Boj proti dopingu v kolesarstvu

Doping ima v kolesarstvu z vidika športnih dosežkov, vpletenih zmagovalcev, odvzetih zmag, škandalov, vloženega denarja, medijske pozornosti in nenazadnje tudi resnih zdravstvenih posledic (kronična bolezenska stanja in smrtne žrtve) poseben status. Prav tako ima poseben status tudi boj proti dopingu v kolesarstvu. Tako ena kot druga stran sta s svojimi “inovacijami” ustvarjali in še ustvarjata zgodovino športa. Na tem mestu moram poudariti, da je doping prisoten v vseh športih, v nekaterih je celo še bolj razširjen kot v kolesarstvu. Seveda pa je transparenten boj proti dopingu v kolesarstvu omogočil vpogled v temno plat vrhunskega športa, ki je v nekaterih drugih športih prikrita. Mediji so posledično s svojim obsežnim pisanjem ustvarili kolesarstvo kot šport, ki je najbolj prepleten z dopingom. Objektivni podatki Svetovne antidoping organizacije (WADA) kažejo, da je v kolesarstvu pogostost dopinga enaka kot v nekaterih drugih športih. Tu je potrebno poudariti, da se v kolesarstvu letno naredi precej več kontrol kot v nekaterih drugih športih, npr. v letu 2012 je bilo v kolesarstvu opravljenih 20.624 analiz bioloških vzorcev, od tega 270 nasprotnih analitičnih najdb (1,31 % vseh vzorcev), medtem ko je bilo celokupno (v vseh športih skupaj) opravljenih nasprotnih 184.955 analiz, od tega 1.831 (0,99 % vseh vzorcev) analitičnih najdb. Absolutno število pozitivnih športnikov je seveda večje v športih, kjer se naredi več kontrol iz odvzetih bioloških vzorcev (ob primerljivem relativnem deležu uporabnikov dopinga)- in kolesarstvo je šport, v katerem je boj proti dopingu ena izmed glavnih prednosti. Tega se zavedajo tudi nacionalne antidoping organizacije. Od skupaj 20.624 analiz v kolesarstvu je Mednarodna kolesarska zveza (UCI) opravila 14.168 analiz, preostale pa so bile s strani nacionalnih antidoping organizacij.
Obseg boja proti dopingu je (paradoksalno) naredil kolesarstvo danes za enega izmed bolj čistih športov - vsaj v primerjavi s športi, v katere nacionalne in mednarodne panožne zveze ne investirajo svojih sredstev v dopinške kontrole, saj se zavedajo, da bi morebitni pozitivni primeri v njihovem športu pripeljali do umika sponzorjev in interesa medijskih hiš. Tudi to so se naučili iz zgodovine kolesarstva, npr. vpletenost nemških kolesarjev v dopinške škandale (2006-2008) je pred nekaj leti pripeljala do ukinitive televizijskih prenosov vseh večjih mednarodnih kolesarskih prireditev na nacionalni televiziji in do umika sponzorjev. Škodo je na ta način utrpel celoten šport.
Ne glede na vse navedeno, pa je boj proti dopingu v kolesarstvu v zadnjem obdobju dosegel določene uspehe. Omeniti moram upad atipičnih krvnih profilov (npr. leta 2002 je okoli 14 % vseh odvzetih krvnih vzorcev imelo sumljive vrednosti retikulocitov, medtem ko leta 2010 le 3 %), upad povprečnih hitrosti na največjih kolesarskih dirkah (Giro, Tour, Vuelta) ter v primerjavi s prejšnjimi leti, upad povprečnega časa pri premagovanju težkih vzponov na gorskih etapah od leta 2009 naprej. Večina strokovnjakov pripisuje to predvsem uvedbi krvnega biološkega potnega lista, ki ga je Mednarodna kolesarska zveza, kot prva športna zveza, uvedla leta 2008.

Tabela 1: Pomembni zgodovinski dogodki in mejniki v kolesarstvu, ki so pomembno vplivali na razvoj boja proti dopingu

ORGANIZIRANOST BOJA

Kontrola dopinga (ali zbiranje bioloških vzorcev športnika) je pomemben del pri vzpodbujanju in ohranjanju športa brez dopinga, saj ugotavlja športnikovo uporabo prepovedanih snovi in postopkov. Kontrola dopinga je sestavljena iz testiranja, ki ga izvede protidopinška organizacija (npr. SLOADO, UCI, WADA, ipd.) pri športniku, in analize biološkega vzorca v laboratoriju, ki je akreditiran s strani Svetovne antidoping agencije (WADA). Posamezen kolesar je lahko torej testiran s strani več različnih organizacij, ki pa s pomočjo informacijskega orodja ADAMS med seboj koordinirajo pri strategiji testiranja (časovna razporeditev in obseg testiranja).
Doping kontrola se lahko izvaja na tekmovanju ali izven (kot npr. na treningu ali pri športniku doma). V zadnjem obdobju se večina testiranj izven tekmovanj izvaja brez predhodnega obvestila, saj se je tak način izkazal za bolj učinkovitega v primerjavi s “starim”, ki je bil osredotočen le na testiranja na tekmovanjih. Športnik pri kontroli dopinga odda urinski in/ali krvni vzorec, drugih bioloških vzorcev se zaenkrat ne zbira.
Slovenski kolesarji so lahko v Sloveniji testirani s strani Mednarodne kolesarske zveze (UCI), Slovenske nacionalne antidoping organizacije (SLOADO), Mednarodnega olimpijskega komiteja ali Svetovne antidoping organizacije (WADA). V primeru, da so naši kolesarji na pripravah ali tekmovanju v tuji državi, jih lahko tam v tem obdobju poleg zgoraj omenjenih organizacij testira tudi nacionalna antidoping organizacija te države. Program nacionalnih testiranj s strani SLOADO in/ali mednarodnih testiranj s strani Mednarodne kolesarske zveze (UCI) je skladen s Svetovnim kodeksom proti dopingu in Mednarodnimi standardi za testiranja. V kolesarstvu imamo tudi različno distribucijo testiranj po posameznih kolesarskih disciplinah: 78 % vseh testiranj je opravljenih v cestnem kolesarstvu, 9 % v gorskem kolesarstvu, 6 % v dirkališčnem kolesarstvu, 4 % v ciklokrosu, 2 % v BMX-u in 1 % v parakolesarstvu.

NAČIN IZBORA KOLESARJEV ZA DOPING KONTROLO

Razlikujemo med testiranji izven tekmovanj in testiranji na tekmovanju:

• testiranja izven tekmovanj (ang. out-of-competition) Testiranja izven tekmovanj postajajo del inteligentnega testiranja, ki ga razvija vsaka država na podlagi lastnih podatkov in oceni rizičnosti za šport oz. športnika. Ta sistem je razvit predvsem za testiranja izven tekmovanj, ki so usmerjena v kritična obdobja trenažernega procesa (mezocikli) oz. obdobja pred pomembnimi tekmovanji. Testiranja so nenapovedana in nepredvidljiva, saj tako športnik, ki uporablja prepovedana sredstva, nima časa, da bi z ustreznim znanjem farmakokinetike prilagajal dozirni režim. Kolesar je lahko testiran kadarkoli, vendar se praviloma upošteva, da se med 22. uro zvečer in 6. uro zjutraj testiranj ne izvaja. Nekateri posamezniki so domnevno začeli to “okno priložnosti” zlorabljati v sklopu t.i. mikrodozirnega dopinga.
  Usklajen način testiranj izven tekmovanj omogoča informativni sistem ADAMS, v katerega kolesarji, ki so vključeni v nacionalno ali mednarodno skupino za testiranje (ang. registered testing pool – RTP), vsak dan sporočijo, kje se nahajajo (bivališče, prenočišče, šola, služba, trening, tekmovanja). To je t.i. program posredovanja lokacij (ang. whereabouts). V letu 2012 je bilo 47 % vseh testiranj kolesarjev opravljenih izven tekmovanja.
• testiranja na tekmovanjih (ang. in-competiton) Ta del testiranj je natančno definiran v UCI pravilniku za področje antidopinga in je odvisen od tipa dirke. Tekmovalci so lahko izbrani na podlagi rezultatov (zmagovalec dirke, zmagovalec etape, vodilni v skupnem seštevku, nosilec majice ali določitev po uvrstitvi, npr. 2. mesto) ali določeni z žrebom (žreb vseh številk, npr. kolesar s številko 154, in/ali žreb uvrstitve, npr. kolesar, ki bo zasedel 4. mesto). Minimalno število testiranih kolesarjev na enodnevni cestni dirki je 3, in sicer se vedno testira zmagovalca in 2 naključno izbrana tekmovalca. Na vsaki etapi na večdnevni dirki se vsak dan testira 4 tekmovalce, in sicer zmagovalca etape, vodilnega v skupnem seštevku in 2 naključno izbrana tekmovalca. Na večjih dirkah, kot so npr. Dirka po Franciji, Dirka po Italiji, Svetovna prvenstva, itd., se obseg testiranja na tekmovanjih ustrezno poveča.

Profesionalni kolesar v kategoriji World Tour je leta 2012 v povprečju opravil 10 testiranj v sezoni, od tega 4 na tekmovanju in 6 izven tekmovanj (nenapovedana testiranja in testiranja za biološki potni list). Število testiranj je odvisno od rezultatov in uspešnosti kolesarja v sezoni, saj so vrhunski kolesarji testirani večkrat, tudi do 60-krat letno, medtem ko je lahko profesionalni kolesar, ki je pomočnik v ekipi, testiran samo 3-krat letno, kar je minimalno število za ohranjanje biološkega potnega lista.

SANKCIJE ZA KRŠENJE PROTIDOPINŠKIH PRAVIL

Praviloma se vsakega športnika, ki je prvič kršil protidopinška pravila, kaznuje s prepovedjo nastopanja za 2 leti (to velja za tekmovalno obdobje do konca leta 2014), oziroma za 4 leta (od 1. januarja 2015 naprej). Profesionalni kolesarji, ki tekmujejo na najvišjem nivoju v World Tour, morajo Mednarodni kolesarski zvezi vrniti 70 % letnega zaslužka. Ta model kaznovanja poznamo samo v kolesarstvu, medtem ko so ostali športniki “zaščiteni”. Ta denar se investira v nadaljnji razvoj boja proti dopingu v kolesarstvu. Pozitivni primeri kolesarjev so s svojim imenom in tipom kršitve dopinških pravil tudi objavljeni na spletnih straneh UCI in na straneh SLOADO, skupaj z ostalimi športniki.

IZOBRAŽEVANJE IN PREVENTIVNE AKTIVNOSTI

Pomemben del boja proti dopingu niso samo testiranja kolesarjev (kurativni del), ampak tudi ozaveščanje in izobraževanje (preventivni del).
V Sloveniji se je leta 2013 pod okriljem Komisije za antidoping pri Kolesarski zvezi Slovenije (KZS) in SLOADO pripravil dokument “Svečana zaobljuba proti dopingu”. Kolesarji so se javno zaobljubili, da bodo ravnali v skladu s Svetovnim kodeksom proti dopingu ter protidopinškimi pravilniki, ki prepovedujejo kakršnokoli uporabo, posedovanje ali posredovanje dopinga v športu. Na ta način so kolesarji obljubili, da bodo tekmovali na pošten način. Ob tem KZS in SLOADO organizirata redna letna izobraževanja za tekmovalne kolesarje, od kategorije mladincev do profesionalnih kolesarjev, na temo boja proti dopingu. V sklopu svojih izobraževalnih aktivnosti SLOADO obišče vse športne oddelke srednjih šol v Sloveniji, kjer vsi mladi športniki v dvournem programu spoznajo nevarnosti dopinga.
Poleg klasičnih izobraževanj v obliki predavanj so na internetu tudi prosto dostopni izobraževalni programi iz področja boja proti dopingu:

• Mednarodna kolesarska zveza (UCI) je postavila interaktivni program protidopinškega izobraževanja, ki je brezplačno dostopen na internetu. Izobraževanje, ki se imenuje “Pravi zmagovalec ali goljuf“ (ang. “True Champion or Cheat“), je obvezno za vse profesionalne kolesarje ter hkrati priporočeno vsem ostalim kolesarjem in kolesarskim delavcem. Izobraževanje je sestavljeno iz osmih modulov, kjer se športnik seznani z antidoping pravili, potekom kontrole dopinga (urinski in krvni vzorec), listo prepovedanih snovi in metod, sistemom sporočanja svojih lokacij (ang. “whereabouts“), terapevtskimi izjemami, nevarnostmi uporabe prehranskih dopolnil, sankcijami v primeru kršitve pravil in s posledicami za zdravje. Izobraževanje je na voljo na spletnem naslovu: http://www.truechampionorcheat.org/
• Interaktivno spletno izobraževanje v obliki kviza ponuja tudi WADA v 32-ih jezikih, vključujoč slovenskega. Izobraževanje se imenuje “Play True Quiz” in je dostopno na spletnem naslovu: http://www.wada-ama.org/en/Education-Awareness/Anti-Doping-Quiz/

REKREATIVNO KOLESARSTVO IN DOPING

Natančnih podatkov o razširjenosti dopinga med rekreativnimi kolesarji ni, vendar občasni pozitivni rezultati iz testiranja (v tujih državah) kažejo, da je tudi v tem sektorju doping prisoten. Motivi za uporabo dopinga so različni. Rekreativci so amaterski športniki, ki se ob redni službi v svojem prostem času ukvarjajo s športom. Vsekakor pa rekreativni športniki niso ne prioritetna ne tarčna skupina antidoping organizacij, ampak so le občasno testirani na večjih tekmovanjih, kot so npr. državna prvenstva. Večina rekreativnih (tudi tekmovalnih) kolesarskih prireditev se organizira z namenom promocije gibalnih aktivnosti in skrbi za zdravje.