Strokovna zdravstveno vzgojna revija

Glavni cilj boja proti dopingu je ustvariti prostor za mlade športnike, ki bodo lahko tekmovali in dosegali vrhunske rezultate brez uporabe prepovedanih snovi in metod. Na ta način se bo ohranila integriteta športa, omogočil se bo pošten način tekmovanja, hkrati pa bo povečana skrb za ohranjanje zdravja športnikov.

3.
Boj proti dopingu v kolesarstvu


Doping ima v kolesarstvu z vidika športnih dosežkov, vpletenih zmagovalcev, odvzetih zmag, škandalov, vloženega denarja, medijske pozornosti in nenazadnje tudi resnih zdravstvenih posledic (kronična bolezenska stanja in smrtne žrtve) poseben status. Prav tako ima poseben status tudi boj proti dopingu v kolesarstvu. Tako ena kot druga stran sta s svojimi “inovacijami” ustvarjali in še ustvarjata zgodovino športa. Na tem mestu moram poudariti, da je doping prisoten v vseh športih, v nekaterih je celo še bolj razširjen kot v kolesarstvu. Seveda pa je transparenten boj proti dopingu v kolesarstvu omogočil vpogled v temno plat vrhunskega športa, ki je v nekaterih drugih športih prikrita. Mediji so posledično s svojim obsežnim pisanjem ustvarili kolesarstvo kot šport, ki je najbolj prepleten z dopingom. Objektivni podatki Svetovne antidoping organizacije (WADA) kažejo, da je v kolesarstvu pogostost dopinga enaka kot v nekaterih drugih športih. Tu je potrebno poudariti, da se v kolesarstvu letno naredi precej več kontrol kot v nekaterih drugih športih, npr. v letu 2012 je bilo v kolesarstvu opravljenih 20.624 analiz bioloških vzorcev, od tega 270 nasprotnih analitičnih najdb (1,31 % vseh vzorcev), medtem ko je bilo celokupno (v vseh športih skupaj) opravljenih nasprotnih 184.955 analiz, od tega 1.831 (0,99 % vseh vzorcev) analitičnih najdb. Absolutno število pozitivnih športnikov je seveda večje v športih, kjer se naredi več kontrol iz odvzetih bioloških vzorcev (ob primerljivem relativnem deležu uporabnikov dopinga)- in kolesarstvo je šport, v katerem je boj proti dopingu ena izmed glavnih prednosti. Tega se zavedajo tudi nacionalne antidoping organizacije. Od skupaj 20.624 analiz v kolesarstvu je Mednarodna kolesarska zveza (UCI) opravila 14.168 analiz, preostale pa so bile s strani nacionalnih antidoping organizacij.
Obseg boja proti dopingu je (paradoksalno) naredil kolesarstvo danes za enega izmed bolj čistih športov - vsaj v primerjavi s športi, v katere nacionalne in mednarodne panožne zveze ne investirajo svojih sredstev v dopinške kontrole, saj se zavedajo, da bi morebitni pozitivni primeri v njihovem športu pripeljali do umika sponzorjev in interesa medijskih hiš. Tudi to so se naučili iz zgodovine kolesarstva, npr. vpletenost nemških kolesarjev v dopinške škandale (2006-2008) je pred nekaj leti pripeljala do ukinitive televizijskih prenosov vseh večjih mednarodnih kolesarskih prireditev na nacionalni televiziji in do umika sponzorjev. Škodo je na ta način utrpel celoten šport.
Ne glede na vse navedeno, pa je boj proti dopingu v kolesarstvu v zadnjem obdobju dosegel določene uspehe. Omeniti moram upad atipičnih krvnih profilov (npr. leta 2002 je okoli 14 % vseh odvzetih krvnih vzorcev imelo sumljive vrednosti retikulocitov, medtem ko leta 2010 le 3 %), upad povprečnih hitrosti na največjih kolesarskih dirkah (Giro, Tour, Vuelta) ter v primerjavi s prejšnjimi leti, upad povprečnega časa pri premagovanju težkih vzponov na gorskih etapah od leta 2009 naprej. Večina strokovnjakov pripisuje to predvsem uvedbi krvnega biološkega potnega lista, ki ga je Mednarodna kolesarska zveza, kot prva športna zveza, uvedla leta 2008.

Tabela 1: Pomembni zgodovinski dogodki in mejniki v kolesarstvu, ki so pomembno vplivali na razvoj boja proti dopingu

1896

Prva zabeležena smrt športnika zaradi dopinga v času tekmovanja: kolesar Arthur Linton umre nekaj tednov po dirki Bordeaux - Paris leta 1896.

1960

Prva smrt športnika zaradi dopinga na Olimpijskih igrah: danski kolesar Knut Jensen 26. avgusta umre na Olimpijskih igrah v Rimu med 100-kilometrsko ekipno vožnjo na čas. Izguba zavesti med vožnjo je pripeljala do zloma lobanje. Najprej so sumili, da gre za toplotno izčrpanost, vendar so rezultati obdukcije pokazali prisotnost amfetaminov. Ta tragična smrt kolesarja je povečala pritisk na športne organizacije in Mednarodni olimpijski komite tako, da so uvedli testiranja na prisotnost prepovedanih snovi.

1964

V Franciji sprejet prvi protidopinški zakon.

1965

Uporaba dopinga postane prvič prepovedana 1. junija 1965. Prvi pozitivni primeri športnikov so bili v kolesarstvu. Istega leta so bila izvedena prva doping testiranja, ki so pripeljala do prvih pozitivnih primerov v športu. Pozitivni so bili štirje kolesarji zaradi prisotnosti amfetaminov in posledično tudi diskvalificirani iz tekmovanja.

1966

Uvedba doping kontrol na dirki Tour de France. UCI uvede prve doping kontrole na svetovnem prvenstvu v kolesarstvu.

1967

Prva smrt kolesarja zaradi dopinga na dirki Tour de France 13. julija 1967, med 13. etapo na Touru pri vzponu Mt. Ventoux, umre kolesar iz Velike Britanije, Tommy Simpson. Obdukcija je pokazala veliko količino amfetaminov in alkohola, ki sta v kombinaciji z vročino pripeljala do tragične smrti. Nekateri trdijo, da je bil njegov moto pri dopingu "if it takes ten to kill you, take nine and win". Njegova smrt je bila medijsko zelo odmevna in je povzročila velik pritisk na Mednarodni olimpijski komite in ostale športne organizacije z namenom, da se resno lotijo problema dopinga v športu.

1967

Mednarodni olimpijski komite ustanovi Medicinsko komisijo za boj proti dopingu Povod za ustanovitev komisije je bila tragična smrt kolesarja Tommyja Simpsona. Komisija je zaradi tega dobila tri glavne smernice za delo: zaščita zdravja športnikov; spoštovanje medicinske in športne etike; enakovredni tekmovalni pogoji za vse športnike.

1968

Mednarodni olimpijski komite sledi zgledu kolesarstva in uvede prve kontrole dopinga na zimskih Olimpijskih igrah v Grenoblu in poletnih Olimpijskih igrah Mexico.

1969

Legendarni kolesar, Eddy Mercx, pozitiven na doping testu (prisotnost stimulansov), izvedenem po 16. etapi na Dirki po Italiji.

1980

Prva doping testiranja izven tekmovanj.

1984

Prvi evidentirani zapis o sistematičnem krvnem dopingu v kolesarstvu. Med Olimpijskimi igrami je ameriška kolesarska reprezentanca imela organiziran krvni doping s krvno transfuzijo, ki ga je koordiniral nacionalni trener. Svojo kliniko za transfuzijo so imeli v hotelski sobi. Štirje od sedmih kolesarjev, ki so prejeli transfuzijo, so osvojili olimpijska odličja. Kolesarji so prejeli kri od zdravih donorjev z enakimi krvnimi skupinami (homologna krvna transfuzija). Ta metoda takrat še ni bila uradno prepovedana.

1985

Krvni doping postane prepovedan.

1988

Začetek EPO obdobja v kolesarstvu. Prvi kolesar je bil kaznovan zaradi uporabe eritropoetina (EPO), čeprav so prvi test za detekcijo le-taga razvili šele leta 2000. V tem obdobju so zabeleženi številni smrtni primeri, predvsem pri mladih kolesarjih. V obdobju 1987- 1991 je zaradi nekritične rabe eritropoetina umrlo 18 profesionalnih kolesarjev v Evropi. Število žrtev vrhunskih športnikov je v obdobju do danes precej večje.

1996

Prvi “izbrisani” zmagovalec dirke Tour de France: Bjarne Riis leta 2007 prizna, da si je leta 1996 do zmage na Dirki po Franciji pomagal s prepovedanimi sredstvi. Ker je od takrat minilo precej časa (11 let), mu uradno ne morejo odvzeti zmage, na uradnih rezultatih pa je zabeležen z opombo.

1998

Afera Festina na Dirki po Franciji: v ekipnem vozilu Festina odkrijejo velike količine prepovedanih snovi, kar je pripeljalo do obsežnejše policijske preiskave. Podobne akcije so nato sledile tudi pri ostalih ekipah, katerih hotelske sobe so obiskali preiskovalci. Številni panični kolesarji so v začetku nenapovedanih policijskih racij iz hotelskih sob zmetali veliko medicinske opreme in večino prepovedanih zdravil pa odplaknili v stranišču. Sledili so številni odstopi z dirke in številna priznanja kolesarjev, ki so spregovorili o lastni uporabi dopinga in splošno o razširjenosti dopinga v kolesarstvu.
To je bil eden izmed povodov za ustanovitev Svetovne antidoping organizacije (WADA).

1999

Ustanovitev Svetovne antidoping organizacije (WADA) - 10. november.

2004

MOK preda odgovornost za pripravo letnega Seznama prepovedanih snovi in metod Svetovni antidoping organizaciji (WADA).

2006

Razkritje španske dopinške afere Operatio Puerto. Selektiven odnos do kolesarstva: imena, ki so bila razkrita javnosti so bila samo iz kolesarstva. Odgovorni zdravnik, Eufemiano Fuentes, na zaslišanju razkrije, da so bili njegovi klienti tudi številni uspešni športniki,ki so se ukvarjali z različnimi športi. Špansko sodstvo ne želi razkriti imen vpletenih športnikov, zato leta 2013 predlaga uničenje vseh shranjenih krvnih vzorcev. WADA temu ostro nasprotuje.

2008

Mednarodna kolesarska zveza (UCI) uvede krvni biološki potni list: oblikuje se na podlagi določenih izmerjenih bioloških označevalcev v krvi posameznega športnika. Na podlagi vseh izmerjenih vrednosti v daljšem časovnem obdobju se za vsakega kolesarja posebej ustvari individualen profil. Odstopanja od profila so sum na uporabo dopinga brez identifikacije prepovedane snovi v krvi.

2013

Mednarodna kolesarska zveza (UCI) ustanovi neodvisno anti-doping organizacijo Cycling Anti-Doping Foundation (CADF)

2014

WADA uvede steroidni biološki potni list.

ORGANIZIRANOST BOJA

Kontrola dopinga (ali zbiranje bioloških vzorcev športnika) je pomemben del pri vzpodbujanju in ohranjanju športa brez dopinga, saj ugotavlja športnikovo uporabo prepovedanih snovi in postopkov. Kontrola dopinga je sestavljena iz testiranja, ki ga izvede protidopinška organizacija (npr. SLOADO, UCI, WADA, ipd.) pri športniku, in analize biološkega vzorca v laboratoriju, ki je akreditiran s strani Svetovne antidoping agencije (WADA). Posamezen kolesar je lahko torej testiran s strani več različnih organizacij, ki pa s pomočjo informacijskega orodja ADAMS med seboj koordinirajo pri strategiji testiranja (časovna razporeditev in obseg testiranja).
Doping kontrola se lahko izvaja na tekmovanju ali izven (kot npr. na treningu ali pri športniku doma). V zadnjem obdobju se večina testiranj izven tekmovanj izvaja brez predhodnega obvestila, saj se je tak način izkazal za bolj učinkovitega v primerjavi s “starim”, ki je bil osredotočen le na testiranja na tekmovanjih. Športnik pri kontroli dopinga odda urinski in/ali krvni vzorec, drugih bioloških vzorcev se zaenkrat ne zbira.
Slovenski kolesarji so lahko v Sloveniji testirani s strani Mednarodne kolesarske zveze (UCI), Slovenske nacionalne antidoping organizacije (SLOADO), Mednarodnega olimpijskega komiteja ali Svetovne antidoping organizacije (WADA). V primeru, da so naši kolesarji na pripravah ali tekmovanju v tuji državi, jih lahko tam v tem obdobju poleg zgoraj omenjenih organizacij testira tudi nacionalna antidoping organizacija te države. Program nacionalnih testiranj s strani SLOADO in/ali mednarodnih testiranj s strani Mednarodne kolesarske zveze (UCI) je skladen s Svetovnim kodeksom proti dopingu in Mednarodnimi standardi za testiranja. V kolesarstvu imamo tudi različno distribucijo testiranj po posameznih kolesarskih disciplinah: 78 % vseh testiranj je opravljenih v cestnem kolesarstvu, 9 % v gorskem kolesarstvu, 6 % v dirkališčnem kolesarstvu, 4 % v ciklokrosu, 2 % v BMX-u in 1 % v parakolesarstvu.

NAČIN IZBORA KOLESARJEV ZA DOPING KONTROLO

Razlikujemo med testiranji izven tekmovanj in testiranji na tekmovanju:

  • testiranja izven tekmovanj (ang. out-of-competition) Testiranja izven tekmovanj postajajo del inteligentnega testiranja, ki ga razvija vsaka država na podlagi lastnih podatkov in oceni rizičnosti za šport oz. športnika. Ta sistem je razvit predvsem za testiranja izven tekmovanj, ki so usmerjena v kritična obdobja trenažernega procesa (mezocikli) oz. obdobja pred pomembnimi tekmovanji. Testiranja so nenapovedana in nepredvidljiva, saj tako športnik, ki uporablja prepovedana sredstva, nima časa, da bi z ustreznim znanjem farmakokinetike prilagajal dozirni režim. Kolesar je lahko testiran kadarkoli, vendar se praviloma upošteva, da se med 22. uro zvečer in 6. uro zjutraj testiranj ne izvaja. Nekateri posamezniki so domnevno začeli to “okno priložnosti” zlorabljati v sklopu t.i. mikrodozirnega dopinga.
    Usklajen način testiranj izven tekmovanj omogoča informativni sistem ADAMS, v katerega kolesarji, ki so vključeni v nacionalno ali mednarodno skupino za testiranje (ang. registered testing pool – RTP), vsak dan sporočijo, kje se nahajajo (bivališče, prenočišče, šola, služba, trening, tekmovanja). To je t.i. program posredovanja lokacij (ang. whereabouts). V letu 2012 je bilo 47 % vseh testiranj kolesarjev opravljenih izven tekmovanja.
  • testiranja na tekmovanjih (ang. in-competiton) Ta del testiranj je natančno definiran v UCI pravilniku za področje antidopinga in je odvisen od tipa dirke. Tekmovalci so lahko izbrani na podlagi rezultatov (zmagovalec dirke, zmagovalec etape, vodilni v skupnem seštevku, nosilec majice ali določitev po uvrstitvi, npr. 2. mesto) ali določeni z žrebom (žreb vseh številk, npr. kolesar s številko 154, in/ali žreb uvrstitve, npr. kolesar, ki bo zasedel 4. mesto). Minimalno število testiranih kolesarjev na enodnevni cestni dirki je 3, in sicer se vedno testira zmagovalca in 2 naključno izbrana tekmovalca. Na vsaki etapi na večdnevni dirki se vsak dan testira 4 tekmovalce, in sicer zmagovalca etape, vodilnega v skupnem seštevku in 2 naključno izbrana tekmovalca. Na večjih dirkah, kot so npr. Dirka po Franciji, Dirka po Italiji, Svetovna prvenstva, itd., se obseg testiranja na tekmovanjih ustrezno poveča.

Profesionalni kolesar v kategoriji World Tour je leta 2012 v povprečju opravil 10 testiranj v sezoni, od tega 4 na tekmovanju in 6 izven tekmovanj (nenapovedana testiranja in testiranja za biološki potni list). Število testiranj je odvisno od rezultatov in uspešnosti kolesarja v sezoni, saj so vrhunski kolesarji testirani večkrat, tudi do 60-krat letno, medtem ko je lahko profesionalni kolesar, ki je pomočnik v ekipi, testiran samo 3-krat letno, kar je minimalno število za ohranjanje biološkega potnega lista.

SANKCIJE ZA KRŠENJE PROTIDOPINŠKIH PRAVIL

Praviloma se vsakega športnika, ki je prvič kršil protidopinška pravila, kaznuje s prepovedjo nastopanja za 2 leti (to velja za tekmovalno obdobje do konca leta 2014), oziroma za 4 leta (od 1. januarja 2015 naprej). Profesionalni kolesarji, ki tekmujejo na najvišjem nivoju v World Tour, morajo Mednarodni kolesarski zvezi vrniti 70 % letnega zaslužka. Ta model kaznovanja poznamo samo v kolesarstvu, medtem ko so ostali športniki “zaščiteni”. Ta denar se investira v nadaljnji razvoj boja proti dopingu v kolesarstvu. Pozitivni primeri kolesarjev so s svojim imenom in tipom kršitve dopinških pravil tudi objavljeni na spletnih straneh UCI in na straneh SLOADO, skupaj z ostalimi športniki.

IZOBRAŽEVANJE IN PREVENTIVNE AKTIVNOSTI

Pomemben del boja proti dopingu niso samo testiranja kolesarjev (kurativni del), ampak tudi ozaveščanje in izobraževanje (preventivni del).
V Sloveniji se je leta 2013 pod okriljem Komisije za antidoping pri Kolesarski zvezi Slovenije (KZS) in SLOADO pripravil dokument “Svečana zaobljuba proti dopingu”. Kolesarji so se javno zaobljubili, da bodo ravnali v skladu s Svetovnim kodeksom proti dopingu ter protidopinškimi pravilniki, ki prepovedujejo kakršnokoli uporabo, posedovanje ali posredovanje dopinga v športu. Na ta način so kolesarji obljubili, da bodo tekmovali na pošten način. Ob tem KZS in SLOADO organizirata redna letna izobraževanja za tekmovalne kolesarje, od kategorije mladincev do profesionalnih kolesarjev, na temo boja proti dopingu. V sklopu svojih izobraževalnih aktivnosti SLOADO obišče vse športne oddelke srednjih šol v Sloveniji, kjer vsi mladi športniki v dvournem programu spoznajo nevarnosti dopinga.
Poleg klasičnih izobraževanj v obliki predavanj so na internetu tudi prosto dostopni izobraževalni programi iz področja boja proti dopingu:

  • Mednarodna kolesarska zveza (UCI) je postavila interaktivni program protidopinškega izobraževanja, ki je brezplačno dostopen na internetu. Izobraževanje, ki se imenuje “Pravi zmagovalec ali goljuf“ (ang. “True Champion or Cheat“), je obvezno za vse profesionalne kolesarje ter hkrati priporočeno vsem ostalim kolesarjem in kolesarskim delavcem. Izobraževanje je sestavljeno iz osmih modulov, kjer se športnik seznani z antidoping pravili, potekom kontrole dopinga (urinski in krvni vzorec), listo prepovedanih snovi in metod, sistemom sporočanja svojih lokacij (ang. “whereabouts“), terapevtskimi izjemami, nevarnostmi uporabe prehranskih dopolnil, sankcijami v primeru kršitve pravil in s posledicami za zdravje. Izobraževanje je na voljo na spletnem naslovu: http://www.truechampionorcheat.org/
  • Interaktivno spletno izobraževanje v obliki kviza ponuja tudi WADA v 32-ih jezikih, vključujoč slovenskega. Izobraževanje se imenuje “Play True Quiz” in je dostopno na spletnem naslovu: http://www.wada-ama.org/en/Education-Awareness/Anti-Doping-Quiz/
REKREATIVNO KOLESARSTVO IN DOPING

Natančnih podatkov o razširjenosti dopinga med rekreativnimi kolesarji ni, vendar občasni pozitivni rezultati iz testiranja (v tujih državah) kažejo, da je tudi v tem sektorju doping prisoten. Motivi za uporabo dopinga so različni. Rekreativci so amaterski športniki, ki se ob redni službi v svojem prostem času ukvarjajo s športom. Vsekakor pa rekreativni športniki niso ne prioritetna ne tarčna skupina antidoping organizacij, ampak so le občasno testirani na večjih tekmovanjih, kot so npr. državna prvenstva. Večina rekreativnih (tudi tekmovalnih) kolesarskih prireditev se organizira z namenom promocije gibalnih aktivnosti in skrbi za zdravje.

dr. Lovro Žiberna
Inštitut za farmakologijo in eskperimentalno toksikologijo
Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani

Kolesarjenje (Avgust 2014)

- Začetki boja proti dopingu v Sloveniji

- Priprava na kolesarjenje

- Boj proti dopingu v kolesarstvu

- Smernice za športno prehrano

- Kolesarske poškodbe

- Nenadna srčna smrt pri športnikih

Ta stran pripada Tiskovni agenciji MOREL. Vse pravice pridržane
© Copyrighted design and content. All rights reserved