V okovih odvisnosti

Obdobje odraščanja je čas večjih fizioloških, psiholoških, telesnih in socialnih sprememb, kar lahko pri posameznikih poveča nagnjenost k tveganemu vedenju in eksperimentiranju ter s tem tudi možnost za razvoj odvisnosti. Odraščanje samo po sebi ni povod za razvoj odvisnosti, saj so potrebni še dodatni dejavniki tveganja, ki bodo podrobneje opisani v nadaljevanju s pomočjo biopsihosocialnega modela. V tradicionalnem pomenu pomislimo predvsem na odvisnost od različnih substanc, ki jih razdelimo na 10 kategorij (kanabis, halucinogeni, inhalanti, opioidi, sedativi, stimulansi, anksiolitike, alkohol, kofein in tobak). Pod odvisnost pa prištevamo tudi nesnovne oziroma vedenjske odvisnosti, kot so odvisnost od interneta, računalniških iger, iger na srečo, pornografije, nakupovanja, športa in podobno.
Odvisnost je stanje spremenjenega delovanja možganov, predvsem na nivoju možganskega nagrajevalnega sistema ter možganskih centrov za spomin in motivacijo. Ne gre samo za telesno odvisnost, ampak tudi za kompleksno vedenje, ki mu ob opustitvi ali zmanjšanem odmerku substance ali vedenja sledi odtegnitveni sindrom. Delovanje in mišljenje posameznika se spremenita, opazimo lahko nekontrolirano vedenje oziroma izgubo nadzora nad jemanjem substanc kljub zavedanju negativnih učinkov, postopno moteno socialno delovanje in razvoj tolerance. Simptomi in dejavniki tveganja skupaj dodatno poglobijo mladostnikovo stisko, zato sta pomembni celostna obravnava in nudenje psihološke pomoči.

ETIOLOGIJA IN RAZDELITEV

Pri razlagi razvoja odvisnosti in tudi drugih duševnih motenj se je uveljavil biopsihosocialni model, ki poleg bioloških faktorjev upošteva tudi psihološke in socialne faktorje. Pri posameznikih običajno opazimo več različnih faktorjev iz različnih kategorij, ki skupaj vodijo v razvoj odvisnosti.

• Biološki faktorji: genetske in biološke predispozicije lahko v ustreznem okolju povečajo verjetnost za razvoj odvisnosti. Študije dvojčkov so pokazale, da je odvisnost od substanc v določeni meri dedna. Moški potomci od alkohola odvisnih očetov so namreč imeli 4-krat večjo verjetnost za razvoj odvisnosti kot otroci z neodvisnimi starši, hkrati pa so imeli v nekaterih primerih manj neželenih učinkov in večjo toleranco na zaužiti alkohol. Kljub genetski nagnjenosti mora posameznik večkrat zaužiti substanco, da se odvisnost lahko razvije. Genetska nagnjenost k zasvojenosti pa ni specifična za točno določeno substanco, vendar poveča verjetnost za odvisniško vedenje na splošno. Biološke predispozicije lahko delujejo tudi protektivno: predstavniki azijske populacije imajo večjo verjetnost za pomanjkanje enega izoencima za presnovo alkohola (alkoholna dehidrogenaza), kar vodi v rdečkasto obarvanje kože in hudo slabost ob zaužitju manjših količin ter manjšo možnost za razvoj alkoholne odvisnosti.
• Psihološki faktorji: v to kategorijo uvrščamo osebnostne lastnosti in temperament. Večjo nagnjenost k odvisnosti imajo predvsem impulzivni posamezniki z antisocialnim vedenjem in nizko samozavestjo. Dodatno lahko tveganje za razvoj odvisnosti v obdobju adolescence povečajo nizka sposobnost pozornosti, nizka družabnost, impulzivnost in težavno vedenje.
• Socialni faktorji: v tej kategoriji imajo velik vpliv družinski odnosi, vrstniki in okolje. Slabi družinski odnosi, pomanjkanje komunikacije, slab vpliv vrstnikov, nižji ekonomski status in slabi odnosi v šoli lahko prav tako prispevajo k razvoju odvisnosti.

Na nivoju možganov je za razvoj odvisnosti odgovoren predvsem možganski nagrajevalni sistem. Droge vplivajo na delovanje nevronov – kako pošiljajo, prejemajo in procesirajo signale preko nevrotransmiterjev (majhne molekule, ki omogočajo komunikacijo med nevroni). Nekatere droge lahko oponašajo strukturo nevrotransmiterjev (na primer heroin in kanabis) in tako aktivirajo nevrone. Ta aktivacija pa ni identična naravni, zato se razvijejo spremenjeni signali. Nekatere droge pa povečajo izločanje nevrotransmiterjev in tako okrepijo signal (na primer kokain), kar prav tako poruši normalno komunikacijo med nevroni. Nagrajevalni sistem možganov predstavlja mrežo nevronov, ki povezujejo bazalne ganglije, limbični sistem in prefrontalni možganski korteks. Ta sistem je odgovoren za motivacijo in ustvarjanje pozitivnih občutkov ob določenem vedenju, kar vodi v oblikovanje navad in rutin. Droge povzročijo povečano delovanje tega sistema in s tem občutek evforije zaradi sproščanja endorfinov, hkrati pa sproščanje dopamina okrepi ta sistem in poveča željo po ponavljanju te aktivnosti. Prefrontalni korteks je odgovoren za razmišljanje, planiranje, odločanje in samonadzorovanje. Ta del možganov dozori zadnji, zato so adolescenti dodatno ogroženi za razvoj odvisnosti. Večkratno ponavljanje aktivnosti postopno vodi v adaptacijo nevronov, kar povzroči, da osebe ne čutijo več užitka v vsakdanjih nagradah in postopno povečujejo doze drog – prihaja do razvoja tolerance. Droge torej za možgane predstavljajo ugodje, saj z malo truda povzročijo velik občutek nagrade.
Snovna odvisnost se razvije kot posledica jemanja določene substance. Te substance lahko razdelimo v 10 kategorij: alkohol, kofein, kanabis, halucinogene, inhalante, opioide, sedative, anksiolitike, stimulanse in tobak. Simptomi, ki se pojavijo ob intoksikaciji, so odvisni od same substance. Če izvzamemo tobak in alkohol, je kanabis najpogosteje uporabljena droga med mladostniki. Po podatkih NIJZ v Zdravstvenem statističnem letopisu 2019 naj bi v letu 2018 2,5 % 11-letnikov, 5,1 % 13-letnikov in 14,3 % 15-letnikov pilo alkoholne pijače vsaj enkrat na teden. V letu 2018 je 5,4 % 15-letnikov kadilo tobak vsak dan. V letu 2015 naj bi vsaj enkrat v življenju 26,0 % 15-letnikov poskusilo prepovedano drogo. V letu 2018 je 20,6 % 15-letnikov vsaj enkrat v življenju uporabilo konopljo. Poudariti velja, da eksperimentiranje mladostnikov ne pomeni nujno, da se bo razvila odvisnost.
Vedenjske odvisnosti se razvijejo zaradi ponavljanja ugodnih vedenjskih vzorcev, ki aktivirajo nagradni sistem in tako dajejo posamezniku občutek zadovoljstva. Posameznik ni odvisen od določene substance, kot pri snovni odvisnosti, ampak od določenega vedenja oziroma občutka, ki mu ga to vedenje daje. V to skupino spadajo igre na srečo, delo, šport, nakupovanje, tehnologija, hrana in podobno. Pri otrocih in mladostnikih postaja vse pogostejša digitalna odvisnost, kamor uvrščamo odvisnost od mobilnih telefonov, računalnikov in računalniških iger. V raziskavi, ki so jo opravili Pontes, Macur in Griffiths med slovenskimi osmošolci v letu 2015, so ugotovili, da 2,5 % slovenskih osmošolcev ustreza diagnozi zasvojenosti z računalniškimi igrami. Ta oblika odvisnosti je bolj značilna za fante, z igranjem pričnejo prej kot ostali in igrajo več od ostalih (v povprečju 5,4 ure na dan med tednom oziroma 6,9 ure na dan med vikendom). Po podatkih NIJZ, ki so objavljeni v raziskavi Z zdravjem povezana vedenja v šolskem obdobju, je v letu 2020 21,1 % mladostnikov igralo računalniške igre skoraj vsak dan in 9,2 % jih je kazalo znake odvisnosti.

SIMPTOMATIKA

Snovne in vedenjske odvisnosti lahko prepoznamo na podlagi ponavljanja določene aktivnosti (jemanje substance ali ponavljanje vedenja), povečane pomembnosti aktivnosti za posameznika, spremembe razpoloženja, razvoja tolerance in pojava odtegnitvenih simptomov v primeru zmanjšanja oziroma ukinitve aktivnosti (anksioznost, razdražljivost, potenje, glavobol, slabost, depresivno razpoloženje). Razvoj tolerance je posledica dolgotrajne uporabe določene substance oziroma ponavljanja določenega vedenja, ki zaradi adaptacije nevronov ne prinese več enakega zadovoljstva kot prej. Posledično posamezniki povečajo odmerek substance oziroma namenijo več časa določenemu vedenju. Intoksikacijo opazimo samo pri jemanju substanc in je odvisna od vrste substance: na primer pri alkoholni intoksikaciji lahko v začetnih fazah opazimo relaksacijo, motnje koordinacije in ravnotežja, pri kanabisu pa lahko opazimo spremenjeno vedenje, moteno motorično koordinacijo in moten kratkotrajni spomin. Simptomi so odvisni od doze substance.
Pri vedenjski odvisnosti lahko opazimo pomanjkanje samokontrole pri določenem vedenju, zanašanje na določeno vedenje za zmanjševanje stresa in razdražljivost, kadar tega vedenja ne morejo opraviti. Opazimo lahko spremenjeno razpoloženje ob izvajanju vedenja, in sicer posameznik deluje umirjen. Pojavijo se konflikti v družini in drugih socialnih interakcijah, saj posameznik namenja preveč časa določeni aktivnosti.

TERAPIJA

V prvi fazi je pomembno zgodnje prepoznavanje odvisnosti na podlagi simptomov, ki mu sledita celostna obravnava posameznika in nudenje psihološke pomoči. Mladostniki in odvisniki na splošno so do psihiatričnega pregleda pogosto odklonilni, saj ne opazijo problema v svojem duševnem stanju in odločitev za obravnavo doživljajo bolj kot željo drugih. Za uspešno zdravljenja je pomembno, da se je posameznik pripravljen spremeniti in verjame, da je tega sposoben. Najuspešnejši terapevtski programi vsebujejo strategije, ki izboljšajo obvladovanje, zmanjšajo željo po aktivnosti, naučijo obvladovanja sprožilnih dejavnikov in preprečijo relaps odvisnosti. Nekateri programi vključijo tudi uporabo različnih zdravil, ki pa ne predstavljajo osrednjega dela terapije (na primer uporaba nikotinskih obližev pri zdravljenju odvisnosti od cigaret). Osnovo terapije tako predstavljajo iskanje načinov za soočanje z negativnimi čustvi, spopadanje z negativnimi življenjskimi dogodki, krepitev socialne podpore in stremenje k dolgotrajni ozdravitvi. Pomembno je, da je terapevt pozoren in obravnava vse dejavnike tveganja, ki jih opisuje biopsihosocialni model.
V primeru, da posameznik oziroma družina opazita, da samopomoč in podpora družine nista dovolj, se lahko obrneta na psihološko pomoč ali svetovanje v specializiranih ustanovah, ki nudijo pomoč odvisnikom. V Sloveniji je organizirana mreža centrov CPZOPD (Center za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog), na tem področju pa delujejo tudi različna društva (Društvo Stigma, Društvo Projekt Človek in druga). Na področju vedenjskih odvisnosti deluje Logout (Center pomoči pri prekomerni rabi interneta), ki je specializiran za pomoč pri zdravljenju digitalnih odvisnosti.

POMEN DRUŽINE IN KOMUNIKACIJE

Družina in družinski odnosi lahko za mladostnika predstavljajo tako zaščitni dejavnik kot tudi dejavnik tveganja za razvoj odvisnosti. Dobra komunikacija in odnosi, razumevanje, odnos staršev do prepovedanih substanc in odvisnosti ter poučevanje otrok o drogah in odvisnosti predstavljajo manjšo verjetnost za razvoj odvisnosti. V primeru, da se pri mladostniku razvije odvisnost, so ravno starši tisti, ki pogosto prvi opazijo spremembe. Pomembno je predvsem, da so svojemu otroku pripravljeni prisluhniti in pomagati, da so jih pripravljeni sprejeti in razumeti. Družinski člani se lahko tudi aktivno vključijo v terapevtski proces, kjer terapevt poskuša razumeti različne perspektive (tako mladostnika kot staršev) in se osredotoči na krepitev pozitivnih emocij ter povezanosti, kar poveča verjetnost za dosego cilja – mladostnikove ozdravitve