Strokovna zdravstveno vzgojna revija

Pospeševalni učinek pri nastanku odvisnosti od nikotina imajo dejavniki okolja, ki omogočijo in vzdržujejo odvisniško vedenje. Dejavniki okolja so dokaj nizka cena in enostavna dostopnost tobačnih izdelkov; kajenje kot sprejemljiva oblika vedenja, posebno med mladimi in neupoštevanje sprejete zakonodaje o omejevanju kajenja. 4

Kajenje kot bolezen odvisnosti


Z epidemiološkimi študijami smo ugotovili, da je nikotin druga najbolj pogosto rabljena droga v Sloveniji (na prvem mestu je alkohol). Nikotin je dovoljena (legalna) droga (psihoaktivna snov), ki je največji ubijalec na svetu in povzroča ogromno gospodarsko škodo. Mnoge države, med njimi tudi Slovenija, so z zakoni omejile kajenje, da bi zmanjšale delež kadilcev med prebivalci. Toda opuščanje kajenja ni nekaj, kar bi lahko predpisali z uredbo, saj mnogi kadilci ne morejo opustiti kajenja brez strokovne pomoči. Podatki nekaterih raziskav kažejo, da je približno 70% kadilcev poskusilo zmanjšati ali opustiti kajenje, a pri tem niso bili uspešni. Zastavlja se vprašanje, kaj kadilce tako močno veže na tobak (nikotin), da se mu ne morejo odreči brez napora.

TRI SKUPINE DEJAVNIKOV

Tako kot pri drugih drogah, so za nastanek odvisnosti od nikotina pomembne tri skupine dejavnikov:

  • nikotin (droga) s svojimi (prijetnimi) lastnostmi
  • okolje, ki omogoča lahek dostop do nikotina in
  • posameznik s svojimi biološkimi, psihološkimi in socialnimi lastnostmi, ki vodijo do začetka in kasneje do vzdrževanja kadilskega vedenja.

Hitrost, s katero kaka droga doseže učinek, določa, kako močan je njen potencial za razvoj odvisnosti. Potencial za odvisnost od nikotina je zelo močan, saj se učinek nikotina pokaže nekaj sekund po inhalaciji tobačnega dima. Po tej poti doseže možgane približno 25% nikotina. Ugotovili so, da je koncentracija nikotina v arterijah vsaj 10-krat večja po inhalaciji, kot če nikotin pride v telo po venah ali skozi kožo. Zanimive izsledke ponuja tudi preučevanje razkroja nikotina v telesu. Med kadilci so velike razlike v hitrosti razkroja, kar vpliva na to, kako pogosto kadijo. Oseba, ki hitro razkroji nikotin, bo za vzdrževanje določene koncentracije nikotina morala hitreje prižgati naslednjo cigareto. Ko se koncentracija nikotina v telesu zniža, kadilec namreč občuti izrazito željo po cigareti.
Močan pospeševalni učinek pri nastanku odvisnosti od nikotina imajo dejavniki okolja, ki omogočijo in vzdržujejo odvisniško vedenje. Dejavniki okolja so v tem primeru dokaj nizka cena in enostavna dostopnost tobačnih izdelkov; kajenje kot sprejemljiva oblika vedenja – posebno med mladimi – in neupoštevanje sprejete zakonodaje o omejevanju kajenja (kajenje v zdravstvenih in izobraževalnih ustanovah, v delovnih okoljih). Kadilec se naveže na cigareto (kajenje), ker se mu zdi, da mu zmanjšuje napetost, omogoča izvajanje pogojnega refleksa cigareta – ugodje in ker zbližuje kadilce (»zanesljiva« oziroma »stalna« družba). Kadilci imajo kar nekaj trenutkov v dnevu, povezanih s kajenjem: jutranja kava, prihod na delo, odmor za kavo, trenutki po jedi, spolnem odnosu …). Znanstveno raziskovanje je potrdilo obstoj bioloških in vedenjskih mehanizmov, odgovornih za nastanek odvisnosti od tobaka. Dedni dejavniki so potrjeni na podlagi epidemioloških študij, specifične gene še določajo. Ponavljajoče se izpostavljanje učinkom nikotina, ki je psihoaktivna snov, vodi do nevroadaptacije (posebne prilagoditve živčevja). Ta prilagoditev je povezana z vedenjem, usmerjenim v iskanje droge (nikotina) in z nastankom tolerance (po začetnih neprijetnih izkušnjah posameznik vedno bolje prenaša nikotin oziroma potrebuje vedno več cigaret, da doseže enak učinek). Za kadilca to pomeni več cigaret ali kajenje cigaret z vse večjo koncentracijo nikotina.

DOLOČITEV ODVISNOSTI OD NIKOTINA

Odvisnosti od nikotina določamo v skladu z mednarodno medicinsko klasifikacijo in zanjo uporabljamo šifro F17.2. Opišemo jo takole: odvisnost od nikotina (tobaka) je skupina vedenjskih, kognitivnih in fizioloških pojavov, ki se razvijejo po ponavljajočem se uživanju tobaka in je zanje značilno, da vključujejo:

  • močno željo po kajenju (ki se ji odvisni ne more upreti)
  • težave pri obvladovanju kajenja (pokadi več, kot je nameraval)
  • vztrajanje pri kajenju, kljub škodljivim posledicam (ki jih odvisni že občuti)
  • posvečanje kajenju (in kadilski družbi) kljub drugim obveznostim
  • povečano toleranco na nikotin in telesne motnje zaradi odtegnitve nikotina ob poskusih opustitve kajenja

Kljub jasno postavljenim merilom za odvisnost, se pogosto sprašujemo, kako ugotoviti, ali je kaka oseba res odvisna od tobaka ali »kadi le za zabavo«. V pomoč so nam lahko številni vprašalniki, najbolj pogosto je uporabljan Fagerströmov. Ključno vprašanje pri določanju odvisnosti je, kdaj (med dnevom) oseba pokadi prvo cigareto. Če se to zgodi v prvih minutah po tistem, ko vstane, močno odvisna od tobaka. Nekateri kadilci so tako odvisni, da se zbujajo celo sredi noči in planejo po cigareti takoj, ko se zbudijo. Zanesljivi kazalec močne odvisnosti so tudi znaki abstinenčne krize, ki se pojavijo v 24 urah po prekinitvi kajenja.

ABSTINENČNA KRIZA

Abstinenčno krizo občuti približno 80% kadilcev, ki opustijo kajenje. Znaki so najbolj izraziti 24 do 48 ur po zadnji cigareti, trajajo pa več kot dva tedna, le redko krajši čas. Abstinenčni znaki so specifično vezani na nikotin, saj jih uporaba nikotina hitro olajša. Pod uporabo nikotina razumemo kajenje, pa tudi druge oblike vnašanja nikotina v telo (žvečenje in njuhanje tobaka, žvečilni gumi z nikotinom, obliž z različno koncentracijo nikotina, nosno pršilo z nikotinom in podobno).
Znaki abstinenčne krize pri opustitvi kajenja:

  • močno izražena želja (potreba) po nikotinu
  • glavobol
  • tesnobnost, tiščanje v prsih
  • prebujanje med spanjem, nespečnost
  • depresivno ali disforično razpoloženje
  • težave pri koncentraciji
  • nepotrpežljivost
  • razdražljivost
  • nemir
  • znižana frekvenca pulza
  • povečanje teka
  • zaprtje (težave pri odvajanju blata)

Odvisnost od tobaka je torej duševna motnja, podobna odvisnostim od drugih drog oziroma psihoaktivnih snovi. Zato ne preseneča, da je med uživalci drugih psihoaktivnih snovi delež kadilcev večji kot med drugim prebivalstvom. Alkoholizem je med kadilci desetkrat bolj pogost kot med nekadilci. Hrepenenje po alkoholu je po moči podobno hrepenenju po nikotinu. Z raziskavami so ugotovili, da obstoja pozitivna korelacija med količino pokajenega tobaka in količino zaužitega alkohola, prav tako med stopnjama odvisnosti od tobaka in alkohola.
Klinični znaki odvisnosti se v celoti ujemajo z nevrobiološkimi teorijami odvisnosti, po katerih velja, da je odvisnost bolezen možganov in da se v mehanizme nastanka odvisnosti vključujejo vse psihoaktivne snovi, za katere obstojajo receptorji. Te znanstvene ugotovitve pa nenavadno dobro poznajo tudi odvisne osebe, ki na podlagi lastnih izkušenj vedo, da na primer s primernim odmerkom benzodiazepinov (zdravil s pomirjevalnim učinkom v obliki tablet) lahko močno zmanjšajo abstinenčno krizo po alkoholu, nikotinu, celo heroinu.
Zaradi različnih razlogov mnogo kadilcev želi opustiti kajenje; ankete med njimi kažejo, da bi rado opustilo kajenje 50 do 70 odstotkov kadilcev. Podatki tudi kažejo, da manj kot četrtina kadilcev zdrži brez cigarete več kot teden dni. Mnogi nekdanji kadilci pravijo, da pogosto (ali celo stalno) občutijo željo po cigareti, ki se morajo močno upirati.

SPLOŠNA NAČELA ZA OPUŠČANJE KAJENJA

Splošna načela za pripravo na opuščanje kajenja so dobro znana. Zdravnik naj bi vsakega bolnika vprašal, ali kadi, kadilce pa o njihovih kadilskih navadah. Pri kadilcih, ki razmišljajo o opuščanju kajenja, je treba ugotoviti stopnjo odvisnosti, izrazitost abstinenčnih znakov in morebitne druge duševne motnje. Zdravnik mora znati bolniku svetovati pri odločanju in mu predstaviti možnosti za različne oblike strokovne pomoči (posvet, učne delavnice, skupine za podporo pri opuščanju kajenja, zdravila, nikotinski nadomestki, biofidbek in drugo). Največ uspeha bo zdravnik dosegel, če se bo svetovanja lotil z motivacijskimi postopki. O načinu opustitve kajenja se mora odločiti vsak posameznik. Nekateri sklenejo, da bodo prenehali »čez noč«, drugim pa se zdi bolj primerno postopno opuščanje kajenja (sami sebi postavljajo omejitve: ne kadijo pred zajtrkom, določijo daljše presledke med cigaretami, ne pokadijo cele cigarete).
Kljub dokaj velikim naporom za opuščanje kajenja so recidivi (ponovitev kajenja) pogosti, pravzaprav pravilo pri opuščanju kajenja. Sodobno razumevanje recidiva nam kaže, da je kadilce smiselno ponovno usmerjati v opuščanje kajenja. Pri tem jih poskušamo razbremeniti slabe vesti zaradi (začasnega) neuspeha. Spodbude in oporo pri ponovnem opuščanju kadilci najlaže dobijo v skupinah ljudi s podobnimi težavami. Je veliko poti za opuščanje kajenja in lahko rečemo, da so vse znane poti za opuščanje kajenja sprejemljive, izbiro pa prepustimo kadilcu. Dolžnost zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev je, da kadilce opozorimo na nevarnosti kajenja in jim posredujemo informacije o poteh za opuščanje kajenja.

Asist. dr. Zdenka Čebašek – Travnik, dr. med. Spec. Psihiatrije
Psihiatrična klinika Ljubljana