Slovenska vojska (SV) je napotila svoj prvi kontingent na mirovno operacijo ALBA leta 1997 v Albanijo. Vse do danes so svoje poslanstvo v tujini opravljali številni pripadniki SV. Sodelovanje pripadnikov v vseh kontingentih SV (SVNKON) se je izvajalo uspešno ob specifikah delovanja glede na območje odgovornosti in tipa opravljanja nalog v različnih državah (Albanija, Afganistan, BiH, Irak, Kosovo, Libanon, Makedonija, Sirija, Somalija):
V zadnjih 15 letih je SV uporabljala različne strokovne pojme, s katerimi je opredeljevala naloge, delovanje in izvajanje poslanstva SVNKON v tretjih državah. Na splošno lahko govorimo o temeljnih pojmih.
Mirovne operacije se razlikujejo od mehanizma kolektivne varnosti in če je slednji kaznovalni-kooperativni proces, ki se aktivira z identifikacijo in razglasitvijo skupnega sovražnika, mirovne operacije temeljijo na predpostavki, da sovražnika ni, ampak so le sprte strani. Med letoma 1984 in 1993 je bilo pod okriljem Organizacije združenih narodov (OZN) izvedenih 37 mirovnih operacij. S padcem berlinskega zidu in s koncem hladne vojne pa so mirovne operacije postale bistveno bolj kompleksne. Goulding jih je klasificiral v šest skupin, pač glede na različne način vloge in namen:
- preventivno delovanje,
- tradicionalne mirovne operacije OZN za ohranjanje miru,
- mirovne operacije, ki skrbijo za realizacijo splošnega sporazuma, ki je že sklenjen med sprtimi stranmi,
- zaščita razdeljevanja humanitarne pomoči, medtem ko spopadi še trajajo,
- mirovna operacija v državi, v kateri je brezvladje
- operacije za preprečevanje kršitve dogovorov in sporazumov v določenem mednarodnem konfliktu s pomočjo prisile.
Izraz mirovne operacije je v slovenskem jeziku najpogosteje uporabljena pojmovna ustreznica za angleška izraza, to sta Peace Operations ter Peace Support Operations. Jelušičeva pravi:˝, da so mirovne operacije vse oblike vojaških in nevojaških dejavnosti za vzpostavitev in ohranjanje mednarodnega miru, za katere imajo mandat, ki ga ponavadi odobrijo mednarodne organizacije (najbolj zaželeno je, da je to Varnostni svet Združenih narodov).˝
Konflikt je situacija, v kateri sta pogosto prisotna nasilje ali grožnja z nasiljem. Je posledica nasprotovanja ali prekrivanja interesov, povezanih z nacionalnimi vrednotami, materialnimi viri ali s prerazporeditvijo politične in druge moči. Glede na stopnjo in pogostost nasilja razlikujemo konflikte nizke, srednje in visoke intenzivnosti. Glede na vrsto sovražnosti razlikujemo nenasilne konflikte, nekonvencionalne sovražnosti, konvencionalne sovražnosti in nuklearne sovražnosti (Vlada RS; 2006:95-96).
Ustanovna listina OZN v svojem prvem poglavju ločuje tri osnovne kategorije varnostnih mehanizmov, ki preprečujejo konfliktne situacije v mednarodni skupnosti:
- mirno reševanje sporov ;
- akcije ob ogrožanju miru, kršitvi miru ob in agresivnih dejanjih ;
- mirovne operacije OZN.
V strokovni literaturi ne obstaja poenotena terminološka opredelitev pojmov oziroma operacij, ki se izvajajo na temelju UL OZN. Najpogosteje se uporabljata dva osnovna pojma, ki obsegata vse navedene tipe operacij, in sicer:
- mirovne operacije (Peace Operations) in operacije v podporo miru (Peace Support Operations).
Slednji termin je nekoliko novejši in se uporablja predvsem v okolju NATO, medtem ko je prvi povezan predvsem z OZN.
Operacije v podporo miru so se v strokovni literaturi začele izvajati, ko so se aktivnosti nekdanjih tradicionalnih mirovnih operacij za ohranjanje miru v okviru OZN, v katerih so sodelovale predvsem vojaške sile, razširile na vrsto nevojaških akterjev oziroma organizacij in na veliko novih aktivnosti, predvsem policijskega, političnega, diplomatskega in ekonomskega značaja. Izraz operacije v podporo miru vključuje aktivnosti civilnih in vojaških organizacij za vzpostavitev miru ter preprečitev trpljenja človeštva. Gre za večfunkcionalne operacije, ki vključujejo tako vojaško silo, diplomacijo kot tudi humanitarno pomoč.
Danes se v SV in v strokovni literaturi najpogosteje uporablja termin mednarodne operacije in misije oziroma MOM. Takšno poimenovanje si lahko razlagamo kot posledico sodelovanja SV pri izvajanju nalog, ki ne sodijo več med klasično pojmovanje mirovnih operacij, s čimer izkazuje širjenje spektra opravljanja nalog SVNKON v tujini.
Fizična in psihična priprava
Pojmovanje motivacije vojakov (ang. military motivation) se lahko opredeli na različne načine, predvsem pa preko koncepta pojasnjevanja človeškega vedenja v stresnih situacijah. Vedenje vojakov pri opravljanju operativnih nalog (v boju ali na MOM) se najpogosteje izraža preko preučevanja primarnih vojaških skupin (oddelek – 10 pripadnikov, vod – 30 do 40 pripadnikov) in njihovega odnosa do vojaške (sekundarne) organizacije. Trdimo lahko, da je vojak tesno navezan na svojo enoto toliko časa, kolikor dolgo čuti, da mu enota zagotavlja zadovoljevanje temeljnih psiholoških in družbenih potreb. V koliki meri je primarna vojaška skupina kohezivna, je veliko odvisno od tega, ali je enota sposobna odvračati in zmanjševati vpliv vseh tistih dejavnikov, ki so značilni za vojaško dezintegracijo (obup, odtujenost, razpad vodenja in poveljevanja, zadnji korak je razpad primarne skupine). Zunanja grožnja3 poveča solidarnost in trdnost medsebojnih vezi med vojaki v enoti.
Motivacija je odraz pripravljenosti posameznika za usmerjanje naporov v doseganje ciljev organizacije. Motivacija se doseže z lastnim zgledom, s prepričanjem v upravičenost uporabe vojske, z ustvarjanjem povezanega kolektiva in s sistemom nagrajevanja ter kaznovanja (Vlada RS; 2006, 97).
Pripravljenost vojaške enote in slehernega vojaka, da sledi ciljem vojaške organizacije, je v največji meri odvisna od sposobnosti njihovih voditeljev (v našem primeru vojaških poveljnikov na vseh ravneh poveljevanja). Uspešen poveljnik lahko vodi vojaško enoto z različnimi organizacijskimi mehanizmi, psihološkimi tehnikami in indoktrinacijo s ciljem, da so norme in vrednote vojaške enote čim bolj enake z normami in vrednotami organizacije (SV). Da pa je voditelj pri tem uspešen, pred tem nujno potrebuje zaupanje članov skupine (svojih podrejenih). To pa pridobi z izražanjem strokovnosti, skrbi za podrejene in z osebnim delovanjem po načelu „vodi z zgledom˝ .
Do povečanja solidarnosti v enoti, ki je izpostavljena zunanji grožnji, pride takrat, ko vsak član skupine prevzame svoj del odgovornosti znotraj nje. S tem se doseže, da je možnost razvoja internih nesoglasij v skupini zmanjšana na minimum.
Vsak posameznik nosi v sebi pečat kulturnih idr. vrednot civilnega okolja (prijaznost, svobodo izražanja, tabu ubijanja, svobodo gibanja…). Vstop v svet avtoritete, hierarhije, poslušnosti in izvajanja ukazov je šok za vsakega posameznika, ki obleče vojaško suknjo. Zato vojaki v času osebnostne tranzicije iz civilista v vojaka doživljajo kulturni šok. Neprestan psihološki pritisk ob sočasnem urjenju je primaren ali kot je izjavil nek ameriški polkovnik leta 1970:" Potrebno je samo eno leto, da iz povprečnega civilista ustvariš zelo učinkovitega vojaka". Dejstvo je, da večina vojakov v času osnovnega usposabljanja težko dojame smisel svojega početja, ki je do skrajnosti naporno in intenzivno. Ker je izvajanje namenske naloge nenapovedljivo, pride do dezorientacije vojakov zaradi različnih zunanjih dejavnikov (noč, dim, prah, ekstremne temperature, dež, prisotnost smrti). To spoznanje je za vojaka ključno, saj ga naredi zaradi tega zbranega (kratek čas) in preračunljivega, destruktivnega ter fizično in čustveno izčrpanega. Če vojak podleže obupu, lahko proces dezintegracije izniči vojakovo individualno pripravljenost za delovanje, ki jo je osvojil v času osnovnega urjenja. Od notranjih dejavnikov pa ga najbolj ogrožajo neformalni odnosi znotraj enote. Zato pravi pokazatelj pripravljenosti enote ni vedno in samo veliko urjenja, ampak tudi konfrontacija s svojo lastno enoto. Vojaška dezintegracija je zelo nepredvidljiv proces, saj lahko dve enaki enoti v istem okolju in situaciji odreagirata povsem drugače. Takšne variacije lahko smiselno pojasnimo samo s skupinskimi procesi, kar nas sili od pomembnosti posameznika k skupini.
Če je sinonim za uspešno opravljanje nalog vojaških enot na MOM njihovo preživetje, potem je ena glavnih nalog razvoja vojaške enote v fazi garnizonskega načina življenja, da doseže zahtevne standarde usposabljanja tako na individualni, kot tudi na kolektivni ravni. Torej govorimo lahko o pripravljenosti za delovanje, ki jo je potrebno razumeti kot, raven sposobnosti enote za izvedbo bistvenih nalog, ki izhajajo iz njenega poslanstva. Od vojaka se enostavno pričakuje, da je na voljo ves čas, opravlja naloge kjer koli in kadar koli in da jih opravi uspešno. Takšen način uporabe vojaka 21. stoletja pa zahteva specifične priprave, podporo v odlični opremi, organiziranosti, usposabljanju, voditeljstvu, predanosti vojaškemu kolektivu z visoko stopnjo medsebojnega zaupanja. Nova oprema, tehnologija, organizacija in način urjenja so enotam v pomoč in oporo, a vse to se izkaže za nepomembno, če se taktične enote ne morejo razviti v stabilne in sposobne za delovanje v najtežjih pogojih. Trend izvajanja nalog vojaških enot temelji na razpršenem delovanju (disperzivnost). Decentralizacijsko in asimetrično delovanje vojaških enot tudi pri opravljanju nalog na MOM zahteva večjo avtoriteto in avtonomijo manjših taktičnih enot ter s tem tudi višjo stopnjo usposobljenosti ter pravilne presoje in na to nanašajoče se odločitve v kritičnih trenutkih. Zato ocenjujem, da je človeški dejavnik v večini primerov odloča o uspešnosti delovanja pripadnikov SV na MOM.
