Strokovna zdravstveno vzgojna revija

Pravica do zasebnosti je kot nekakšen ovoj, ki posameznika ščiti pred vdori drugih oseb v njegovo intimno življenje. Ker lahko drugi na podlagi osebnih podatkov najgloblje posežejo v globino našega življenja, je ta del osebnostnih pravic zaščitila država z ustavo in zakonom. Samo posameznik je tisti, ki odloča komu in katere podatke bo posredoval, saj drugemu s tem dovoli vstopiti v svojo zasebno sfero.


The right to privacy is a shell protecting an individual against interference with intimacy of their private life by other people. As other people can deeply interfere with our life, using our personal data, the state protected this part of personal rights with the constitution and the law. Only an individual can decide which data they will submit and to whom, as by doing this, they let other person enter their private sphere.

1.
Pravica do zasebnosti


Na podlagi Ustave Republike Slovenije so vsem posameznikom, ki prebivajo na območju Republike Slovenije (RS), priznane osebnostne pravice, ki spadajo med temeljne pravice in svoboščine. Ustava v 35. členu zato zagotavlja nedotakljivost človekovega telesa in zasebnosti vsem fizičnim osebam, ne glede na to, ali so državljani RS ali državljani druge države, so brez državljanstva in celo neodvisno od tega, ali imajo poslovno sposobnost ali jim je bila ta odvzeta oziroma je niso pridobili. Te pravice ne temeljijo na premoženju, so neprenosljive – ne morejo se prenesti na drugo osebo, vezane so na posameznika. Nekaterim osebnostnim pravicam se ne moremo odpovedati (na primer pravici do življenja, zato je napeljevanje in pomoč pri samomoru kaznivo dejanje). Za preventivo kaznivih dejanj je dejanjem zoper človečnost (kot so genocid, vojna hudodelstva, terorizem in druga) namenjeno štirinajsto poglavje Kazenskega zakonika (od členov 100 do 114). Petnajsto poglavje (od členov 115 do 149) pa je namenjeno kaznivim dejanjem zoper življenje in telo. Med kršitvami, ki jih definira Kazenski zakonik (2012), sta tudi Neupravičena izdaja poklicne skrivnosti (142. člen) in Zloraba osebnih podatkov (143. člen).

OSEBNOSTNE PRAVICE

Za razumevanje zasebnosti moramo najprej poznati osebnostne pravice, ki so temeljne pravice in svoboščine. Osebnostne pravice kot posebna vrsta pravic za razliko od materialnih ščitijo pravico do nepredmetne dobrine človeka; zlasti njegovo čast, njegovo javno podobo, pravico do zasebnosti, ohranjenosti svoje intimne sfere ter v tem oziru odmaknjenosti in varovanja informacij o sebi. Pri tem gre za pravice, ki pripadajo posamezniku in tvorijo osebnost v odnosu do drugih. Temeljne osebnostne pravice in zasebnost so za razvoj posameznika pomembne osebne dobrine. Določenim osebnostnim pravicam se lahko odpovemo. Tako denimo poseg v svoje telo dovolimo na podlagi soglasja za operacijo. Osebnostne pravice so vezane na posameznika.

OSEBNOSTNE PRAVICE PO SMRTI OSEBE

Po smrti osebnostne pravice določene osebe ugasnejo, ker se ne dedujejo. Je pa z ustavo zagotovljena določena raven varstva osebnosti. Slovenska sodna praksa sledi nemški, zato umrlemu priznava nekatere osebnostne pravice tudi po smrti. Na podlagi teorije o obstoju osebnostnih pravic po smrti je nastala misel o »žalitvi čustev pietete do umrlega«. Zato je skrunitev trupla, na podlagi Kazenskega zakonika, kaznivo dejanje, zakonodaja pa prav tako ureja odvzem organov po smrti. Med osebnostne pravice sodi tudi pravica do zasebnosti. Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP) v 42. členu zato ureja vprašanje, kdaj in komu se lahko posredujejo podatki o osebi po smrti posameznika. Prvi odstavek tega člena določa pravico do seznanitve s podatki umrlega tistim osebam, za katere je pacient predhodno dal izrecno privolitev v pisni obliki. Ne glede na izraženo voljo pacienta pa imajo na podlagi 4. odstavka tega člena pravico do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo svojci, pri katerih bi informacija lahko vplivala na njihovo lastno zdravje, in v zakonu natančno naštete osebe, ki so bile z umrlim v posebnem razmerju in to z gotovostjo izkažejo.

ZASEBNOST

V osnovi gre pri zasebnosti vedno za omejitev podatkov, skritih pred drugimi. Jedro zasebnosti je možnost posameznika, da zadrži informacije o sebi pred drugimi, kar imenujemo tudi informacijska zasebnost. Posameznik ima zato pravico informacije iz svojega zasebnega življenja sporočiti osebi, ki jo določi sam.
Že v pismih iz petnajstega stoletja najdemo enega od najstarejših zapisov, ki priča o pomembnosti zasebnosti, medtem ko je bil prvi znani zakon s področja zasebnosti sprejet leta 1776 na Švedskem. Francija je leta 1885 uvedla kazenski pregon za nepooblaščeno objavo podatkov. Zasebno območje je tisto zaščiteno jedro, ki zajema najobčutljivejše informacije o posamezniku, ki jih ta želi skriti pred drugimi. Grožnja zlorabe teh informacij pomeni psihični pritisk, zato interes posameznika temelji izključno na zaščiti osebne identitete in varovanju duševnega miru. Vdor v zasebnost predstavlja namerno, lahko celo žaljivo poseganje v zasebno sfero. Zato pravica do zasebnosti predstavlja pričakovanje, da bo zasebnost zaščitena s pravnimi predpisi, tudi z zagroženimi sankcijami za vdor v zasebnost. Na drugi strani pa velja, da če posameznik določene pravice ni pričakoval, je niti ne more uveljavljati. Kljub vsemu pa mora biti to pričakovanje realno. Posameznik ne more pričakovati zasebnosti na javnem kraju. Kršitev pravice do zasebnosti drugega je že, kadar brez soglasja posameznika nekdo širi podatke iz njegovega osebnega in družinskega življenja, ne glede na to, ali taka informacija škodi posameznikovemu ugledu in časti ali ne. Zasebnost ne sme biti stvar moči ali javnega interesa, ker posegi vanjo v vsakem primeru povzročajo pravno škodo s poškodbo čustev. Zasebnost je zato pravica, ki kot »moralni kapital« zavaruje informacije, ki jih posameznik lahko zadrži pred razkritjem drugim, kar ga ohranja nedotakljivega in ga ščiti pred izpostavljanjem neprijetnim situacijam v javnosti, torej tudi pred škodljivimi zgodbami. Uresničena pravica do zasebnosti zagotavlja posamezniku last svojih čustev in intelekta, pri katerih na podlagi lastnine uživa določene pravice. Zato posameznikova pravica do zasebnega življenja predstavlja pravico do nevmešavanja v področje življenja, ki ni namenjeno javnosti in tretjim osebam.
Varnost zasebnosti je zagotovljena samo, dokler je to stvar posameznika. S prenosom informacije na drugo osebo se pojavi vprašanje varovanja zasebnosti na podlagi dejstev, kdo in pod kakšnimi pogoji ima dostop do podatkov, pa tudi katere podatke je pridobil. V zdravstveni obravnavi je zasebnost zagotovljena tudi na podlagi Zakona o pacientovih pravicah. Člen 43. navedenega zakona že v prvem odstavku nalaga zdravstvenim delavcem, da pri vsakokratni zdravstveni oskrbi spoštujejo pacientovo zasebnost, zlasti njegova moralna, kulturna, verska, filozofska in druga osebna prepričanja, ob upoštevanju medicinske doktrine. Drugi odstavek tega člena daje pacientu pravico, da je pri pregledu oziroma pri medicinskem posegu prisoten le zdravnik, ki poseg izvaja, in morebiti medicinska sestra, za vse ostale osebe (študente) pa mora zdravnik pridobiti soglasje pacienta. Člen 44. pa daje pacientu pravico do zaupnosti pri zdravljenju, kar z drugimi besedami pomeni, da zdravstveni zavod ali zasebni zdravnik pacientu ne sme pošiljati domov pisem z žigom, iz katerega bi bilo moč sklepati na naravo bolezni. Zakon o pacientovih pravicah nalaga zdravstvenim delavcem in sodelavcem varovanje poklicne skrivnosti in s tem varovanje zaupnosti vseh podatkov, do katerih pridejo pri opravljanju svoje službe, zlorabo pa sankcionira tudi kazenski zakonik.
Podatki o posamezniku in njegovem odnosu do drugih oseb so lahko zajeti v sliki, pisani ali govorjeni besedi. Pravica do zasebnosti predstavlja posamezniku možnost vključevanja v družbo, ki jo sam izbere, in načrtovanja življenjskih dogodkov po lastni izbiri. Zasebnost je varovanje informacij o sebi. Zaradi navedenega je zasebnost duhovna lastnina, ki posamezniku daje pravico zahtevati, da zaupne informacije ne bodo predane tretjemu. Slovenski pravni red zagotavlja zasebnost že pri govorjeni besedi. Iz domače sodne prakse izhaja namreč, da pričakovana zasebnost ne dovoljuje niti vključevanja v pogovore drugih na javnem mestu. Željo posameznika, da okoliščine in vsebina pogovora ostanejo zasebne, so drugi udeleženci dolžni spoštovati.

ZASEBNOST IN ZDRAVSTVENI PODATKI

Zasebnost obsega več krogov, od katerih je notranji krog, imenovan intimno življenje, deležen največje zaščite, poseg v zasebnost pa tudi lahko poteka na različnih ravneh. Zdravstveni podatki spadajo v krog intimne sfere, torej področja, ki drugih ne zadeva. O posredovanju teh informacij lahko odloča le posameznik sam.

POSEG V ZASEBNOST PREK ZDRAVSTVENIH PODATKOV

Prek zdravstvenih podatkov druga oseba najgloblje poseže v posameznikovo intimno sfero, zato je njihovo varstvo še toliko pomembnejše za zasebnost in dostojanstvo posameznika. Zdravstveni podatki v zgodovini niso imeli osebne note, saj je šlo za opisovanje posegov. Z razvojem zdravstvene dokumentacije je ta dobila osebni pomen in tako ponujala tudi priložnost za zlorabo s ciljem osebne diskreditacije. Zato začetek varovanja zasebnosti v zdravstvenih zapisih predstavlja prepoved objave in tiskanja zdravnikovih zapisov o pacientovi bolezni v razlagi, ki izhaja iz obrazložitve odločitve sodišča v zadevi Wyatt v. Wilson leta 1820. Razvoj varstva zasebnosti v zdravstvenih podatkih je šel še naprej do te mere, da so ti pridobili naravo nematerialnih pravic. Zato sta že Warren in Brandeis leta 1980 predstavila javnosti posledice vdora in neupravičene obdelave zdravstvenih podatkov, ki predstavlja kršenje posameznikovih pravic na področju nematerialne sfere in zmanjšuje možnost uživanja življenja. Da je pravica uresničena v celoti, mora imeti posameznik možnost uresničevanja svoje pravice tudi nadzorovati – tako izbor in obseg posredovanja zdravstvenih podatkov kot tudi nabor prejemnikov podatkov. Uresničevanje pravice, nadzor in tudi možnost pritožbe v primeru kršitev pravice do zasebnosti predstavlja pomembno osnovo za moralni, osebni in intelektualni razvoj. Pogovor z zdravnikom, informacije o zdravju in bolezni sodijo v polje pričakovane zasebnosti, kjer posameznik upravičeno pričakuje najmočnejši temelj varovane zasebnosti, zato je tu poseg v zasebnost najmanj želen in dovoljen. Zavarovanje zdravstvenih podatkov je pomembno, ker posredovanje informacij o zdravstvenem stanju posameznika vpliva na socialni položaj njega in njegovih svojcev pa tudi vrednost posameznika na trgu delovne sile. Diskriminacija na podlagi bolezni je še vedno ali celo vedno bolj družbeno živ pojav in sega tudi v drugi dedni red.

OBDELAVA ZDRAVSTVENIH PODATKOV

Kršitev zasebnosti predstavlja tudi uporaba osebnih in zdravstvenih podatkov v raziskovalne namene brez soglasja posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo. Naloga upravljavca je opozoriti posameznika na možne uporabe osebnih podatkov in pridobiti zanje soglasje. Pacient ob zdravstveni obravnavi svojo pozornost usmerja v zdravje, nima dovolj moči za zaščito svojih pravic in ne pozna namer upravljavca. Zato je upravljavec dolžan pridobiti soglasje za vsako načrtovano obdelavo pridobljenih podatkov. Upravljavec zdravstvenih podatkov (zdravstvena ustanova ali zdravnik zasebnik) je na podlagi 3. odst. 22. člena ZVOP-1-UPB1 dolžan za vsako posredovanje osebnih podatkov zagotoviti, da je mogoče pozneje ugotoviti, kateri osebni podatki so bili posredovani (ali omogočen vpogled) in kdaj. Oseba, na katero se osebni podatki nanašajo, pa ima v skladu s 30. členom ZVOP-1-UPB1-1 pravico biti seznanjena tako s seznamom podatkov, ki se zbirajo o njej, kot tudi s seznamom uporabnikov, ki so jim bili posredovani osebni podatki, ter s podatki o času obdelave, na kakšni podlagi in za kakšen namen.

VLOGA ZA PRIDOBITEV OSEBNIH PODATKOV

Posameznik, ki želi pridobiti svoje osebne podatke od zdravstvenega zavoda, je dolžan zato napisati vlogo. Pisna vloga mora vsebovati: osebne podatke (ime, priimek, cel datum rojstva), morebitni drug priimek, ki ga je oseba imela v času zdravljenja, pa tudi čas in oddelek zdravljenja. Samo na podlagi popolne vloge je zdravstveni zavod dolžan, skladno z Zakonom o pacientovih pravicah, v petih dneh posredovati zahtevane osebne podatke. Vloga, ki ne vsebuje zahtevanega podatka, ni popolna, zato prosilec ne izpolnjuje pogojev za pridobitev podatkov. Kadar želi prosilec pridobiti podatke druge osebe, mora svojo upravičenost dokazati z listinami, ki jih priloži vlogi.

POSREDOVANJE OSEBNIH PODATKOV

Osebnih podatkov, predvsem EMŠO in davčne številke, ter zdravstvenih podatkov ne posredujemo v elektronskih sporočilih, ki niso zaščitena z geslom. Posredovane osebne in zdravstvene podatke lahko med prenosom prestrežejo nepooblaščene osebe in jih uporabijo v drug namen, torej proti posamezniku, na katerega se nanašajo. Vdori v elektronsko pošto in zlorabe osebnih podatkov so v današnjem času dejstvo. Zakonodaja napredkom tehnike, ki lahko služijo tudi za zlorabe, ni kos. Poleg vsega pa nobena kazen ne odpravi posledic objave najbolj intimnih informacij o posamezniku. Največjo vlogo pri varovanju zasebnosti ima posameznik sam, na način, da pozna svoje pravice, omejuje posredovanje informacij, izbira varne načine prenosa in uresničuje možnost nadzora obdelave svojih podatkov. Prav zato je velikega pomena zavarovanje svojih osebnih podatkov tudi v odnosu do zdravstvenih delavcev, ki v svoji prepričanosti v strokovno delo zahtevajo od pacientov podajanje informacij kar na hodniku in vpričo drugih čakajočih. Vse zdravstvene ustanove morajo zato zagotoviti zadostne arhitektonske pogoje, da bo pacient ob pogovoru z medicinsko sestro ali administratorko že ob sprejemu lahko varoval zasebnost. Posamezni zdravstveni oddelki, ki sledijo pravicam pacientov, so že v ambulantni obravnavi zagotovili zaprt prostor, kjer pacient lahko preda zdravstvene podatke. V primeru, da tega arhitektonsko niso uredili (ali so narisali na tla zgolj neučinkovito »črto zasebnosti«), pa pacientova pravica do zasebnosti omogoča zahtevo za povabilo v zaprt prostor brez prisotnosti drugih poslušalcev.

POMOČ PRI UVELJAVLJANJU PACIENTOVIH PRAVIC

Pri uresničevanju pravic po tem zakonu zastopnik pacientovih pravic pacientu svetuje, pomaga ali ga zastopa tako, da na primeren način svetuje o vsebini pravic, načinih in možnostih njihovega uveljavljanja v času pred ali med zdravljenjem in, kadar so te kršene, usmerja pri uveljavljanju pravic ter predlaga možne rešitve, nudi pomoč pri vlaganju pravnih sredstev po tem zakonu, opravi poizvedbe v zvezi z domnevnimi kršitvami pri izvajalcih zdravstvenih storitev, pri izvajalcih zdravstvenih storitev neformalno posreduje z namenom hitrega odpravljanja kršitev ter pomaga k hitri in ugodni rešitvi spora. Vedno, ko imajo pacienti ali njihovi svojci pomisleke glede uresničevanja pravic, se lahko posvetujejo z zastopnikom pacientovih pravic. Kontaktni podatki so dostopni na svetovnem spletu (internet), vse storitve pa so brezplačne, kar je le še razlog več za uveljavljanje pomoči, ki jo nudi država.

Dr. Milena Marinič

Zasebnost (Julij 2017)

- Pravica do zasebnosti

- Pravni vidiki zasebnosti v zdravstvu

- Razvoj informatike in varovanja podatkov v slovenskem zdravstvu

- Izbrani osebni zdravnik in varovanje zasebnosti bolnika

- Zasebnost in zdravljenje duševnih motenj

- Nagradna igra Da vas pozimi ne bo zeblo

Ta stran pripada Tiskovni agenciji MOREL. Vse pravice pridržane
© Copyrighted design and content. All rights reserved