Kronične bolezni niso ovira pohodništvu

V današnjem času napredka se je pogled na dojemanje sveta in družbe glede na tradicijo naših dedkov in babic popolnoma spremenil. Bolnik z boleznijo, naj bi sodil v domače okolje, kjer je bil deležen »popolne« oskrbe ožjih svojcev. Zagotavljali so mu po možnosti zdravo hrano, okolje in čist zrak. Razbremenjen je bil telesne dejavnosti-največkrat dela. Ostale telesne dejavnosti so bile prepovedane, za takratno družbo nesprejemljive ali celo smešne. Zdravstveni sistem je bil slabo razvit, zdravniki pa so uporabljali znanje, ki se je nakopičilo tekom let, predvsem na podlagi izkušenj genialnih glav in ljudske modrosti.
V dobi sodobne medicine; medicine podprte z dokazi, se je pogled na kronične bolnike, s kronično nenalezljivo boleznijo popolnoma spremenil. Bolezen kot taka je postala del sodobnega načina življenja. Kljub svojemu bremenu , ki ga prinaša , hočejo bolniki z njo živeti popolnoma » normalno ». Morajo in želijo pa si spremeniti svoj način življenja, ki je pomemben del zdravljenja in urejanja bolezni.
Redna telesna aktivnost, kamor spada tudi pohodništvo, je pomemben element življenjskega sloga, usmerjenega v varovanje zdravja in preprečevanje nastanka, poslabšanja, napredovanja in zapletov nekaterih kroničnih nenalezljivih bolezni. Dviguje samozavest in samozaupanje, zmanjša pojavnost depresije, kar omogoča večjo suverenost pri obvladovanju stresa in poveča kakovost življenja s kronično boleznijo. Pozitivne učinke redne telesne dejavnosti dosežemo že z zmerno aktivnostjo, ki pa naj bo raznolika, redna in prilagojena posamezniku. Bolniki se morajo o telesni obremenitvi posvetovati s svojim osebnim zdravnikom ali specialistom. Za kvalitetno in varno pohodništvo mora biti bolezen v stabilnem stanju. Če se odpravljajo od doma za kakšen dan ali več, je treba s seboj vzeti vsa predpisana zdravila in pripomočke, ki pomagajo nadzirati bolezen. Nikakor ne smemo pozabiti na zadostno količino pijače in primerno obliko hrane. Tudi obleka in čevlji naj bodo obremenitvi in težavnosti primerni.

SLADKORNA BOLEZEN NI OVIRA

Sladkornim bolnikom je telesna aktivnost celo zapovedana, ne samo priporočljiva. Vendar je treba nekatere zakonitosti nujno upoštevati. Bolniki, ki urejajo sladkorno bolezen le z zdravo prehrano in so brez pomembnejših sprememb na žilah in živčevju, so lahko telesno aktivni kot zdravi ljudje. Nekoliko previdneje se morajo pohodništva lotevati bolniki, ki se zdravijo s tabletami ali insulinom. Pred odhodom morajo zmanjšati odmerek zdravila, s seboj morajo imeti tudi dodatne obroke hrane. Če so vrednosti krvnega sladkorja pred naporom v normalnih mejah, je priporočljivo zmanjšati odmerek zdravila. Bolniki, ki se zdravijo z zdravili iz skupine sulfanilsečnin in meglitinidov, naj pred dejavnostjo v dopoldanskih urah zaužijejo le polovico običajnega jutranjega odmerka zdravila, bolniki, zdravljeni z insulinom, pa naj zmanjšajo jutranji odmerek za približno 30 do 50 odstotka.

• Pri daljši hoji morajo imeti s seboj dodatne obroke hrane, ki morajo vsebovati 30 do 60 gramov ogljikovih hidratov in okoli 15 gramov beljakovin, ki jih morajo zaužiti, takoj ko si izmerijo krvni sladkor nižji od 4,4 mmol/ l oziroma na meji, ko začutijo znake hipoglikemije.
• Pri slabo urejeni sladkorni bolezni, ko je krvni sladkor nad 14 mmol/l in imajo ketone v urinu, naj hojo odložijo, dokler si bolezni ne uredijo. V primeru previsokih vrednosti krvnega sladkorja ob daljši hoji, si morajo sladkor urejati z manjšimi odmerki insulina ( 2 do 3 enote).
• Pred in med hojo ter po njej naj pijejo dovolj nesladkane tekočine. Hoji naj se izogibajo v izjemno vročih in hladnih dnevih. Če imajo pogoste hipoglikemije (zelo nizek krvni sladkor) ali se jih celo ne zavedajo, naj se sami ne lotevajo telesnih dejavnosti. Vedno naj imajo s seboj diabetično izkaznico oziroma ustrezne podatke o bolezni in nikoli naj ne pozabijo imeti s seboj vseh zdravil, ki jih potrebujejo. Hranijo naj jih v ustrezni embalaži in jih nosijo primerno zaščitene pred poškodbami ali okvarami. Zgodilo se je že, da je insulin v zunanjem žepu nahrbtnika zmrznil in bil kasneje zaradi tega neuporaben.

UGODNI UČINKI ZA PLJUČNE BOLNIKE

Telesna aktivnost pri kronično obstruktivnih pljučnih bolnikih je temelj rehabilitacije, ki zmanjšuje telesno oslabelost. Smiseln je trening mišičnih skupin, ki jih v običajnem življenju največ uporabljamo. Osnova je telesna vadba, ki krepi moč in zmanjšuje socialno izoliranost , hkrati pa zmanjša občutek težke sape in utrujenosti. Na hojo naj se bolniki odpravijo, ko je bolezen v stabilnem stanju. Zrak naj bo čist, izogibajo naj se ekstremnim temperaturnim in vremenskim spremembam. S seboj naj imajo zdravila olajševalce v obliki inhalatorjev.
Veliko bolnikov z astmo je asimptomatičnih (brez znakov) in se lahko udeležujejo vseh aktivnosti brez večjih težav. Tako tudi pohodništvo ni posebna ovira, čeprav tem bolnikom priporočajo športe s kratkim, visoko energijskim naporom , manj pa športe z dolgotrajnim naporom, kot sta hoja v hribe in plezanje. Pomembno je previdno ogrevanje in da si vsak bolnik sestavi tak program obremenitve, ki ga bo izvajal brez težav. Med obremenitvijo dihamo z odprtimi usti in hitreje, kar ohladi in izsuši dihalno sluznico, to pa lahko sproži napad naduhe ali astme. Napad zato največkrat nastopi šele po koncu napora. V toplem in vlažnem zraku je napad manj verjeten. Pravilno zdravljen in voden bolnik z astmo naj bi zmogel enake obremenitve kot njegov zdravi vrstnik. Napad astme ob naporu lahko preprečimo s prehodnim jemanjem olajševalca , na dolgi rok pa z inhalacijskim glukokortikoidom. Zdravila morajo biti zato vedno na dosegu rok, ker nikoli ne vemo, kdaj jih bomo potrebovali.

PRI SRČNIH TEŽAVAH PREUDARNO

Bolniki s srčno-žilnim obolenjem morajo telesno aktivnost prilagoditi subjektivni telesni zmogljivosti. Bolezen mora biti stabilna in dobro urejena z zdravili. Pri načrtovanju morajo vedeti, da sta maksimalna srčna frekvenca in poraba kisika premočrtno povezani. Grobo lahko intenzivnost vadbe določijo s preprostim izračunom, tako da od 220 odštejejo svojo starost v letih in s tem določijo svojo maksimalno srčno frekvenco. Med telesno aktivnostjo naj se srčni utrip giblje največ med 55 in 70 odstotkov svoje maksimalne srčne frekvence. Ob pretiranem znojenju, občutku težkih rok in nog , vrtoglavici, omotici, pomanjkanju zraka in pekoči bolečini v prsih naj takoj prekinejo aktivnost. Če se težave kljub prekinitvi nadaljujejo, je smiseln posvet z zdravnikom.
Bistvo je, da se bolniki zavedajo svoje bolezni in jo poznajo do najmanjše podrobnosti. To jim omogoča pravilno predvidevanje in reševanje težav, ki jih lahko pričakujejo med aktivnostjo. Sposobnost obvladovanja kronične bolezni je odvisna od ravni osebnostnega razvoja ter miselne in čustvene zrelosti. Zato sta tesnobnost in bolezenski strah (fobija) pred znanimi in neznanimi težavami pri kroničnih bolnikih pogostejša kot na splošno.Strah pri fobiji je vezan na predmet ali dogodek, ki je iracionalen, nerealen in močno pretiran. Fobična reakcija je telesna in tudi psihična. Pojavijo se drhtenje, povečano utripanje srca, potenje, klecanje, vrtoglavica in navidezno povečanje prostora. Medtem se na psihični ravni začenja odvijati »film«, ki človeka mnogokrat popolnoma ohromi racionalnega razmišljanja in ga pripravi na beg iz nelagodne situacije. Vsem fobijam je skupno, da se razvijejo postopoma. Na splošno jih lahko razdelimo na fobije, ki se navezujejo na prostor, živali in kontaktiranje z ljudmi. Največkrat je to le maska, ki prikriva globlje nezavedne konflikte, ki jih nosimo v sebi. Je le rezultat, efekt, reakcija, ki nastane zaradi strahov in nerešenih problemov v naši preteklosti. Pomembno je, da teh težav ne skrivamo in da jih predstavimo sopotnikom pred začetkom aktivnosti.