Prepletanje treh dejavnikov

Doživljanje bolečine je odvisno od prepletanja treh dejavnikov – narave okvare tkiva, duševnega stanja in od družbenih dejavnikov. Poteka na štirih nivojih: občutenja bolečine, zavedanja bolečine, čustveni odziv na bolečino in vedenjski odgovor nanjo.
Občutenje bolečine je neprijeten občutek, ko bolečino zaznamo. Zavedanje bolečine je subjektivna ocena bolečine, opredeljena v času in prostoru. Čustvena reakcija na bolečino je neugodje, trpljenje, ki povzroča tesnobo, žalost,obup, brezvoljnost in strah. Vedenjski odgovor je besedni ( stokanje, ječanje, kričanje, opisovanje bolečine) in nebesedni (varovanje, umik okončin ali telesa od bolečinskega povzročitelja, določena drža, ležanje, ki olajša bolečino, jemanje protibolečinskih zdravil, iskanje zdravniške pomoči).

BOLEČINSKI PRAG

Osebnostna struktura in duševno stanje bistveno vplivata na doživljanje in izražanje bolečine – na prag za bolečino, zmožnost oziroma nezmožnost prenašanja bolečine glede na trajanje in jakost bolečine (toleranca na bolečino), na vedenje obolelega ter na razumsko kontrolo nad bolečinskim dražljajem in vedenjem. Nekateri ljudje se burno, silovito in dramatično odzivajo že na blage bolečinske dražljaje. Drugi ljudje mirno, tiho, neopazno trpijo in prenesejo tudi močnejšo bolečino. V tretji skupini so ljudje, ki čutijo in tožijo nad trajno, hudo in skrb zbujajočo bolečino, ki je v medicini ni mogoče razložiti s telesno motnjo ali okvaro, temveč s čustvenim konfliktom, psihičnimi ali socialnimi problemi, ki so vzročno povezani z njihovo bolečino (t.i. psihogena bolečina). Ti ljudje nezavedno, nehotno dosežejo povečano oporo, pozornost, zaskrbljenost in skrbnost zdravstvenega osebja in svojcev. Bolečina pri teh simbolizira občutek prikrajšanosti, pomanjkanja na čustvenem področju, z njo pa dosežejo psihično olajšanje.
V četrti skupini so bolniki s telesno okvaro, ki povzroča bolečino, vendar so telesni znaki pretirano poudarjeni, podaljšanega trajanja, kot je pričakovano glede na poškodbo ali bolezen. Vzrok temu so prikrite ali odkrite potrebe bolnikov, njihove zahteve in pričakovanja po razbremenitvi delovne obveznosti (po bolniškem dopustu), po pridobitvi odškodnine ali kakšne druge denarne koristi, po razbremenitvi sodelovanja v sodnih postopkih ali pri izogibanju odločitve za kakšno pomembno spremembo v njihovem življenju.

ZLORABA BOLEČIN

V peti skupini so ljudje, ki zavestno, namerno uprizarjajo stanje bolezni, z jasnim namenom in ciljem – pridobiti finančno korist, izogniti se kazenski odgovornosti. Njihovo telesno in duševno stanje, ki ga ocenjuje zdravnik, pa tudi njihovi izvidi raznih preiskav ne potrdijo stanja, ki ga »bolnik« opisuje. V šesti skupini so bolniki, ki si namerno povzročijo poškodbo, okvaro tkiva in s tem bolečino, z namenom, da si pridobijo status bolnika. Njihova dejanska motivacija za takšno dejanje ni povsem jasna ali razumljiva, večinoma pa imajo težave v medosebnih odnosih. Želijo si sprejema in bivanja v bolnišnicah.

BOLEČINA IN DUŠEVNE MOTNJE

V sedmi skupini so bolniki z duševno motnjo v čustvovanju (depresijo, tesnobnostjo), motnjo v prilagajanju na stresne in obremenilne situacije ali kakšno drugo nevrotično motnjo. Bolečina, bolezen, okvara tkiva, izguba zdravja, izguba funkcije telesa povzročijo žalost , depresijo, tesnobo. Lahko pa je bolečina znak ali posledica motenj razpoloženja. Ti bolniki občutijo bolečino močneje in bolj dolgotrajno kot bolniki brez motenj razpoloženja. V osmi skupini so bolniki z duševno boleznijo (psihozo), ki drugače doživljajo in drugače izražajo bolečino, predvsem pa si jo popolnoma drugače tolmačijo. Bolečino tolmačijo kot vsiljen občutek posredovan preko višjih sil, Boga, sovražnikov, kot kazen, kot znak preganjavice. Večina. bolnikov običajno doživlja in izraža bolečino tako kot medicinska stroka pričakuje in ocenjuje za normalen odziv na bolečino.

RAZLIKOVANJE BOLEČINE

Pri razumevanju bolečine moramo v medicini načeloma razlikovati bolečino, povzročeno s telesno okvaro, boleznijo , od psihogene bolečine , ki nastane brez telesne okvare. Obe vrsti bolečine pa moramo ločiti od duševne bolečine, ki predstavlja trpljenje ob telesni ali duševni bolezni zaradi izgube zdravja, telesne in duševne zmogljivosti (depresija).Takšno razlikovanje je potrebno zaradi različnega terapevtskega pristopa oziroma zdravljenja.
Zdravljenje bolečine je v sodobni medicini celostno. Že v začetku diagnostike bolečine upošteva značaj in duševno stanje bolnika. Predpisujejo se pomirjevala in zdravila proti depresiji, saj lajšajo bolnikom trpljenje in stisko. V diagnostiko in zdravljenje se vključujejo psihologi in psihiatri, ki bolnike s psihoterapijo vzpodbujajo k sodelovanju z drugimi zdravniki, k ohranjanju zdravega vedenja in k boju z boleznijo. Hkrati pomagajo bolnikom razumeti in razrešiti spremenjene odnose, ki jih je povzročila bolezen oziroma bolečina, pa tudi razumeti koristi, ki so jih pridobili z izražanjem bolečine. Vsekakor pa je bistveni cilj zdravljenja bolečine usmerjen v olajšanje občutka bolečine.