Število bolnikov z demenco v
vsem razvitem svetu skokovito
narašča predvsem zaradi hitrega
podaljševanja življenjske dobe. Ocenjujemo, da je v Sloveniji že približno
30.000 bolnikov z demenco. Alzheimerjeva bolezen je s 50 do 65 odstotki
najpogostejši vzrok demence.
Podobno kot pri večini drugih demenc se
Alzheimerjeva bolezen običajno začne s
spominskimi motnjami. Te seveda presegajo običajno pozabljivost, s katero se
zdravi ljudje soočamo vsak dan. Bolniki
pozabijo, kaj so pred nekaj minutami ali
urami počeli ali o čem so se ravnokar
pogovarjali. Ne vedo tekočega datuma
ali lastne starosti. Vedo pa še, vsaj v
začetnem stadiju bolezni, povedati datum rojstva, saj je to podatek, ki so si ga
zapomnili, ko so bili še zdravi. Podobno
se, vsaj v začetku bolezni, še dokaj dobro spominjajo dogodkov izpred let ali
celo desetletij. Z napredovanjem bolezni
pa se izgubljajo tudi stari spomini. Poleg
tega imajo težave pri sporazumevanju,
tako z izražanjem kot z razumevanjem
pogovora ali pisanega teksta. Pogosto
pozabijo ime posameznega predmeta,
zato slednjega opišejo (tretji prst namesto sredinec). Ker težko sledijo pogovoru v množici, se družbi raje izognejo.
Tipičen del bolezni predstavljajo tudi
motnje zaznavanja. Težave imajo pri
prepoznavanju tako predmetov kot oseb,
čeprav je njihov vid primeren. Tako se
zgodi, da ne prepoznajo svoje podobe v
ogledalu ali bližnjih svojcev, s katerimi
so preživeli večino življenja. Za partnerja neredko menijo, da je eden izmed
sorojencev ali staršev, lahko pa, da je
tudi tujec, ki je vdrl v stanovanje. Ob
tem se, razumljivo, počutijo ogroženi.
Ob gledanju filma se lahko vznemirijo,
ker imajo občutek, da se to v resnici
dogaja. Običajno nekoliko kasneje se
pojavijo težave z motorično dejavnost
jo, ki se nanašajo na vsakodnevne aktivnosti (ne znajo več rokovati s telefonom, bolnik poskuša z žlico razkosati
kos kruha, namazanega z marmelado, ki
ga je dobil za zajtrk). Seveda pa imajo
lahko že zgodaj težave pri rokovanju z
bolj zahtevnimi aparati. Običajno se že
zgodaj v poteku bolezni pojavijo težave
pri zahtevnejših dnevnih opravilih, ki
zahtevajo načrtovanje, predvidevanje
in sposobnost abstraktnega mišljenja. V
končnem stadiju bolezni zmorejo povedati le še nekaj različnih besed - dokler
sposobnost govora povsem ne izgine, ne
zmorejo nadzirati izločanja vode in blata, ne zmorejo se sami hraniti, požirati
hrane in postanejo nepomični.
ZAVEDANJE BOLEZNI
Nekateri bolniki se od vsega začetka ne zavedajo svojih težav in so prepričani, da je njihov spomin povsem dober, čeprav ne vedo več niti svoje starosti. Nekateri pa težave opazijo in jih hočejo prikriti. Bolj kot bolezen napreduje, bolj se zmanjšuje zmožnost kritične presoje in s tem zavedanja bolezenskih težav. Bolezen se imenuje po nemškem nevrologu Aloisu Alzheimerju, ki je živel v letih 1864 do 1915. Leta 1907 je opisal nenavadno duševno motnjo, ki se je pokazala pri 51-letni Auguste D. Bolnica je bila sumničava, imela je spominske motnje in se ni znašla v lastnem stanovanju. Opazil je tudi motnje govora, poimenovanja in razumevanja. Ko je po štirih letih in pol umrla, je pod mikroskopom opazil nenavadne spremembe v možganih, za katere je menil, da so povezane z boleznijo. Spremembe, ki jih imenujemo amiloidne (senilne) lehe in nevrofibrilarne pentlje, so tipične spremljevalke Alzheimerjeve bolezni. Številne raziskave so pokazale, da je pri bolnikih z Alzheimerjevo boleznijo zmanjšana količina nevrotransmiterjev, ki omogočajo komunikacijo med živčnimi celicami. Zlasti pomembno je zmanjšanje količine acetilholina, kar poskušamo nadomestiti z zdravili. Bolezen lahko traja od 3 do 20 let, običajno pa 8 do 10 let in ni neposreden vzrok smrti. Ta je ponavadi posledica različnih zapletov (npr. vnetij, pljučnice, poškodb ali vzporedno potekajočih dru gih telesnih bolezni). Zdravnik bi moral posumiti na demenco na podlagi opisa tipičnih bolezenskih znakov. Težave pogosteje opazijo svojci kot sami bolniki. Ker vsaka pozabljivost ali spodrsljaj pri delu še ne pomeni bolezni, je potrebno z različnimi testi natančneje opredeliti, katere funkcije so prizadete in koliko so prizadete. Podobne težave lahko povzročajo različne telesne bolezni ali bolezni, ki prizadenejo možgane. Zato je treba redno opravljati nekatere laboratorijske preiskave krvi ter vsaj katero izmed slikovnih preiskav možganov (CT ali MRI), ki pokažejo strukturo možganov. Običajno je pri Alzheimerjevi bolezni zgodaj vidno od miranje v področju hipokampusa, ki je odgovoren za spominske funkcije. Če diagnoza ni jasna, pa je smiselno opraviti še dodatne preiskave, ki prikažejo aktivnost možganov. Razvijajo pa tudi diagnostične metode, ki bi pokazale bolezenske spremembe možganov, že preden bi se navzven pokazali prvi znaki bolezni.
ZA ZDAJ ŠE NI ZDRAVILA
Alzheimerjeve bolezni zaenkrat še ne moremo ozdraviti, lahko pa dokaj uspešno, vsaj začasno, lajšamo nekatere težave bolnikov. Pri tem je zdravljenje usmerjeno tako na motnje spomina in ostalih umskih sposobnosti kot tudi na spremljajoče vedenjske in psihične spremembe. Za ohranjanje umskih sposobnosti so v uporabi zdravila, ki povečajo količino acetilholina v možganih, in zdravilo, ki deluje na še enega izmed nevrotransmiterskih sistemov, to je glutamatnega. Po vsem svetu pa že raziskujejo različna zdravila, ki bi preprečila nastajanje poznanih bolezenskih sprememb, s čimer bi zaustavili ali vsaj pomembno upočasnili razvoj bolezni. Upad spoznavnih sposobnosti praviloma spremlja vsaj katera izmed različnih vedenjskih in psihičnih sprememb. Mednje sodijo depresivno razpoloženje in tesnobnost, prividi in prisluhi, blodnje, vznemirjenost, nasilno vedenje, nespečnost in druge. Te težave uspešno olajšajo najrazličnejša zdravila, ki so sicer v uporabi za zdravljenje različnih duševnih motenj, predvsem so to antidepresivi, antipsihotiki in anksiolitiki. V srednjem in poznem stadiju bolezni bolniki praviloma potrebujejo stalen nadzor, saj vedno obstaja možnost poškodb ali da bi odšli zdoma. Poleg tega potrebujejo pomoč pri oblačenju, osebni negi, hranjenju. Stalna skrb lahko bližnje, ki skrbijo za bolnika, zelo obremenjuje, še zlasti, če so še zaposleni. V takem primeru ni druge možnosti, kot namestitev na primeren oddelek doma starejših občanov. Kompromis lahko predstavlja dnevni oddelek ustreznega zavoda. Kdaj je za namestitev v zavod najbolj primeren trenutek, je bolj odvisno od tega, koliko so svojci obremenjeni, kot od samega poteka bolezni. Skrb za bolnika z demenco je lažja, kadar se razporedi med več svojcev, in bistveno bolj naporna, kadar za bolnika skrbi ena sama oseba, saj je praviloma potrebno zagotoviti štiriindvajseturno pomoč in nadzor. Večje breme za svojce je, kadar so bolniki z demenco zelo vznemirjeni ali morda celo nasilni. Prav tako predstavljajo veliko obremenitev bolniki, ki imajo porušen ritem spanja in cele noči ne spijo. Nekatere izmed omenjenih težav se da ublažiti tudi z različnimi vedenjskimi pristopi in zdravili. Osnovo pa predstavlja poznavanje bolezenskih znakov, stalno spremljanje in prilagajanje bolniku. Bolnik z demenco se ne more več ali pa se le s težavo prilagaja okolju. Zdravi bližnji se morajo stalno prilagajati. Z napredovanjem bolezni se pojav ljajo vedno novi problemi, ki zahtevajo nove rešitve. Če v srednjem stadiju bolezni bolniki pogosto želijo oditi zdoma in je zato potrebno omejevanje, pa v poznem večkrat prevladuje hudo po manjkanje interesov, ki zahteva primerno spodbujanje aktivnosti.
POTREBNO JE VELIKO RAZUMEVANJE
Pomembno je, da bližnji spoznajo, da so
vznemirjenost, odklonilnost in različne
obtožbe odraz stisk, ki jih doživljajo
bolniki. Bolnik, ki založi denarnico (la
hko tudi v hladilniku, pralnem stroju in
na drugih nenavadnih mestih) in je ne
najde, ima občutek, da so ga okradli –
seveda najbližji, tisti, ki živijo z njim.
Razumljivo je, da se lahko razburi in da
ga prepričevanje bližnjih v tem primeru
ne bo pomirilo. Prav tako je tudi razum
ljivo, da obtožbe vznemirijo bližnje, ki
skrbijo zanj. Tudi bolnik, ki ne prepozna
stanovanja, v katerem živi, in zato želi
domov (običajno na dom iz otroštva),
postane samo še bolj vznemirjen ob dokazovanju, da je vendarle že doma. Bolj
smiselno se je izogniti takim konfliktnim situacijam, preusmeriti pozornost in
speljati pogovor na drugo področje.
Pravočasno je treba pomisliti tudi na
urejanje pravnih in finančnih zadev,
česar bolniki zaradi upada umskih sposobnosti ne zmorejo več samostojno.
Določitev skrbnika je prej ali slej nujna. Koristno bi bilo tudi, da bi bolniki
uredili oporoko najkasneje v začetnem
stadiju bolezni, ko njihova sposobnost
odločanja še ni odločilno prizadeta.
Poznavanje znakov bolezni in pred
videnega poteka je vsekakor pomembno
za pravilno in uspešno pomoč bolnikom z
demenco. Veliko se lahko svojci naučijo
v programih, ki jih že veliko let pripravljajo v različnih delih Slovenije enote
Spominčice – združenja za pomoč pri
demenci. Informacije lahko dobijo tudi
po svetovalnem telefonu Spominčice
(01 5283 995) in na spletnih straneh
združenja. Vzroka za nastanek bolezenskih sprememb pri večini bolnikov še ne
poznamo. Najbolj se povečuje verjetnost za demenco z večjo starostjo. Vsi
bi radi dolgo živeli, verjetno pa si nihče
ne želi, da bi imel demenco. Zlasti svojci
bolnikov se pogosto sprašujejo, ali so v
nevarnosti, da bolezen doleti tudi njih.
Dedne oblike Alzheimerjeve bolezni so
- zlasti v primerjavi z nekaterimi dru
gimi vrstmi demenc - na srečo redke. V
redkih družinah je vzrok bolezni sprememba na različnih kromosomih, ki se
deduje. Dedne oblike se najpogosteje
razvijejo med 35. in 60. letom starosti.
Med drugimi oblikami genetskih sprememb, je pri osebah z genom za apo-e4
večja verjetnost za nastanek Alzheimerjeve bolezni.
Bolniki, ki so celo življenje intelektualno aktivni, se verjetno lahko dlje upirajo
bolezni. Podobno morda velja za telesno
aktivne ljudi. Zvišan krvni tlak, sladkor
na bolezen in povečana količina maščob
v krvi povečajo verjetnost ne samo za
nastanek možganske kapi, temveč tudi
Alzheimerjeve bolezni. Razumljivo se
torej zdi, da bi učinkovito zdravljenje
omenjenih težav lahko zmanjšalo verjetnost za nastanek Alzheimerjeve bolezni.
Po do sedaj dostopnih podatkih to zelo
verjetno velja za zdravljenje krvnega
tlaka, ki naj bi bil pod 140 mm Hg.
Za konec še nasvet. Če ste v dilemi, ali
imate vi ali vaš bližnji težave, ki bi bile
lahko posledica demence, ne odlašajte
s pregledom pri zdravniku. Niso vse
težave s spominom le posledica starosti.
Čeprav večine demenc ne moremo ozdraviti, pa lahko lajšamo težave, ki jih
prinaša. In nenazadnje, majhen delež demenc je vendarle ozdravljiv.
Psihiatrična klinika Ljubljana
