Opuščanje kajenja v praksi

Ko sta Kolumbova mornarja Rodrigo de Jerez in Luis Torres oktobra leta 1492 opazovala domorodce na Kubi, kako so prižigali posušene liste rastline (kohoba) in njen dim vlekli vase po cevčici (tabako), si verjetno nista predstavljala, da bo kajenje postalo ena najbolj množičnih razvad in odvisnosti sodobnega človeštva.
Kajenje ni naravna, ampak škodljiva, umetna človekova potreba. Prve izkušnje s cigareto človek dobi že zgodaj. Rezultati raziskave ESPAD (evropska raziskava o razširjenosti alkohola in preostalih drog med srednješolsko mladino - opravljena tudi med slovenskimi srednješolci) je pokazala, da mladi posegajo po cigareti pri enajstih letih, nekateri celo prej. Tobak počasi pokaže svoj pravi negativni značaj, z vsemi telesnimi, socialnimi, duševnimi, vedenjskimi spremembami in zapleti. Kajenje se (lahko) prek navade in razvade razvije v odvisnost. Mednarodna klasifikacija bolezni kajenje uvršča med bolezni odvisnosti. Nikotin je »težka« droga; v možgane pride dvakrat hitreje kot heroin. Povzroča večjo odvisnost kot heroin, kokain, alkohol, kofein in marihuana. Izkušnje kažejo, da več kot 75% kadilcev želi opustiti kajenje, vsaj 60% je tudi že kdaj poskusilo opustiti kajenje. V prvem poskusu uspe približno 20% kadilcem. Večina kadilcev pa kajenja ne more opustiti brez ustrezne strokovne pomoči in podpore. So različni pristopi, metode in tehnike posredovanja pri opuščanju kajenja - od psiholoških (individualne, skupinske, posameznikov zgled, vedenjska psihoterapija, komercialne – hipnoza …) do farmakoloških (nikotinski nadomestki, zdravila …).

ODLOČITEV MORA BITI TRDNA

Poleg individualnega svetovanja oz. pomoči pri opuščanju kajenja, ki jo izvajajo zdravniki in drugi usposobljeni zdravstveni delavci v zdravstvenih domovih in nekaterih bolnišnicah, so se kot pomoč pri opuščanja kajenja dobro obnesle skupinske oblike dela. Ena od njih so delavnice Da, opuščam kajenje, nekoliko modificirana oblika programa, ki so ga na podlagi izkušenj in strokovnega znanja razvili strokovnjaki za promocijo zdravja v Kanadi. Delavnice Da, opuščam kajenje so dostopne vsem, ki bi želeli opustiti kajenje. Potekajo v zdravstveno vzgojnih centrih v zdravstvenih domovih po vsej Sloveniji, pa tudi v nekaterih bolnišnicah. Njihova prednost je v tem, da zajamejo več metod odvajanja od kajenja, to pa omogoča posamezniku, da si poišče najustreznejšo obliko. Glavni namen delavnic je pomoč kadilcem, da bi lažje opustili kajenje. Namen je povečati znanje, razvijati in spodbujati veščine, potrebne za uspešno reševanje problema. Posameznik naj odkrije lastno vrednost in poveča spoznanje o sposobnostih za rešitev problema kajenja; zmanjša neustrezne napetosti in zaskrbljenosti in poveča gotovost pri iskanju in izbiri odločitev.
Delavnice so sorazmerno kratke, obsegajo šest srečanj. Posamezno srečanje traja uro in pol. Med vsakim srečanjem je predviden nekajminutni odmor v katerem lahko udeleženci sproščeno poklepetajo. Med prvimi petimi srečanji je teden dni, zadnje srečanje je po 14-dnevnem premoru. V skupini je običajno 10 – 15 udeležencev. Ob vsakem srečanju dobijo pisna gradiva in pripomočke, ki jim bodo v pomoč tudi kasneje, ko zaključijo program.

KAKO DELAVNICE POTEKAJO V PRAKSI

V prvi delavnici se udeleženci seznanijo med seboj, spoznajo »filozofijo« delavnic in potek oziroma vsebino posameznih srečanj. Pomembno je, udeleženci sprejmejo in se držijo osnovnih pravil vedenja za dobro delo in počutje v skupini. Pravila segajo od dogovora o točnem začetku in zaključku posameznega srečanja, do pravil govorjenja, poslušanja in molčanja. Vsakdo v skupini ima »pravico« povedati misel, lastno izkušnjo in spoznanje; vsakdo ima pravico biti poslušan; v skupini udeleženci nikogar ne ocenjujejo; spoštujejo »molčečnost« zunaj skupine – vse, kar se osebnega govori, ostane v skupini; upoštevajo dogovore in naloge.
Delavnice so strukturirane tako, da udeleženci opustijo kajenje, ko se skupina tretjič sestane (lahko seveda tudi prej). V prvi delavnici se seznanijo z različnimi oblikami odvajanja od kajenja (prenehanje naenkrat ali postopno zmanjševanje števila pokajenih cigaret) in s »pripomočki«, ki jih lahko uporabijo za zmanjšanje stisk pri opuščanju kajenja, npr. »škatla čarovnij« z različnimi predmeti za zaposlitev rok (ključi, žogice , …) in ust (zvečilni gumi brez sladkorja). Spodbudimo jih tudi k razmišljanju kako se bodo nagradili po tednu dni brez cigarete.
Drugo srečanje skupine je namenjena pripravi in utrjevanju namere opustitve kajenje (krepitvi motivacije). Udeleženci poskušajo razumeti, zakaj kadijo in kakšne so njihove želje in konkretni razlogi za opustitev; kakšne prednosti vidijo v nekajenju. Za uspešnejše obvladovanje razpoloženja, napetosti, težav se naučijo tehnike sproščanja z globokim dihanjem. V trenutkih osamljenosti in skušnjav lahko posamezniku odločilno pomaga tudi oseba, ki si jo izbere, jo prosi za pomoč in mu je pripravljena stati ob strani.

DAN »D«

Tretjemu srečanju skupine pravijo udeleženci dan »D«, VELIKI DAN BREZ CIGARETE. Uspeh je odvisen od posameznikovega prizadevanja v prejšnjih tednih in srečanjih. Vsebine delavnice se dotikajo telesnih znakov, ki se pri posamezniku lahko pojavijo pri opuščanju kajenja, učenju prepoznavanja situacij in priložnosti, v katerih se lahko sproži v njih želja po cigareti in iskanju alternativnih možnosti, kako se upreti skušnjavi in tako izogniti kajenju. Ker je dan, ko nekdo opusti kajenje, eden najpomembnejših v življenju, spodbujamo udeležence, da odločitev in dejanje podkrepijo s primerno nagrado. Poskušamo poudariti pomen osebne odločitve za nekajenje in ukvarjanja z vsakim dnevom posebej – za današnji dan se odločim in zavezujem, da ne bom kadil/a, jutri zavezo ponovim (»dovolj je dnevu lastna teža«). Četrto srečanje v skupino običajno povabimo gosta - nekdanjo kadilko ali kadilca, ki podeli izkušnje z udeleženci. Praviloma v živahnem pogovoru udeleženci rešijo marsikateri problem, dilemo. Ker je pri opuščanju kajenja pogosto pridobivanje telesne teže, je del vsebine četrtega srečanja namenjen nadzorovanju in preprečevanju pridobivanja telesne teže s poudarkom na zdravi prehrani in telesni dejavnosti. Telesna dejavnost je tudi sicer eno pomembnejših sredstev, s katerim si lahko posameznik pomaga pri opuščanju kajenja.
Kako biti kos stresu, je vsebina petega srečanja. Poudarek je na pozitivnem mišljenju in učenje oblik ravnanja v težavnih okoliščinah. To so lahko bodisi stresne situacije, različne družabne situacije (novi prijatelji, družabne priložnosti, povezane z alkoholom in s kajenjem). Naučiti se reči ne - mala besedica in veliko dejanje - je pogosto ključ do uspeha. Udeleženci spoznajo in izvedejo izbrano tehniko sproščanja (npr.vizualizacija ali progresivna mišična relaksacija).
Šesto srečanje je učna delavnica oz. srečanje v oporo. Bistvo vsebine je kako ostati nekadilec, nekadilka. Pogovor se dotika vsebin, kot so prednosti življenja brez cigarete, sprememb v posameznikovem življenju, obvladovanje želje po kajenju in morebitnih spremljajočih občutkov potrtosti in osamljenosti, družabnih in drugih pritiskov, ki jih ali jih bodo doživljali in se z njimi srečevali. Cilj je motivirati posameznika, da ostane nekadilec.
Ob svečano obarvanem koncu delavnice, udeleženci prejmejo potrdila o opravljenem tečaju.

Opuščanje kajenja z vidika učenja
Da smo se sposobni učiti vse življenje, je ena glavnih človeških značilnosti, ki nam omogoča življenje. Z učenjem se spreminjamo. Na učenju slonijo vzgoja, prevzgoja, posameznikova osebnostna rast.
V procesu dela v delavnicah z vidika izobraževanja, učenja in osebnostnega razvoja odraslih lahko sledimo dvema tesno prepletenima se tokovoma – izobraževalnemu in izkustvenemu. Izobraževalni del je namenjen učenju splošnih zakonitosti odvisnosti od kajenja (nastanek, razvoj, posledice). Študij ustrezne literature, informiranje in kratka predavanja omogočajo pridobivanje splošnega znanja in širjenje obzorja, ki omogoča zorenje osebnosti udeleženca, da bo tako lažje in uspešneje kljuboval, obvladoval in se rešil odvisnosti.
Velik del učenja v skupini poteka v obliki izkustvenega učenja, ki ljudem pomaga razvijati lastnosti, ki jih bodo potrebovali ne le danes, ampak tudi v prihodnosti. Gre za zmožnost, da se bivši kadilec dobro »znajde« in smiselno odloča v nepredvidljivih, kompleksnih situacijah, za katere ni vnaprej znanih rešitev.
Ljudje imamo v sebi bogato zalogo izkušenj, ki so neprecenljivega pomena za reševanje problemov. Člani posredujejo drug drugemu lastne izkušnje, spoznanja in doživljanja. To je pogosto odločilno pri zorenju in notranjih premikih. Skupina z bogatimi izkušnjami tako vsakemu članu omogoča, da pridobi novo, kreativnejše izkustvo.
Delo v skupini oziroma delavnici poteka po ustaljeni metodiki, ki omogoča in pospešuje pogovor, sporazumevanje, komunikacijo med posamezniki in povezanost med člani skupine. Izhodišče izkustvenega učenja je delovanje udeležencev v konkretni situaciji. Ena osrednjih metod izkustvenega učenja je metoda igranja vlog. Ker je uporabna za delo v manjših skupinah, jo v delavnicah Da, opuščam kajenje pogosto uporabljamo. To je tehnika, s katero posameznik v skupini odigra dogodek ali situacijo iz življenja, tako kot bi sicer ravnal oziroma bi moral ravnati. Varno okolje skupine omogoča udeležencem, da se osredotočijo na kak problem (npr. kako odkloniti ponujeno cigareto). Uporabijo znanje in vadijo spretnosti, obvladujejo čustva in s tem določajo vedenje in ravnanje. Poistovetijo se z vlogo in tako pridobijo izkušnjo, ki jo bodo s pridom uporabili v življenju. Metoda je preprosta in uspešna. Udeležencem praviloma prinaša zadovoljstvo in zabavo.

NAŠE DOSEDANJE IZKUŠNJE

Kot smo že omenili delavnice Da, opuščam kajenje potekajo v večini zdravstvenih domov v Sloveniji. V delavnice posameznika napoti običajno izbrani zdravnik ali pride po lastni želji. Dobrodošel je vsakdo, pomembno je le, da razmišlja o spremembi kadilskih navad in se je pripravljen vključiti v skupino.
V ZD Kranj smo se delavnic lotili v letu 2002, v Bolnišnici Golnik so lani organizirali prvo učno delavnico za zaposlene. Med udeleženci je bilo nekoliko več moških (54%) kot žensk (46%). Starostna struktura udeležencev je bila od 25 do 65 let. Za seboj so imeli od 10 do 40 let aktivnega kajenja. Povprečno so pokadili moški 32 cigaret na dan (od 10 do 70 cigaret), ženske 20 cigaret na dan (od 10 do 40 cigaret). Večina, predvsem moški, je začela kaditi od 15. do 18. leta, posamezniki tudi prej. Za 25% udeležencev je bilo sodelovanje v skupini prvi poskus opuščanja kajenja, 47% je pred tem že enkrat poskušalo opustiti kajenje, 28% ima za seboj več poskusov opuščanja kajenja. Ob koncu delavnic je kajenje opustilo 39% udeležencev.
V skupini smo poskušali poiskati odgovore na nekatera vprašanja. Povprašali smo udeležence, zakaj želijo opustiti kajenje? Zdaleč najpogostejši odgovor je bil zaradi zdravja (3/4 udeležencev). Bistveno manj so navajali druge razloge - opustiti suženjsko razvado, izboljšati finančno stanje, zaradi priporočila zdravstvenega delavca, na partnerjevo željo, zaradi cigaretnega smradu.
Najpogostejše težave, ki so jih navajali udeleženci, so bile poleg klasičnih abstinenčnih simptomov še težave, kam z rokami, kako piti kavo brez cigarete, opuščanje pitja alkohola (nekaj udeležencev je imelo probleme zaradi (vsaj) čezmernega uživanja alkohola), pomanjkanje užitka, premagovanje stresa, ali in kako povedati domačim, znancem, sodelavcem, da opuščajo kajenje.
V delavnicah je bil udeležencem najbolj všeč odkrit pogovor, sproščeno ozračje, občutek, da »niso sami«, pomoč članov skupine, spoznanje, da niso »mučenci«, da je možno vztrajati pri odločitvi, sistematično delo.
Kaj jim ni bilo všeč?
Premalo časa namenjeno srečanju in celotnemu programu, nekatere je motila neodločenost posameznikov, da opustijo kajenje, pogrešali so občutek zadovoljstva po opustitvi kajenja. Menili so, da je bilo premalo izkušenj tistih, ki so že opustili kajenje, želeli bi več pogovora med člani skupine, nekateri več »teorije«, več sprostitvenih vaj. Naučili so se obvladovati željo po cigaretah, vztrajnosti in trdnosti, spoznali so, da »se da živeti tudi brez cigarete«, pozitivnega razmišljanja, umirjanja in sproščanja, poslušati druge, strpnosti.
Tako kot pri drugih odvisnostih se je tudi pri opuščanju kajenja v naših skupinah pokazala pomembnost motivacije in celostnega lotevanja problema. Kajenje je vtkano v »vsako poro« človekovega življenja, je človekov problem v telesni, duševni, duhovni, medosebni razsežnosti. Podpora in odnosi z domačimi in bližnjimi so bili v skupini pomemben, za nekatere morda odločilen dejavnik, pri opuščanju kajenja. Psihološka abstinenčna kriza se je izkazala za mnogo težjo in dolgotrajnejšo od telesnih znakov opuščanja kajenja. Mnogo težje je spremeniti vedenje (kam z rokami, kako zavrniti ponujeno cigareto, …), zapolniti čustveno praznino, kot pa premagati telesne znake zasvojenosti. Osnovno spoznanje in sporočilo delavnic je zajeto v misli udeleženke, ki je med drugim zapisala: » … Delo je trdo, na trenutke težaško, vendar je življenje brez cigarete možno, pa tudi lepo«.