Športnik in sistematični pregled pri zdravniku

Telesna dejavnost prispeva k zdravju in kakovosti življenja, še več, vsakodnevna dejavnost morda zmanjšuje smrtnost oziroma podaljšuje življenje. Raziskave kažejo, da je stalna telesna dejavnost povezana tudi z boljšim psihičnim zdravjem. Poleg psihične in socialne komponente (druženje ljudi ) je zelo pomembna tudi telesna, saj prispeva k preprečevanju najrazličnejših kroničnih bolezni (debelost, sladkorna bolezen, osteoporoza, težave s kostnomišičnim in kardiovaskularnim sistemom), dviguje pa tudi splošno telesno odpornost. Z rekreacijo ne krepimo samo mišic, srca in duše, marveč tudi obrambne, imunske mehanizme.

KREPIMO TUDI OSEBNE ZNAČILNOSTI

Ob športu in rekreaciji krepimo tudi nekatere osebnostne značilnosti (vztrajnost, odločnost, pogum, zaupanje v lastne moči, prizadevnost, delavnost), zaželene tudi na delovnem mestu.
Redna telesna vadba sproži v telesu prilagoditvene procese na napor. Napor imenujemo telesno dejavnost, pri kateri mora telo (predvsem mišice, srce in ožilje) delati bolj kot običajno. Kratkoročni vplivi napora na telo so spremembe v delovanju posameznih organov med naporom ali takoj po njem. Dolgoročni vplivi napora na telo pa se pojavljajo po rednem, več mesecev trajajočem ponavljanju napora. Učinki telesnega napora so splošno znani: hitrejše in globlje dihanje, hitrejše in močnejše bitje srca, napetost v mišicah, dejavnih med naporom. Pri naporu se poveča telesna presnova, predvsem v delujočih mišicah. Do mišičnih celic, ki opravljajo večje delo, je treba privesti mnogo več kisika kot v mirovanju, seveda pa tudi drugih hranil. Presnova, ki uporablja kisik (aerobna presnova ), je mnogo učinkovitejša od tiste, ki kisika ne uporablja (anaerobna presnova). Kakšno minuto lahko delamo brez kisika, delamo torej s kisikovim dolgom, ki ga moramo plačati. Vsak od nas je bil še nekaj časa zadihan, ko se je ustavil po hitrem teku – lovili smo kisik, ki smo ga morali plačati mišicam, ki so opravile anaerobno delo med tekom.

NAPOR JE ODVISEN OD ...

Človekova zmogljivost za napor je odvisna od veliko dejavnikov. Najprej seveda od mišic, ki opravljajo delo, od njihove sestave in razvitosti. Seveda pa je pomembna tudi dedna zasnova. Za dovod in posredno tudi za porabo kisika v delujočih mišicah je odgovoren tudi transportni sistem. Kisik vstopa v kri v pljučih, s kisikom obogateno kri pa potem srce poganja po arterijah po telesu do celic, ki porabijo del kisika in oddajo ogljikov dioksid v kri, ki po venah priteka v srce in naprej v pljuča, od koder ga izdihamo. Torej primeren transport kisika zagotavlja primerno delovanje pljuč, primerno sestavo krvi, primerno delovanje srca in krvnega obtoka.

PORABA KISIKA

Koliko kisika porabimo med hudim naporom? Ugotovili smo, da je to odvisno od presnovne dejavnosti celic v telesu. Med hudim telesnim naporom so seveda glavne porabnice kisika mišične celice in če so prilagojene na napor, ga porabijo seveda ustrezno več. Po drugi strani celice lahko porabijo toliko kisika, kolikor jim ga dovede kri. Poraba kisika v telesu je torej odvisna od zgradbe in dejavnosti celic in od sposobnosti transportnega sistema. Najpogosteje uporabljen parameter za oceno telesne dejavnosti oziroma intenzivnosti napora je poraba kisika, ki je enaka produktu srčnega minutnega volumna in arteriovenske razlike za kisik. Minutni volumen, ki je produkt utripnega volumna in srčne frekvence, se v mirovanju bistveno ne razlikuje med trenirano in netrenirano osebo, bistvena razlika pa nastane pri maksimalnem naporu.

DOGAJANJE MED OBREMENITVIJO

Kaj se dogaja s človekom med obremenitvijo, kaj opazujemo in kaj merimo?
Športnike testiramo s postopno naraščajočo obremenitvijo na kolesu ali na tekočem traku. Med obremenitvijo merimo pulz, krvni tlak, količino vdihanega (in izdihanega) zraka, količino porabljenega kisika, količino izločenega ogljikovega dioksida in določamo vsebnost mlečne kisline v krvi. Merjenje hitrosti srčnega utripa je najpreprostejša in najprimernejša metoda spremljanja stopnje obremenitve. Med večanjem obremenitve se hitrost pulza pospešuje.Preprosta formula za izračun maksimalne srčne frekvence, ki velja za povprečne ljudi, je 220 minus leta starosti. Med obremenitvijo določamo srčno frekvenco z neprekinjenim snemanjem elektrokardiograma, v praksi pa so na voljo merilci pulza, ki nam kažejo hitrost srčnega utripa.
Med naporom se poveča pritok krvi v srce, srce jo z večjo hitrostjo potisne v žile in tako se zviša arterijski krvni tlak, zlasti »zgornji«, sistolični. Pri dobro treniranih se običajno zniža »spodnji«, diastolični tlak.
Med naporom se poglobi in pospeši dihanje, poveča se tudi sprejem kisika iz ozračja in izdihavanje ogljikovega monoksida v ozračje. V dobrih laboratorijih, ki izvajajo obremenitve, sproti določajo tudi preiskovančevo porabo kisika. Maksimalna poraba kisika pri preiskovancu je eno najboljših meril njegove telesne zmogljivosti. V nekaterih obremenitvenih laboratorijih določajo pri vsaki stopnji obremenitve tudi vsebnost mlečne kisline v krvi, saj poteka v primerih, ko dovajanje kisika ne more več slediti potrebam po energiji, presnova brez kisika in vsebnost mlečne kisline v krvi narašča. Stopnja obremenitve, pri kateri se začne to dogajati, se imenuje anaerobni prag. Čim višji je ta prag, tem boljša je športnikova zmogljivost za vztrajnostni šport.

MIŠIČNA PRESNOVA

Povečana mišična presnova zagotavlja mehanično delo, poleg tega tvori toploto, ki jo je treba iz telesa pravočasno in sproti odstranjevati, da preprečimo pregretje. Zaradi tega se neprestano prilagaja krvni obtok, saj mora zadostiti dotok kisika in hranil delujočim mišicam, pregretje preprečuje z razširitvijo žil in povečanjem pretoka krvi skozi kožo in podkožje, poveča se delovanje znojnic, hkrati mora organizem vseskozi zagotavljati primeren pretok krvi skozi pomembne organe (možgane, ledvica, skozi žile, ki prehranjujejo srce, prebavila).
Nekateri dokazani fiziološki učinki telesne dejavnosti, športa in rekreacije:

• zvišuje HDL (zaščitni) holesterol in znižuje serumske trigliceride,
• znižuje zvišan krvni pritisk,
• znižuje krvni sladkor in zvišuje učinkovitost inzulina, poraba kalorij; bazalni metabolizem ostane povečan še 48 ur po vadbi,
• krepi mišice, okostje, sklepe, vezi,
• uravnava fibrinolizo.

Vendar pa je pretiravanje s športom in z rekreacijo škodljivo in lahko povzroči poškodbe, izčrpa telo, zato je tudi pri telesni oziroma športni dejavnosti zelo pomembna t.i. tehtnica, kjer imamo na eni strani športnika, na drugi pa šport.

GROŽNJE PREOBREMENITVE TELESA

Športnik odgovori na prevelike obremenitve in škodljivosti v športu, na slabe medsebojne odnose s kazalci negativnega zdravja, kot so utrujenost, lahko se pojavijo poškodbe in bolezni, ki se včasih kažejo z invalidnostjo ali s smrtjo.
Veliko je vzrokov, ki lahko vplivajo na raven in dinamiko teh kazalcev:

• športnik, rekreativec: njegove telesne in duševne lastnosti ter sposobnosti, zmogljivost posameznih organskih sistemov, njegovo zdravstveno stanje;
• telesnokulturna dejavnost: telesne in duševne obremenitve, ekološke obremenitve in škodljivosti, tveganje za nastanek poškodb;
• širše okolje: naravni( fizikalni, kemični in biološki) in družbeni dejavniki okolja (dom in družina, občina, območje, država);
• humanizacija telesnokulturne dejavnosti: kompleksno varstvo pri njenem izvajanju;
• raven socialne varnosti;
• skladna in usmerjena delavnost vseh strokovnjakov in vseh delov družbe na vseh ravneh.

Nalogo uravnoteženja tehtnice ima varstvo, ki poleg tehničnega in psihosocialnega sestoji iz zdravstvenega in družbenopravnega in zato je bil sprejet Zakon o športu ( Ur. l. RS 22/98), ki med drugim določa izvajalce preventivnih zdravstvenih pregledov, vrste preventivnih zdravstvenih pregledov, časovno obdobje njihovega opravljanja in financiranje teh pregledov.(3) Udeležence v športu lahko razdelimo v več kakovostnih skupin, in sicer:

• 1. vrhunski in potencialno vrhunski športniki
• 2. športniki panog z večjim tveganjem za poškodbe
• 3. športniki, vključeni v programe selektivnega športa (perspektivni)
• 4. športniki, vključeni v programe kakovostnega športa (republiški)
• 5. rekreativni športniki
• 6. športniki invalidi
• 7. trenerji
• 8. sodniki na športnih tekmovanjih

Izvajalci preventivnih zdravstvenih pregledov športnikov

• A/licenca: zdravnik specialist medicine dela, prometa in športa (MDP) z usmeritvijo v medicino športa (tretjestopenjski študij);
• B/licenca: zdravnik specialist MDP s podiplomskim tečajem iz medicine športa , za kandidate od 3. do 8. skupine;
• C/licenca: specialist šolske medicine s podiplomskim tečajem iz medicine športa, za kandidate pod 3. in 4. skupino, mlajše od 12 let in kandidate do 19. leta pod 5. skupino.

VRSTE PREGLEDOV

Iz obveznega zdravstvenega zavarovanja se financirajo predhodni in obdobni preventivni pregledi športnikov, ki so razvrščeni v skupine od 1 do 4, in sicer pri pooblaščenih zdravnikih. Rekreativni športniki si te preglede plačajo sami, športnikom invalidom, trenerjem in sodnikom pa jih plačajo invalidska društva, športna društva in sodniške organizacije.
Predhodni preventivni zdravstveni pregled se opravi pred začetkom ukvarjanja z izbrano športno panogo ali pred začetkom ukvarjanja z drugo športno panogo, da se ugotovi športnikova zdravstvena sposobnost za prenašanje obremenitev in zahtev izbrane športne panoge. Pri obdobnih preventivnih zdravstvenih pregledih preverjamo, ali zdravstveno stanje še ustreza obremenitvam in zahtevam izbrane športne panoge. Predvideni so enkrat na leto, razen pri trenerjih, pri katerih opravljamo preglede na 36 mesecev.
Ciljani pregled in druge preventivne preglede, ki zajemajo le en organski sistem ali njegov del, opravljamo po potrebi. Po predhodnem dogovoru s trenerjem ali z vodstvom kluba in v časovnem roku opravijo športniki potrebni preventivni pregled, pri katerem se obseg in vsebina razlikujeta glede na vrsto in zahtevnost športne panoge in/ali kakovost (raven) športnika.
Predhodni preventivni zdravstveni pregled za 1., 2., 3. in 6. skupino obsega:
Pregled medicinske dokumentacije, anamnezo (zdravstvena, socialna, športna), somatski status s poudarkom na lokomotornem sistemu, krvni pritisk, srčna frekvenca.
Antropometrija: telesna višina (cm), telesna teža (kg), maščoba (% in kg), izračun idealne telesne teže, somatotip.
Mala spirometrija, ocena vida, EKG v mirovanju, cikloergometrija za 1. in 2. skupino.
Laboratorijske preiskave: SR, L, E, Ht, Fe, transferin, urin ter
Zdravstvena vzgoja.
Lahko pa je pregled razširjen še na:

• psihološki pregled za rizične športe;
• ADG in vestibulogram za motošport, padalstvo, boks, podvodne športe, jadralno letalstvo;
• ADG za streljanje (ne pri zračnem in malokalibrskem orožju);
• FLACK test za podvodne športe;
• Niktometrija za rally;
• Perimetrija za alpsko smučanje in motošport (za 1. in 2. skupino);
• EUROFIT za oceno motoričnih zmožnosti (za 1. in 2. skupino).

ODKRIVANJE DEJAVNIKOV TVEGANJA

Namen predhodnega zdravstvenega pregleda pri 5. skupini (rekreativci) je odkrivanje dejavnikov tveganja, okvar organskih sistemov, ki poslabšajo zdravje zaradi ukvarjanja z izbrano športno panogo. Obseg in vsebina pregleda sta glede na športno panogo enaka kot zgoraj, razen: do 40 let mali laboratorij, nad 40 let veliki laboratorij (dodatno glukoza, lipidogram in jetrni testi).
Obdobni preventivni pregledi se za prve štiri skupine izvajajo na eno leto, pri 5. skupini (rekreativci) pa na obdobje enega do treh let.
Posebno pozornost zahtevajo šolarji, ki v vedno večjem številu dejavno sodelujejo pri organiziranih športih. Pravila in merila, ki veljajo za odrasle, niso vedno primerna za športnike šolarje. Opremo, pravila in potek tekmovanja je treba prilagoditi njihovim telesnim in duševnim značilnostim. Športni programi morajo biti domiselni, varni, obremenitve prilagojene zmogljivostim, da bi si otroci lahko pridobili spretnosti brez velikih stresov.
Telesna rast in z njo povezane spremembe v telesnih razmerjih in telesni zgradbi, začetki spolnega dozorevanja, želja po odkrivanju mnogih novih in različnih dejavnosti, naraščanje moči, vzdržljivosti in spretnosti so poglavitni dejavniki, zaradi katerih je treba otroka športnika obravnavati posebej.
Za normalno rast in razvoj je potrebno gibanje in različne telesne dejavnosti, vendar pa pretirana in neprimerna telesna dejavnost v otroštvu lahko pušča posledice, ki se pokažejo v kasnejših letih in ni nič manj škodljiva kot neodgovorno omejevanje telesne dejavnosti.
Šolsko obdobje, ki obsega večino razvojne dobe, se prične s 6.-7. letom in konča z 18.-19. Ker se v tej dobi otrok bistveno spreminja, ga razdelimo v tri faze:

• mlajše šolsko obdobje med 6.-7. in 10. letom;
• srednje šolsko obdobje med 11. in 14. letom;
• starejše šolsko obdobje med 15. in 18.-19. letom.

Poznavanje značilnosti v posameznih obdobjih rasti je med drugim pomembno tudi za načrtovanje ustreznih telesnokulturnih dejavnosti.
Naloga zdravstvene službe, ki spremlja zdravstveno stanje šolarjev športnikov, je predvsem ta, da prepreči čezmerne telesne napore in tekmovalni šport vsem otrokom, ki niso zdravi in jih preusmeri v zanje primerne dejavnosti. Otroci s kroničnimi obolenji in z razvojnimi motnjami lahko sodelujejo le v ustreznih rekreacijskih športnih dejavnostih.
Pri športih sta najbolj obremenjena kardiovaskularni in lokomotorni sistem, zato pri sistematskih pregledih športnikov šolarjev posvetimo največ pozornosti predvsem oceni zdravstvenega stanja teh sistemov. Pri ocenjevanju kardiovaskularnega sistema smo pozorni predvsem na anamnestične podatke o prirojenih srčnih hibah v družini, morebitni preboleli revmatični vročici, sinkopah, prekordialni bolečini ali nepojasnjeni dispnoi. Pri fizikalnem pregledu je pomembna ocena frekvence, ritmičnosti in kakovosti pulza, merjenje arterijskega krvnega tlaka in osluškovanje. Pri osluškovanju so pomembni vsi diastolični in kontinuirani šumi ter sistolični šumi, ki presegajo jakost 3/6. Zavedati se moramo, da blag sistolični šum pogosto slišimo pri zdravih šolarjih v določenem razvojnem obdobju.
Otrok je med rastjo posebno občutljiv za poškodbe, utrujenost in bolečine. Najobčutljivejši deli so rastne cone, predvsem v kolenu, peti, rami, komolcu, kolku in hrbtenici. Poškodbe ob epifiznih stikih lahko pustijo trajne posledice, če jih ustrezno ne zdravimo. Pretirani izometrični in dinamični trening lahko okvari razvoj kostnega in vezivnega tkiva. Prehitri gibi in maksimalni obsegi gibanja v sklepu lahko okvarijo sklepni hrustanec in sklepne vezi. Lokalna preobremenitev, nezadostna lokalna prilagoditev in mikrotravme mišic, sklepov in vezivja so najpogostejši vzroki za kasnejše okvare gibalnega sistema (npr. degenerativne artroze, aseptične nekroze, osificirajoči miozitis).
Pomemben je pregled in spremljanje drže med rastjo. Pri šolarjih vedno pogosteje ugotavljamo različne nepravilnosti telesne drže, ki se med šolanjem razbohotijo in lahko povzročijo strukturne okvare hrbtenice. Slabo držo povzroča nagla rast in slabotno mišičje pri premajhni telesni dejavnosti, moramo pa se zavedati, da lahko nepravilnosti drže povzroča tudi pretiran trening brez ustreznih vaj. Te nepravilnosti drže lahko odsevajo v značilnih in nezaželenih držah (npr. pri nogometaših, košarkarjih, plavalcih in telovadcih). Taka drža je pogosto povezana s stalno kontrakcijo posturalnih mišic, to pa spet povzroča lokalno preobremenitev. Zaradi tega moramo pri pregledih športnikov šolarjev posebno pozornost posvetiti telesni drži ter odkrivanju okvar hrbtenice in okončin.

Za zaključek navajam poglavitna stališča mednarodne zveze za športno medicino o treningu in tekmovanju otrok: pomembna je postopna rast kakovosti in količine obremenitev med treningom, za oblikovanje vrhunskega športnika je med otroštvom in adolescenco pomembnejši razvoj splošnih telesnih sposobnosti kot pa strogo specializiran športni trening, treba je preprečevati in dosledno zdraviti vse poškodbe, tekmovalnih športov naj se udeležujejo le zdravi, čezmerni intenzivni trening lahko povzroči motnje gibalnega sistema, otroke in adolescente, ki intenzivno trenirajo, je treba nenehno zdravstveno nadzorovati.