Odraščanje je bilo v vseh obdobjih človekove zgodovine in kulture odvisno od vrednot svojega časa. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s pomočjo mladim v stiski, se strinjajo, da se današnji čas hitro spreminja in da je odraščanje zato bistveno drugačno kot pred desetimi ali dvajsetimi leti. Družbene norme so se spremenile, srečujemo se z globalizacijo, jasneje razumemo širše posledice migracij v družbi, spopadamo se z nezaposlenostjo in revščino. Na vsakem koraku srečujemo brezmejno tekmovalnost v družbi, sprašujemo se, ali je spremenjen odnos do intimnosti morda tudi vdor v našo lastno intimnost. Raziskave potrjujejo, da prezgodnji in nenadzorovani vdor tehnologije v razvoj osiromaši otroka za življenjsko potrebne izkušnje in s tem oteži njegovo odraščanje.
Z družbo se je spremenila tudi družina, osnovna enota družbe. Otroci družino nujno potrebujejo v razvoju, da zrastejo preko mladostništva v odraslost. Srečujemo se s krizo družine. Današnji starši ne vedo, kaj se je zgodilo, da ne morejo več vzpostavljati avtoritete, ki so jo sami videli pri svojih starših. Pojavljajo se novi problemi, za katere pogosto nimajo pravih strategij. Ukrepi, ki so jih njihovi starši učinkovito uporabljali zanje, zdaj ne delujejo za njihove otroke. Starši poskušajo najti nove rešitve, zato pri vzgoji izbirajo številne nove poti in stranpoti. Vsi skupaj se ujamejo v zanko, ko se vzorec napak ponavlja, razvoj v družini pa ne teče več. Zdi se, da so na videz enostavnejše ali »instant« rešitve nevarnejše za razvoj družine. Večkrat namreč vodijo v začaran krog, ki je za otroke in starše izredno naporen in neučinkovit. Najtežje je, ko se otrokov razvoj ustavi. Starši so najpomembnejši pri otrokovem osamosvajanju. Vsi ostali (vrstniki, sosedje, sorodniki, partnerji naših otrok ali vzgojitelji) imajo vpliv, a je mnogo šibkejši in navadno le nadomešča slabotno zvezo med otrokom in starši.
ZDRAV RAZVOJ OTROKA
Otrok že ob rojstvu nosi v sebi sposobnosti in šibkosti, razlike od sorojencev, kaj šele od drugih ljudi. Je lahko miren ali glasen, zahteven in težaven, pogosto bolan, rahločuten in ranljiv, morda zgovoren ali umaknjen, zvedav, včasih počasen, okreten, neješč ... Vsak otrok potrebuje od svojih staršev zanj poseben odnos, ki bo v njem gradil njegovo osebnost, jo spodbujal in razvijal, pa tudi skušal premostiti njegove dane šibkosti. Učijo ga sprejemati (npr. hrana), dajati in uveljavljati lastno voljo (npr. higienske navade), učijo ga iniciativnosti, aktivnosti in sprejemanja ugodja (igra) ter vključevanja med vrstnike (prilagajanje pravilom družbe, umeščanje, pripadnost). Vsi ti procesi se v psihološkem pogledu odvijajo v otroštvu in na nek način ponovijo v času odraščanja.
Odraščanje je poseben in zahteven čas, ko ne več otok in ne še odrasel s pomočjo svoje družine išče zase pravo, to je svojo pot v odraslost. Pri tem so mladim v pomoč starši, ki nudijo občutek pripadnosti, čustvene navezanosti, sprejetosti in varnosti. Dobri starši niso popolni, ne idealni. Starši v času odraščanja mladostnika postanejo vzor, s katerim se mladi poistovetijo, a jih tudi veliko kritizirajo. Hkrati je mladim močno v pomoč, da stalno nedvomno vedo, da starša vodita družino in da za to nosita odgovornost. Mladim pomagajo starši, ki se skupaj z mladostnikom sami razvijajo in pri tem ni treba žrtvovati svoje različnosti za bogastvo odnosov. Starši, ki z odraščanjem svojega otroka sprejemajo tudi nove izzive v življenju, kažejo, da se bodo znašli tudi, ko bo njihov mladostnik odšel od doma. Konflikti, ki vedno nastajajo, so v takih družinah priložnost za rast in napredek, dobri starši se ne ustrašijo usklajevanja mnenj. V takih družinah se pogovarjajo, sporočila staršev pa so jasna in nedvoumna. Mladostnik ima pred seboj številne dileme, saj mora tehtati med varnostjo in predvidljivostjo, kar pozna iz otroštva, in med težnjo po samostojnosti, neodvisnosti in novih izzivih, ki ga vabijo v negotovo prihodnost. Tako pogosto občuti v sebi negotovost in dvom, saj pozna svojo ležernost in pasivnost, hkrati pa si želi uresničevati mnoge svoje interese. Pri tem je izredno pomemben privzgojen odnos do ugodja, odnos med vloženim trudom in nagrado zanj.
RAZVOJ PROBLEMATIČNEGA VEDENJA
Nekateri starši se bojijo postaviti otrokom nujno potrebne meje že zgodaj v razvoju. Bojijo se, da potem ne bi bili dobri starši. Otroke razvajajo in jih tako prikrajšajo za zdrave izkušnje vloženega truda in za ugodje ob tem. Otroci in pozneje mladostniki tako razvijejo številne načine, kako bi se izognili različnim opravkom, namesto da bi se jih naučili obvladovati. Ne naučijo se sprejemati nalog, opraviti svojega dela, premagovati težav in ne najdejo zadovoljstva ter sreče v pestrosti odnosov in aktivnostih. Bližnjice do ugodja navadno vodijo v vedenje, ki ga v ambulantah prepoznamo kot škodljivo ali celo bolezensko, lahko kot odvisnost. Odvisnost pomeni, da opuščajo za življenje pomembna opravila in se ukvarjajo le s svojo »drogo«. Tu nimamo v mislih le nedovoljenih drog ali alkohola in tobaka. Tako odvisnost s številnimi podobnimi elementi kažejo mladi, ki se pretirano zatekajo k računalniku, internetu, računalniškim igricam ali k igram na srečo. Gotovo je, da se pri posamezniku, ki je že odvisen, lažje razvije še druga odvisnost ali druga nadomesti prvo. Vzorci razvoja za odvisnost so enaki, le občutek lažne opore, ki naj bi jo odvisnik dobil ob »drogi«, je značilen ali vsaj pričakovan. Ti mladi se pogosto znajdejo v stiski vsakdanjih življenjskih situacij. Iskati začnejo začasne in sporne rešitve, ki sicer sprva dajejo lažno dober občutek zadovoljstva in ugodja, pozneje pa se izkaže, da so zašli. Zato se mnogo težje osamosvajajo. Navadno pretirano cenijo materialne dobrine, zunanji izgled, tržne vrednote in moč medijev, torej pretirano cenijo mnenje drugih. Ne izhajajo iz svojih resničnih potreb in nimajo lastnega mnenja. Njihova želja je pravzaprav ugajati pričakovanjem drugih. Istočasno pa družba vrstnikov danes ni več tako zaščitna, več je individualnosti, več tekmovalnosti, manj pripadnosti in povezanosti, kot so jo poznali mladi v preteklosti. Danes se zdi mnogo težje odraščati in se osamosvajati, kot v prejšnjih generacijah. Da so stiske med mladimi danes hude, se kaže ne nazadnje tudi v porastu nasilja in zlorabi moči med njimi. Na drugi strani pa se nekateri mladi izogibajo konfliktom, jih zanikajo, se umikajo v molk in lažno pasivnost, kar gotovo nosi v sebi druge zaplete. Mladi so včasih razvajeni, ne znajo se potruditi, zdržati, počakati. Pričakujejo takojšnje, skoraj čudežne rešitve svojih problemov, v katere naj ne bi bilo potrebno vlagati truda. V družinah, kjer je tak vzorec vedenja obstajal že prej, ga pogosto niti ne opazijo in zato tako vedenje ostaja. Še težje je, ko se mladi ljudje znajdejo brez pravega doma in iščejo nadomestno oporo v okolju vrstnikov. Ti mladi navadno izhajajo iz podobnih družin in podobnih razdrtih domov. Njihova stiska se s tem navadno še stopnjuje.
POMOČ OTROKOM IN MLADIM
V preteklosti je veljalo, da so mladostniki prišli v svetovalnice ali k zdravnikom psihiatrom na zahtevo staršev ali šole. Danes opažamo, da mladi pogosto sami poiščejo pomoč, da se med seboj pogovarjajo o tej pomoči in si jo priporočajo. Večkrat se jim pridružijo tudi starši, ki priznavajo, da sami potrebujejo pomoč in želijo tudi pomagati. Večinoma so mladostniki ranljivejši v družini in se zato pogosteje od ostalih znajdejo sami sredi zapleta. Ko starši želijo pomagati, se njihovi postopki in ukrepi ne izkažejo za uspešne. Napetost se stopnjuje, stiska mladih in njihovih staršev se veča. V skrajnih primerih mladi vidijo tudi umik v smrt kot izhod iz stiske. Takrat je nujno poiskati strokovno pomoč, če je ne dobijo že mnogo prej.
V pogovorih terapevt mladim in njegovim svojcem pomaga prepoznati njihove lastne moči in sposobnosti ter skupaj z njimi išče vzorce, ki povzročajo in vzdržujejo motnjo. Skupaj s terapevtovo pomočjo najdejo nove možnosti in poti, kako naj si pomagajo, da jim bo lažje. Zmotno je mišljenje, da bodo mladi tujcu lažje zaupali, domačim pa ne. Terapevtu kaže zaupati, da bi lahko v resnici razumel in pomagal. Včasih je tudi dobro odložiti breme nekomu drugemu, saj svojcev pogosto ne bi želeli obremenjevati ali prizadeti, ko vidijo stisko tudi pri njih. V pogovoru s terapevtom mladostnik dobi možnost, da bolje sliši in razume sam sebe, si ob terapevtu najde svoje ustreznejše rešitve in jih skuša tudi izpeljati. Pogosto so starši pri terapevtskem delu dobrodošli sodelavci, saj lahko s skupnim delom pripomorejo k učinkovitejšemu napredku in izboljšanju stanja širše v družini.
Zaupnost je temeljno pravilo pri takem delu. Informacije, ki so zaupane terapevtu, so zaupne in so last posameznika. Terapevt jih ne prenaša in z njimi tudi ne razpolaga. Poleg tega se moramo zavedati, da je tako delo dolgotrajen proces, saj se že težave niso pojavile čez noč in jih prav tako ne odpravimo z enim zamahom.
Včasih so hkrati s pogovori potrebna tudi zdravila. Danes to ni nikakršen tabu več. Natančno poznamo delovanje zdravil, njihove dobre strani in stranske učinke. Zdravnik za izbiro zdravila nosi odgovornost, pacienti pa naj bi z zaupanjem sledili njegovim navodilom. Zdravil nikdar ne predpisujemo, ne da bi hkrati veliko časa namenili psihoterapevtskemu delu z mladostnikom ali vso družino. Dober učinek je končni rezultat skupnega dela. V današnjem času nekateri veliko informacij o možnih farmacevtskih preparatih pridobijo preko interneta in drugih virov. Mnoge so točne, nekatere pa kljub vsemu vendarle kaže preverjati pri zdravniku, ki si ga izberemo in mu zaupamo, da nas vodi.
Za zaključek naj poudarimo, da bodo tisti mladi, ki se ne ustrašijo pogajati z domačimi za svoje mnenje, in tisti starši, ki se ne bojijo spoprijemati s spremembami, gotovo lahko ponosni drug na drugega in sami nase.
družinska terapevtka
Zdravstveni dom Kranj
