Psihosocialni pristop prekomernega igranja

V obdobju večje tveganosti, negotovosti in ranljivosti so duševne stiske močno v porastu. Ocenjeno je, da 50 milijonov (11odstotkov populacije) trpi zaradi psihičnih kriz, ki so v okviru medicinskega modela diagnosticirane kot duševne motnje. Depresija je najbolj razširjen zdravstveni problem v EU, ki ostaja družbeno in kulturno sprejemljivejša za ženske (prisotna je pri odstotkih odraslih žensk in 9 odstotkih odraslih moških). Medicinski strokovnjaki napovedujejo, da bo do leta 2020 depresija najpogosteje diagnosticirana bolezen v razvitem svetu. V zadnjih 45 letih je narasla tudi pogostost samomora po svetu – za približno 60 odstotkov. Samomor je glavni vzrok za prezgodnjo smrt v Evropi (58.000); poskusov samomora je desetkrat toliko. Najpogostejša zasvojenost zahodnega sveta je alkoholizem kulturno in družbeno najbolj sprejemljivo in tolerirano destruktivno vedenje. Raba prepovedanih drog narašča, pri čemer se niža starostna meja uživalcev. Paleta možnih oblik odvisnosti postaja vse pestrejša.
Vedno novi avtodestruktivni načini, ki se jih poslužuje posameznik, dokazujejo, da so nepotešene psihološke potrebe (po ljubezeni, pripadnosti, uveljavljanju, uspehu, svobodi, zabavi, prijateljstvu, moči ...) vir posameznikove kreativnosti pri iskanju načinov in strategij, da bi dosegel dobro počutje. Potreb samih po sebi ne more neposredno tešiti, temveč si za njihovo tešitev celo življenje ustvarja podobe, za katere verjame, da bi njihovo udejanjanje predstavljalo kvaliteto v njegovem življenju ali pa je z njihovo pomočjo dosegel dobro počutje. Zato se "umetne" kreativnosti vedno izkažejo za neučinkovite in posameznika oddaljujejo od želenega cilja; biti srečen, zadovoljen, uspešen, pomemben, sprejet in seveda ljubljen – takšen kot je. Ker potreba na ta način ostaja nepotešena, posameznik ustvarja vedno nove in nove "zunanje" oblike zadovoljitve v pričakovanju, da mu bodo povrnile dobro počutje in zagotovile želeno srečo.

BEG IZ STVARNOSTI

Beg iz stvarnosti v omamo, je tako le še eden od ponesrečenih, za posameznika, njegovo družino in širšo družbo uničujočih, poskusov zadovoljitve psiholoških potreb. V mamljivi, neznani svet vstopa posameznik z upanjem, da je drugačen od njegovega stvarnega, v katerem je deležen slabih medosebnih odnosov, s katerimi soustvarja osebno razočaranje, nesrečnost, osamljenost in žalost. Vendar pa umetno ustvarjeni "zunanji prinašalec sreče" ne more osrečiti človeka to socialno in notranje motivirano bitje, ki lahko zgolj v zadovoljujočih odnosih s soljudmi uresničuje sebe, realizira želje in hotenja ter dosega smisel življenja. Zato se vsak beg v obljubljeno ekstazo konča s še večjo nesrečnostjo, razočaranjem in odtujenostjo.
Med sodobnimi odvisnostmi je svoje mesto v zahodni družbi našlo tudi prekomerno igranje iger na srečo. Doživeti občutek sreče, zadovoljstva, sprejetosti, uveljaviti moč, si zagotoviti svobodo, spoštovanje – vse te želje je prepoznati tudi v ponavljajoči izbiri igranja iger na srečo. Aktivnosti in razmišljanje so podrejeni igranju iger na srečo ne glede na ceno, ki jo pri tem človek plača, kar potrjuje moč genetsko prirojenih temeljnih človeških potreb. Pri tem so bolj kot cene denarja boleče osebne izgube.

KOMORBIDNOST

Pri prekomernem igranju iger na srečo je pri posamezniku seveda prisotna slikovita in intenzivna simptomatika, kar je, v primeru neupoštevanja soodvisnosti med telesnostjo in duševnostjo, lahko zavajajoče, saj se v poskusu reševanja nastalih težav fokusiramo nanjo. Nujno je upoštevati, da so vedenja, ki potekajo vzporedno, skozi neprekinjen krog celostnega vedenja neprestano v medsebojni interakciji. Zmotno je prepričanje, da lahko neposredno vplivamo na odpravo simptomov, ki jih najprej in najbolj zazna fiziološka komponenta celostnega vedenja, ali pa da imamo moč spremeniti ali odpraviti neželena čustva. Posameznikova nesrečnost ni nastala z igranjem na srečo, ta jo je le še povečala, nastala je, kot rečeno, pred tem oz. zaradi posameznikove nesrečnosti, nepovezanosti. Igranje na srečo je bil le še eden od poskusov povrnitve nadzora nad lastnim življenjem. Takšna razlaga sovpada tudi z ugotovitvami raziskav o istočasni prisotnosti različnih težav (komorbidnost).

BIOKEMIJSKI VZROKI V ORGANIZMU?

Praktično terapevtsko in raziskovalno delo pričata tudi o izredno pogosti zamenjavi oblike odvisnosti, kar dokazuje, da odpravljanje simptomov še ne pomeni dejanske odprave težave. Biomedicinski model zdravja predpostavlja, da so vse bolezni povezane s specifičnimi biokemijskimi vzroki v organizmu. Bolezen obravnava kot posledico določene motnje v delovanju človeškega telesa. Za nastanek "bolezni" naj bi bili pomembni le biološki dejavniki, telo (soma) in duša (psiha) sta dve ločeni entiteti, brez vzajemnih povezav in vplivov. Ta model izključuje socialne, psihološke in vedenjske razsežnosti človekove osebnosti. To je model linearnega, vzročno-posledičnega obravnavanja človekovega ravnanja in oblikovanja konteksta bolezni in zdravljenja. Da je človek reagirajoče bitje je bazično prepričanje behavioristične psihologije, ki utrjuje zmotno prepričanje o učinkovitosti nadzora in vedenj prisile. Behavioristične teorije osebnosti ne priznavajo človekove svobodne volje, svobodnega izražanja čustvenih potreb in obravnavajo ljudi kot mehansko pogojena bitja. Teorija dražljaja in odziva priznava le človekovo obnašanje (zveze med dražljaji in odzivi) kot predmet psihologije, medtem ko ignorira človekovo zavestno dogajanje.
Razširjanje biomedicinskega modela bolezni predstavlja biopsihosocialni model zdravja, ki temelji na splošni teoriji sistemov, poudarja skupen pomen in medsebojno vplivanje bioloških, psiholoških, kulturoloških in socialnih dejavnikov. S konceptom celostnega pristopa do posameznika upošteva le-tega kot biopsihosocialno celoto. Upošteva ga kot individuuma v širšem družbeno kulturnem kontekstu, ki deluje celostno (nedeljivost duševnega in telesnega), z možnostjo soustvarjanja lastne in družbene realnosti.
Na odnosni ravni so zgodbam iz vsakdanje realnosti igralca iger na srečo skupni nezadovoljujoči odnosi z bližnjimi oziroma odsotnost pomembnih odnosov. Posameznik verjame v prepričanje, da ni sam odgovoren za to, kako živi, kakšna vedenja izbira v odnosu do sebe in drugih. Verjame (morda igralec iger na srečo še toliko bolj kot drugi), da je za njegovo (ne)srečo odgovoren nekdo drug, nekaj drugega, trpljenje, ki se "mu dogaja" je povezano z zunanjimi dejavniki in nanj sam nima vpliva. Sklicuje se na pretekle dogodke, ki jih ni moč spremeniti, sebe opredeljuje kot žrtev, ki ji je bila storjena krivica in s tem opravičuje svoja ravnanja in verjame, da je njegova življenjska pot stvar usode, pri čemer sam ne more storiti ničesar. Sebe ne prepoznava kot bitja potreb, izbir, kreativnosti in samoaktualizacije, temveč kot reagirajoče in zunanje motivirano bitje. Vendar tudi še tako dobro potešena eksistencialna potreba ne more nadomestiti človekovih psiholoških potreb. Ne more ga, vsaj ne dolgoročno ali trajno, osrečiti in zadovoljiti materialna dobrina. Človek ni materialistično, temveč družbeno bitje. Le v odnosu z drugimi lahko soustvarja svojo srečo.
Človek je notranje motivirano bitje, zato odločitev za spremembo dozori zgolj v posamezniku (ni dovolj goreča želja bližnjih) in je zanjo pogosto potreben dovolj močan motiv (ogroženo življenje, zdravje, status, imetje …). Pri iskanju in uresničevanju novih uspešnejših načinov uresničevanja potreb se uči vzpostavljati nove odnose ali pa izboljšati obstoječe, uči se prepoznavati in uresničevati lastni notranji svet z zavedanjem, da lahko sam največ prispeva k svoji srečnosti.