Poleg denarja, ki se steka v državni in občinske proračune, lahko prinašajo igre na srečo tudi vrsto težav. Po mednarodnih raziskavah je namreč od enega do treh odstotkov odraslih, ki obiskujejo ponudnike iger na srečo, izpostavljenih nevarnosti prekomernega igranja. Posledica je odvisnost od iger na srečo. Odvisnosti pa se običajno zavedo šele takrat, ko je posledice prekomernega igranja skrajno težko sanirati brez škode za posameznika in njegove najbližje. Dejstvo je, da se odvisnost lahko zgodi vsakomur - ne glede na spol, starost ali socialni položaj.
V svetu se države lotevajo urejanja področja igralništva na različne načine. Med državami, ki se lahko pohvalijo z uspešnim sistemom za preprečevanje nekontroliranega igranja, sodijo Kanada, Nizozemska, Švica in še nekatere, ki so uvedle t.i. odgovorno igralništvo. Omenjene države so že pred leti predpisale pogoje, ki jih morajo nosilci igralniških koncesij (do udeležencev iger na srečo) upoštevati in izvajati, sicer jih doletijo visoke denarne kazni ali pa so (celo) lahko ob koncesijo.
V nasprotju z opisanimi dobrimi praksami pa v naši državi veljavni Zakon o igrah na srečo (84. člen) predpisuje le, da »pogoje za obisk v igralnici določa koncesionar«. Koncesionar ali prireditelj lahko posameznim osebam ali skupinam oseb prepove vstop, ne da bi moral navesti razloge za takšno odločitev. Nekoliko dlje je sicer šel Pravilnik o izvajanju iger na srečo v igralnih salonih, ki predvideva »odgovorno igranje«, vendar ne pojasni niti načel tovrstnega igranja niti ukrepov, kaj s tistimi, ki so mejo prekoračili oziroma so padli v odvisnost od iger na srečo.
SISTEM ONI
Po mojem vedenju je najboljši sistem, ki gre v smeri »odgovornega igralništva«, izgradil novogoriški Hit. Od leta 2004 namreč sistematično (na podlagi lastnih in mednarodnih izkušenj) uvaja in razvija sistem s pomenljivim imenom »Sistem ONI«, kar dobesedno pomeni »sistem obvladovanje nekontroliranega igranja«.
V Hitu so ob že z zakonom predvidenih prepovedih vstopa v igralnico, uvedli tudi ukrep »samoprepovedi« in ukrep »dogovora o omejevanju števila obiskov igralnic«. V obeh primerih gre za uveljavitev volje igralca – obiskovalca, ki se odloči ali za samoprepoved vstopa v igralnice ali pa za dogovor z osebjem igralnice o omejenem številu obiskov. Vendar se ta ukrepa, ki veljata za najmanj pol leta, izvajata le v igralniško zabaviščnih centrih (Perla in Park Nova Gorica, Korona Kranjska Gora, Aurora Kobarid, Mond Šentilj), v igralnici (Fontana Rogaška Slatina) in v igralnem salonu (DriveIn na nekdanjem mednarodnem mejnem prehodu Vrtojba), ki delujejo v sestavi skupine Hit. Kaj se dogaja z gosti, ki lahko po uveljavljeni samoprepovedi ali dogovoru o omejevanju števila obiskov (v Hitovih igralnicah) po mili volji obiskujejo druge ponudnike iger na srečo (in teh ni malo), pa je žal izven dosega nadzora zaposlenih v Hitu.
Poudariti je potrebno, da so številne pobude o ureditvi »odgovornega igralništva« romale iz Hita na Občino Nova Gorica in državo. Žal brez posebnega uspeha.
Našemu razmišljanju (posebna skupina zaposlenih v Hitu, ki deluje s strokovno pomočjo Bernarda Spazzapana in Mihe Kramlija iz ABO - Ambulante za bolezni odvisnosti pri Zdravstvenem domu Nova Gorica) je prisluhnil Državni svet, ki je na predlog državnega svetnika iz Nove Gorice, Mateja Arčona, predlagal Vladi Republike Slovenije tri temeljna izhodišča za pripravo nove normativne ureditve iger na srečo v Sloveniji:
- vzpostavitev pogojev za preventivno ozaveščanje potencialnih igralcev glede nevarnosti nekontroliranega igranja;
- določitev pogojev, pod katerimi koncesionarji vodijo, izvajajo in kontrolirajo igranje v igralnicah in igralnih salonih ter
- zdravljenje tistih, ki so v odvisnost zašli (posebni družbeni strošek kot posledica nekontroliranega igranja).
Glede na zgoraj navedena izhodišča smo pripravljavcem predloga sprememb Zakona o igrah na srečo predlagali smiselno ureditev problematike »odgovornega igralništva«.
Po našem globokem prepričanju je potrebno zagotoviti materialne pogoje za izvajanje preventivnih in kurativnih ukrepov na območju Republike Slovenije, ter v ta namen zagotoviti potrebna sredstva za preventivno in kurativno delovanje na področju odvisnosti od iger na srečo. Predlagali smo, da se država in občine (ki dobivajo koncesijska sredstva) odpovedo dvema do treh odstotkov koncesijske dajatve, ki bi jo namenili nosilcem dejavnosti.
VLOGA DRŽAVE
Država bi tako zagotovila potrebna javna sredstva za zdravljenje bolezni - odvisnosti od iger na srečo. Odvisniki od iger na srečo v Sloveniji dandanes nimajo zagotovljenega sistemskega in z doktrino podprtega zdravljenja. Zdravstveni sistem ne financira zdravljenja ljudem, ki so zaradi bolezni izgubili vse svoje premoženje. Odvisniki so prepuščeni iznajdljivosti posameznikov in ustanov, ki jim pod krinko zdravljenja drugih odvisnosti (npr. alkohol) poskušajo pomagati.
Sedanja situacija je neurejena tudi na ravni izvajalcev zdravljenja, kjer je najrazličnejšim podjetnikom dopuščeno, da brez kvalifikacij, nadzora in odgovornosti izvajajo psihoterapevtsko prakso in jo seveda tudi ustrezno zaračunavajo. Gre za resno bolezen, ki jo je potrebno zdraviti na podlagi sprejete doktrine in v okviru sistema zdravstvenega varstva.
Posebno pozornost je potrebno nameniti preventivi, zlasti šolajoči se mladini in njihovem odnosu do iger na srečo. S preventivnimi programi bi lahko dosegli pomembne premike v dojemanju bistva iger na srečo (igre na srečo so utemeljene na slučaju, kar pomeni, da na končni izid nimamo nikakršnega vpliva). Odvisniki od iger na srečo so namreč prepričani, da lahko vplivajo na izid, kar je strašanska zmota, ki pelje v odvisnost in zasvojenost.
Prireditelji iger na srečo bi morali sprejeti politiko »obvladovanja nekontroliranega igranja«, ki mora postati del posebne družbene odgovornosti tistih, ki so nosilci koncesije. Zaposlene pri koncesionarjih, torej zaposlene v igralnicah in igralnih salonih, je potrebno kontinuirano izobraževati in ozaveščati glede nevarnosti nekontroliranega igranja.
Ravno tako je nujno potrebno vzpostaviti enotno evidenco o sprejetih ukrepih na ravni države. Igralnice in igralni saloni so že povezani v enovit informacijski sistem, ki pa žal ne omogoča, da posameznik, ki mu je prireditelj izrekel kakršen koli ukrep v zvezi z nekontroliranim igranjem, ne bi vstopal in igral na srečo pri drugem prireditelju.
In kaj se je v resnici zgodilo?
Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o igrah na srečo, ki je strokovni in zainteresirani javnosti dostopen od junija letošnjega leta, je uveljavil pojem »odgovornega igralništva« in med drugim predvidel, da so »gospodarske družbe, ki pridobijo koncesijo za prirejanje iger na srečo, dolžne udeležence iger na srečo opozoriti na tveganja, zlasti na možnost zasvojenosti z igrami na srečo, jim zagotoviti napotke za odgovorno igranje in pomoč v primeru zasvojenosti« (8. člen).
Opisana rešitev je povsem nesprejemljiva, saj predpostavlja sitem, ki bi ga najenostavneje opisali tako, kot da bi Vinska klet Goriška Brda morala imeti svojo ambulanto za zdravljenje alkoholikov. Ali bi morali torej koncesionarji s področja iger na srečo zaposliti zdravnike specialiste, psihiatre, psihologe, socialne delavce pa še koga, saj med zaposlenimi v igralnicah ni tovrstnih strokovnjakov. Kdo bo vodil strokovno pomoč posameznikom v primeru zasvojenosti, kdo in na podlagi katerih izhodišč bo zgradil celovit sistem »odgovornega igranja« Na to vprašanje omenjeni Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o igrah na srečo ne odgovarja, ampak država svojo imanentno nalogo (po tihem in brez utemeljitve) prenaša na koncesionarja.
Avtorjem zakona naj bi bilo povsem jasno, da »morajo gospodarske družbe, ki so nosilke koncesij, s splošnim aktom opredeliti postopke in ukrepe, ki so namenjeni zaščiti igralca, da ne bi postal zasvojen z igrami na srečo«. Med te ukrepe očitno sodi »informiranje igralca« o posledicah prekomernega igranja, usposabljanje zaposlenih glede izvajanja »odgovornega prirejanja iger na srečo«. Kako in s kakšnim instrumentarijem naj to koncesionarji počno, na kakšno v svetu uveljavljeno in dobro prakso naj se naslonijo ter kako naj pomagajo posameznikom, ki so padli v zasvojenost z igrami na srečo, avtorji predloga zakona ne odgovarjajo, pa čeprav smo jim že v veliki meri nakazali smer razvoja.
Celovita obravnava problematike »odgovornega igranja« je nakazana v predlogu, ki smo ga preko Državnega sveta usmerili na Vlado Republike Slovenije. Neutemeljeno je namreč od koncesionarjev zahtevati uveljavitev načel, za katera niti v zakonodaji niti v praksi nimamo realne osnove. Doktrina zdravljenja odvisnosti od iger na srečo bi morala nastati med odgovornimi in kompetentnimi strokovnjaki znotraj Ministrstva za zdravje, prek medresorskega usklajevanja z Ministrstvom za finance pa bi morali priti do usklajenega in materialno ovrednotenega programa. Šele ko je to jasno, je moč od koncesionarjev zahtevati dosledno spoštovanje in izvajanje zakona.
Dokler problem »odgovornega igralništva« ne bo doživel celovite obravnave, bo skrb za posameznike, ki so postali odvisni in/ali zasvojeni z igrami na srečo, v domeni dobre volje in humanosti posameznikov v obstoječih ambulantah za bolezni odvisnosti, igralnicah in še kje.
Vendar v tem primeru ne moremo govoriti o sistemski rešitvi.
Hit d.d.
