Uporaba zelišč pri prehladih

Prehlad je akutno potekajoča okužba zgornjih dihal, ki zajame predvsem nos, žrelo in obnosne sinuse. Povzročitelji so najrazličnejši virusi, predvsem iz skupin rinovirusov, koronavirusov, adenovirusov in virusov gripe. Zanj so značilni slabo splošno počutje, glavobol, boleče žrelo, kašelj, ki je sprva ponavadi dražeč in suh, kasneje pa lahko produktiven, in voden izcedek iz nosu. Omenjenim simptomom se pogosto pridružijo tudi vročina ter bolečine v mišicah in kosteh. Polna klinična slika se razvije v nekaj dneh in tipično traja 5–7 dni, nakar težave ponavadi povsem izzvenijo. Včasih pa ostanejo dihalne poti po prehladu še nekaj tednov preobčutljive, kar se kaže s suhim pokašljevanjem.

LAJŠANJE PREHLADNIH SIMPTOMOV

Ko prebolevamo prehlad, je bistveno, da počivamo in dovolj pijemo, da skrbimo za prehodnost nosu in ne zbijamo povišane temperature po nepotrebnem. Slednjo je smiselno zniževati šele, ko se dvigne nad 38,5 °C, saj je vročina eden izmed temeljnih obrambnih odzivov organizma. Za zniževanje povišane temperature lahko uporabljamo tudi zeliščne pripravke, ki so dokaj učinkoviti in zaradi vsebnosti čreslovin v splošnem le redko povzročajo tako imenovane dispeptične težave (zgaga, slabost in tiščanje v zgornjem delu trebuha). Najizraziteje antipiretično (in tudi protibolečinsko) med pri nas rastočimi zdravilnimi rastlinami delujejo listi in korenina osladov ter posušena skorja vrb, saj vsebujejo salicilate (npr. salicin in populin), ki so kemijsko sorodni aspirinu. Oslade največkrat nabiramo v naravi, brestovolistnega (Filipendula ulmaria) najdemo ob potokih in na močvirnatih rastiščih, navadnega (Filipendula vulgaris) pa na suhih traviščih. Iz njunih listov in korenin lahko pripravimo sveži sok ali sirup, lahko pa drogo posušimo za kasnejšo pripravo prevretkov. Staro naravno sredstvo za zbijanje vročine je tudi skorja vejic vrb, nabiramo lahko skorjo katere koli izmed več kot 20 vrst, rastočih v Sloveniji. Prevretke za zniževanje vročine pripravimo tako, da v vrelo vodo dodamo ustrezno pripravljeno drogo vrb ali osladov ter vremo še okrog 5 minut. Dodajamo jim čreslovinske droge, ki delujejo protivnetno, npr. hrastovo lubje; zeli sreten (Geum spp.), malinjaka, ranjakov (Anthyllis spp.), jagodnjakov, trpotcev, bele mrtve koprive (Lamium album), bršljanaste grenkuljice (Glechoma hederacea) ter liste orehov in pravega kostanja. V tovrstne čajne mešanice sodijo tudi eterična olja vsebujoče droge z antiseptičnim učinkovanjem, npr. listi žajblja in hrena, brinove jagode ter zeli timijana, dobre misli (Origanum vulgare), melise idr. Paziti moramo le, da antiseptične droge dodamo ob koncu vretja in da posodo pokrijemo, sicer bodo eterična olja hitro izhlapela. Salicilatov, tako sintetičnih kot naravnih, ne smemo uporabljati pri otrocih do približno 15. leta starosti, da ne bi povzročili nevarne okvare jeter (Reyevega sindroma), in pri tistih, ki ne prenašajo aspirina.
Z zelišči si lahko precej pomagamo tudi pri lajšanju kašlja. Pri tem pa moramo ločevati suh in dražeč kašelj od produktivnega. Če gre za produktiven kašelj, ga ne smemo zavirati z zaviralci kašlja (t. i. antitusiki), temveč pridejo v poštev olajševalci izkašljevanja (t. i. ekspektoransi). Slednji naredijo sluz redkejšo in na ta način povečajo učinkovitost izkašljevanja. Zelišča za olajševanje izkašljevanja kot osnovne učinkovine vsebujejo različne saponine in eterična olja, ki z draženjem sluznice dihalnih in prebavnih poti spodbujajo izločanje sluzi. Mednje sodijo denimo listi bršljana in evkaliptusov, korenine jegličev (Primula spp.), milnice (Saponaria officinalis) in sladkega korena (Glycyrrhiza glabra), cvetovi lučnikov (Verbascum spp.), zeli materinih dušic oz. timijanov in grebenuš (Polygala spp.) ter plodovi komarčka in janeža. Izkašljevanje olajšajo tudi listi pravega kostanja, ki vsebujejo precej flavonoidov in čreslovin. Iz omenjenih drog si pripravimo poparke, tako da svežo ali posušeno zelišče prelijemo z vrelo vodo. Odsvetuje pa se uporaba inhalacij eteričnih olj, saj le še dodatno dražijo že tako vnete sluznice zgornjih dihal.
V primeru suhega, neproduktivnega kašlja pa si pomagamo z antitusično delujočimi drogami. Zelišča za blaženje kašlja vsebujejo večje količine zlasti sluzi, ki obložijo vnete sluznice ter s tem zaščitijo izpostavljene živčne končiče. Na tem mestu lahko izpostavimo korenine in liste slezenovcev (Malva spp.) in slezov (Althaea spp.), steljko islandskega lišaja (Cetraria islandica), liste in socvetja trpotcev (Plantago spp.), lapuha (Tussilago farfara) in repuhov (Petasites spp.), socvetja kamilice (Chamomilla spp.), zeli rosik (Drosera spp.), zebratov (Galeopsis spp.) in smetlik (Euphrasia spp.) ter korenike perunik (Iris spp.). Iz njih si pripravimo hladni izvleček (macerat), tako da svežo ali posušeno drogo namakamo v hladni vodi približno 12 ur, nakar jo segrejemo le do pitne temperature. Iz nekaterih zgoraj naštetih rastlin (iz trpotcev, timijanov, lapuha, komarčka in janeža) lahko pripravimo tudi sirup za lajšanje kašlja, tako da sveže rastlinske dele v izmeničnih slojih s sladkorjem naložimo v steklenico in jo nato za nekaj tednov postavimo na toplo. Ob uporabi lapuha in repuhov pa moramo poznati navodila in zadržke v zvezi s pirolizidinskimi alkaloidi, ki jih te rastline vsebujejo. Njihove izvlečke namreč lahko uporabljamo le krajši čas. Pri otrocih, nosečnicah in doječih materah se uporaba rastlin s pirolizidinskimi alkaloidi odsvetuje! V lekarnah se za lajšanje kašlja dobijo tudi različne zeliščne pastile.

PREPREČEVANJE PREHLADOV

Na trajanje in resnost poteka okužb ima ključen vpliv posameznikov imunski sistem. Pri v osnovi zdravem človeku je imunski odziv ponavadi buren in učinkovit, zgodba pa je povsem drugačna pri kroničnih bolnikih, še zlasti pri tistih po presaditvah kostnega mozga in organov. Pri teh bolnikih je ob prehladih smiselna uporaba rastlin, ki vsebujejo kremenčevo kislino, npr. njivske preslice (Equisetum arvense) in pljučnikov (Pulmonaria spp.). Kremenčeva kislina naj bi namreč izboljšala učinkovitost imunskega odziva, saj naj bi privabljala levkocite v obolele predele. Poudariti je sicer treba, da gre za tradicionalno rabo (njivsko preslico so v preteklosti uporabljali celo pri zdravljenju tuberkuloze), učinek glede na obstoječe raziskave ni izrazit. Uporabljamo posušene nadzemne dele zelenih poganjkov njivske preslice in pljučnikov ter jih dodajamo čajnim mešanicam za pripravo prevretkov, izločanje kremenčeve kisline pa izboljšamo z dodatkom medu v vodo. Če bomo njivsko preslico nabirali v naravi, jo moramo znati prepoznati, kajti med našimi 11 divje rastočimi vrstami so ji nekatere skoraj na las podobne.
Seveda je tudi v primeru prehladov preventiva boljša kot kurativa. Da bi skrajšali potek bolezni, predvsem pa preprečili ponovitve, je smiselno uporabljati rastlinske pripravke za dvig psihološke in fizične zmogljivosti ter spodbujanje imunskega odziva. Rastline, ki imajo takšno učinkovanje, imenujemo adaptogene rastline. Mnoge izmed njih že tisočletja uporabljajo vzhodnjaški narodi (npr. ginsenge, rod Panax; vitanijo, Withania somnifera; šisandro, Schisandra chinensis), njihovo učinkovitost pa vsaj deloma potrjujejo tudi sodobne raziskave. Med adaptogene glede na raziskave lahko razvrstimo še nekatere druge rastline, npr. navadni rožni koren (Rhodiola rosea), ameriške slamnike (rod Echinacea), mačjo travo (Uncaria tomentosa), elevterokok (Eleutherococcus senticosus) in gotu kolo (Centella asiatica), ter glivne vrste svetlikavo pološčenko (Ganoderma lucidum), orjaško zraščenko (Grifola frondosa) in kitajskega glavatca (Cordyceps sinensis). Pripravke vseh omenjenih vrst je moč dobiti tudi v slovenskih lekarnah, med njimi so glede uporabe pri prehladih in gripi še najtemeljiteje preučeni ameriški slamniki. Pokazalo se je, da jemanje izvlečkov njihovih korenin in nadzemnih delov v času obolevanja zmanjša jakost simptomov in skrajša trajanje bolezni. Ameriške slamnike marsikdo vzgoji sam in si doma pripravi tinkturo, vendar pa so tovrstni pripravki praviloma manj učinkoviti od standardiziranih, ki so izdelani v galenskih laboratorijih. Enako velja glede pripravkov iz korenin navadnega rožnega korena, ki jih lahko naberemo v našem sredo- in visokogorju.
Za ohranjanje dobro delujočega imunskega sistema ter odpornosti v splošnem je navsezadnje zelo pomembno, da imamo v redni prehrani dovolj snovi, ki delujejo antioksidativno in imunostimulativno ter povečajo učinkovitost mehanizmov za popravljanje posledic vnetja. Tako delujejo določeni vitamini (A, C in E), karotenoidi in flavonoidi. Največ jih je v divje rastočih rastlinah, bistveno več kot v doma pridelanih ali kupljenih. Izpostaviti velja nekatere pri nas samonikle zelnate rastline, ki v vsebnosti zdravju koristnih snovi prednjačijo, npr. vodno krešo (Nasturtium officinale), česnovko (Alliaria petiolata), navadno smrdljivko (Aposeris foetida) in navadno regačico (Aegopodium podagraria). V prehrano je priporočeno vključevati tudi gojene in divje plodove, kot so marelice, šipek, rumeni dren (drnulje) in črni trn (trnulje).

KDAJ PA K ZDRAVNIKU?

Samozdravljenja prehladnih obolenj z rastlinskimi in drugimi pripravki se poslužuje velik delež ljudi v razvitem svetu, s čimer ni pravzaprav nič narobe. Vendarle pa je v določenih primerih škodljivo predolgo čakati na pregled pri zdravniku. Slednjega naj ob nejasni klinični sliki čim prej opravijo vsi bolniki z oslabelim imunskim sistemom in starejši bolniki s slabše urejenimi kroničnimi pljučno-srčnimi obolenji. Tudi ob vztrajanju vročine dlje kot 3 dni, ob poslabševanju splošnega počutja in izrazitih simptomih ter ob pojavu gnojnega izmečka ali izcedka iz nosu je nujen posvet pri zdravniku. Prehlad se namreč lahko zaplete z gnojno okužbo obnosnih sinusov ali pa preide v pljučnico.