstva za notranje zadeve (MNZRS) (tel. št. 113) ali neposredno prek članov GRZS, ki v času sezone opravljajo dežurstva na najbolj obiskanih poteh.
Večina gorskih reševalcev ima opravljen 80-urni tečaj prve pomoči, ki je programsko posebej prilagojen reševalnemu delu v gorah. Gorski reševalci svojo usposobljenost za prvo pomoč vsako leto izboljšujejo na republiških seminarjih in vsaki dve leti obnavljajo na obveznih postajnih tečajih, ki vključujejo tudi preizkus znanja. Nad izobraževanjem gorskih reševalcev bdi klena zdravniška ekipa pod vodstvom Komisije za medicino (KMed) GRZS, ki enkrat na dve leti organizira tudi Ažmanove dneve, strokovna srečanja, namenjena zdravnikom, ki jih zanima reševalno delo v gorah. Po tehnični usposobljenosti so nekateri gorski reševalci dodatno izurjeni za delo z reševalnimi psi (reševalci vodniki lavinskih psov) in za reševanje s helikopterjem (reševalci letalci). Zdravniki gorski reševalci so po dolgoletnem povprečju GRZS v reševalnih akcijah udeleženi v 50 odstotkih.
V zadnjem času v gorskem reševanju zaradi možnosti hitrega pristopa do ponesrečencev in nenadno obolelih z vso potrebno opremo za NMP ter hitrega in obzirnejšega transporta v zdravstveno ustanovo vse pogosteje uporabljamo helikopter. Helikopterske prevoze za potrebe GRZS opravlja helikopter Slovenske vojske (SV) ali helikopter MNZRS. Oba helikopterja sta opremljena z elektromotornim vitlom in jeklenico, s katero so mogoča tudi tehnično najzahtevnejša stenska reševanja.
Ob prihodu helikopterja na kraj nesreče so potrebni nekateri varnostni ukrepi. Pripraviti se moramo na dejstvo, da helikopter povzroča močan hrup, ki presega 90 dB, zato zvočno sporazumevanje brez posebnih slušalk in radijske zveze v njegovi bližini ni mogoče. Turbulentni veter s hitrostjo preko 100 km/h povzroči dvig prahu in pozimi ledenih kristalov, zato si je smotrno nadeti zaščitna (smučarska) očala. Talni efekt rotorja lahko dvigne lažje predmete (oblačila, nahrbtnike), zato jih je treba odnesti s predvidenega mesta pristanka ali lebdenja helikopterja. Pri ponesrečencu naj ob prihodu helikopterja čepe počaka le ena oseba, vsi drugi naj se umaknejo vsaj 100 m stran, po možnosti na nižje mesto, saj bi nas na višjem mestu lahko poškodovala elisa glavnega rotorja. Helikopterju se nikoli ne približujemo od zadaj, kjer bi nas lahko poškodovala elisa repnega rotorja, temveč od spredaj v vidnem polju pilota. Ob približevanju moramo paziti, da daljše predmete (smuči) nosimo pri tleh in ne nad glavo. Praviloma ponesrečenca v helikopter pospremita oziroma preneseta reševalec letalec in zdravnik letalec.

Z dajanjem prve pomoči bomo poškodovancu ali nenadno obolelemu lahko rešili življenje oziroma preprečili ali vsaj omilili posledice. Temeljni minimum znanja smo si tako zdravstveni delavci kot tudi laiki dolžni pridobiti in obnavljati sami. Le tako bomo pri dajanju prve pomoči dovolj samozavestni in strokovni. Pravočasna in pravilna prva pomoč je gotovo največja čast, ki jo lahko izkažemo sočloveku.