Zoonoze so nalezljive bolezni

V pričujočem prispevku bomo predstavili nekaj zoonoz, ki jih pogosto srečamo pri otrocih, omenili pa bomo tudi nekaj bolezni, ki se redko pojavljajo, a moramo biti zaradi njihove teže nanje pozorni. Med bakterijskimi zoonozami je v Sloveniji najpogostejša Lymska borelioza. Bolezen povzroča spiroheta Borrelia burgdorferi sensu lato, prenašajo pa jo klopi rodu Ixodes. Rezervoar bolezni so različne divje in domače živali, pri katerih poteka okužba brez znakov. Klop se s krvjo okužene živali lahko okuži na katerikoli razvojni stopnji in okužbo prenese na drugo žival ali človeka. Pri človeku so okužbe pogosto brezsimptomne, lahko pa se po piku okuženega klopa po nekaj dneh do tednih pojavi kolobar, ki se širi navzven, znotraj pa postopno bledi (erythema chronicum migrans, ECM). V tem obdobju lahko borelije pridejo v kri in se razsejejo po telesu, znaki razsoja okužbe pa se lahko kasneje ponovno pojavijo na koži v obliki večjega števila značilnih ECM, v obliki prizadetosti živčevja (meningitis, znaki okvare možganskih živcev ali perifernih živcev), sklepov (artritis) ali srca (karditis, motnje prevajanja). Bolezen prepoznamo na osnovi značilne bolezenske slike, v primeru razsoja pa so nam v pomoč serološke preiskave in izolacija borelij iz različnih telesnih tekočin. Čeprav boreliozo lahko uspešno zdravimo z antibiotiki, je najuspešnejši način za njeno preprečevanje zaščita pred piki klopov (uporaba repelentov, primerna oblačila in redno pregledovanje ter odstranjevanje klopov). Pri otrocih je najpogostejša oblika borelioze solitarni ECM, pogosto vidimo tudi otroke s številnimi ECM in periferno okvaro obraznega živca.
Pri otrocih je relativno pogosta bolezen mačje praske (BMP). Bolezen povzroča Bartonella henselae, ki pri mačkah preživi v krvnem obtoku in se med živalmi prenaša z ugrizi bolh. Povzročitelj je prisoten v mačji slini in se na človeka prenese s praskanjem ali ugrizom. Na mestu vstopa se naredi papula, kasneje pride do povečanja področne bezgavke, ki traja nekaj tednov. Bolezen najpogosteje poteka s prizadetostjo bezgavk, ki se lahko povečajo in nato v nekaj tednih zmanjšajo. V bezgavkah lahko pride do nabiranja gnoja, ki ga je treba izprazniti s punkcijo. Kirurško zdravljenje ni priporočljivo, ker se na tak način bolezen širi proti naslednji skupini bezgavk. Okužba z B. henselae lahko poteka tudi sistemsko, v tem primeru ima bolnik vročino brez drugih znakov, pozitivni so serološki izvidi, v vranici pa z ultrazvokom vidimo drobne ognojke, lahko pride do vnetja srčnih zaklopk ali pa prizadetosti osrednjega živčevja. Diagnozo BMP potrdimo s serološkimi preiskavami, lahko pa ob punkciji bezgavke ugotavljamo značilno tkivno sliko ali v punktatu dokažemo genom povzročitelja z metodo verižne reakcije s polimerazo. Okužba bezgavke se pozdravi spontano, ob zdravljenju z azitromicinom hitreje pride do zmanjšanja bezgavk. Sistemske okužbe lahko zdravimo z makrolidnimi antibiotiki, ciprofloksacinom, trimetoprim/ sulfametoksazolom in gentamicinom.
Živali so pogosto rezervoar nekaterih bakterij, ki povzročajo črevesne okužbe (Salmonella, Campylobacter, Yersinia). Ob pomanjkljivi higieni rok lahko po stiku s psom ali mačko, ki izloča katero od omenjenih bakterij, pride do okužbe pri človeku. S salmonelo in kampilobaktrom se lahko okužimo tudi preko hrane perutninskega izvora, ki ni dovolj toplotno obdelana. Za okužbo s salmonelo in kampilobaktrom so značilne krčevite bolečine v trebuhu, ki jih spremlja pogosto odvajanje tekočega blata, ki mu je navadno primešana sluz, pogosto tudi kri. Bolniki lahko bruhajo in imajo visoko vročino. Pri okužbi z jersinijo so v ospredju bolečine v trebuhu, pogosto bolezenski znaki spominjajo na vnetje slepiča. Omenjene okužbe dokažemo z osamitvijo bakterije iz blata. Antibiotično zdravljenje omenjenih črevesnih okužb večinoma ni potrebno, bolezen mine sama od sebe, bolnik mora piti veliko primerno sladkanih pijač, ponujamo mu tudi oralno rehidracijsko raztopino. Omenjene bakterije lahko bolnik še dalj časa izloča v blatu, zato je pomemben poostren higienski režim, da ne zbolijo še drugi družinski člani. Na naši kliniki najpogosteje zdravimo otroke, ki prebolevajo okužbe s Salmonello Enteritidis, vir okužbe je najpogosteje hrana, ki vsebuje toplotno neobdelana jajca ali perutninsko meso.

Leptospiroza je razširjena po vsem svetu, pri nas je redka. Povzroča jo spiroheta iz rodu leptospir. Z bakterijo so okužene številne domače in divje živali, med njimi najpogosteje podgane, poljske miši, psi in govedo. Živali leptospire izločajo v seču. Leptospire lahko na toplem razmeroma dolgo preživijo v zemlji in vodi, zato lahko pri nas do okužbe pride v poletnih mesecih. Človek se okuži z neposrednim stikom ali ob izpostavljenosti okuženemu okolju (voda, zemlja); v telo pridejo leptospire preko kože ali sluznic. Bolezen poteka z zlatenico ali brez nje. Pogostejša je oblika brez zlatenice, ki poteka z vročino, glavobolom, slabostjo, bruhanjem, bolečinami v mišicah ter vnetjem očesnih veznic. V prvi fazi bolezni se leptospire s krvjo razsejejo po telesu, druga faza bolezni pa je posledica imunskega odziva na leptospire.Manj pogosta, a težja je bolezen z zlatenico, ki ji pravimo tudi Weilova bolezen. Pri tej obliki so bolniki rumeni, smrtnost je od 5 do 40 odstotkov. Bolezen potrdimo z osamitvijo leptospir iz urina ali s serološkimi preiskavami. Za zdravljenje se uporabljajo penicilinski in cefalosporinski antibiotiki, pri blažjih oblikah tetraciklini. Na naši kliniki smo v zadnjih letih zdravili enega otroka z dokazano leptospirozo, več primerov je bilo med odraslimi bolniki.

Listeriozo povzroča Listeria monocytogenes. Bolezen je pri nas redka, do okužbe navadno pride s hrano, ki ni toplotno obdelana (siri, paštete, solata). Listerioza pri sicer zdravih ljudeh lahko poteka brezsimptomno, lahko pa kot gripi podobno vročinsko obolenje ali črevesna okužba. Pri osebah z okvarjeno imunostjo L. monocytogenes povzroča okužbe osrednjega živčevja, lahko tudi vnetje srčnih zaklopk. Če se z bakterijo okuži nosečnica, lahko pride do okužbe novorojenca, ki poteka kot sepsa, pljučnica ali meningitis. Bolezen potrdimo z osamitvijo bakterije iz telesne tekočine ali blata. Listeriozo zdravimo z ampicilinom, pogosto v kombinaciji z gentamicinom. Zaradi nevarnosti okužb z listerijo se morajo nosečnice izogibati mehkim sirom, izdelkom iz nepasteriziranega mleka ter paštetam in toplotno neobdelanim mesnim namazom.

Tularemija je redka bolezen, povzroča jo Francisella tularensis, ki jo prenašajo številne divje (zajci, krti, podgane, itd.) in domače živali (ovce, govedo, mačke) ter členonožci, ki te živali pikajo. Z bakterijo se okužimo s pikom okuženega insekta ali pa s stikom z okuženo živaljo (zajcem ali mačko). Od mesta vstopa v telo je odvisna tudi bolezenska slika. Najpogosteje se na mestu vstopa naredi razjeda, ki jo spremljajo vročina in povečane področne bezgavke (ulceroglandularna oblika), manj pogosto so prisotne samo povečane bezgavke brez razjede. Če so vstopno mesto usta, se bolezen kaže z vnetjem v žrelu ali ustni votlini, v prebavilih s prebavnimi težavami, če pa povzročitelj v telo pride z vdihovanjem, se razvije slika pljučnice. Bolezen potrdimo s serološkimi preiskavami, zdravimo pa jo z aminoglikozidnimi antibiotiki. Blažje oblike bolezni zdravimo s kinoloni ali tetraciklini. Psitakoza je bolezen, ki jo povzroča Chlamidophyla psittaci in pri človeku poteka kot vročinsko obolenje z znaki okužbe dihal, pogosto se razvije pljučnica. Med živalmi za psitakozo zbolevajo vse vrste ptic, lahko pa tudi nekatere domače živali (mačke, govedo, ovce). Najpogosteje zbolijo osebe, ki so poklicno v stiku z živalmi, ali pa lastniki ptic, otroci za psitakozo le redko zbolijo. Bolezen potrdimo s serološkimi preiskavami, zdravimo pa jo z antibiotiki (tetraciklini in makrolidi).

Vročico Q povzroča Coxiella burnetti, rezervoar okužbe za človeka so predvsem domače živali (krave, koze, ovce), pri katerih je okužba brezsimptomna. Povzročitelj je odporen proti izsušitvi in kemičnim sredstvom, najpogosteje se z njim okužimo z vdihovanjem aerosolov, ki vsebujejo bakterije, ki se v okolje sprostijo ob kotitvi. Bolezen se le redko prepozna, poteka pa v akutni in kronični obliki. Bolnik z akutno vročico Q ima vročino z mrzlico, oslabelostjo, kašljem, v 20 do 40 odstotkih se pojavi pljučnica, v 40 do 60 odstotkih pa prizadetost jeter. Bolezen traja od 1 do 4 tedne, v enem odstotku primerov preide v kronično obliko. Kronična oblika poteka kot endokarditis, predvsem na umetnih zaklopkah ali žilnih protezah. Bolezen potrdimo s serološkimi preiskavami, z dokazom genoma bakterije z verižno reakcijo s polimerazo ali s prikazom bakterije v obolelem tkivu. Bolezen zdravimo s tetraciklini ali kinoloni, pri kronični obliki je potrebno dolgotrajno zdravljenje.

Kugo, to redko, izjemno hudo bolezen, povzroča Yersinia pestis. Rezervoar okužbe so glodavci in mesojede živali (na primer mačke), bolezen se na človeka prenese najpogosteje z ugrizom bolhe, lahko pa tudi s stikom z okuženimi tkivi ali vdihovanjem aerosola, ki vsebuje bakterijo. Od načina okužbe je odvisna tudi bolezenska slika. Najpogostejša je bubonska kuga, ki je ime dobila po povečanih, bolečih, vnetih bezgavkah (bubonih), kjer se razmnožujejo bakterije, ko se bakterije širijo po krvi, govorimo o septikemični kugi. Če pride do okužbe z vdihovanjem, govorimo o pljučni kugi, ki poteka izjemno hitro s krvavitvami v pljuča. Če bolezni ne prepoznamo in ustrezno ne zdravimo, je visoko smrtna. Bolezen potrdimo z dokazom povzročitelja v vzorcih telesnih tekočin ali s serološkimi preiskavami. Za zdravljenje se uporablja streptomicin ali drugi aminoglikozidni antibiotiki, tetraciklini, trimetoprim/sulfametoksazol ali kloramfenikol.

VIRUSNE OKUŽBE

Med virusnimi okužbami je pogosta zoonoza klopni meningoencefalitis. Virus na človeka najpogosteje prenašajo klopi, rezervoar okužbe pa so številne gozdne in domače živali. Možna je tudi okužba z uživanjem toplotno neobdelanega mleka ali mlečnih izdelkov. Bolezen poteka v dveh fazah. V prvi fazi prevladuje ta vročina in slabo počutje, takrat je virus prisoten v krvi bolnika. Po prehodnem izboljšanju nastopi drugo obdobje, za katero je značilna prizadetost živčevja. Bolezen potrdimo s pregledom možganske tekočine in serološkimi preiskavami krvi. Zdravila za klopni meningoencefalitis nimamo, bolezen pa lahko učinkovito preprečujemo s cepljenjem. Vsako leto na naši kliniki zdravimo nekaj deset otrok s klopnim meningoencefalitisom. V primerjavi z odraslimi bolezen pri otroku poteka v nekoliko blažji obliki, občasno smo priče težjemu poteku, le izjemoma pa po preboleli bolezni pri otrocih ostanejo trajne posledice.
Med virusnimi zoonozami je najbolj nevarna steklina. Bolezen povzroča virus, ki se na človeka prenese navadno z ugrizom bolne živali. Virus povzroča okužbo osrednjega živčevja, ki se kaže z motnjo zavesti, krči, agitiranostjo in slinjenjem. V ZDA so vir okužbe pri ljudeh v zadnjem času najpogosteje netopirji, v nerazvitem svetu pa potepuški psi. Steklina je pri človeku skoraj vedno smrtna bolezen, zdravila zanjo ne poznamo. Po ugrizu lahko bolezen učinkovito preprečimo s cepljenjem in dajanjem specifičnih protiteles. Pri nas stekline pri človeku ni bilo od leta 1950.
V zadnjem času je veliko govora o aviarni influenci, ki je najpogostejša med divjimi pticami. Druga bolezen, katere najpogostejši rezervoar so ptice, je okužba z West Nile virusom (virus zahodnega Nila). Zoonoza je tudi hemoragična mrzlica z renalnim sindromom, ki jo povzročajo hantavirusi, rezervoar virusa so glodavci, človek pa se okuži z vdihovanjem mišjih iztrebkov ali preko kože. Bolezen poteka z vročino, ledvično odpovedjo in motnjami strjevanja krvi. Na naši kliniki smo v zadnjih letih zdravili dva otroka z omenjeno okužbo. Med potovalnimi boleznimi je zoonoza rumena mrzlica, katere rezervoar so primati.

OKUŽBE Z ZAJEDAVCI

Toksokariazo povzroča pasja glista Toxocara canis, ki le pri mladih psih razvije celoten razvojni krog od jajčeca do odraslega zajedavca. Mladi psički imajo v črevesju odrasle gliste, v blatu se izločajo jajčeca. Ljudje se okužimo z vnosom jajčec preko ust, v telesu pa se ličinke sprostijo v tankem črevesu in nato z limfo in krvjo razsejejo po vsem telesu. V tkivu, v katerem je ličinka, pride do vnetne reakcije, v okviru katere nastanejo granulomi. Do okužb prihaja predvsem pri predšolskih otrocih, večinoma potekajo brez bolezenskih znakov. Če pa je ličink v telesu veliko, otrok zboli, navadno z visceralno obliko bolezni, pri kateri so prizadeti številni notranji organi. Bolnik ima glavobol, vročino, lahko povečana jetra in vranico, ima težave z dihanjem, v pljučih mu piska. V krvni sliki je prisotna povišana koncentracija belih krvničk, med katerimi prevladujejo eozinofilci. Bolezen potrdimo z biopsijo in histološkim pregledom obolelega tkiva, v pomoč je serologija. Bolezen zdravimo navadno z albendazolom, včasih dodamo še deksametazon.

Toksoplazmozo povzroča Toxoplasma gondii, katere primarni gostitelj je mačka. Povzročitelje bolezni izloča v blatu, do okužbe pri človeku pa najpogosteje pride z oralnim vnosom. Okužba s toksoplazmo najpogosteje poteka brez bolezenskih znakov in ne pušča nikakršnih posledic. Pri osebah z imunsko pomanjkljivostjo, še posebno pri tistih z okužbo HIV, pa lahko toksoplazma povzroča hude okužbe osrednjega živčevja. Poseben problem so okužbe s toksoplazmo v nosečnosti, ki lahko privedejo do okužbe in posledično hude okvare plodu. Zato so potrebni sistematski pregledi na morebitno okužbo s toksoplazmo pri vseh nosečnicah, saj lahko tovrstne zaplete s pravočasnim odkrivanjem in ustreznim zdravljenjem učinkovito preprečujemo. Na naši kliniki sistematsko poteka spremljanje in zdravljenje vseh novorojenih otrok s sumom na prirojeno toksoplazmozo.
V prispevku smo predstavili le nekaj zoonoz, z nekaterimi od njih se srečujemo vsakodnevno, številne nevarne bolezni pa nam je uspelo izkoreniniti in se na srečo pojavljajo le še v učbenikih in raznih preglednih prispevkih. Otroci so zaradi pomanjkljivih higienskih navad še posebno ogrožena skupina za tiste vrste zoonoz, ki se prenašajo z umazanimi rokami. Poskrbeti je treba, da otrok po vsakem stiku z živaljo, po igranju v peskovniku ali zemlji, umije roke. Tako bomo lahko preprečili veliko bolj ali manj neprijetnih okužb, zmanjšali število obiskov pri zdravniku in potrebo po protimikrobnem ali protizajedavskem zdravljenju.