Rehabilitacija je pomemben del obravnave bolnikov, ki imajo težave s hrbtenico. Je del konzervativnega zdravljenja in je nujno potrebna po vseh operativnih posegih na hrbtenici. 5

Rehabilitacija po operativnem posegu na hrbtenici


Najpogostejši razlog težavam s hrbtenico so tako imenovane degenerativne spremembe. Te pogosteje prizadenejo zgornji (vratni) del hrbtenice in križ. Povzročajo bolečine, ki so lahko kratkotrajne in minejo v nekaj dneh. Večji problem so ponavljajoče se oziroma dolgotrajnejše bolečine, ki jih lahko spremljajo dodatne težave, kot so napetost mišic, problemi pri obračanju glave in pripogibanju, mravljinci in motnje občutkov v nogah ali rokah. Te težave so posledica draženja živčnih korenin ali močnejšega pritiska na živčno korenino. Kadar diagnostična obdelava (magnetnoresonančno slikanje) pokaže zdrs medvretenčne ploščice ali utesnitev spinalnega kanala, se lahko kirurg odloči tudi za operativno terapijo. Cilj operativne terapije je odstranitev pritiska zdrsnjene medvretenčne ploščice oziroma zoženega spinalnega kanala na živčne korenine. Pred operativnim posegom se zdravnik in pogosto tudi bolnik odločita za konzervativno zdravljenje, pri čemer je poleg analgetske terapije z zdravili poseben poudarek na rehabilitaciji. Ta je usmerjena v zmanjševanje bolečine in napetosti mišic, v obnavljanje in ponovno vzpostavljanje dobre gibljivosti hrbtenice in povečanje mišične moči. Programi rehabilitacije niso nekaj univerzalnega, so individualno prilagojeni in predpisani po predhodnem fiziatrovem pregledu bolnika. Pomembna je tudi vzgoja bolnika. Med izvajanjem rehabilitacijskega programa spozna, kaj lahko in kaj mora narediti sam, da bodo težave manjše in manj pogoste. Programi se lahko izvajajo v zdravstvenih domovih, ki imajo fizioterapijo, v bolnišnicah ki imajo ambulantno rehabilitacijo (Klinični center, Maribor, Celje), ali v zdravilišču.
Obstajajo različne fizikalne metode, ki jih uporabljamo za zmanjševanje bolečin, oteklin, napetosti mišic, slabe gibljivosti in moči. Enake fizikalne metode se uporabljajopri različnih vzrokih nastanka težav v vratnem ali ledvenem delu hrbtenice.

OBLIKE FIZIKALNIH METOD

Protibolečinska električna stimulacija (ES) je ena najpogostejših metod fizikalne terapije. Uporabimo lahko terapijo s TENS-om (transkutana električna nervna stimulacija), DD-jem (diadinamski tokovi) ali IF (interferenčni tokovi). Vse te terapije spadajo med nizko in srednje frekventne protibolečinske ES, ki na podoben način delujejo na zmanjšanje bolečine. Vendar npr. DD vpliva tudi na zmanjševanje otekline, IF ima bolj globinski učinek. Tudi zaradi različnih frekvenc ES bolniki različno odreagirajo na njihovo uporabo. Pri bolečinah v vratu pogosteje uporabimo DD, pri bolečinah v križu IF in pri kroničnih težavah TENS.
Ultrazvok (UZ) deluje na principu mikromasaže in ima tudi toplotni učinek, zato ga lahko uporabljamo pri napetih mišicah, na bolečih narastiščih mišic na kost, vendar ne pri akutnih težavah.
Razne oblike ročnih masaž sprostijo mišice in olajšajo težave. Magnetoterapija (MT) temelji na delovanju magnetnega polja na gibanje ionov v celicah, zato jo uporabljamo pri raznovrstnih težavah, pogosto z ugodnim učinkom.
Nizkoenergijski laser zaradi biostimulativnega učinka zmanjšuje vnetja in bolečine tudi pri težavah s hrbtenico. Uporaben je v primerih, ko je bolečina omejena na manjše območje.
Za zmanjševanje hudih bolečin mnogim bolnikom ustreza uporaba ledu (masaže z ledom ali dajanje hladnih oblog), včasih pa pomaga tudi gretje (kronične bolečine). Terapija v bazenu ima ugoden analgetski učinek, bolnika sprosti in vaje je lažje izvajati.
Trakcija (raztezanje), mobilizacija ali manipulacija hrbtenice se izvaja le po predhodnem pregledu pri zdravniku in ustrezni diagnostični obdelavi.
Ko zmanjšamo bolečino, je treba hrbtenico tudi razgibati, doseči gibljivost ter prožne in močne mišice.
Kineziterapija (različne vrste vaj) je najpomembnejša metoda fizikalne in rehabilitacijske medicine, saj edina omogoča ponovno vzpostavitev funkcije. Za razliko od ostalih fizikalnim metod, ki so »pasivne«, je pri kineziterapiji potrebno aktivno sodelovanje bolnika. Vaje so usmerjene v doseganje boljše gibljivosti hrbtenice, v izboljšanje vzdržljivosti mišic in krepitev mišic. Bolnike je treba vaj naučiti. Učenje vaj je lahko individualno ali v manjših skupinah (ugoden psihološki efekt). Ko bolnik osvoji vaje, jih mora redno izvajati tudi doma. Na ta način je verjetnost, da bo akutna bolečina prešla v kronično, manjša.

OPERATIVNA TERAPIJA

Če s konzervativnim zdravljenjem ne dosežemo zaželenega učinka in ima bolnik še vedno težave je potrebna operativna terapija. Po podatkih iz literature le odstotek do dva odstotka ljudi z bolečino v križu potrebujejo operativno terapijo, še manj je bolnikov, ki potrebujejo operativno terapijo zaradi težav z vratom.
Bolnika običajno sprejmejo na kirurški oddelek po predhodnem dogovoru. Ob sprejemu se z pogovori tudi fizioterapevt in ga seznani s pooperativnim postopkom rehabilitacije. Pogosto se bolnik že pred operacijo (če bolečine niso prehude) nauči pravilnega usedanja in vstajanja ter izvajanja vsaj izometričnih vaj (napenjanje mišic brez giba).
Prvi dan po operaciji, ko je odstranjen dren, bolnik skupaj s fizioterapevtom obnovi pravila pravilnega obračanja v postelji in usedanja. Po navodilih nato bolnik izvaja vaje, ki jih dobi tudi v pisni obliki. Razlikujejo se glede na to, kateri del hrbtenice je bil operiran. Ko vaje konča, bolnik skupaj z fizioterapevtom vstane in hodi. Prvi dan je hoje bolj malo, vendar dovolj, da bolnik pride do stranišča.
Pooperativno je pomembno tudi pravilno ležanje v postelji. Med ležanjem naj bi imel bolnik na vzglavniku le glavo, ramena morajo sproščeno ležati na postelji. Potrebno je menjavanje položajev, obračanje na boka. Odsvetujemo samo ležanje, bolnik mora večkrat na dan vstati.
V naslednjih dneh se obravnava stopnjuje, bolnik počasi osvoji vaje in jih nato redno sam dela večkrat na dan. Tudi vstajanje s postelje in hojo bolnik običajno samostojno obvlada v naslednjih dneh brez večjih težav. Prve dni po operaciji mu svetujemo, naj se izogiba dolgotrajnega sedenja ali stoje, ker to preobremenjuje hrbtenico. Dan pred odpustom poizkusimo tudi hojo po stopnicah, sprva v spremstvu terapevta, nato samostojno.

OMEJENA GIBLJIVOST

Če ima bolnik probleme zaradi negibljivost oziroma omejene gibljivosti in slabe moči mišic zgornjih ekstremitet (npr. pri operacijah na vratnem delu hrbtenice) je treba temu posvetiti posebno pozornost. Bolnika obišče delovni terapevt in skupaj poizkusita težave odpraviti. Pri slabi moči v spodnjih ekstremitetah in posledično pri težavah s hojo pa je treba bolniku priskrbeti ustrezen pripomoček. Včasih so dovolj le bergle, nekateri bolniki pa potrebujejo hoduljo ali voziček. Medtem ko je bolnik v bolnišnici, mu pripomočke zagotovi oddelek, na katerem leži. Če se zgodi, da bo bolnik potreboval pripomoček stalno, ga predpiše zdravnik specialist fizikalne in rehabilitacijske medicine. Če gre le za začasno uporabo pripomočka, pa ga predpiše osebni zdravnik, svojci ga ob odpustu dvignejo v izposojevalnici.
Izjemoma se bolniku v času hospitalizacije predpiše t. i. lumbosakralna ortoza (križni pas), vendar le, če ima po operaciji še vedno hude bolečine, zaradi česar ne more funkcionirati. To je pogosteje pri zožitvah spinalnega kanala, redkeje pri odstranitvah zdrsnjene medvretenčne ploščice. Razlog za predpis je lahko tudi manjša nestabilnost, kar pove kirurg, ki je bolnika operiral. Lumbosakralna ortoza se predpiše na naročilnico, bolnik jo dobi v trgovini s tehničnimi pripomočki, uporablja jo le občasno, kajti stalna uporaba dodatno oslabi že tako slabe mišice. Priporočljiva je uporaba pri daljšem sedenju ali stoji in kasneje pri vožnji z avtom. Ob tem je nujna redna vadba za jačanje mišic.
Tudi ortoza za vrat se predpiše izjemoma, po naročilu kirurga. Mehko vratno ortozo (iz pene) mora bolnik kupiti sam. Na naročilnico lahko dobi le vratno ortozo iz tršega materiala. Dolgotrajna nošnja takšne opornice ni priporočljiva, razen če kirurg ne meni drugače oziroma je nošnja odvisna od vrste operativnega posega in samega obolenja. Kljub uporabi je nujno izvajanje izometričnih vaj. Večina bolnikov se po operaciji počuti boljše. Hude bolečine popustijo, lažje se gibljejo. Pred odhodom domov dobijo pisna in ustna navodila, ki jih morajo upoštevati pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti. Predvsem je važno, da bolnik doma redno izvaja naučene vaje, da se izogiba dolgotrajnemu sedenju, stoji, sedečemu delu in vožnji, hitrim in sunkovitim gibom in delu v sklonjenem položaju. Držati se mora naučenih pravil usedanja in vstajanja, sedenja in stoje.
Če bolnik zaradi hujših težav (nevrološki izpadi) tudi po operaciji ne postane samostojen, se dogovorimo za nadaljevanje rehabilitacije na Institutu za rehabilitacijo Republike Slovenije ali v zdravilišču. Običajno so to bolniki, ki so bili operirani zaradi drugih patoloških procesov v predelu hrbtenice (tumorji).
V zdravilišču, kamor običajno bolniki odidejo tri do štiri tedne po operaciji, dobijo dodatna navodila. Obravnava v zdravilišču je usmerjena v izboljšanje gibljivosti operiranega dela hrbtenice in povečanje mišične moči.
Po operativnem zdravljenju se bolniku ni treba odpovedati rekreaciji. Priporočljivi so hoja, lahkoten tek v naravi, plavanje (hrbtno). Odsvetujejo se vse agresivne športne dejavnosti (nogomet, košarka, tenis). Bolnik se mora zavedati, da je nujno redno vaditi vse življenje, saj z vsakodnevno vadbo pridobivamo gibčnost in kondicijo, možnost ponovitve bolezni pa je ob tem manjša. Skratka, živeti mora aktivno.

Asis. mag. Nataša Kos, dr. med.,
specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine
Bogdana Sedej, dr. med.,
specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine
Klinični center Ljubljana
Banner Pulz

Več revij