Najpogostejše poškodbe kosti in vezivnega tkiva

Glede na obliko kosti ločimo: ploščate (ploske) kosti – kosti lobanje, rebra, prsnica, lopatici, cevaste kosti – kosti rok in nog, kratke kosti – kosti zapestja in nepravilne kosti – hrbtenična vretenca.

ZGRADBA KOSTI

Zgradba kosti se razlikuje od kosti do kosti – je različna na delih iste kosti in se celo menja na istem delu neke kosti, če nanjo dolgotrajno delujejo različne sile. Opazimo lahko, da se kost stalno pregrajuje. Nekatere kosti, ki so po obliki dolge, imajo v srednjem delu votlino, v kateri je kostni mozeg. Pri mladem človeku je ta rdečkast, pri odraslem pa se v njem kopiči maščoba, zato postane rumenkaste barve. Tudi ploščate kosti, če jih pogledamo v preseku, niso polne. V njih so koščene paličice, ploščice in stebrički, ki so med seboj prepleteni v spužvasto strukturo. Med njimi so prostorčki, v njih je se vse življenje rdečkast kostni mozeg, v katerem nastajajo rdeče krvničke (eritrociti). Enako spužvasto strukturo imata tudi oba konca pri dolgih kosteh. Vse kosti so pokrite s tanko opno – pokostnico, v kateri so žile, ki prehranjujejo kost, in živci. Zato je pokostnica izredno občutljiva in boleča ob poškodbi. Ima izredno velik pomen pri celjenju kosti in nastajanju novih kostnih celic, saj je za razliko od samega kostnega tkiva ožiljena in oživčena. Zelo pomembna lastnost kosti je njena trdnost, ki pa je odvisna od njene gostote, debeline in zgradbe. Za raztezno odpornost oziroma prožnost kosti je odgovoren njen organski del - kolagen, za odpornost proti stisku pa mineralni anorganski del kosti - kalcijev hidroksi apatit in fosfati. Razlikujemo spongiozno in kortikalno zgradbo kosti. Razlika med obema je v poroznosti. Manj je kost porozna, večja je njena trdnost, in obratno - tem bolj je kost gosta, večja je njena trdnost. Spongioza ima gostoto do 1,0 g /cm3, kortikalni del kosti pa nad 1,5 g /cm3. Na trdnost kosti vpliva tudi njena debelina - debelejša je kost, bolj je trdna. Debelina kosti variira od enega milimetra do nekaj centimetrov.
Gibalni sistem pri človeku je izredno gibljiv. Posamezne kosti so povezane s hrustancem, z vezmi, kitami in mišicami. Z redno vadbo se povečuje masa kosti, še bolj pa mišic. Pri pomanjkanju obremenitev (astronavti v breztežnostnem prostoru) pa se začneta kostna in mišična masa zmanjševati. Kosti predstavljajo približno 12 odstotkov teže telesa, mišice pa do 40 odstotkov (50 kg težak človek ima le šest kilogramov kosti!). Čeprav delujejo kosti zelo masivno, bi lahko rekli, da imajo majhno maso. Kosti pri ženskah so ponavadi manjše in lažje, razlika je tudi v njihovi obliki, tako je na primer ženska medenica plitvejša in oblikuje širšo votlino (pomembno pri reprodukciji).

KOSTI IN KRVNA TELESCA

Poleg naštetih funkcij (opora, oblika telesa, gibanje, zaščita organov,) imajo kosti velik pomen pri tvorbi krvnih telesc. Nekatere kosti, na primer rebra, medenica, prsnica in stegnenica, vsebujejo kostni mozeg, ki proizvaja celice, iz katerih se razvijejo milijoni rdečih krvničk (eritrocitov), odgovornih za transport kisika v krvi. Prav tako se v kostnem mozgu tvorijo celice, iz katerih nastanejo trombociti (krvne ploščice), bistveni v procesu strjevanja krvi, in levkociti (bela krvna telesca), ki skrbijo za krepitev imunskega sistema organizma. Vsi našteti krvni elementi so nepogrešljivi za življenje.

NAJ... KOSTI

• NAJdaljša? stegnenica
• NAJmanjše? slušne koščice
• NAJdebelejša? stegnenica
• NAJbolj kompleksna hrbtenica (sestavljena iz 7 vratnih, 12 prsnih, 5 ledvenih vretenc, križnice in trtice)

Mesto, kjer pride do premične povezave med dvema ali več kostmi, imenujemo sklep. Sklepni ploskvi, ki se stikata, sta prekriti s hrustancem, ki je zelo gladek in prožen in skrbi za to, da zmanjšuje trenje in pritisk med obema kostema. Sklep obdaja posebna ovojnica, ki ga nepredušno zapre, obenem pa v sklepno špranjo izloča sklepno (sinovialno) tekočino, zaradi katere je sklep vedno vlažen in je zato trenje med sklepnimi površinami minimalno. V sklepni tekočini najdemo tudi hranljive sestavine za hrustanec, kar je bistveno, saj je hrustančno tkivo zelo slabo prekrvavljeno. Tekočina vsebuje tudi fagocite, ki odstranjujejo bakterije in ostanke stalne obrabe kosti. Kako gibljiv je sklep, je odvisno od površine kostnega okrajka, razmika v sklepu in sklepne tekočine, ki jo tvori sklepna ovojnica. Najbolj gibljiv je ramenski sklep, ki je primer kroglastega sklepa. Pri njem je gibanje omogočeno v vse smeri. Tudi kolčni sklep spada med kroglaste sklepe. Koleno in komolec sta tečajasta sklepa. Tu se kôsti premikata predvsem v eni smeri. Sklep med palcem in dlanjo je sedlast in omogoča premikanje v več smereh, medtem, ko je sklep med koncem hrbtenice in medenico (križnično-črevnični sklep) ploščat sklep. Ta omogoča zelo malo gibanja, razen med nosečnostjo, ko se medenica širi, da se prilagaja rastočemu plodu. Prvo vratno vretence (atlas=nosač), ki nosi težo celotne glave, se z drugim vretencem (axis=okretač) spaja v vrtljivem sklepu. To omogoča obračanje glave, pogled nazaj čez ramo. Drseči sklepi so sklepi med kostmi dlani in prsti na rokah in med kostmi stopal in prsti na nogah.

KO SE KOST ZLOMI

Zlom je popolna ali delna prekinitev kostnega ali hrustančnega tkiva, ki nastane, kadar sila, ki deluje na kost ali hrustanec, preseže njuno trdnost.
Zlome razdelimo glede na:

• obliko (smer lomne črte/lomnih črt),
• območje na kosti (v katerem delu kosti je zlom),
• položaj in premik kostnih odlomkov, ki lahko nastane
• pri zlomu (zahtevajo uravnavanje/repozicijo),
• način nastanka (vrsta sile, ki deluje na kost, ter moč in smer njenega delovanja),
• povezanost zloma s površino kože in poškodbo okoljnih tkiv (odprti ali zaprti zlom).

Najpogostejši zlomi so zlomi zapestja, gležnja, podkolenskih cevastih kosti (mečnica, podkolenica) in prstov.

POSEBNE VRSTE ZLOMOV

Poznamo pa tudi specifične vrste zlomov, pri otrocih sta denimo dve značilni poškodbi skeleta, subperiostalni zlom (kost se zlomi, pokostnica se ne pretrga) in epifizioliza (poškodba na rastnem območju kosti). Posebnost so patološki zlomi, ki nastanejo zaradi različnih bolezenskih procesov (maligni tumorji, karcinom dojke, prostate, sapnic, ščitnice, cistične tvorbe, vnetni procesi...).
Pri poškodbah gibalnega aparata se poleg kosti lahko poškodujejo tudi sklepi, vezi in ostala okoljna tkiva. Za sklepe značilni in najpogostejši poškodbi sta zvin in izpah. Zvin (distorsio) pomeni iztegnitev vezi in sklepne ovojnice zaradi razmika kosti v sklepu. Po končanem delovanju sile kôsti ostaneta v normalnem položaju. Glede na mesto delovanja se lahko iztegnejo vse vezi ali pa se vezi iztegnejo le na eni strani sklepa. Najpogostejši so zvini v gležnju, zapestju in prstih na rokah in v vratnem delu hrbtenice. Pri zvinu se lahko poškoduje sklepna ovojnica (natrganje) in se posledično izlije krvi v sklep (ena najpogostejših poškodb kolenskega sklepa). Izpah (luxatio) pomeni premik kosti iz svojega normalnega položaja v sklepu. Pri tem se pretrgata sklepna ovojnica in vez, poškodujejo se žile in živci. Gibljivost sklepa je onemogočena. Kosti se po prenehanju sile ne povrnejo v normalni položaj. Najpogostejši so izpahi v ramenskem, komolčnem in kolčnem sklepu pa tudi pri sklepih prstov na rokah in nogah.