Čas teče veliko hitreje, kot smo se mu z vsemi spremembami, ki jih prinaša, sposobni prilagajati ljudje. Dejavnosti, ki spremljajo naše bivanje, se pogosto prilagajajo razvoju družbe sporadično in kaotično. Le redke spremlja tudi sistematična in organizirana aktivnost. Zdravstvena dejavnost je v prejšnjem stoletju doživela nesluten razmah, katerega gonilna sila je bilo predvsem ozko usmerjanje strokovnjakov v posamične in zapletene zdravstvene probleme. Oblikovale so se zaključene skupine strokovnjakov specialistov, ki so po končanem študiju dodatno poglobili svoje znanje na teh področjih in bili sposobni uporabljati nove tehnologije, ki so dobesedno reševala življenja številnim hudo bolnim. Temu je sledila tudi organizacija zdravstvene službe. Družinski zdravnik, ki je poznal celo mestno četrt ali celo vas z vsemi posameznimi prebivalci in je v majhni torbi nosil vso potrebno opremo za učinkovito obravnavno bolnikov, je utonil v pozabo in nadomestil ga je bolj organiziran način zdravstvenega varstva.
VLOGA V PRETEKLOSTI
Višek razvoja zdravstva v tej smeri je bil pojav polikliničnega modela organizacije zdravstvene službe, ki je po drugi svetovni vojni vse do devetdesetih let kraljeval pri nas in v vzhodni Evropi. Karikirano je bila podlaga tega sistema razmišljanje o neposredni dostopnosti bolnikov do katerega koli kliničnega specialista. Kogar bi bolela glava, bi obiskal nevrologa, kogar bi bolelo žrelo, otorinolaringologa, kogar bi stiskalo v prsih, kardiologa... Splošnega zdravnika ta sistem ni poznal in je zato kot poklic in način dela praktično usahnil. Filozofija je bila pragmatično polvojaško orientirana v učinkovito preprečevanje, odkrivanje in zdravljenje poškodb oziroma bolezni ter čim hitrejše vračanje delavcev in vojakov nazaj za stroje ali v vojašnice. Zanimiva ideja pa je težko izvedljiva, ker se nekateri znaki prekrivajo po specialističnih področjih, bolnik se težko znajde, kam sodijo njegove zdravstvene težave, in potrebno je veliko število zdravnikov, da zadovoljimo povpraševanje in omogočimo pravično dostopnost vsem bolnikom. Vendar je tudi poliklinični sistem v praksi delil dejavnost na bolj splošno ambulantno dejavnost in zahtevnejšo bolnišnično. K propadu tega načina organizacije zdravstva so največ prispevali same slabosti sistema, ekonomski razlogi, ki niso več dopuščali obilja poceni zdravniške delovne sile in drugih zmogljivosti, ter pritisk filozofije Svetovne zdravstvene organizacije, ki je od leta 1977 poudarjala pomen pravične dostopnosti kakovostne osnovne zdravstvene dejavnosti za vse državljane. V dobrem desetletju so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v teh državah iz diplomantov medicinskih fakultet, pediatrov in internistov prešolali zadostno število zdravnikov družinske medicine, da so lahko izpolnili mrežo te dejavnosti.
V zahodni Evropi in večini razvitih držav drugje po svetu so bili zdravniki družinske medicine pod različnimi imeni ob burnem razvoju specialistične dejavnosti stalno prisotni. Njihova vloga je bila določena predvsem s politično odločitvijo, ali je zdravnik družinske medicine bolniku vratar za vstop v sistem zdravstvenega varstva ali pa je le eden od izvajalcev na osnovni ravni. Najboljše rezultate dosegajo države v severni Evropi, kjer zdravnik družinske medicine samostojno oskrbi večino zdravstvenih težav bolnikov in selektivno napoti h kliničnim specialistom tiste, ki tako obravnavo potrebujejo. Države z liberalnim dostopom do kliničnih specialistov so sicer priljubljene pri kliničnih specialistih, a mnogo dražje in nič bolj uspešne pri zagotavljanju zdravstvenih storitev. Na evropski celini in tudi po svetu so značilne reforme zdravstvenih sistemov, ki slonijo na pravično in prosto dostopnem zdravniku družinske medicine kot vratarju v sistem zdravstvenega varstva. Osnovno zdravstveno varstvo naj bi zagotavljalo socialno pravičnost, ki je eden bistvenih temeljev sodobne socialne države.
ZDRAVSTVO IN SOCIALNA PRAVIČNOST
Ideje o socialni pravičnosti, katere del je tudi zdravstveno varstvo, so se v Sloveniji začele širiti že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja pod vplivom prvega ministra za narodno zdravje v prvi Jugoslaviji Andrije Štamparja. Poleg zdravstvene službe, ki so si jo lahko privoščili, podobno kot danes v ZDA, le premožni in tisti, ki so bili zaradi zaposlitve zavarovani, je začela nastajati mreža zdravstvenih domov (ZD), v katerih so brezplačno potekali zdravstveno izobraževanje in svetovanje za zdrav način življenja, skrb za ustrezno ureditev okolja domovanja in kmetij, skrb za zdravo pitno vodo, šola zdravega kuhanja, ljudsko kopališče in preventivne dejavnosti, kot jih poznamo danes. V ZD so delovale posvetovalnice za matere in otroke, šolski dispanzer, protituberkulozni dispanzer in ambulanta za revne prebivalce, ki si sami ne bi mogli plačati privatnega zdravnika. Revolucionarni val je po drugi svetovni vojni do sredine petdesetih let pomedel s privatnimi zdravniki in posesal nekatere ideje ZD izpred vojne, se oplemenitil s polikliničnim razmišljanjem in poskrbel za naš unikatni model zdravstvene službe na osnovni ravni. Zdravstvo je bilo za socialistične države paradni konj uspešnosti revolucije, od česar smo imeli prebivalci zagotovo eno največjih koristi. S preprostimi zakoni je bilo v trenutku uvedeno (razen za kmete, ki so bili še ne odmrli nebodigatreba relikt nekega zavržnega kapitalističnega obdobja) obvezno zavarovanje po načelu neomejene vzajemne solidarnosti. Po vseh tedanjih občinah so ustanovili poliklinike, imenovane ZD, ki so bile prostorsko in številčno izredno domišljene. Zgradili so številne objekte, namenjene zdravstveni dejavnosti, ki bodo še dolgo služili temu namenu. Na popolno medicinsko fakulteto so vpisovali nadpovprečno veliko število študentov, ki so osvobojeni finančnih spon predvojnih privatnih zdravnikov lahko resnično kljub izjemni preobremenjenosti izpolnjevali svoje poslanstvo. Iz sprva nediferenciranega splošnega zdravnika so se v ambulantah in dispanzerjih, ki so obravnavali nekatere zdravstven probleme, začeli ti zdravniki specializirati. To je namreč prinašalo drugačen poklicni in finančni status. Po nekaj desetletjih je cehovska miselnost princip obrnila na glavo. Specializacija iz določenega področja je postala pogoj za delo v ambulanti s specifično populacijo, kljub temu da naj bi šlo za osnvonozdravstveno dejavnost. Različni pritiski na tipko dostopnosti so v ZD vodili vedno številnejše dejavnosti in pri tem siromašili bolnišnice, kjer bi jim specializiran kader prišel veliko bolj prav kot pa osamljen v specializirani ambulanti stran od skupine strokovnjakov istega profila. V t.i. splošnih ambulantah so ostajale naloge, ki jih druge stroke niso bile pripravljene prevzeti, ali pa so bile tako splošne, da jih ni bilo mogoče stlačiti v specializirane ambulante t.i. dispanzerjev. To je bilo predvsem ukvarjanje z bolniškim staležem, nujno medicinsko pomočjo, mrliškimi ogledi ipd. Zgodilo se je celo, da so si predstavniki drugih strok dovolili v splošnih ambulantah celo »prepovedati« izvajati nekatere posege, npr. šivanje ran, menjave katetra in izpiranje ušes. O splošni medicini so odločali predstavniki drugih strok, zdravstvena politika pa je veselo prikimavala in pozabljala na javnozdravstvene vidike svojih odločitev. Zdravniki so čakali na priložnost, da bi dobili katero od specializacij, ali pa da bi jim čas in direktor dopustila, da opravijo neobvezno specializacijo iz splošne medicine. Ta je bila v Jugoslaviji možna od 1961. leta dalje. Pri nas jo je prvi končal Janez Schrott iz Ljubljane leta 1966, ko je bilo ustanovljeno tudi Združenje zdravnikov družinske medicine (ZZDM) pri Slovenskem zdravniškem društvu (takrat imenovano Sekcija za splošno medicino). Sledili so mu številni zanesenjaki in ob uvedbi obvezne specializacije leta 2000 je imela polovica zdravnikov v splošnih ambulantah končano specializacijo. Z osamosvojitvijo se je ZZDM lahko vključilo v mednarodne organizacije na področju poučevanja, raziskovanja, kakovosti in organizacije družinske medicine. V skupni državi za to namreč ni bilo posluha. Z novim elanom so se nadaljevala prizadevanja tudi za pouk družinske medicine na medicinski fakulteti in 1995. so se sanje končno uresničile z ustanovitvijo samostojne katedre, kjer z načeli celostne obravnave bolnikov lahko seznanimo vse študente medicine.
KAJ JE POD PATINO RUTINE?
Če preteklost do družinske medicine ni bila nežna, je to, gledano iz današnje perspektive, stroko in nosilce stroke samo še dodatno utrdilo v prizadevanjih, da bi imeli prav zaradi obstoja te veje medicine vsi občani čim večje zdravstven koristi. Finančne koristi enovitega profila zdravnika ob vstopu v zdravstveni sistem so spoznale vse sodobne države in tudi novonastala Slovenija. Le tako je mogoče za omejena sredstva vsem državljanom omogočiti pravičen dostop do zdravstven službe. Kakor hitro namreč zaplujemo v poliklinični sistem s pediatri, ginekologi, internisti idr. na krovu, je potreben veliko večji pogon, da mu uspe zadovoljiti vse zahteve po teritorialni pokritosti in razumni prostorski oddaljenosti ter da hkrati vzdrži pritisk javnih financ. Zdravstvena zakonodaja iz začetka devetdesetih je tako družinsko medicino smelo umestila na glavno križišče pretoka bolnikov v sistemu zdravstvenega varstva. Kdo se ne spominja pretresov in stresov ob registraciji bolnikov, ki so dotlej lahko uživali svobodo izbire za vsak obisk posebej? To je bilo v skladu s konceptom, ki ga je in ga še vedno zagovarja družinska medicina. S predlagano reformo prejšnjega ministra za zdravje naj bi se ta vloga dolgoročno še okrepila. Čeprav dobro vemo, da zaradi spremenjene vloge zdravniki družinske medicine nikoli nismo bili deležni posebnih moralnih ali gmotnih priznanj, je večina nasprotnikov, predvsem skozi tolar skušala izrabljati javno mnenje v bran svojih fevdnih pravic polikliničnega sistema. V zadnjem desetletju pa je večina drugih strok, z redkimi izjemami, le spoznala, da ne gre za krajo bolnikov ali za samovšečnost zdravnikov družinske medicine, temveč predvsem za racionalno delitev dela, ki jo prinaša razvoj v medicini, v javnem zdravstvu in zdravstveni politiki. Diabetologi, tirologi, kirurgi, psihiatri in drugi spoznavajo, da tudi sami lahko bolje in več storijo za bolnike, če pogoste, nezapletene in stabilne bolnike v soglasju z bolniki samimi prepustijo v vodenje zdravniku družinske medicine. Večino skrbi večji obseg dela, a opozoril bi predvsem na to, da gre za drugačno vsebino dela, saj je pod patino rutine pogosto treba zloščiti posodo, v katero gredo tudi znanja o vodenju bolnikov, ki so do nedavnega lahko veljali za tabu.
Spremembe so neizbežne. Tak razvoj s spreminjanjem vsebine in razmejitvami našega dela se bo odvijal tudi v prihodnje ne glede na politične ali osebne odločitve. Ko klinične stroke osvojijo neko tehnologijo in znanje ter je tehnologija dostopna tudi zunaj večjih centrov, je prehod oskrbe na osnovno raven ne samo sprejemljiv, temveč celo nujen. Vedeti moramo, da je bila predlagana reforma le poskus normativnega zapisa sedanjega in verjetnega prihodnjega dogajanja. V tem pogledu je vsakršen boj za »staro pravdo« ali vrtenje kolesa nazaj samo ovinek na poti k neizbežni prihodnosti. Seveda nas je vseh strah predvsem odgovornosti, ki nam jo prinaša nova prihodnja vloga. Spomnimo se le urgentne medicine, ki smo se je morali v zadnjem desetletju zelo na hitro priučiti ob vseh drugih nezmanjšanih nalogah, ki so ostale na naših ramenih. Redki med nami so spraševali zakaj, vsi pa predvsem kako, zato tudi sedaj ne sprašujmo zakaj, temveč: kako se bomo pripravili na spremenjene pogoje. Vse nadaljnje spremembe na področju zdravstvenega varstva otrok in žensk bodo potekale veliko bolj zlagoma in z manjšimi pretresi, kot se je dogajalo na področju urgentne medicine, saj spremembe ne bodo v praznem prostoru, temveč po že izoblikovanih programih, skladnem združevanju profilov in njihovem medsebojnem dopolnjevanju. Zdravnikom družinske medicine se ne bo povečala norma in preostali ne bodo izgubili bolnikov, temveč bomo oboji postopno delovali na skupnem področju dela. Danes je bistveno predvsem to, da vemo, v kateri smeri se bomo v prihodnje razvijali. Že zdaj imamo vsi dela čez glavo, zato se, normalno, otepamo novih in novih nalog, ki se nam ponujajo z razvojem medicine, zbirokratiziranostjo zdravstvenega zavarovanja in ne nazadnje zaradi številnih enostranskih potez bolnišničnega dela zdravstvene službe. Bolnike vedno hitreje odpuščajo v domačo oskrbo, veliko posegov opravijo v dnevnih bolnišnicah, mnogo manj bolnikov sprejmejo na bolnišnično zdravljenje, kronično bolni in starejši bolniki potrebujejo vedno več pomoči organiziranih socialnih in zdravstvenih služb, kar pred zdravnike in druge zaposlene v osnovnem zdravstvu polaga nove in nove naloge.
ENAJST LASTNOSTI DRUŽINSKEGA ZDRAVNIKA
Kaj pa dela današnjega zdravnika ZDM? Zagotovo ne gre samo za konglomerat drugih medicinskih strok. Za družinsko medicino na podalgi mednarodne definicije stroke velja enjst lastnosti. Za bolnike predstavlja družinska medicina prvi stik z zdravnikom (brez napotitve drugega zdravnika) ne glede na zdravstvene težave, ki jih imajo. ZDM koordinira pot bolnika skozi zdravstveno službo. V družinski medicini je bolnik v ospredju delovanja. Pomembna sta vzpostavljanje in vzdrževanje odnosa med zdravnikom in bolnikom. ZDM, njegova ambulanta, zdravstvena dokumentacija in sodelavci zagotavljajo stalnost odnosa med bolnikom in tem delom zdravstvene službe. Za odločanje je pomembno poznavanje pogostosti in pojavnosti bolezni. ZDM se srečuje z akutno zbolelimi in s kroničnimi bolniki. Bolniki v družinski medicini imajo navadno še slabo izražene znake, ker obiščejo zdravnika v zgodnejših stopnjah razvoja bolezni. Naloge ZDM so pospeševanje zdravja, preprečevanje bolezni, zgodnje odkrivanje bolezni, zdravljenje in rehabilitacija. Delo ZDM mora biti povezano z delovanjem v okolju. Biomedicinski model v družinski medicini prerašča v biopsihosocialni model, ki upošteva bolnikovo kulturno in bivanjsko ozadje.
Številne naloge so enake ali zelo podobne drugim medicinskim strokam, le da se morajo v družinski medicini prepletati tako, da bolnikom v sodelovanju z razširjenim timom lahko nudimo celostno oskrbo. Z usposabljanjem na področju sporazumevanja, vodenja kroničnih bolnikov, uporabe informacij in obvladovanja novosti lahko znatno prispevamo k boljšemu počutju bolnikov. To od ZDM zahteva usposobljenost pri reševanju zdravstvenih problemov svojih bolnikov tako, da upošteva:
- osnovno-zdravstveni pristop
- v bolnika usmerjen pristop
- usmerjen pristop k obravnavi zdravstvenih težav
- celovito oskrbo
- usmerjenost v skupnost
- celosten pristop
ZDM ima v Sloveniji za vse to za enega bolnika v povprečju sedem minut časa. ZDM mora zato poznati pogostnost pojavljanja določenih bolezni v osnovnem zdravstvu, pristop k obravnavi neselekcioniranih zdravstvenih težav in organizacijo dela ambulante, kjer dela. Odgovoriti mora na vprašanja, kaj so najverjetnejša(e) diagnoza(e), ali gre za odvrnljiv nevarni potek, tj., ali je bolnik življenjsko ogrožen, ali gre za stanje, kjer se je z odprtim čakanjem ali zdravilnim poskusom mogoče dokopati do diagnoze ali celo do izboljšanja, ali gre za samoomejeno bolezen, kjer zadošča nasvet ali odprto čakanje. V primeru možnosti nevarnega poteka bo moral pogosto ukrepati še pred postavitvijo dokončne diagnoze. Organizacija dela v ambulanti mora biti taka, da bo lahko ustrezno oskrbel take bolnike. Potrebna je ustrezna medicinska oprema za diagnostiko in nujno zdravljenje, ustrezno vodenje medicinske dokumentacije, ki omogoča pregled nad preteklimi dogodki, kroničnimi boleznimi, stalnim zdravljenjem, alergijami in različnimi ukrepi. Noben bolnik ni zgolj primer ene bolezni. Vedno ga moramo opazovati kot človeka v določenih trenutnih okoliščinah. Pri tem je seveda tudi zdravnik zgolj človek v določenih trenutnih okoliščinah. Vsak od njiju je strokovnjak na svojem področju in med obiskom gre za srečanje spoznavnih poti obeh. Sporazumevanje je ena ključnih veščin, ki nam pomaga ugotoviti, kaj bolniki potrebujejo, pričakujejo in želijo.
Izjemen pomen ima stalnost, ki jo mora nuditi družinska medicina. Zagotavljamo jo na več načinov. Najstarejša oblika je stalnost zdravnika samega. V sodobni družbi takega romantičnega pristopa, ko je en zdravnik »obvladoval« vasi in dele mesta celotno svoje delovno obdobje cela leta dneve in noči, ni več. Kljub temu se stalnost zrcali v trajnem osebnem odnosu, ki ga razvijeta bolnik in zdravnik. Dodatno k trajnosti osebnega odnosa med zdravnikom in bolnikom prispeva zakonska omejitev bolnika pri izbiri zdravnika za svoj prvi stik z zdravstveno službo, tj. z izbiro osebnega zdravnika.
Druga oblika stalnosti se kaže pri obravnavi posamezne epizode neke bolezni. Te oblike trajnega odnosa si ljudje želijo tudi v specialistični ambulantni oskrbi na sekundarni ravni. Pri kroničnih boleznih postane to razmerje resnično dolgotrajno. Ustrezno vodenje zdravstvenega kartona oziroma medicinske dokumentacije je pri tem v veliko pomoč in je pogosto nadomestek za osebno trajnost. Stalnost omogočata tudi obiskovanje stalne ambulante in srečevanje istega osebja. Pri odločitvah je vedno treba upoštevati možnosti zagotavljanja stalnosti pri spremljanju in vodenju zdravstvenih težav.
Kljub trajnemu odnosu je treba vsakič znova ugotavljati bolnikova pričakovanja. Aktivno poslušanje nam razkrije številne iztočnice, ki nam jih ponudi bolnik. Pri tem se zdravniku pogosto porajajo negativna čustva, ob katerih je včasih težko obdržati neprizadeto distanco in ravnati strokovno.
Kdor je imel bežno priložnost opazovati ZDM pri delu, je dobil občutek, kot da dela za tekočim trakom. To ga sili v smotrno izrabo časa, ki ga porabi za stik z bolnikom, in uporabo časa v diagnostične in zdravilne namene – t.i. odprto čakanje. Stalnost odnosa med zdravnikom in bolnikom ter poznavanje epidemiologije omogoča postopnost pri načrtovanju pregledov in preiskav.
Ena najtežjih sestavin dela ZDM je shajanje z večjim tveganjem ob obravnavi slabše razvitih znakov bolezni, ki jih najpogosteje srečujemo pri bolnikih v splošnih ambulantah. Treba je najti pravo mero med tveganjem in odločitvami o preiskavah, pregledih in napotitvah. Vključevanje bolnikov in dogovor z njimi o načinu zdravljenja pomeni pomembno razdelitev odgovornosti za sprejete odločitve, od zdravnika pa zahteva veščine sporočanja različnih sporočil.
Pojem celovita oskrba oziroma integrirano zdravstveno varstvo je bil v preteklosti zlorabljen v cehovske namene in odstopa od osnovnega koncepta. Z njim so dolga leta zagovarjali fragmentacijo osnovnega zdravstva na številne specialnosti. V bistvu pa se je osnovno zdravstveno varstvo v polpreteklem obdobju osredotočalo na obravnavo tedaj ključnih problemov z organiziranjem posebnih ambulant, kjer so se bolj usmerjeno ukvarjali z določeno skupino bolnikov ali z določenimi zdravstvenimi problemi. Na podlagi socialnomedicinske filozofije aktivnega pristopa kot elementa dispanzerske metode dela so jih poimenovali dispanzerje (ang. clinics). Delo je kljub ideji o integriranosti potekalo strogo ločeno: en dan preventiva, drugi dan kurativa. Celovitost je bila deloma zadovoljena na ravni institucije. Bolniki k vsakemu posvetu prinašajo v povprečju po tri in več zdravstvenih težav. Številni imajo več sočasnih bolezni. Zdravniki želimo ob zdravljenju znanih bolezni pospeševati zdravje, izvajati preventivne ukrepe, presejevati ogrožene skupine prebivalstva in jih usmerjati skozi rehabilitacijo. V vsakem posvetu z bolnikom morama ZDM izpolniti štiri dopolnjujoče se naloge. Poleg obravnave trenutnih težav in vodenja kronične bolezni lahko vsak stik izkoristimo za priložnostno preventivno dejavnost in z vzbujanjem zaupanja zaradi zanimanja za vse bolnikove težave, s spodbujanjem samozdravljenja ter aktivnega vključevanja bolnika v lastno zdravljenje vplivamo na ustrezno uporabo zdravstven službe v prihodnje.
Nihče med nami ni osamljen otok v množici ljudi, zato mora ZDM razumeti zdravstvene potrebe širše in lokalne skupnosti. Poznati mora vplive družbenih dogajanj, revščine, etničnih, verskih in kulturnih razlik, znati mora prepoznati neenake možnosti različnih skupin prebivalstva. Priveligirani imajo praviloma boljše zdravstvene izvide, zato moramo biti še posebno pozorni do ogroženih skupin prebivalstva. Slovenska medicinska misel je zakrnela na stanju pred drugo svetovno vojno in v ogrožene skupine še vedno tlači celotno populacijo otrok in žensk. Znotraj teh dveh skupin so neizmerne razlike, ki jih sedanji pristop samo še potencira. Vsekakor so tudi v naši družbi številne skupine prebivalcev zdravstveno veliko bolj ogrožene od drugih, zato mora ZDM kljub svojemu zaščitniškemu odnosu do bolnika, ki ga ima pred seboj, upoštevati tudi interes širše skupnosti. Do neke mere se to zrcali skozi upoštevanje zdravstvenih predpisov, ki določajo pravice bolnikov iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in naloge zdravnika do družbe s poročanjem o nekaterih nalezljivih boleznih in poškodbah po tretji osebi. Še bolj pa skozi javno delovanje zdravnika v različnih organizacijah in akcijah, usmerjenih v osveščanje laične javnosti. Sem sodijo sodelovanje v karitativnih organizacijah, lokalnih akcijskih skupinah za boj proti odvisnosti, vodenje skupin kroničnih bolnikov, predavanja v skupnosti, nastopanje v javnih občilih ipd. Pri svojem delu bo pogosto naletel na etične dileme svojih odločitev.
Na bolnišničnih oddelkih študent medicine spozna podrobno obravnavo bolnikove zdravstvene težave, ali skupka zdravstvenih težav, s katerimi se ukvarja neka stroka. Drugi problemi ostanejo zapisani v eni od »anamnez«, niso pa ključni predmet obravnave. Hipertonik je enak hipertoniku, sladkorni bolnik sladkornemu bolniku. Celostni (holistični) pristop pa upošteva bolnika kot celovito osebnost, z njemu lastnimi vrednotami, prepričanji in kulturnim ozadjem. Dva bolnika si nista popolnoma enaka. Biopsihosocilani model je temelj dela v družinski medicini. Človeka moramo umestiti v njegov osebnostni, delovni, okoljski, bivanjski in družinski svet.
Z bolnikom je treba najti skupne cilje ukrepov, izdelati načrt ukrepanja in preverjati doseženo. Pri tem se moramo oddaljiti od retoričnega vprašanja, »ali je bolnik jemal zdravila po navodilih«, in se osredotočiti na to, kako mu lahko pomagamo, da bo pri svojem sociokulturnem pojmovanju zdravja in bolezni razumel in izvajal načrtovane ukrepe. Sami ali v sodelovanju z drugimi institucijami ali posamezniki mu moramo dati psihološko, čustveno in socialno podporo. Za večino ljudi je družina še vedno temeljna celica življenja, zato moramo tudi njo ustrezno vključiti v načrtovanje in izvajanje zdravstvenih ukrepov. Poleg zatočišča v primeru bolezni je namreč lahko tudi leglo zdravstvenih težav.
Zdravnik jutrišnjega dne še zdaleč ne bo tak, kot je bil pred sto leti, niti tak, kot je bil pred desetletji, ali je danes. Zagotovo bo drugačen, a ne moremo še reči, kakšen natančno bo. Prav zato moramo biti predvsem pripravljeni na prihajajoče spremembe in odpreti svoja srca, da bomo razumeli, kako se naše sanje o podobi zdravnika družinske medicine skladajo z novimi okoliščinami in razmerami. Le tako bomo lahko ne glede na vse sisteme, politiko, zavarovanje, zavode in druge organizacije opravljali svoj poklic z veseljem in z enako etično držo, kot so nam ga predali naši učitelji. Le tako bodo imeli bolniki kar največjo korist od družinske medicine in vsega, kar jim nudijo spoznanja in veščine v celotni sodobni medicini.
Zdravstveni dom Jesenice
Zdravstvena postaja Kranjska Gora
