Transplantacija ali presaditev je metoda zdravljenja, ki temelji na principu odvzetja organov živim ali umrlim osebam in presaditev le-teh v prejemnikovo telo. Gre za najradikalnejši način zdravljenja, a hkrati je to uveljavljena metoda zdravljenja kronične odpovedi organov. Transplantacija je izjemno pomembna za kakovostno življenje tistih bolnikov, ki so tako hudo bolni, da jim odpoveduje eden izmed notranjih organov in jih brez presaditve le-teh zagotovo čaka smrt. Ob nenadni odpovedi organa lahko brez presaditve bolniki umrejo v nekaj dneh, tudi če so bili prej popolnoma zdravi. Povprečna starost bolnikov ob presaditvi je okrog 40 let. Po presaditvi se večina bolnikov vrne nazaj v normalno življenje: k družini, v družbo in tudi na delovno mesto.
V človeški domišljiji so se že v davnini rojevala mitološka bitja kot so sirene, kentavri ali pa bitja s človeško postavo in živalsko glavo (sokol, bik, jelen), ki jih nekateri povezujejo s transplantacijo. Najbližje resnični transplantaciji je opis čudeža v 3. stoletju n. š., ko sta dva zdravnika, Sv. Kozma in Sv. Damjan, nekemu rimskemu mežnarju presadila nogo umrlega temnopoltega moža. V 18. in 19. stoletju so se znanstveniki že intenzivno ukvarjali s poskusi vseh vrst transplantacij na živalih, obenem pa lahko v tem času tudi že zasledimo presajanje kože pri človeku (od lastne, do kože odvzete mrtvim). V tem času je želja po nesmrtnosti in nadomeščanju obolelih organov z zdravimi pospešila razvoj žilne kirurgije, ki je bila sploh pogoj za začetek presajanja organov. Prvi poskusi presajanja organov v svetu segajo v leto 1902, ko so človeku poskušali presaditi ledvico živalskega izvora, vendar neuspešno. Po številnih neuspelih poskusih presajanja organov je bila leta 1954 opravljena prva zares uspešna presaditev ledvice živega darovalca, in sicer od enojajčnega dvojčka, kasneje tudi od nesorodnih darovalcev. Na začetku je bila presaditev organov s strani živega darovalca izključna praksa. Prva uspešna presaditev ledvice umrlega darovalca pa se je zgodila leta 1962. Prvo presaditev srca so opravili leta 1967 v Južni Afriki. V Sloveniji so opravili prvo uspešno presaditev ledvice živega darovalca leta 1970, leta 1986 pa je bila prvič odvzeta in presajena ledvica mrtvega darovalca. Leta 1990 je bila v Sloveniji izpeljana prva presaditev srca, leta 1995 presaditev jeter in leta 2003 presaditev pljuč.
DARUJ ORGAN
Za odvzem organov in tkiv od mrtvega darovalca je potrebno upoštevati pokojnikovo željo o darovanju. Če svojci pokojnikove želje ne poznajo, potem ob seznanitvi o odvzemu ne bi smeli nasprotovati. Odločitev bližnjih o darovanju organov pokojnika mora biti premišljena, zavestna in sprejeta brez pritiskov. Odvzem organov ali tkiv ni vedno preprost. Tkiva, kot so roženica, kosti ali koža, lahko odvzamemo tudi nekaj ur po smrti, ko v organizmu ni več pretoka krvi. Drugače pa je z organi, kot so ledvica, jetra, srce, pljuča in trebušna slinavka. Ti lahko pravilno delujejo po transplantaciji le, če so bili do odvzema še dobro prekrvljeni. Ker je za uspešno presaditev organov ključnega pomena njihova zadostna prekrvavljenost, je treba po smrti darovalca čim prej urediti vse pogoje za odvzem organov. Prav zato je tako pomembno, da se človek za darovanje svojih organov odloči že za časa svojega življenja, saj je na ta način prihranjen dragoceni čas, ki bo drugemu človeku rešil življenje. V kratkem času po smrti moramo pred odvzemom opraviti vse preiskave za preprečitev prenosa bolezni oziroma okužbe ter preiskave za funkcionalnost organov. In kdo je lahko darovalec? Za darovanje se lahko odloči vsakdo, ki tako misli in čuti. Kdo pa je primeren darovalec, pa lahko odločimo po smrti na osnovi zdravstvenih podatkov. Pri mrtvem darovalcu lahko dele telesa zdravniki odvzamejo šele takrat, ko je po vseh predpisih ugotovljena smrt. Sodobna medicina je kot smrt posameznika sprejela možgansko smrt, t. j. dokončna odpoved delovanja celotnih možganov. Darovalec mora biti zdrav in s primerno funkcijo organa, ki ga želimo presaditi, ne sme biti nosilec infekcijskih, posebej virusnih bolezni (na primer virusa HIV) oziroma ne sme imeti aktivnega malignega obolenja, ki bi se lahko razširilo na prejemnika. Zgornje starostne meje za darovanje organov in tkiv ni več. Ko so izpolnjeni vsi pogoji za odvzem tkiv in organov mrtvega darovalca, se prične izbira prejemnika za posamezne organe. Izbira bolnika ni prepuščena naključju. Pridobljenega organa tudi ne moremo vsaditi kateremkoli bolniku. Za presaditev srca, jeter in pljuč je potrebna le skladnost krvne skupine in velikosti organa, za presaditev ledvic pa je potrebna tudi velika tkivna skladnost med darovalcem in prejemnikom. Ko so izbrani prejemniki za srce, jetra in pljuča, organiziramo prihod ekip (iz centrov, kjer bodo izbranim prejemnikov presadili organe) za odvzem. Za ledvici pa se med odvzemom velikokrat šele izbira prejemnike, saj preiskave tkivne skladnosti trajajo dlje časa. V Sloveniji lahko odvzeme organov opravljajo izključno v javnih zavodih, ki so kadrovsko in prostorsko ustrezno opremljeni ter strokovno usposobljeni. Pri nas so to poleg Kliničnega centra Ljubljana in Kliničnega centra Maribor še bolnišnice v Celju, Murski Soboti, Ptuju, Slovenj Gradcu, Izoli, Jesenicah, Novi Gorici in Novem mestu. Presaditve organov pa se opravljajo v transplantacijskem centru v Kliničnem centru Ljubljana, kjer transplantacijo opravljajo že dobrih 42 let, prav tako tudi presaditve kostnega mozga, nekatera tkiva, kot so roženica, koža in kosti, pa presajajo tudi drugi javni zdravstveni zavodi.
ČAKANJE NA PRESADITEV
Bolnikov, ki čakajo na presaditev, je veliko več, kot je organov na voljo. Zdravljenje s presaditvijo je zaradi tega objektivno omejeno, zato poznamo številne dejavnike, ki omogočajo pregledno in pravično izbiro primernega prejemnika. Prvi dejavnik je pravzaprav sama uvrstitev na čakalni seznam. Posamezni organ mora biti okvarjen do stopnje, ko ni več mogoče pričakovati izboljšanja, pričakovati je mogoče le postopno slabšanje delovanja organa in posledično smrt bolnika. Bolniki, ki čakajo na presaditev ledvice, se zdravijo z dializo. Ko je bolnik enkrat uvrščen na seznam, je najprej pomembna razporeditev glede na krvno skupino in velikost. Nato je na vrsti razporeditev glede na resnost bolezni in glede na čas čakanja na presaditev. Ko dobimo ponudbo za posamezen organ, izberemo najprimernejšega prejemnika glede na vse naštete dejavnike. Vedno mora zdravnik, ki vodi posamezen proces presaditve, jasno opredeliti razloge, zakaj je ta organ dobil določen prejemnik.
Pa poglejmo, kako do organa pravzaprav pridemo in kdo pri tem sodeluje: transplantacijski centri v vseh prej omenjenih državah sporočajo podatke o vseh bolnikih, ki so na čakalnem seznamu, v Eurotransplant. Njihova imena so z vsemi potrebnimi podatki shranjena v centralnem računalniku. Po drugi strani pa iz vseh teh držav javljajo o vseh mrtvih darovalcih oziroma o razpoložljivih organih centrali v Eurotransplant. Tam za vsak organ računalniško izberejo najprimernejšega prejemnika. Za izbiro uporabljajo poseben program, ki poleg medicinskih meril upošteva še bližino transplantacijskega centra, čas čakanja na organ ali pa posebne pogoje: nujnost transplantacije, prednost čakajočega otroka ... Pomembno je to, da so pogoji, ki jih računalnik upošteva, enaki za vsakega bolnika na določenem čakalnem seznamu in so vedno uporabljani nepristransko. Tako ima vsak bolnik na čakalnem seznamu za določen organ enake možnosti. Če imamo primernega prejemnika, ostanejo pridobljeno srce, pljuča ali jetra v Sloveniji, razen če ravno takrat organ potrebujejo za urgentno presaditev kje drugje v Eurotransplantu. Prav tako pa dobi Slovenija ponudbo za srce, pljuča ali jetra (prek Eurotransplanta) iz druge države, če tam za organ nimajo primernega prejemnika. Za nujne primere pa vse države, ki so članice Eurotransplanta, enakovredno kandidirajo za prvi razpoložljivi organ. Kot smo že omenili, je za presaditev ledvic potrebna tudi velika tkivna skladnost med darovalcem in prejemnikom, zato pridobljene ledvice centralni računalnik razporedi glede na tkivno skladnost, domači teren in čas čakanja. Tako poteka redna izmenjava v obe smeri (iz Slovenije in v Slovenijo) s približno izenačenim številom ledvic. Ostale pridobljene organe, kot so trebušna slinavka in črevo, ki jih za zdaj v Sloveniji še ne presajamo, centrala Eurotransplanta ponudi drugim centrom v Eurotransplantu, seveda po določenem vrstnem redu.
V Sloveniji opravljajo tudi presaditve delov telesa živih darovalcev in tudi delitev organov na dva dela. Za časa življenja lahko darujemo tiste dele telesa, ki jih telo lahko pogreši oziroma se v telesu darovalca lahko obnovijo. Od organov lahko darujemo eno ledvico, del jeter, del pljuč ali del črevesa, od tkiv pa kostni mozeg, kri in genetski material. Po smrti pa lahko od darovalca odvzamemo ledvici, jetra, srce, pljuča, trebušno slinavko in tanko črevo. Od tkiv pa pridejo v poštev roženici, kosti, sklepi, vezi, koža, srčne zaklopke in druga tkiva. V Sloveniji odvzamemo pri 85 % mrtvih darovalcev več organov in tkiv, in sicer tri do sedem organov hkrati, ki jih nato presadimo različnim bolnikom. Darovanje organov za časa življenja je pri nas z zakonom omejeno na darovanje ljudem, s katerimi je darovalec genetsko, sorodstveno ali emocionalno povezan (izjema je darovanje krvotvornih matičnih celic). Da pa pri tem ne bi moglo priti do zlorab, mora vsak tak primer darovanja delov človeškega telesa posebej obravnavati Etična komisija za presaditve.
Od 29. marca 2004 ima vsakdo, ki želi po svoji smrti darovati za namen zdravljenja, možnost, da svojo odločitev uradno zabeleži. Svojo odločitev lahko izrazi pri pooblaščeni osebi na prijavnih mestih po Zdravstvenih domovih, nekaterih lekarnah in na območni enoti Rdečega križa. Tam izpolni poseben obrazec, pristopno izjavo, pooblaščena oseba pa preveri identiteto darovalca in jo s podpisom potrdi. Izjavo pošlje v priporočeni pošiljki na Slovenija-transplant, kjer podatke o opredelitvi vpišejo v informacijski sistem ZZZS, pisni izvod izjave pa arhivirajo. Ob prvem potrjevanju zdravstvene kartice na samopostrežnem terminalu se podatek nevidno vpiše na kartico. Podatek o opredelitvi za darovanje ostane neviden. Šele po smrti ga lahko prebere le pooblaščeni zdravnik, transplantacijski koordinator, ki je v vsaki bolnišnici odgovoren za področje darovanja po smrti. Zapis na kartici zdravstvenega zavarovanja bo lahko odčital s posebnim računalniškim programom le z uporabo za to določene profesionalne kartice. Darovalec lahko brez kakršnekoli obveznosti in z vso moralno pravico svojo prvotno odločitev o posmrtnem darovanju organov tudi prekliče. Vsak državljan lahko preveri svoje podatke osebno na Slovenija-transplantu. Odločitev o darovanju pa lahko zapišete tudi na list papirja in overite z lastnoročnim podpisom. Pomemben informativni podatek je tudi kartica Darovalec sem, ki je bila do leta 2004 edini uradni tovrstni dokument, danes pa njeno vlogo prevzema zapis na kartici zdravstvenega zavarovanja. Za darovanje organov po svoji smrti se lahko odloči tudi mladoletna oseba, vendar šele po dopolnjenemu 15. letu starosti. Darovanje organov je popolnoma anonimno, zato prejemnik v nobenem primeru ne more dobiti osebnih podatkov o svojem darovalcu, prav tako tudi darovalčeva družina ne more izvedeti osebnih podatkov prejemnika oziroma prejemnikov. Izvejo lahko le to, ali je bil organ presajen ter spol in država, od koder darovalec prihaja. Če se človek za časa svojega življenja ni opredelil za darovanje svojih organov po smrti, se njegove organe lahko odvzame, če temu ne nasprotujejo njegovi najbližji. Kultura darovanja organov je v Sloveniji na visokem nivoju, vendar so potrebe po organih za bolnike, ki bi jim to rešilo življenje, večje od števila darovalcev, ki so to uredili še za časa svojega življenja. Trenutno je v register darovalcev vpisanih 3.246 ljudi.
Darovanje organov je najveličastnejša oblika pomoči sočloveku in zato tudi najvišja človeška etična vrednota. Darovalec se opredeli za darovanje iz želje pomagati ljudem. S tem lahko sočloveku pomaga v najbolj občutljivem trenutku njegovega življenja: takrat, ko so izčrpane vse druge možnosti zdravljenja, bolnikovo zdravstveno stanje pa je že tako ogroženo, da ne moremo pričakovati drugega kot smrt. Z darovanjem organov po svoji smrti lahko rešimo življenje več ljudem hkrati. Pričakujemo pa lahko, da bo neznani darovalec rešil življenje nam, če bi zboleli tako, da nam ne bi pomagala nobena druga oblika zdravljenja. Dobro je vedeti tudi to, da je verjetnost, da se boste za časa življenja znašli na kakšnem od seznamov čakajočih na presaditev organa, trikrat večja kot je verjetnost, da boste po smrti med darovalci organov.
