Razvoj radiologije v Mariboru se je začel leta 1914 z nabavo prvega rentgenskega aparata. Začetnik dejavnosti je bil Benjamin Ipavec.
Danes je radiologija zelo drugačna, kot je bila v svojih začetkih. Kot stroka, ki je zelo odvisna od tehnološkega napredka, je z začetkom digitalne revolucije doživela izrazit razvoj. Moderna radiologija je povsem digitalizirana. Preiskave se načrtujejo na računalniku, slike se shranjujejo v digitalnih skladiščih, računalniška oprema pa nam omogoča obdelavo pridobljenih slik.
Radiologija se v osnovi deli na dve glavni veji. Prva veja je bistvo radiologije in obstaja že od vsega začetka. Gre za slikovno diagnostiko, v katero štejemo klasične rentgenske preiskave (RTG), ultrazvočne (UZ) preiskave, računalniško tomografske (CT) preiskave in magnetno resonančne (MR) preiskave. Pri tej veji radiologije s preiskovalnimi metodami poizkušamo odkriti bolezen, lahko pa tudi vzrok bolezni.
Druga veja radiologije, ki je javnosti manj znana, je interventna radiologija, pri kateri s pomočjo radioloških naprav izvajamo posege. Posege lahko izvajamo tako s pomočjo RTG, CT in UZ kot tudi MR naprav. Ob tem naj poudarim, da nam radiološke naprave ne služijo kot terapevtsko orodje, ampak kot »oči«. Za izvajanje posega pa potrebujemo dodatne pripomočke, orodja in inštrumente.
ZGODOVINA V MARIBORU
Interventna radiologija v UKC Maribor je izrazit razvoj začela doživljati v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. V tistem času so kolegi interventni radiologi začeli prvi v Sloveniji izvajati tehnično izrazito zahtevne posege. Prof. dr. Tomaš Šeruga je leta 1998 prvi v tem delu Evrope izvedel znotrajžilno zdravljenje anevrizme možganske arterije, prim. dr. Jože Matela pa je leta 1999 prvi v Sloveniji izvedel znotrajžilno zdravljenje anevrizme trebušne aorte. Na teh temeljih se je nato na Radiološkem oddelku UKC Maribor razvila interventna radiologija, kot jo poznamo danes. Radiološki oddelek UKC Maribor je referenčni center za severovzhodni del države. Naši interventni radiologi zagotavljajo 24-urno zdravstveno varstvo za mariborsko in ptujsko območje, po dogovoru in potrebah pa tudi območja, ki jih pokrivajo SB Celje, SB Slovenj Gradec in SB Murska Sobota. Kadar so kapacitete v UKC Ljubljana polne, pa pokrivamo tudi območja ostalih slovenskih bolnišnic.
ORGANIZACIJA DELA
Naša ekipa je trenutno sestavljena iz petih interventnih radiologov in dveh nevrointerventnih radiologov. 24-urno pripravljenost za potrebe interventne radiologije pokriva vseh sedem. Za potrebe 24-urnega zdravstvenega varstva za možgansko kap nas je usposobljenih pet, za vse ostale nevrointerventne posege pa sta na voljo oba nevrointerventna radiologa.
Za izvajanje dejavnosti imamo na voljo dve operacijski dvorani z angiološkima napravama. Novejša je namenjena nevrointerventnim posegom, starejša pa se uporablja za interventno radiologijo (torej vsa ostala področja razen možganov in srca). Pri tem naj povem, da je starejši aparat iz leta 2010 in da proizvajalec ne jamči več, da lahko zagotovi vse rezervne dele v primeru okvare.
Letno naredimo od 2500 do 3000 posegov, med katerimi je približno polovica znotrajžilnih posegov, ostalo pa so drenaže ognojkov, posegi na žolčilih, intervencijsko-onkološki posegi (kot so kemoembolizacije tumorjev in ablacije tumorjev), različne biopsije, posegi na sečilih in drugi.
Med znotrajžilnimi posegi največ zdravimo zožitve in zapore arterij, kar strokovno imenujemo perkutana transluminalna angioplastika (PTA). Pri tem posegu skozi približno 2 mm veliko luknjico v arteriji s pomočjo žic, katetrov, balonov in žilnih opornic žilo odpremo ter poskrbimo, da so organi, ki jih te arterije prehranjujejo, dovolj prekrvljeni.
INTERVENTNA RADIOLOGIJA
Domena interventne radiologije je tudi zdravljenje krvavitev, anevrizem aorte in drugih arterij. Zdravimo lahko zapore in zožitve vseh žil, praznimo ognojke, zdravimo varikokele, rešujemo zastoj v ledvicah, zdravimo pa tudi nekatere onkološke bolnike. Nekatere tumorje lahko zdravimo tako, da v arterije, ki prehranjujejo tumor, vbrizgamo drobne delce velikosti od 40 do 800 mikrometrov, ki jih predhodno napolnimo s kemoterapevtikom. Na ta način dosežemo dvojni učinek. Že zapora arterij, ki tumor prehranjujejo, povzroči odmiranje tumorja, kemoterapevtik, ki se iz delcev izloča, pa to odmiranje še pospeši.
Tumorje lahko zdravimo tudi z ablacijo. Gre za poseg, pri katerem v tumor zabodemo iglo in nato preko nje tumor uničimo. To lahko naredimo z radiofrekvenčnim valovanjem ali z mikrovalovi, lahko pa tumor tudi zamrznemo.
KADRI IN TIMSKO DELO
Zaradi obsežnosti se radiološka stroka na Radiološkem oddelku UKC Maribor deli po subspecialnih področjih. Osnovna delitev je na Interventno radiologijo in Slikovno diagnostiko, slednja pa se nato deli po organskih sistemih.
Vsi specialisti na Radiološkem oddelku UKC Maribor smo specialisti radiologije, se pa med petletno specializacijo v zadnjem letu usmerimo bodisi v splošno radiologijo bodisi v katero od subspecialnih področij.
Na področju slikovne diagnostike ekipo sestavljajo zdravniki specialisti, zdravniki specializanti in diplomirani radiološki inženirji (DRI). DRI preiskavo izvede po navodilu zdravnika. Pri tem je pomembno, da je delo DRI in zdravnikov timsko ter dobro koordinirano. Preiskave opravljamo v rednem delovniku od 7.30 do 14.30, nato pa 24-urno zdravstveno varstvo zagotavljamo preko dežurne službe.
Delo na interventni radiologiji poteka nekoliko drugače. Ekipo sestavljajo zdravniki specialisti, zdravniki specializanti, DRI, diplomirane medicinske sestre (DMS) in bolničarke. Med posegom so v operacijski dvorani eden do dva zdravnika, en DRI in ena DMS. V stikalnem prostoru je potreben še en DRI, ki že med posegom obdeluje slike, dodatna DMS pa je potrebna za odpiranje sterilnega materiala, ki ga med posegom potrebujemo. Pri tako veliki ekipi si lahko predstavljate, da sta timsko delo in medsebojno zaupanje še toliko pomembnejša. Redno delo tudi na interventni radiologiji poteka od 7.30 do 14.30, nato pa 24-urno zdravstveno varstvo zagotavljamo preko stalne pripravljenosti.
Vsak poseg se na interventni radiologiji začne z analizo slikovnega gradiva bolnika in pregledom laboratorijskih vrednosti. Zdravnik, ki poseg izvaja, v hospitalnem informacijskem sistemu preveri, ali ima bolnik dovolj dobro strjevanje krvi, da se poseg izvede, preveri pa tudi ledvično funkcijo bolnika in če je pri njem navedeno, da ima alergije. Potem zdravnik analizira slikovni material, shranjen v radiološkem informacijskem sistemu. Pogleda in analizira slike CT, MR oz. UZ ter na osnovi informacij, ki jih na tak način pridobi, načrtuje poseg.
Pri večjih in zahtevnejših posegih potekajo takšne obravnave konziliarno. Lahko se zbere več interventnih radiologov, ki skupaj prediskutiramo, kako bi poseg najbolje izvedli, pogosto pa se v razpravo vključijo tudi specialisti drugih strok in skupaj poskušamo najti najboljšo strategijo zdravljenja.
PROCES DELA
Vsak bolnik je hospitaliziran na enem od oddelkov UKC Maribor. Ko je bolnik na vrsti za poseg, ga pripeljejo v postelji v eno od naših operacijskih dvoran, kjer ga sprejmeta diplomirani radiološki inženir in diplomirana medicinska sestra. Preverita se identiteta in popis bolnika ter izvede predaja.
Najkasneje na tej točki se srečata tudi bolnik in interventni radiolog. Interventni radiolog bolniku razloži potek posega, možne zaplete in pooperativni potek. Interventni radiolog nato načrt posega razloži še diplomiranemu radiološkemu inženirju in diplomirani medicinski sestri.
Bolnika nato prestavimo s postelje na rentgensko mizo. Diplomirane medicinske sestre pripravijo material, potreben za poseg, in bolnika sterilno pokrijejo. Diplomirani radiološki inženirji medtem pripravijo aparat.
Vsi, ki so med posegom v operacijski dvorani, morajo imeti oblečene zaščitne svinčene plašče in svinčene ovratnice. Zaščitna oprema nas namreč ščiti pred ionizirajočim sevanjem. Člani ekipe, ki izvajajo poseg, pa imajo oblečene še sterilne kirurške plašče in sterilne rokavice. Seveda imamo vsi nadete tudi zaščitne maske.
Poseg izvaja interventni radiolog, diplomirana medicinska sestra pa mu pri tem asistira –pripravlja katetre, žice in ostali material. Druga diplomirana medicinska sestra pa ni sterilno oblečena in pomaga pri odpiranju materiala, za katerega se izkaže, da ga med posegom potrebujemo.
Diplomirani radiološki inženir med posegom upravlja RTG aparat.
SODELOVANJE
Po posegu interventni radiolog bolniku pove, kako je poseg potekal. Na tej točki naj povem, da večino naših posegov opravimo v lokalni anesteziji in da so bolniki med posegom budni. Bolnik po posegu dobi tudi navodila za mirovanje. Diplomirana medicinska sestra in diplomirani radiološki inženir nato predata bolnika ekipi oddelka, ki bolnika prevzame. Pooperativno bolnika spremljajo na oddelku, v primeru zapletov pa nas kontaktirajo in se skupaj dogovorimo, kakšno ukrepanje je za bolnika najprimernejše.
Naši rezultati so primerljivi z evropskimi. Prehodnosti po perkutanih angioplastikah so med 80 in 90 % v dveh letih. To so dobri rezultati, saj gre pri aterosklerotični bolezni za progresivno bolezen, zato je naš cilj, da posege ponavljamo v čim daljših intervalih ter na ta način izboljšamo kvaliteto življenja naših bolnikov.
Odlične rezultate imamo tudi pri prehodnosti zožitev dializnih fistul. Med prvimi v svetu smo bolnike začeli zdraviti z baloni, prekritimi s citostatikom. Na ta način smo začeli dosegati odlične rezultate prehodnosti, kar se kaže predvsem v tem, da naši bolniki nimajo težav s pogostimi zožitvami hemodializnih fistul.
Razvoj naše stroke je zelo hiter in je povezan tudi z novimi materiali, to pa pomeni tudi nekoliko večje finančne stroške. Glavna težava v našem sistemu je, da je plačilo posega določeno fiksno, ne glede na to, kakšen material in koliko materiala pri bolniku porabimo. Plačan je samo osnovni poseg, tako da vsak uporabljeni dodatni material na koncu predstavlja strošek, ki ga krije ustanova. Nekateri od posegov, ki jih izvajamo, sploh niso plačani in so v celoti strošek UKC. Posledično si lahko predstavljate, da vpeljava vsake nove metode v prvi vrsti zahteva odgovor na vprašanje, kako se bo program financiral. Na srečo je vodstvo naše ustanove napredku in razvoju stroke ter uvajanju novih programov, ki so za bolnike koristni, zelo naklonjeno. V prihodnje je naša želja, da bi začeli izvajati znotrajžilno zdravljenje pljučnih embolij, prav tako bi želeli izvajati program urgentnega znotrajžilnega zdravljenja razpočenih anevrizem trebušne aorte. Če bi se pojavil interes, pa bi lahko začeli izvajati tudi embolizacijo prostatične arterije.
Za zaključek naj poudarim, da je naš razvoj v veliki meri odvisen tudi od sodelovanja z drugimi oddelki UKC Maribor. Menim, da je naše sodelovanje z njimi dobro.
UKC Maribor
