Zdravje je stanje popolnega psihičnega, fizičnega in socialnega blagostanja in ne le odsotnost bolezni (Svetovna zdravstvena organizacija/SZO, 1987). Skrb za zdravje pa je človekova dolžnost in ne le njegova pravica. Odgovornost za zdravje ni samo stvar zdravstva, ampak je porazdeljena med posameznike, ki smo dolžni aktivno skrbeti za svoje zdravje in med vse sektorje družbe, ki bistveno vplivajo na zdravje prebivalstva. Zdravje lahko razdelimo na idealno, absolutno in relativno zdravje.
IDEALNO, ABSOLUTNO IN RELATIVNO ZDRAVJE
IDEALNO ZDRAVJE je tisto, ki si ga želimo vsi doseči. Žal pa so to le trenutki oziroma zelo kratka obdobja v življenju posameznika, ki se menjavajo z obdobji nižje stopnje zdravja.
ABSOLUTNO ZDRAVJE se nanaša na definicijo zdravja SZO.
RELATIVNO ZDRAVJE je tisto, s katerim se največkrat srečujemo v življenju.
Človeka označimo kot zdravega, čeprav ni dosegel maksimuma v vseh aspektih življenja, ki so za zdravje pomembni, vendar pa prakticira zdrav način življenja, se izogiba razvadam (alkohol, kajenje, droge…), uživa zdravo prehrano, se rekreira, uspešno razvija adekvatne kompenzacijske modele obnašanja, kar mu omogoča normalno funkcioniranje v vsakdanjem življenju na doseženem nivoju zdravja. Zdravje je moč živeti z realnostjo (npr. invalid se sprijazni z invalidnostjo, se prilagodi v okviru obstoječih možnosti in lahko zato dokaj normalno živi). Zdrav človek je tisti, ki se dobro počuti v svojem telesu, duhu in čustvih.
Človek je zdrav, če je sposoben kompenzirati manjkajoče funkcije, če lahko misli, odloča, si zastavlja cilje v življenju in jih skuša doseči, če lahko obvladuje svoje občutke, hotenja in, če najde smisel v življenju. Zdrav je tisti, ki je v odnosu do soljudi konstruktiven in se zna prilagoditi.
Namen zdravstvene službe je, da pomaga posameznemu človeku doseči idealno zdravje , ali se mu vsaj približati, vendar je nosilec zdravja človek sam. Ena izmed oblik zdravstvene službe, je tudi patronažna služba, ki opravlja patronažno zdravstveno varstvo. Patronažno zdravstveno varstvo je organizirano v sklopu zdravstvenih domov (javnih zavodov) in zadnja leta tudi kot zasebna praksa. Mreža je določena na število prebivalcev in sicer, ena diplomirana/ višja medicinska sestra na 2400 prebivalcev. Normativ v MOL se nekoliko razlikuje od normativa po drugih občinah.
PATRONAŽNO VARSTVO
Patronažno varstvo je posebna oblika zdravstvenega varstva na primarnem nivoju, ki obravnava posameznika, družino in skupnost v stanju zdravja in blagostanja, kot tudi v obdobju bolezni, poškodb ali onemoglosti.
Preventivna dejavnost patronažnega varstva vključuje zdravstveno-socialno obravnavo posameznika, družine in skupnosti ter zdravstveno nego otročnice in novorojenčka na domu.
Kurativna dejavnost patronažnega varstva predstavlja zdravstveno nego bolnika na domu, ki jo na podlagi delovnega naloga s strani osebnega zdravnika ali zdravnika ambulantno specialistične dejavnosti izvajajo izvajalci dejavnosti patronažnega varstva.
Nosilka patronažnega zdravstvenega varstva je diplomirana ali višja medicinska sestra. Patronažna zdravstvena nega je specialno področje zdravstvene nege, ki se ukvarja s posamezniki, z družino in lokalno skupnostjo v vseh obdobjih zdravja in bolezni na njihovem domu ali v lokalni skupnosti.
Patronažna medicinska sestra ugotavlja potrebe po zdravstveni oskrbi pacienta na njegovem domu - po zdravstveni negi, načrtuje intervencije zdravstvene nege, jih izvaja in vrednoti dosežene cilje. Svetuje o zdravem načinu življenja in obnašanja ter opozarja na dejavnike tveganja, ki lahko ogrozijo zdravje posameznika ali članov družinske skupnosti. Ocenjuje kdaj in kaj je sposoben posameznik ali člani družinske skupnosti storiti zase in česa ne.
Izvaja zdravstveno - socialno obravnavo posameznika, družine in skupnost ter je koordinatorka vseh oblik pomoči na domu. Patronažne medicinske sestre opravljajo polivalentno delo, kar pomeni, da ena medicinska sestra poskrbi za vso zdravstveno problematiko v družini. Kar zna in zmore uredi sama, za ostalo pa vključi potrebne strokovnjake. Zato mora biti patronažna medicinska sestra visoko strokovno usposobljena in vsesplošno razgledana, da lahko kvalitetno opravlja svoje delo. Patronažna medicinska sestra je zagovornica (odvetnik) svojih pacientov, in skupaj z njimi išče možnosti za ohranitev ali izboljšanje zdravstvenega stanja.
MOBILNOST
Večina patronažnih medicinskih sester uporablja za prevoz po terenu avtomobile, nekaj jih hodi peš in nekaj občasno s kolesi. V mestu je postal velik problem, kje pustiti avto, da ne boš plačal kazni za napačno parkiranje, in kje pustiti kolo, da ti ga ne ukradejo. Brez prevoznega sredstva, pa je skorajda nemogoče opravljati delo na terenu - zaradi prevelike izgube časa in zaradi vseh pripomočkov, ki jih mora imeti patronažna medicinska sestra vedno s seboj. Peš lahko opravlja delo na terenu samo tista, ki ima teren v neposredni bližini sedeža patronažne službe, da se lahko brez večje izgube časa večkrat vrne v enoto, da določen material ali pripomočke vzame ali odloži. Velik problem so tudi vremenske razmere, predvsem sneg pozimi, ki onemogoča dostop do pacientov, ki živijo na težje dostopnem terenu, na podeželju, v hribih; v mestu pa ni še tistih parkirnih prostorov, ki so bili prej, da o neočiščenem cestišču in pločnikih sploh ne govorimo. Padci med patronažnimi medicinskimi sestrami pozimi niso nobena redkost. Patronažne medicinske sestre v Ljubljani uporabljajo lastne avtomobile za potrebe službe, medtem, ko imajo po ostalih patronažnih službah v Sloveniji večinoma službene avtomobile.
OBISK OTROČNICE
Število preventivnih obiskov je določeno v navodilih Ministrstva za zdravje za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni, ki pravijo, da pripada šest patronažnih obiskov dojenčku v prvem letu starosti, dva dodatna obiska pri dojenčkih slepih in invalidnih mater do 12. meseca otrokove starosti in po en obisk v 2. in 3. letu starosti. Poleg tega pripadata še dva obiska otročnici in en obisk nosečnici.
Svetovanje nosečnici glede mobilnosti zajema zdravstveno vzgojne nasvete glede dela v službi in doma, glede telesne vadbe (usmeritev v materinsko šolo, na vodeno vadbo za nosečnice, sprehode v naravo…), potovanj in uporabe primernih prevoznih sredstev, priprave ožjega bivalnega okolja na prihod novorojenčka (nakup primerne opreme in pripomočkov…).
Obisk otročnice je po navadi združen z obiskom novorojenčka. Tukaj poleg vseh ostalih specifičnih nalog, ki jih opravi patronažna medicinska sestra pri otročnici in novorojenčku, svetuje otročnici tudi glede gibanja: o pravilnem vstajanju, dviganju novorojenčka in drugih bremen, o poporodni telovadbi, prvih sprehodih, potovanjih, prenosu oz. transportu vozička za novorojenčka… tukaj se pogosto pojavi problem transporta vozička in dojenčka v višja nadstropja, če stanovanjski blok nima dvigala. Še večji izziv je to pri dvojčkih, kjer velikokrat predstavlja problem že velikost vhodnih vrat in pa velikost samega dvigala, če le to obstaja. Takrat po navadi starši puščajo vozičke v pritličju, v garaži, ali celo v avtu. Nekateri pa se znajdejo tako, da odstranijo del vozička (kolo), ali ga delno zložijo ali nagnejo, tako da uspejo priti skozi vrata dvigala ali skozi vhodna vrata. Zaradi takih in podobnih ovir se nekateri starši redkeje odločajo za sprehode, čeprav vsi vemo, da so zelo pomembni za zdravje otrok in staršev.
Pri obisku dojenčka pa opozorimo še posebej na varnost otrok pri gibanju (zavarovano stopnišče z vrati oz. ograjo, ostri vogali pohištva, vtičnice, preproge…), svetujemo glede vključevanja v vodeno vadbo za dojenčke in mamice, čim več gibanja na prostem (kjer pa vsi zelo pogrešamo urejene zelenice in igrišča v posameznih četrtnih skupnostih, kjer bi se otroci lahko igrali, brez da bi starše skrbelo, ali so na tleh pasji iztrebki ali celo igle in brizge, ki jih odvržejo odvisniki od drog)…
PREVENTIVNI PATRONAŽNI OBISKI
Dva preventivna patronažna obiska na leto pripadata tudi slepim in slabovidnim z dodatnimi motnjami v starosti od 7 do 25 let, ki so v domači oskrbi, bolnikom z aktivno tuberkolozo, živčno mišičnimi obolenji, s paraplegijo, tetraplegijo, z multiplo sklerozo, s cerebralno paralizo, osebam z motnjami v razvoju, invalidom in kronično bolnim osebam ter osebam, ki so stare več kot 65 let in so osamele in socialno ogrožene.
Pri preventivnem obisku kroničnega bolnika, največkrat so to starostniki, ki imajo že zaradi samih fizioloških sprememb, ki jih prinese s seboj staranje (slabši sluh, slabovidnost, okornost, težja orientacija…) težave z gibanjem, se glede mobilnosti najpogosteje srečujemo z naslednjimi problemi: stanovanje v nadstropju nekega bloka ali stolpnice, ki nima dvigala, zato jih ne more kronični bolnik, ki bi drugače še zmogel, sam opraviti vsakodnevna opravila, kot so nakup, obisk zdravnika, lekarne, prijateljev, sprehod in druge aktivnosti, ki so povezane s tem, da mora zapustiti stanovanje, opraviti sam. Hkrati je potrebno take paciente opozoriti tudi na možne ovire pri gibanju v samem stanovanju (preproge, drseča tla, pospravljenost v stanovanju, domače živali…). Svetujemo jim nabavo raznih pripomočkov, ki povečajo varnost pri gibanju (držala v kopalnici in v stranišču, držala na steni ob stopnicah, dobro razsvetljavo tam kjer so stopnice, palico za oporo, hoduljo, stolček za v banjo, svetujemo tuširanje namesto kopanja, posteljo z možnostjo nastavitve višine ležišča – da lažje vstanejo). Vzpodbujamo jih k vsakodnevnemu gibanju (sprehodi, skupinske vadbe, razne delavnice…), v okviru njihovih sposobnosti. Tistim, ki so obležali v postelji pa priporočamo bolniško posteljo, če je možno električno, da lažje spreminjamo položaj pacienta v postelji in, da tudi tisti, ki skrbi za nepokretnega ali težko pokretnega bolnika, lažje izvaja nego in s tem varuje tudi svoje zdravje (hrbtenico), razgibavanje, antidekubitusno blazino, …. Nekaj od naštetih pripomočkov si lahko pacienti izposodijo z naročilnico za tehnični pripomoček, ki jo predpiše osebni zdravnik, nekaj si morajo žal kupiti sami. Za odhod ven pa taki ljudje potrebujejo pomoč druge osebe (sosedje, sorodniki, razni socialni servisi in društva). Še več problemov imajo invalidi, ki uporabljajo za premikanje invalidski voziček, saj marsikje arhitektonske ovire še niso odpravljene. Tak pacient potrebuje posebno prilagojeno okolje doma (stanovanje oziroma hišo, ki ima urejen dostop z dvigalom ali klančino, dovolj prostora, da se lahko premika z vozičkom, prilagojeno kopalnico in sanitarije, osebno dvigalo, primerno višino vtičnic in stikal…), v službi in v okolici (dostop do javnih ustanov, kot so zdravstveni domovi, lekarne, šole, vrtci, trgovine, pošte, banke, gledališča…). Posebno poglavje zase pa je prevoz z invalidskim vozičkom z mestnim avtobusom ali drugim javnim prevoznim sredstvom. Tukaj po eni strani prevozna sredstva še niso prilagojena, po drugi strani pa sami vozniki niso usposobljeni za prevoz invalidov. Na podeželju je seveda vse našteto še večji problem, ker so razdalje večje, ker je arhitektonskih ovir še več in ker se s problemi mobilnosti invalidov ne ukvarjajo tako zelo aktivno kot v mestu.
POMEN MOBILNOSTI
Mobilnost ljudi ni pomembna zgolj samo zaradi zadovoljevanja osnovnih življenjskih aktivnosti, ampak tudi zaradi socialnega vključevanja posameznika v družbo in njegovega občutka neodvisnosti ter enakopravnosti z drugimi ljudmi, kar pa zagotovo vpliva na zdravje posameznika, družine in družbe.
Patronažne medicinske sestre smo tiste, ki lahko velikokrat že samo s pravo informacijo oziroma nasvetom ob pravem času, na bolnikovem domu izboljšamo njegovo mobilnost in s tem pripomoremo k njegovemu boljšemu počutju in zadovoljstvu.
Zagotovo pa bo potrebno postoriti še veliko na področju odpravljanja arhitektonskih ovir, ovir v odnosih med ljudmi, urejanja zelenic in otroških igrišč, promocije gibanja in zdravega načina življenja, večji dostopnosti medicinsko – tehničnih pripomočkov… Vsaka pot pa se začne s prvim korakom in velikokrat je za to potreben le majhen premik v naši glavi.
ZD Ljubljana, enota Bežigrad
