Telesne zmožnosti se z leti zmanjšujejo, hkrati je zmanjšana tudi zmožnost imunskega odzivanja na okužbe, zato se pogosteje začnejo pojavljati napačni imunski odzivi, kot so alergije in avtoimunske bolezni ter kronična vnetja. Aktivnost imunskega sistema z leti upada tako kot tudi funkcije ostalih organov in organskih sistemov. Imunski sistem postane počasnejši v odzivanju. To povečuje tveganje za nastanek bolezni. Cepiva proti gripi ali druga cepiva ne delujejo več tako dobro kot nekoč. Lahko se razvijejo tudi avtoimunske bolezni, bolezni, pri katerih imunski sistem postopoma napade in uničuje lastna telesna tkiva. Tudi bolezen traja dlje oziroma dlje časa traja, da se pozdravimo. Šibek imunski sistem lahko upočasni tudi celjenje ran. Vendar pa za oslabitev imunskega sistema niso kriva le leta, saj v veliki meri ljudje zbolevajo tudi zaradi življenjskih navad, zlasti v zvezi s prehrano, oblačenjem, stanovanjskimi razmerami in čistočo. To pomeni tveganje, da zanemarimo mnoge higienske ukrepe proti okužbam, ki so sicer v življenju normalni in jih opravljamo nezavedno.
ZNAMENJA OSLABLJENJE IMUNSKE ODPORNOSTI
Pri odpornem, zdravem človeku so okužbe redke. V primeru, ko pride do okužbe, zdrav imunski sistem sproži intenziven odziv nanje, kar opazimo kot vročino. Drugače je pri šibkem imunskem sistemu, saj pomanjkljiv imunski odziv povzroča kronična vnetja zaradi okužb. Kronična vnetja prinašajo še večjo nevarnost, dlje trajajoča imunska pomanjkljivost, čeprav manjše stopnje, pa poveča pogostnost kroničnih virusnih in drugih okužb, s tem pa se poveča tudi tveganje za degenerativne in rakaste bolezni. Poleg tega pa kronična vnetja, ki nastajajo ob kroničnih okužbah, še dodatno zavirajo normalen razvoj imunskih celic in normalno delovanje imunskega sistema. K temu dodatno prispevajo še fiziološka stanja, ki na tak ali drugačen način kronično povečujejo nastajanje ali kopičenje vnetnih mediatorjev v organizmu (debelost, alkohol, kajenje, hudi telesni napori, stres, kronične bolezni, kot so revmatske bolezni ali diabetes).
Izčrpani, starejši ljudje in kronični bolniki nimajo zalog, ki bi jih imunski sistem uporabil pri premagovanju okužb, zato se bolezni vlečejo in ti ljudje imajo pogosto težave z uživanjem, prebavljanjem ali presnavljanjem dovolj pestre hrane ter občasno, zlasti ob pojavu okužb, potrebujejo prehranske dodatke. Pogosto je upravičeno jemanje dodatkov, zlasti pri ljudeh s kroničnimi boleznimi, kjer so potrebne večje količine zaužitih vitaminov in mineralov zaradi interakcij z zdravili, zaradi operativnih posegov ali poškodb in zaradi neustreznega prehranjevanja. Pogosto ljudje po 55. letu starosti pomanjkljivo uživajo železo, kalcij, cink, magnezij, riboflavin ter vitamine A, D, B6 in B12. Za diabetike je značilna nižja koncentracija vitamina C (celo za 30 %), vitamina E in glutation reduktaze v plazmi. Dodajanje antioksidantov vitamina C in E pri diabetikih upočasni nastanek z aterosklerozo povezanih žilnih okvar. Presnova diabetikov je povezana s povečano potrebo po B vitaminih in s povečanim ledvičnim izgubljanjem, zato je primerno nadomeščanje vitaminov folne kisline, B6, B12 in minerala cinka.
Vnetje je pomemben del našega naravnega imunskega sistema. Z leti blago, kronično vnetje postane škodljivo, saj najnovejše raziskave kažejo, da kronično vnetje poveča tveganje za bolezni srca, artritis, slabotnost, sladkorno bolezen tipa 2, telesne okvare in celo demenco. Po 55. letu starosti so pogoste infekcije sečil, pri ženskah zaradi oslabljenih medeničnih mišic in spremenjene sluznice sečil po menopavzi, pri moških pa zaradi povečane prostate, ki povzroča zastoj seča. Tudi fiziološki mehanizmi, ki čistijo bakterije s kože in sluznic, z leti upadajo. Bakterije, ki se namnožijo v ustih zaradi parodontalne bolezni, se odplavljajo s slino v požiralnik in želodec, tam pa jih uniči želodčna kislina. Pri ljudeh, ki imajo pogosto okvarjeno čiščenje dihalne sluznice, oslabljen refleks kašlja ali oslabljen nadzor nad dihanjem, slina z bakterijami teče v pljuča in povzroči hudo pljučnico. Pljučnica je med poglavitnimi vzroki smrti pri starejših od 75 let. K temu pripomorejo še zmanjšana telesna aktivnost ter funkcionalne motnje srca in pljuč.
KAKO IZBOLŠATI IMUNSKO KONDICIJO
Redna in zmerna telesna vadba pri prej fizično neaktivnih odraslih ljudeh poveča nivoje protiteles v slini, hkrati se zmanjša pogostnost zbolevanja zaradi okužb zgornjih dihal. »Redna in zmerna telesna vadba je za vzdrževanje zdravja pomembna tudi zato, ker deluje protivnetno. Vsaka telesna vadba nad 60 odstotkov maksimalne obremenitve sproži kratkotrajni (24-urni) vnetni odziv, ki ob rednih ponovitvah vadbe povzroči povečano protivnetno uravnavanje imunskega odziva, zato na daljši rok deluje protivnetno. Prav zato se redna in zmerna telesna vadba priporoča tudi pri bolnikih s kroničnimi vnetnimi boleznimi, katerih poglavitni zdravstveni problem je prav kronično vnetje. Protivnetni učinek telesne vadbe je še koristnejši zaradi tega, ker telesna vadba prispeva tudi k zmanjšanju količine trebušnega (visceralnega) maščevja, ki je v trebušni votlini med črevesom in drugimi trebušnimi organi ter je izrazito vpleteno v vzdrževanje kroničnega sistemskega vnetja, povezanega z insulinsko toleranco, aterosklerozo, nevrodegeneracijo in povečano pojavnostjo tumorjev.
NAČINI SAMOZDRAVLJENJA
Želja po vplivu na odpornost človeka pred nalezljivimi boleznimi je starejša kot poznavanje imunskega sistema. Številna tradicionalna zdravila rastlinskega izvora so ljudje začeli uporabljati zaradi njihove zmožnosti, da so skrajšala ali omilila okužbe, na primer prehlade, pljučnice, vnetja sečil. Učinkovine v tradicionalnih pripravkih za zdravljenje okužb in vnetnih bolezni so navadno kombinacija antimikrobnega in imunomodulatornega učinka. Pri tem imunomodulacija navadno ne pomeni imunostimulacije (t. j. povečanje imunskega – citokinskega, vnetnega, celičnega odziva), ampak praviloma obratno – protivnetni učinek. Imunski odziv s spremljajočim vnetjem je namreč subjektivno zelo moteč spremljevalec infekcije, zato so učinkoviti, empirično uveljavljeni tradicionalni pripravki »proti okužbam« praviloma imeli kombinacijo protimikrobnega in protivnetnega učinka – podobno kot je pri sodobnem zdravljenju okužb pogosta kombinacija antibiotika in nestereoidnega protivnetnega zdravila. Primeri takih tradicionalnih »kombiniranih zdravil« so npr. brusnice, luštrek (Levisticum officinale), bajkalska čeladnica (Scutellaria baicalensis) in grahovec (Astragalus), medtem ko ima npr. goba šitake bolj kompleksno sestavo, ker poleg protimikrobnih učinkovin vsebuje tudi protivnetno pantotensko kislino in lentinan, ki pa ima imunostimulatorno adjuvantno delovanje (t. j. stimulira makrofage k tvorbi vnetnih citokinov) in na primer poveča nastajanje protiteles po imunizaciji. Izkustveno učinkovita tradicionalna zdravila torej pretežno vsebujejo protivnetne snovi, ker so ljudje v preteklosti hitreje opazili blagodejnost protivnetnega učinka. Zlasti evropska tradicionalna medicina kaj dalj od »simptomatske« terapije ni prišla. Redkeje pa tradicionalna zdravila z vplivom na imunski sistem vsebujejo imunostimulatorne snovi, ki bi pospeševale vnetno reakcijo. V to skupino imunostimulansov spadajo pripravki iz nekaterih gob, ki spodbujajo razmnoževanje imunskih celic in tvorbo protiteles. Pri rehabilitaciji imunskega sistema z imunostimulacijo imunskega sistema prebavil (na primer po veliki izgubi imunskih celic zaradi obsevanja, jemanja citostatikov, kortikosteroidov) je izredno važna tudi življenjska higiena. Razmnoževanje imunskih celic močno ovirajo stresni hormoni. Če jih imamo preveč, je razmnoževanje imunskih celic prekinjeno. Zato so pomembne primerne strategije odpornosti na stres, ki jih mora človek izbirati v skladu s svojim načinom življenja, pričakovanji, prioritetami in možnostmi. Ni na primer težko živeti nestresno človeku, ki je materialno dobro preskrbljen in mu za uravnavanje življenja ni treba izrabljati veliko svojega časa – tak človek gre nekajkrat letno na lepe, dolge počitnice in regeneracija sledi sama po sebi. Težje pa je človeku, ki si postavlja zahtevne cilje ter ima omejene materialne in časovne možnosti – če je telesno zdrav, je za takega človeka verjetno najbolj učinkovito, če npr. trikrat na teden po eno uro teče. Učinek telesnega napora, ki je blizu zmogljivosti, je za telo namreč tudi stresen, vendar je fizični napor edini stres, ki ima v svojem naravnem poteku vgrajeno tudi relaksacijo in umiritev. Pri psihološkem stresu, če smo ogroženi, pa ni obrazca, da bi to stresno stanje prelili v normalno delovanje telesa. Morda ta trditev ne velja za kakšne jogije in meditativce, ki lahko tudi zgolj psihološko obvladajo stres, vendar pa je za nas, preproste smrtnike, bolj enostavno, da psihološkemu stresu, iz katerega ne znamo, priključimo fizični stres – napor, iz katerega telo samo najde pot v relaksacijo, ker ima ta obrazec vgrajen in izvežban že milijon let. Spet drug pristop protistresnih strategij je pri ljudeh, ki so si v življenju zastavili bolj ležerne cilje – tako jim najbrž za dobro funkcioniranje ni treba svojega telesa trenirati v visokozmogljivostni stroj, ampak je povsem dovolj, da se bolj posvetijo uživanju v naravi, prijateljskih debatah, izletih, družinskim srečanjem … Seveda pa jim mora biti vnaprej jasno, da na tako prijetno ležeren način verjetno ne bodo dosegali kakih osupljivih poslovnih, strokovnih ali drugačnih uspehov, jim bo pa življenje, če ga imajo možnost tako urediti, nedvomno samo po sebi nudilo veliko vsakdanjih radosti in zadoščenj.
UČINKOVINE IN PRIPRAVKI
Posamezne učinkovine in pripravke lahko glede na najbolj izrazito delovanje na imunski sistem razdelimo v: A. učinkovine in pripravke s poudarjenim protivnetnim delovanjem; B. učinkovine in pripravke s poudarjenim imunostimulatornim delovanjem v smislu hitrejšega razmnoževanja imunskih celic ter C. učinkovine in pripravke, ki delujejo predvsem kot prehransko dopolnilo za imunski sistem (imunonutricija). V medicini je uporaba protivnetnih snovi zelo obsežna; veliko se uporabljajo protivnetne snovi iz skupine nesteroidnih protivnetnih zdravil (paracetamol, acetilsalicilna kislina (Aspirin), v hujših primerih pa kortikosteroidna zdravila (ta so pravzaprav posnetki našega lastnega »stresnega« hormona kortizola), ki so izredno učinkovita, imajo pa razen protivnetnih učinkov tudi številne druge neželene učinke – ker pač na telo delujejo kot stresni hormon kortizol.
Jelša (rod)
Jelša (Alnus) je rod listopadnih dreves iz družine brezovk. Skorja vsebuje salicin, ki deluje protivnetno in se v telesu presnavlja v salicilno kislino. Severnoameriški staroselci so lubje vrste Alnus rubra uporabljali za zdravljenje nekaterih kožnih bolezni pa tudi za blaženje posledic pikov insektov.
Ingver
Ingver (Rhizoma zingiberis) je začimbna rastlina, ki raste v tropskem in subtropskih pasovih. Uporabljajo se sveže korenike, lahko pa tudi posušen oz. zmlet. Ingver preventivno deluje proti nalezljivim boleznim, ker je antiseptik (uničuje mikroorganizme). Deluje protivnetno, med drugim na revmatični artritis. Lahko ga uporabimo svežega (doza okoli 10 g tanko narezanih in nasekljanih lističev, 1–2 krat dnevno), sušenega v prahu (doza okoli 2 g, 1 do 2-krat dnevno), kot eterično olje (doza 1–3 kapljice z malo medu ali na kocki sladkorja, 1 do 3-krat dnevno), tinkturo (doza 10–20 kapljic pred jedjo) ali za zunanjo uporabo pri revmatičnih ali podobnih bolečinah – z vtiranjem ali mazanjem tinkture ali eteričnega olja (2 do 3-krat dnevno, v trajanju 15 dni).
Jabolčni kis
Jabolčni kis je tekočina, ki nastane iz jabolčnika. Je bogat z mnogimi hranilnimi snovmi iz jabolk, vsebuje pa tudi spojine, ki jih v svežih plodovih ne najdemo, nastajajo namreč le v procesu nastanka kisa. Jabolčni kis vsebuje veliko kalija, ki preventivno preprečuje in blaži bolezni, ki so posledica sodobnega načina življenja. Ima dolgo tradicijo v kulinariki, zeliščarstvu in zdravilstvu. Uporablja se kot domače protivnetno in protibakterijsko zdravilo, vsebuje močan antioksidant kvercetin, ki ima tudi protivnetne učinke. Ima tudi učinek naravnega antibiotika ter velik pomen pri preprečevanju in zdravljenju kožnih aken in vnetja grla.
Med
Méd je sladka in židka tekočina, ki jo čebele in druge žuželke proizvajajo iz cvetličnega nektarja (medičine) ali iz mane, ki jo izločajo kljunate žuželke (uši ...). Tradicionalno se uporablja zaradi analgetičnega in protivnetnega delovanja za zdravljenje kronične bolečine, vnetij, sklepnih obolenj (revmatoidni artritis) in poškodb.
Tekoči med se ne pokvari, lahko edino kristalizira v trdno stanje. Nazaj v tekočino ga pretvorimo s segrevanjem do 45 °C – če to mejo presežemo, med izgubi zdravilne lastnosti. Zaradi velike koncentracije sladkorja z osmotskim razkrojem uničuje bakterije. Med vsebuje do 77 % sladkorjev, od tega do 76 % enostavnih sladkorjev (fruktoza in glukoza), 17.7 % vode, ostalo (5,3 %) pa so vitamini (B1, B2, B6, C, nikotinska kislina, pantotenska kislina), mineralne snovi (Cu, Fe, Na, K, P, Ca, Si, Mg, Fe, Mn), aminokisline (prolin, fenilalanin …), encimi (saharaza, amilaza, kisla fosfataza, katalaza, glukoza oksidaza), hormoni (acetilholin, rastni hormon), kisline (solna, fosforna, ocetna, jabolčna, citronska, mlečna, maslena, jantarna, piroglutaminska, glukonska, mravljinčna), flavonoidi (kvercetin, antocianini, katehin), transresveratrol, ubikinon in protibakterijske snovi.
Flavonoidi v medu delujejo antioksidativno, protivnetno, blago protimikrobno in zavirajo zlepljanje trombocitov. Antocianini dajejo nekaterim vrstam medu temno barvo. Protibaketrijsko delovanje medu je posledica prisotnosti glukozne oksidaze, visoke koncentracije sladkorjev, katalaze in vodikovega peroksida. Med lahko vsebuje tudi mikroorganizme v zelo nizkih koncentracijah, ki so posledica načina pridelovanja (gre skozi prebavni trakt čebele) ali zunanje kontaminacije. Nekateri so mnenja, da je za majhne otroke še posebej nevarna prisotnost Clostridium botulinum, zato se med v njihovi prehrani ponavadi odsvetuje. Mikroorganizmi so zaradi protimikrobnih lastnosti medu prisotni v zelo omejeni količini.
Učinkovine in pripravki s poudarjenim imunostimulatornim delovanjem v smislu hitrejšega razmnoževanja imunskih celic:
Zdravilne gobe
Nekatere vrste gob izkazujejo zdravilne učinke. Med njimi so npr. maitake (Grifola frondosa), kawaratake (Coriolus versicolor), šitake (Lentinus edodes), reishi (Ganoderma lucidum), hiratake (Pleurotus ostreatus) in ganoderma (Ganoderma lucidum). Najpomembnejše sestavine v teh gobah, s spodbujevalnim učinkom na imunske celice v organizmu, so polisaharidi, imenovani β-glukani (beta-glukani). Vsaka vrsta gob vsebuje različne oblike beta-glukanov. Vsebnost in učinkovitost beta-glukanov je odvisna od priprave in načina zaužitja gob. Komercialni proizvodi lahko vsebujejo dele gob ali njihove izvlečke. Ločevati je treba med proizvodi, ki vsebujejo izvlečke s točno določeno vsebnostjo beta-glukanov, in proizvodi, ki vsebujejo dele gob (mleta goba, spore ...) z neznano vsebnostjo aktivnih sestavin, saj je njihova učinkovitost različna. Nekatere vrste beta-glukanov (lentinan, shizofilan ...) je zaradi slabe absorpcije skozi prebavila treba injicirati v žilo.
Svetlikava pološčenka (Ganoderma lucidum)
Ganoderma ima več kot 300 opisanih učinkovin. Zdravilni učinki izvirajo iz bioaktivnih učinkovin, ki jih vsebujejo gobe, to so predvsem polisaharidi, triterpeni in proteini. Raziskave v zadnjih 20 letih, nekatere tudi na ljudeh, so dokazale, da nekatere gobe aktivirajo imunski sistem, zavirajo rast in razvoj nekaterih vrst raka, zmanjšujejo celokupni holesterol, delujejo antioksidativno, znižujejo povišani krvni tlak in raven krvnega sladkorja ter delujejo zaščitno na jetra. Najbolj učinkovite so luščene spore ganoderme, najdemo pa jo tudi v obliki oljnih ekstraktov, tinktur in čajev.
Predvsem na vzhodu in tudi v Ameriki se Ganoderma lucidum uporablja v komplementarni medicini kot podpora pri zdravljenju rakavih obolenj (kemoterapija, obsevanje). Genoderma vsebuje učinkovine, ki so koristne med kemo- in radioterapijo, saj povečuje imunsko sposobnost. Na Japonskem ganodermo celo uvrščajo na uradni seznam zdravil, ki spremljajo kemoterapijo, saj se število levkocitov, eritrocitov in trombocitov hitreje vrne v prvotno stanje. Pri bolnikih, ki so uživali pripravke svetlikave pološčenke, se je pokazalo tudi, da imajo bistveno manj okužb, izboljšala se je tvorba protiteles oziroma imunska odpornost.
V Evropi se lahko ganoderma uporablja za enake težave kot na Kitajskem in Japonskem, le da so tu uradne navedbe le tiste, ki jih navaja EFSA (Evropska agencija za zdravo hrano): Ganoderma lucidum krepi naravno odpornost, uravnava imunski sistem in stimulira obnavljanje imunskih in jetrnih celic.
Indikacije za uporabo Ganoderme lucidom na Kitajskem in Japonskem pa so širše: spremljajoča (podporna) terapija pri zdravljenju raka, zmanjševanje stranskih učinkov kemoterapije, oslabljeno živčevje, živčnost, stres, nemir, motnje spanca, težave srčno-žilnega sistema (visok krvni tlak, edemi, zastajanje vode), krepitev jeter, aktivacija imunskega sistema, zaščita pred okužbami, uravnavanje škodljivega in koristnega holesterola v krvi, uravnavanje vsebnosti sladkorja, alergije, kožne bolezni,
astma, bronhitis, pljučni emfizem, slaba prebava, bolečine v sklepih, avtoimune bolezni, motnje bitja srca, hepatitis A, B in C, prekomerna telesna teža, razjede želodca in dvanajstnika, vnetje trebušne slinavke, težave v menopavzi, utrujenost in izčrpanost.
